23.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/43

—

z ukrepi za okrepitev sodelovanja med podjetji in delavci,

—

z bolj usklajenimi politikami,

—

s hitrejšimi sistemi odločanja,

—

z enostavnejšimi in preglednejšimi zakonodajnimi postopki.

1.1.1

EESO se zaveda, da v nekaterih državah, ki so med ustanovnimi članicami Evropske skupnosti, predvsem v sedanji krizi vlada močna nestrpnost do pravil notranjega trga, kot so npr. konkurenca in državne pomoči, kar ni prav. (1)

1.1.2

V položaju, kakršen je sedanji, bi moral Svet ob pomoči Evropskega parlamenta in Komisije pripraviti „strateški načrt“, ki bi moral predvideti

—

strategijo vztrajanja in preživetja, ki ponuja možnost delovanja na zrelih trgih z večjo specializacijo in znižanjem stroškov ali pa z močno diverzifikacijo na sosednjih trgih ali z novimi rešitvami;

—

strategijo inovativnih postopkov, izdelkov in storitev z odpiranjem novih trgov, tehnologij in materialov, ki naj bi privedli do novih izdelkov;

—

nove pobude z uvedbo novih oblik podjetij, panog in pobud. Pomembno je, da se s predvidevanjem ugotovijo možni novi uspešni izdelki (npr. na vodilnih trgih), za katere naj bi namenjali nova vlaganja;

—

teritorialno trženje, pri katerem si je treba s pomočjo sporazumov z raziskovalnimi središči prizadevati za odličnost, da se spodbuja razširjanje novih tehnologij;

—

finančne pomoči s financiranjem razvoja, vključno z uporabo jamstev EIS (4);

—

kapitalizacijo rizičnega sklada jamstvenih organizacij s sporazumom med upravami in bančnim sistemom, da se mikropodjetjem in malim podjetjem omogoči odlog plačil – tudi zato, da se ohrani raven zaposlenosti;

—

konsolidacijo dolgov s kratkoročno zapadlostjo, da se mikropodjetjem in malim podjetjem omogoči, da se osredotočijo na proizvodnjo in trženje svojih izdelkov ter ustrezne poprodajne storitve;

—

spodbujanje inovativnega storitvenega sektorja (ekološke ekonomije) z uporabo inovativnih možnosti usposabljanja v okviru Evropskega socialnega sklada (ESS);

—

razvoj zahtevnih storitev za osebe, tudi z ovrednotenjem in krepitvijo socialnih in zdravstvenih središč (5);

—

izvajanje infrastrukturnih ukrepov, ki prispevajo k bolj inovativnim odločitvam za gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljikovega dioksida in ustvarjanju ustreznih pogojev za ugodnosti bivanja na nekem območju;

—

krepitev meril energetske učinkovitosti in okoljskih meril pri javnih razpisih;

—

spodbujanje nadomeščanja starih izdelkov z novimi in učinkovitejšimi s pomočjo financiranja;

—

boljši dostop do informacij;

—

olajšave pri uporabi surovin.

—

takšna pomoč ne vodi k večjemu protekcionizmu in ne ovira svobodne konkurence;

—

se podjetja, ki prejemajo finančna sredstva, zavezujejo zlasti za ohranjanje ravni zaposlovanja;

—

se spoštujejo kolektivne pogodbe in ohranja kupna moč delavcev;

—

so v času zmanjšane proizvodnje delavcem na voljo usposabljanja za pridobitev novih kvalifikacij, in za to bi jih bilo treba spodbujati;

—

podpora iz javnih sredstev ne postane oblika dohodka za delničarje prek dividend ali drugih oblik odkupa delnic;

—

se s podporo po možnosti spodbuja razvoj novih izdelkov in storitev, v skladu z okoljevarstvenimi merili;

—

pomoč ne izkrivlja konkurence, je časovno omejena in degresivna;

—

so predvideni primerni mehanizmi za zaščito davkoplačevalcev.

2.1

Proizvodni in storitveni sektorji so hrbtenica gospodarstva naše celine. Vzpostavitev enotnega trga jim je po zaslugi skupnih predpisov in standardov omogočila močan razvoj.

2.2

Ti sektorji se soočajo z velikanskimi izzivi:

2.3

Sedanja svetovna gospodarska kriza utegne otežiti prizadevanja sektorjev, da bi

2.4

Sedanje krize za podjetja niso samo boj za preživetje, temveč ponujajo tudi velike možnosti za razvoj in inovacije. Vendar podjetje ne sme biti prepuščeno samo sebi: treba je spodbujati podjetniški duh in ustvarjanje delovnih mest, da se čim prej izvedejo reforme za izboljšanje poslovnega okolja podjetij in zmanjšajo nepotrebne upravne obremenitve. Treba je ohraniti in izboljšati notranji trg, opogumljati tvegani kapital, spodbujati inovativnost in ukrepe prožne varnosti, sprejemati manj zakonodaje, vendar boljšo, ter vlagati v odnose med univerzami in znanostjo ter podjetji, izobraževanje in usposabljanje, zlasti na področju tehnično-naravoslovnih predmetov, in v razvoj vodilnih trgov.

2.5

EESO poudarja, da se je treba osredotočiti na sedanji položaj in možne prihodnje perspektive za ključne proizvodne in storitvene sektorje, zlasti turizma, ob upoštevanju različnih, med seboj tesno povezanih vidikov:

3.1

V ZDA se je BDP v četrtem četrtletju leta 2008 zmanjšal za 1 %, v tretjem za 0,1 %. Japonski BDP se je v zadnjem četrtletju leta 2008 zmanjšal za 3,3 %, v tretjem za 0,6 %. V območju eura je BDP upadel za 1,5 %, v tretjem četrtletju za 0,2 % (15).

3.2

Stopnja brezposelnosti se hitro povečuje in se bo po napovedih OECD konec leta 2010 približala 12 %. Plače pa ob tem naraščajo počasneje ali pa ostajajo enake.

3.3

Komisija poudarja (16): „Dokler bo ponudba posojil skromna, bodo prizadevanja za spodbujanje povpraševanja in zaupanja potrošnikov oslabljena. […] Gre za svetovno krizo in okrevanje ne bo dokončano, dokler največji akterji svetovnega gospodarstva ne bodo spet rasli in medsebojno trgovali“.

3.4

Enako meni Evropska konfederacija sindikatov (ETUC): „Gospodarski položaj se bo predvidoma še poslabšal in izboljšal se bo šele, če bomo temeljito spremenili način razmišljanja: opustiti moramo udoben, vendar nerealen koncept vrnitve k „business as usual“, potrebujemo novo gospodarsko realnost, ki vlaga v ljudi, inovacije in trajnostni razvoj. Potrebno je tudi ovrednotenje vloge vlade

3.5

Na srečanju G-20 18. marca 2009 je evropsko združenje podjetnikov (BUSINESSEUROPE) poudarilo, da „gospodarska kriza uničujoče vpliva na podjetja, ker imajo glavna gonila rasti omejen dostop do finančnih sredstev. (…) Da bi preprečili propad svetovnega gospodarstva, so potrebni ukrepi za oživitev gospodarstva“ (18).

4.1

Nastajata vedno širši konsenz in vse tesnejše sodelovanje za sprejemanje izrednih ukrepov in za politične odzive na nujna vprašanja, da bi ne glede na trenutno obstoječa pravila za vsako ceno ohranili podjetja, predelovalne sektorje, proizvodne dejavnosti in storitve, zaposlitve, dohodke ter porabo gospodinjstev.

4.2

Politika, da se poskuša omejiti gospodarske, zaposlovalne in socialne posledice krize s sproščanjem v notranjosti nakopičenih napetosti na sosednje države, ni samo napačna rešitev problema, temveč prinaša tudi nevarnost gospodarskega nacionalizma in protekcionizma. Ti bi uničili okvire mednarodnega sodelovanja in regionalnega povezovanja, ki so bili v Evropi in v svetu v zadnjih letih vzpostavljeni s tolikšnimi napori.

4.3

Po mnenju EESO so za vsakršen ukrep za obvladovanje krize bistveni in nujni naslednji elementi:

4.4

EESO je trdno prepričan, da je zaradi trenutne krize potreben institucionalni preskok k boljšemu gospodarskemu povezovanju, namenjenemu razvoju gospodarstva kakovosti ter več in boljšim delovnim mestom.

4.5

Še nujnejši pa je po mnenju EESO kvalitativni preskok k tesnejšemu političnemu povezovanju v Evropi. To povezovanje je namreč edina možnost za vzpostavitev ravnotežja med odpovedjo nacionalnemu egoizmu in prednostnim nalogam ter potjo v skupno prihodnost.

4.6

EESO je prepričan, da je samo na podlagi oživitve projekta graditve Evrope v duhu, ki je navdihoval Jeana Monneta ob podpisu in uresničitvi Pariške pogodbe, s katero je nastala Evropska skupnost za premog in jeklo, mogoče ustvariti temelje za ponovno oživitev evropskega gospodarstva.

4.7

Treba je čim prej zaključiti proces ratifikacije Lizbonske pogodbe, da se zagotovi institucionalna zgradba Evropske unije, ki se bo zmožna odzivati z bolj usklajenimi ukrepi.

5.1

V zadnjih mesecih so je število prestrukturiranj podjetij dramatično povečalo. Številna podjetja so začela izvajati načrte za odpuščanja, kar ima občutne socialne posledice, tudi za prihodnost mladih (20). Druga podjetja so razglasila stečaj.

5.2

EESO je prepričan, da bodo človeški viri bistveni za uspešno ponovno oživitev konkurenčnosti EU, tako v smislu znanj in usposobljenosti delovne sile kot v zvezi z novim modelom menedžerskega upravljanja.

5.3

Za EESO so vlaganja v zaposlene in ohranjanje zaposlenosti ključnega pomena za spodbujanje konkurenčnosti evropske industrije, tako na področju novih znanj in spretnosti delavcev kot tudi v zvezi z novim modelom družbene odgovornosti podjetij (21).

5.4

Glede na obseg krize je treba delavcem, ki so žrtve recesije, hitro dati na voljo načrte za usposabljanje in zaposlovanje v podobnih in hitro rastočih sektorjih, kot so npr. obnovljivi viri energije.

5.5

Pretehtati bi morali tudi ukrepe za podporo gospodinjstvom, tudi zato, da bi spodbudili povpraševanje (22).

6.1

Deindustrializacija. Morda so Komisija in številne države članice v zadnjih letih, zlasti ob prelomu stoletja, industrijski politiki namenjale manj pomena in dajale prednost blaginji, ki je izhajala iz razvoja kompleksnih finančnih sistemov pretežno na podlagi severnoameriških modelov.

6.2

Leta 2005 je EU sprejela usmeritve za celostno evropsko industrijsko politiko, ki temelji na kombinaciji sektorskih in medsektorskih ukrepov. Temu je leta 2007 – kot prispevek k strategiji EU za rast in zaposlovanje – sledila vmesna ocena (23). Leta 2008 je EU pripravila akcijski načrt za trajnostno industrijsko politiko (24), do katerega je EESO že zavzel stališče (25).

6.3

Osrednja vloga družbeno odgovornih in konkurenčnih podjetij, podjetij socialne ekonomije ter vse bolj kvalificiranega in k soudeležbi usmerjenega zaposlovanja mora biti referenčna točka za ukrepe, ki spodbujajo gospodarsko dejavnost na področju proizvodnje in storitev.

6.4

Lizbonska strategija mora ohraniti verodostojnost. Države članice in institucije EU morajo dokazati, da so svoje ukrepe zmožne prilagoditi novim okoliščinam, in sicer z določitvijo jasnih prednostnih nalog in novih metod, ki naj bi v prihodnjih mesecih omogočile opredeliti postlizbonsko strategijo. Treba je pospešiti reformne procese in določiti jasne, natančne prednostne naloge, z uresničljivimi in preverljivimi roki.

6.5

Po mnenju EESO bi moral razvoj evropskih proizvodnih in storitvenih sektorjev potekati na podlagi izboljševanja kakovosti postopkov in izdelkov. EESO poziva EU, naj v tem pogledu odločno ukrepa.

6.6

Po mnenju EESO bi morala takšna industrijska strategija vključevati:

6.7

Treba je obravnavati posebne težave malih in srednje velikih podjetij, zlasti v zvezi s pomanjkanjem dostopa do posojil. Trenutno skladi, namenjeni MSP, ne dosegajo svojih ciljev.

6.8

Pobuda Small Business Act (Akt za mala podjetja), o kateri se je Odbor že opredelil (29), „ne izpolnjuje tega izziva, zlasti v teh težkih finančnih in gospodarskih časih,“ ker nima primernih finančnih sredstev. Kljub temu je treba v državah članicah zagotoviti polno, pravočasno in sistematično uporabo te pobude.

6.9

Še zlasti v sedanjem položaju so – poleg dostopa do posojil, kot je Odbor že večkrat poudaril – izjemnega pomena

6.10

V zvezi s posameznimi sektorji je Komisija po obsežnem javnem posvetovanju ugotovila vrsto proizvodnih sektorjev, na katerih naj bi okrepili spodbujevalne ukrepe. V zvezi z začetno fazo pobude Vodilni trgi je bilo opredeljenih šest trgov (31):

6.11

Metodo, ki jo uporablja Komisija, bi morali razširiti tudi na druga področja. To pomeni, da bi morali opredeliti sektorje, v katerih je mogoče z usklajenimi ukrepi ter s ključnimi političnimi instrumenti, okvirnimi pogoji in tesnejšim sodelovanjem med glavnimi udeleženci pospešiti razvoj trga brez poseganja v dinamiko konkurence (32). To velja tudi za razvoj evropske obrambne industrije, ki bi morala – po ustanovitvi Evropske obrambne agencije in napredku, doseženem na področju skupne varnosti (33) – postati predmet bolj usklajene evropske politike.

6.12

Učinkovita evropska industrijska politika mora upoštevati posebne razmere posameznih sektorjev: od industrije motornih vozil (avtomobilov, tovornjakov, motornih koles (34) prek kemične industrije do ladjedelništva, premogovništva in jeklarstva, gradbeništva, industrije stekla in keramike, cementa, tekstilnih izdelkov in oblačil, agroživilske industrije, predelave kovin in elektromehanike, letalske in vesoljske industrije, informatike in telekomunikacij do energetike, zdravstvenih storitev itd.

6.13

EESO meni, da je tudi zaradi podpore uvajanju inovacij na trg pomemben nadaljnji razvoj novih instrumentov industrijske politike, kot so skupne tehnološke pobude, inovativni pristopi na področju javnih naročil ter akcijski načrt za trajnostno proizvodnjo in porabo.

6.14

Tudi v storitvenem sektorju je treba po mnenju EESO pospešiti liberalizacijo, zlasti v zvezi s storitvami svobodnih poklicev in še obstoječimi omejitvami na področju pristojbin in izdajanja dovoljenj.

6.15

EESO izrecno zahteva pobudo Skupnosti v podporo sektorju poslovnih storitev s ciljem razvoja inovativnih storitev in vsebin v korist državljanov, potrošnikov in podjetij, pospešitve prehoda na digitalne tehnologije in razširjenosti širokopasovnih storitev ter s tem odprave ovir za digitalne upravne storitve in interoperabilnost sistemov.

6.16

Po mnenju EESO bi bilo treba v odnosih s preostalim svetom okrepiti in zaostriti skupno zunanjo politiko.

7.1

Odbor je podpiral (35) in podpira pobude za razvoj ukrepov za spodbujanje trajnostnega pridobivanja, proizvodnje in porabe, ki so v celoti skladni z drugimi politikami Skupnosti. Tako bi možne težave lahko spremenili v priložnosti za konkurenco.

7.2

EESO je prepričan, da se mora EU še naprej usmerjati k zahtevnim ciljem, vendar morajo biti ti cilji podprti s pravnimi in finančnimi sredstvi, ki ne bodo zmanjševali konkurenčnosti Evrope in imeli za posledico večja bremena za podjetja in državljane, temveč bodo podpirali najboljše prakse, inovativne procese in tehnološke izboljšave.

7.3

EESO poudarja, da je pomembno sprožiti primerne pobude, da bi v svetovnem merilu prevzeli vodilno vlogo na področju energetske učinkovitosti, pri krepitvi zmogljivosti za pridobivanje energije iz obnovljivih virov energije in razvoju tehnologij za zajemanje CO2.