28.7.2009

SL

Uradni list Evropske unije

C 175/116

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o „predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o uveljavljanju pravic pacientov na področju čezmejnega zdravstvenega varstva“

COM(2008) 414 konč. – 2008/0142 (COD)

(2009/C 175/22)

Svet Evropske unije je 23. julija 2008 sklenil, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o uveljavljanju pravic pacientov na področju čezmejnega zdravstvenega varstva

COM(2008) 414 konč. – 2008/0142 (COD).

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 4. novembra 2008. Poročevalec je bil g. BOUIS.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 449. plenarnem zasedanju 3. in 4. decembra 2008 (seja z dne 4. decembra 2008) z 80 glasovi za, 3 glasovi proti in brez vzdržanih glasov.

1.   Ugotovitve in priporočila

1.1   EESO je vprašanja zdravja in pravic pacientov obravnaval že v mnogih prejšnjih mnenjih. Tokrat se osredotoča na ta predlog direktive, saj je to besedilo odgovor na razsodbe Evropskega sodišča, poleg tega pa obravnava pravice pacientov in razvoj usklajevanja zdravstvenih politik v državah članicah.

1.2   Predlog ponovno poudarja, da so zdravstveni sistemi v pristojnosti posameznih držav članic, in ne spreminja postopkov za vračilo stroškov zdravljenja. Vendar bodo določbe na dolgi rok vplivale na zdravstvene sisteme, ki temeljijo na solidarnosti in finančni vzdržnosti. EESO se sprašuje o konkretnih načinih uporabe načela subsidiarnosti v zdravstveni politiki in je pripravil nekaj pripomb in priporočil.

1.3   EESO izraža zaskrbljenost zaradi nevarnosti, da bi se povečale razlike med posameznimi skupinami prebivalstva pri zdravljenju, zato želi, da bi direktiva določala, da je treba pri zdravstveni oskrbi upoštevati enakost vseh, hkrati pa dati prednost tistim, ki jo najbolj nujno potrebujejo oziroma so deležni najslabšega socialnega varstva.

1.4   Osnovna pravica vseh uporabnikov do ustreznega zagotovila glede kakovosti in varnosti zahteva standardizacijo, certificiranje in ocenjevanje materialnih in človeških zmogljivosti ter organizacijo zdravstva.

1.5   Za dostop do čezmejnih zdravstvenih storitev sta potrebni komplementarnost in uravnoteženost zdravstvenih organizacij v posameznih državah z vidika tehnične in človeške storilnosti, medicinske opreme in odgovornosti ponudnikov storitev. Za to pa je potrebna evropska politika za pomoč zdravstvenim ustanovam na področju usposabljanja zdravstvenih delavcev in medicinske opreme. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti nekaterim zdravstvenim tveganjem, ki so povezana z mobilnostjo pacientov.

1.6   Po mnenju EESO besedilo ne bi smelo predlagati povečanja mobilnosti pacientov, temveč okvir, ki omogoča uresničevanje te pravice, ne da bi zanemarili kakovost domačih storitev, ki so čim bliže pacientom. Uvedeni mehanizmi ne bi smeli biti v nesorazmerju glede na obseg čezmejnih zdravstvenih storitev.

1.7   EESO je zaskrbljen zaradi razlikovanja med bolnišničnim in ambulantnim zdravljenjem v direktivi, saj gre pri tem razlikovanju bolj za finančne dejavnike kot dejansko organizacijo zdravstvenih storitev v posameznih državah članicah, zato priporoča, da bi v skladu z načelom subsidiarnosti in členom 86(2) Pogodbe vsaka država članica sama opredelila pojma bolnišničnega in ambulantnega zdravljenja.

1.8   Vsem državljanom mora biti zagotovljen nediskriminatoren dostop do storitev v drugi državi članici, kakor je opredeljeno v členu 13 Pogodbe in ob spoštovanju pravic pacientov, kakor jih navaja EESO (1) zlasti s pomočjo zdravstvene izkaznice in evropske zdravstvene kartoteke, ki sta ustrezno posodobljena in dostopna zdravstvenim delavcem in pacientom samim.

1.9   Učinkovita politika obveščanja je še toliko bolj pomembna na področju čezmejne zdravstvene oskrbe, saj lahko edino s tem zagotovimo enak dostop do zdravstvenih storitev in uporabniku omogočimo, da se svobodno odloči na podlagi jasnih informacij. Za oblikovanje te politike so odgovorne vse države članice.

1.10   Obveščanje je pomembno tudi pri pritožbah in pravnih sredstvih v primeru škode ter možnostih za poravnavo sporov. Smiselna bi bila uvedba enotne informativne točke, zagotoviti pa bi bilo treba tudi pritožbe pred sodiščem v kraju bivanja pacienta. Zato EESO priporoča, da bi bili v sistem obveznega zavarovanja odgovornosti vključeni vsi zdravstveni delavci.

1.11   Da bi preprečili neenakosti pri dostopnosti zdravstvenih storitev, bi bilo treba pri naknadnem vračanju stroškov dosledno spoštovati roke za vračilo in razlike v postopkih zdravljenja, izdaji zdravil in medicinskih pripomočkov med državo, kjer je potekalo zdravljenje, in državo, v kateri je pacient zavarovan.

1.12   V okviru sistema za vračilo stroškov je treba upoštevati tudi morebitne neenakosti in celo pravne spore, ker sistemi zdravstvenega zavarovanja niso homogeni, temveč so zanje značilne nacionalne posebnosti: direktni obračunski sistem, soplačništvo, razpon plačil, napotitveni zdravnik in kodifikacija zdravstvenih storitev itd.

1.13   Vsi sistemi obveščanja morajo zagotavljati varnost in kakovost poslanih informacij, hkrati pa uporabnikom omogočati svobodno izbiro in olajšati usklajevanje med gospodarsko konkurenčnostjo, kohezijo, družbeno enakostjo in kolektivno solidarnostjo.

1.14   Nacionalne kontaktne točke morajo biti povezane z različnimi združenji delavcev, družin in uporabnikov, organizirati pa jih je treba v tesnem sodelovanju z zdravstvenimi zavarovalnicami, da bi lahko posredovale ustrezne informacije. Pripraviti morajo tudi dejavnosti obveščanja in usposabljanja zdravnikov, zdravstvenih in socialnih delavcev v zvezi z možnostmi čezmejnih zdravstvenih storitev.

1.15   Posebno pozornost bi bilo treba nameniti nadaljevanju zdravljenja, spremljanju pacientov, prilagajanju zdravstvenih pripomočkov in jemanju zdravil. Zato morajo zdravstveni delavci in sistemi uskladiti svojo dejavnost z vidika specializacije in protokola dolgotrajne oskrbe pacientov.

1.16   Ustanavljanje evropskih referenčnih mrež mora spremljati razvoj informacijskih tehnologij, ki so povsem interoperabilne in jih lahko uporabljajo vsi pacienti ne glede na kraj bivanja. Izmenjava strokovnega znanja in izkušenj bi morala prispevati k izboljšanju zdravstvenih sistemov v državah članicah EU, od česar bi imeli korist vsi: ustanove, stroka in pacienti.

1.17   Z zbiranjem statističnih podatkov iz posameznih držav članic bi lahko ocenili uporabo direktive, oblikovali pa bi tudi kazalnike, s pomočjo katerih bi lahko ocenili prednosti in slabosti posameznih zdravstvenih sistemov ter potrebe in želje ljudi. To poročilo bi moral prejeti tudi EESO, ki bo zadevo spremljal in po potrebi pripravil še kakšno mnenje na lastno pobudo.

1.18   Uporaba dejanskih pravic pacientov pri čezmejnih zdravstvenih storitvah zahteva določen čas prilagajanja, da bi lahko korenito spremenili postopke ter odnos in izobraževanje zdravstvenih delavcev. To pomeni, da je v nacionalne zakonodaje treba prenesti načela evropske listine obojestranskih pravic in dolžnosti posameznih akterjev na področju zdravstva.

1.19   Po mnenju EESO je jasno, da pristop Komisije ni zmogel v celoti uskladiti vprašanja subsidiarnosti v zdravstvu s potrebo po konsistentnem načinu delovanja čezmejnih zdravstvenih storitev. Zaradi tega bo prihajalo do zelo različnih razlag, kar bo povzročalo pravne težave za paciente in izvajalce zdravstvenih storitev.

2.   Povzetek sporočila

2.1   Pravno ozadje in politika povpraševanja

2.1.1   Glede na sodno prakso Evropskega sodišča je Komisija že leta 2003 prejela poziv, da začne preučevati načine za izboljšanje pravne varnosti na področju čezmejnih zdravstvenih storitev.

2.1.2   Direktiva o storitvah na notranjem trgu iz leta 2004 je vsebovala določbe s tega področja. Parlament in Svet sta jih zavrnila, saj po njunem mnenju niso bile dovolj upoštevane niti posebnosti zdravstvenih politik, ki se v posameznih državah članicah zelo razlikujejo, niti tehnične podrobnosti in finančna vprašanja. Tudi za javnost je ta tema zelo občutljiva.

Komisija je zato leta 2008 predložila novo sporočilo in direktivo, da bi oblikovali jasen in pregleden okvir za čezmejne zdravstvene storitve v Uniji. Gre za uporabo zdravstvenega varstva v tujini, ko gre pacient na zdravljenje k izvajalcu zdravstvenih storitev v drugi državi članici. Zato Komisija predlaga opredelitev bolnišničnega in ambulantnega zdravljenja.

2.2   Predlagani okvir

2.2.1   Predlog temelji na členu 95 Pogodbe, ki določa delovanje notranjega trga, členu 152 o javnem zdravju in splošnih načelih Listine temeljnih pravic, kakor je predstavljena v Pogodbi o reformi.

2.2.2   Da bi dosegli zastavljene cilje, so pravne opredelitve in splošne določbe razdeljene v tri skupine: splošna načela za vse zdravstvene sisteme v EU, posebni okvir za čezmejne zdravstvene storitve in evropsko sodelovanje na področju zdravstvenih storitev. Direktiva določa načela za vračanje stroškov zdravljenja v drugi državi članici in pogoje, pod katerimi lahko pacienti izkoristijo svojo pravico v praksi, ob upoštevanju razlike med bolnišničnim in ambulantnim zdravljenjem.

2.2.3   Ta predlog ne spreminja sedanjega zakonodajnega okvira v zvezi z usklajevanjem sistemov socialne varnosti.

2.2.4   Direktiva določa postopke, ki bodo veljali, in uvedbo ustreznih mehanizmov za obveščanje in pomoč pacientom v obliki nacionalnih kontaktnih točk. Vsak pacient, ki v določenem času ne bo imel možnosti za zdravljenje v svoji državi, bo do tega upravičen v drugi državi članici.

2.2.5   Direktiva spodbuja tesnejše sodelovanje na evropski ravni z ustanovitvijo evropskih referenčnih mrež, ocenjevanjem tehnologij v zdravstvu in razvojem internetnih informacijsko-komunikacijskih tehnologij.

3.   Splošne ugotovitve

3.1   EESO je vprašanja zdravja in pravic pacientov obravnaval že v mnogih prejšnjih mnenjih. Tokrat se osredotoča na pripravljenost Evropske komisije, da se posveti vprašanjem čezmejnih zdravstvenih storitev.

3.2   Po mnenju EESO namen predloga ne bi smel biti povečati mobilnost pacientov, temveč predlagati okvir, ki bo omogočil uveljavljanje te pravice. Uvedeni mehanizmi ne bi smeli biti – niti z vidika obsega niti stroškov – v nesorazmerju glede na obseg čezmejnih zdravstvenih storitev.

3.3   Besedilo odraža vrednote EU in Talinske listine (2), s čimer naj bi povsod po Evropi zagotovili kakovostne in vsem dostopne storitve.

V sedanjem predlogu direktive niso upoštevane kompleksnost, raznolikost in razlike zdravstvenih sistemov v 27 državah članicah. Skoraj z gotovostjo lahko trdimo, da direktive ne bodo enako razlagali v vseh državah članicah, saj se zdravstveni sistemi med seboj zelo razlikujejo. Zato EESO zanimajo konkretni načini uporabe. Želi pa tudi, da bi bila bolnišnična in ambulantna oskrba jasno opredeljeni, da bi povečali pravno varnost pacientov in zdravstvenih služb.

3.4.1   Predlog ponovno poudarja, da so zdravstveni sistemi v pristojnosti posameznih držav članic, in v celoti spoštuje njihovo odgovornost za organizacijo zdravstvenih sistemov, opravljanje zdravstvenih storitev in vračanje stroškov zdravljenja. Vendar bodo predlagane določbe na dolgi rok vplivale na zdravstvene sisteme, njihovo finančno vzdržnost in obseg s tem povezanih pravic.

3.4.2   Glede na precejšnje razlike pri opravljenih zdravstvenih storitvah in njihove cene lahko sistem vračanja stroškov zdravljenja za pacienta predstavlja tveganje v zvezi z neenakostjo in celo spore zaradi neusklajenih sistemov zdravstvenega zavarovanja in nacionalnih posebnosti. EESO izraža zaskrbljenost, da bi direktiva omogočila odprtje trga zdravstvenih storitev konkurenci in da bi v bistvu po začetku veljavnosti direktive o storitvah spodkopala kakovost celotnega zdravstvenega varstva v Evropi.

3.4.3   Za učinkovitost in dobro uporabo čezmejnih zdravstvenih storitev sta potrebni komplementarnost in uravnoteženost zdravstvenih organizacij v posameznih državah z vidika tehnične in strokovne usposobljenosti, medicinske opreme in določanja odgovornosti ponudnikov storitev.

3.4.4   V vseh primerih čezmejnih zdravstvenih storitev imajo pacienti pravico do zagotovila glede kakovosti in varnosti storitev. Ta temeljna pravica zastavlja vprašanje uskladitve posameznih postopkov certificiranja, ocenjevanja dela zdravnikov, zmogljivosti medicinske opreme in organizacije sistema nadomestil v primeru škode.

3.4.5   Za visokokakovostne čezmejne zdravstvene storitve in zaupanje v zdravstveno oskrbo v drugi državi morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, da bi zagotovili neprekinjeno zdravstveno oskrbo. To so:

—	splošna uvedba zdravstvene izkaznice, ki jo vsak posameznik prejme ob rojstvu;

—	evropska zdravstvena kartoteka, ki se redno posodablja in do katere imajo dostop zdravstveni delavci in pacienti;

—	skupno oblikovanje postopkov zdravljenja;

—	usklajena praksa pri predpisovanju zdravil, vključno s splošno uporabo generičnega imena in ne lastniškega (zaščitene znamke), tudi če veljajo za zdravila pravila mednarodne trgovine;

—	standardi in certifikati za medicinske vsadke, aparate in pripomočke;

—	uvedba evropskega sistema potrjevanja in certificiranja za medicinsko in paramedicinsko opremo v bolnišnicah;

—	postopek Skupnosti za avtorizacijo trženja zdravil.

Za izpolnitev vseh teh pogojev so potrebne nove tehnologije in interoperabilnost informacijskih sistemov.

3.4.6   Za takšne spremembe v organizaciji sistemov in strokovni praksi bo treba spremeniti mentaliteto in usposobljenost zdravstvenih delavcev, pa tudi pravno opredelitev pristojnosti, vlogo in odgovornosti zdravstvenih organov v posameznih državah, kar pomeni določen čas za prilagajanje.

Možnost, da lahko vsak pacient uveljavlja zdravstveno storitev v drugi državi, pomeni enak dostop do vseh storitev in zdravstvenih delavcev, ne glede na spol, raso, etnično pripadnost, vero, prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost. Potrebna pa bo med drugim tudi učinkovita politika obveščanja, ki bo zajela naslednji dve vprašanji:

3.4.7.1   informacije o ponudbi storitev zdravljenja, ki morajo biti na voljo vsem državljanom, da se lahko odločijo za uporabo čezmejnih zdravstvenih storitev, in ki jih objavijo zdravstveni organi, ki morajo poleg tega zagotoviti, da so te informacije dostopne tudi ogroženim skupinam – družbeno izoliranim in revnim;

3.4.7.2   informacije o bolezni, možnih oblikah zdravljenja, njihovih prednostih in tveganjih, značilnostih posameznega sistema in zdravstvenega osebja, ki opravlja določeno storitev.

3.4.7.3   Te informacije bo pacientu posredoval zdravstveni delavec, ki mora biti zato seznanjen z najnovejšimi možnostmi v Evropi. Zato je treba vzpostaviti povezavo med ponudniki storitev in nacionalnimi kontaktnimi točkami, kar pomeni, da je za to treba nameniti posebna finančna sredstva. Premostiti pa je treba tudi jezikovne težave.

3.4.8   Informacije morajo biti popolne in relevantne, da bi se lahko pacient svobodno in utemeljeno odločil, ne pa postal žrtev odvračanja pacientov in komercializacije.

3.4.9   Samo z obveznim posredovanjem informacij je možno uresničiti načelo enakega dostopa do zdravstvenih storitev, ki ga določa direktiva, ne glede na potrebe po zdravstvenih storitvah v drugi državi.

4.   Posebne ugotovitve

4.1   Člen 3

4.1.1   EESO meni, da mora predlog direktive veljati za vse predhodne določbe Skupnosti, zlasti določbe uredb št. 1408/71 in 883/2004.

4.2   Člen 4(d)

4.2.1   Po mnenju EESO je seznam zdravnikov nepopoln in želi, da bi vanj vključili druge zdravstvene delavce, kot so logopedi in optometristi.

4.3   Člen 5

4.3.1   EESO namenja temu členu veliko pozornost in meni, da bo težko zagotoviti ustrezno zdravljenje, ki bi zadovoljevalo potrebe in želje pacientov, tako da bi jim zagotovili pravice in naložili obveznosti, in na ta način spodbudili blaginjo s kombinacijo gospodarske konkurenčnosti, kohezije, socialne pravičnosti in kolektivne solidarnosti. EESO bo pozorno spremljal, da opredelitve standardov kakovosti in varnosti v ničemer ne bodo ogrožale raznolikosti zdravstvenih sistemov v državah članicah (člen 152(5)).

4.3.2   EESO izrecno poudarja pomen zdravstvenega sistema za ljudi, zlasti za najbolj ogrožene skupine, pa tudi učinek najboljšega možnega dostopa do zdravljenja na gospodarsko rast, zato poudarja, da bodo vse naložbe, ki bodo omogočale dostop do zdravstvenih storitev še bolj učinkovite, če bodo usklajene.

4.4   Člen 6

4.4.1   Po mnenju EESO je treba pri naknadnem vračanju stroškov zdravljenja res upoštevati dejstvo, da bosta zdravljenje ter izdaja zdravil in aparatov potekala v skladu s sistemom države, v kateri poteka zdravljenje, in ne države zavarovanja, ki mora določiti merila za povračilo stroškov. Zato bi bilo treba pripraviti sezname enakovrednih oblik zdravljenja in zdravil tako z vidika stopnje povračil in nadaljevanja zdravljenja.

4.4.2   EESO je zaskrbljen zaradi dodatnih stroškov, ki jih bodo imeli pacienti v primeru, da v nasprotju s pričakovanji ne bodo prejeli povračila za zdravljenje. Da bi zagotovili dolgoročno kontinuiteto zdravljenja, bo treba določiti sistem, po katerem bo te stroške krila država, v kateri ima pacient sklenjeno zavarovanje, kar pa bo imelo velike posledice za finančne sisteme.

4.4.3   EESO meni, da se je treba izogniti vsakemu spodbujanju zdravstvene oskrbe „dveh hitrosti“ z vidika razlik tako med pacienti kot med državami, zato je treba pojasniti način obračunavanja stroškov v državi, kjer je bila opravljena zdravstvena storitev, in pogoje plačila. Poudarja tudi, da je treba pri vprašanju obračunavanja stroškov upoštevati že obstoječe strukture in prakse.

4.5   Člena 7 in 8

4.5.1   EESO je predvsem zaskrbljen zaradi razlikovanja v direktivi med bolnišničnim in ambulantnim zdravljenjem, saj gre po njegovem mnenju pri tem bolj za finančne dejavnike kot za dejansko stanje v zdravstvenih sistemih posameznih držav članic.

4.5.2   Komisija predlaga pripravo dodatnega seznama, EESO pa v skladu z načelom subsidiarnosti in členom 86(2) Pogodbe, da bi države članice – razen v primeru očitne zlorabe – same opredelile pojem bolnišničnega zdravljenja. Točki 1 in 2 bi bilo torej treba spremeniti.

4.6   Člen 9

4.6.1   Po mnenju EESO bi bil lahko sistem predhodne odobritve zdravljenja koristen, če bi zaradi tega nastal dialog med pacientom in njegovo zdravstveno zavarovalnico in bi s tem pacient dobil možnost razmisleka in potrebne informacije. Poleg tega bi lahko tak sistem zagotovil financiranje nekaterih stroškov, kot so potni stroški.

4.6.2   EESO meni, da bi bilo treba vsakršno neodobritev zdravljenja ustrezno utemeljiti in pojasniti pacientu ne glede na to, ali so bila merila za odobritev predhodno objavljena ali ne.

4.7   Člen 10

4.7.1   Po mnenju EESO bi bilo treba uvesti sistem informiranja pacientov, da bi se lahko odločali glede zdravstvenih storitev v drugih državah. Med temi informacijami morajo biti obveznosti in omejitve možnih storitev ter sistem povračila stroškov in razlika, ki jo mora kriti pacient sam.

4.7.2   EESO priporoča, da bi bili v obvezno zavarovanje odgovornosti (3) vključeni vsi zdravstveni delavci in da bi bile na voljo informacije o sistemu za pritožbe v primeru škode zaradi napak pri zdravljenju (s krivdo ali brez – tveganje zdravljenja).

4.7.3   EESO meni, da je treba uvesti enotno kontaktno točko za postopke in zbiranje pritožb, morebitni pravni spor pa je treba obravnavati na sodišču v kraju bivanja pacienta.

4.7.4   Po mnenju EESO bi bilo koristno razviti storitev elektronskega obveščanja in internetnih strani z informacijami za paciente. Vendar pa vir informacij in sistem obveščanja ne sme biti samo internet, saj ima veliko ljudi omejen dostop do interneta ali pa interneta sploh nima. Obstaja namreč nevarnost, da bi s tem spodbujali zdravstveni sistem dveh hitrosti, kjer bi lahko samo najvišji in najbolje obveščeni družbeni razredi koristili zdravstvene storitve v drugih državah.

4.8   Člen 12

4.8.1   Nacionalne kontaktne točke morajo biti povezane z različnimi združenji delavcev, družin in pacientov, organizirati pa jih je treba v tesnem sodelovanju z zdravstvenimi zavarovalnicami in neodvisnimi organi izvajalcev zdravstvenih storitev, saj so pristojni za posredovanje teh informacij. Poleg tega bi morale te kontaktne točke pripraviti tudi dejavnosti obveščanja in usposabljanja zdravnikov, drugih zdravstvenih delavcev in socialnih delavcev v zvezi z možnostmi čezmejnih zdravstvenih storitev, vsaka država pa bi bila odgovorna za uvedbo nacionalne kontaktne točke.

4.9   Člen 14

4.9.1   Po mnenju EESO je ta člen pomemben, saj zagotavlja kontinuiteto zdravljenja z vidika pacientovega jemanja zdravil, vendar ga je treba strogo izvajati zaradi morebitnih zlorab in prekupčevanja. Opaža, da direktiva ne upošteva izdaje zdravil, ki se dobijo samo na recept.

4.10   Člen 15

4.10.1   Ta člen delno odgovarja na zaskrbljenost EESO glede neenako kakovostnih zdravstvenih storitev v različnih državah članicah. Ustanavljanje evropskih referenčnih mrež mora spremljati razvoj informacijskih tehnologij, ki so v celoti interoperabilne in jih lahko uporabljajo vsi pacienti ne glede na kraj bivanja.

4.10.2   K ciljem evropskih referenčnih mrež je treba dodati naslednje:

—	k točki 2(a): „priznanje in registracija načinov zdravljenja“;

—	k točki 2(d): „priznanje diplom in spremljanje etičnega kodeksa“.

4.10.3   Za pristop k takšni mreži je sicer predviden poseben postopek, vendar EESO poudarja pomen ocenjevanja in morda celo uvedbo postopka certificiranja.

4.10.4   V seznam posebnih meril in pogojev, ki jih morajo izpolnjevati te mreže želi EESO dodati naslednje:

—	k točki 3(a)(ix): „Takšno sodelovanje je zlasti pomembno z vidika vključevanja uporabnikov v opredeljevanje primernih čakalnih dob za zdravljenje“;

—	točka 3(a)(x): „spodbujanje priznavanja in spoštovanja skupne listine pravic pacientov, ki zagotavlja učinkovito izvajanje teh pravic v matični državi in drugi državi, kjer poteka zdravljenje“.

4.11   Člen 18

4.11.1   Z zbiranjem statističnih podatkov iz posameznih držav članic bi lahko ocenili uporabo te direktive. Bilo bi dobro, če bi na podlagi tega lahko uvedli kazalnike, s pomočjo katerih bi lahko natančneje ocenili prednosti in slabosti posameznih zdravstvenih sistemov ter potrebe in želje ljudi.

4.12   Člen 20

4.12.1   Določbe za predhodno odobritev morajo biti eksplicitne in jih je treba poslati Komisiji v obliki podatkov v analizo.

4.12.2   To poročilo mora prejeti tudi EESO.

---

(1)  Mnenje EESO na lastno pobudo o pravicah pacientov, poročevalec: g. Bouis (UL C 10, 15.1.2008)

(2)  Listino so 27. junija 2008 v Talinu podpisali ministri za zdravje evropske regije WHO.

(3)  Zavarovanje civilne odgovornosti.

---