16.5.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/19

1.1

Migracija delovne sile v Evropi je ekonomskega značaja. Je posledica prostega pretoka delavcev v Evropi, kjer so med državami članicami velike razlike v življenjskem standardu. Visoka brezposelnost v več novih državah članicah in povpraševanje po poceni in nekvalificirani delovni sili v 15 starih državah članicah povzročata stalen pritok iskalcev zaposlitve.

1.2

V letih 2004 in 2007 je bil sprejet dogovor o prehodnih ukrepih, ki naj bi starim državam članicam omogočili upravljanje migracije iz novih držav članic. Med razlogi za te ukrepe je bilo prizadevanje starih držav članic, da prevelik migracijski pritok delovne sile na trgu dela ne bi povzročil napetosti, zaradi katerih bi zaposlovali nezakonito delovno silo.

1.3

Posledica teh ukrepov je bil prav položaj, kakršnemu naj bi se izognili. V poročilu, posvečenem delovanju prehodnih ukrepov, Evropska komisija ugotavlja, da so te omejitve zakonitega dela za migrante iz novih držav članic dejansko povzročile širjenje dela na črno, navideznega „samozaposlovanja“ ter fiktivnih ponudnikov storitev in oddaje del podizvajalcem.

1.4

Ta protislovni položaj izvira iz dejstva, da v EU-15 v kmetijskem sektorju vlada veliko povpraševanje po sezonskem delu, za katerega ni mogoče najti dovolj domačih delavcev. Dovolj delavcev iz novih držav članic to delo zanima, vendar ga mnogi med njimi zaradi omejevalnih prehodnih ukrepov ne morejo opravljati. Pritok delovne sile se spreminja glede na državo izvora in državo gostiteljico, odvisno od tega, ali v določeni državi veljajo prehodni ukrepi in kakšen je njihov obseg.

1.5

V tem položaju sezonsko delo pogosto konča v neformalnem sektorju. Natančne informacije o tem vprašanju je težko dobiti, saj imajo vse tri vpletene strani svoje razloge za to, da teh informacij ne objavijo. Nekateri delodajalci hočejo plačati manj, kot jih obvezuje zakon ali veljavne kolektivne konvencije, nekateri delavci se zadovoljijo z manjšim plačilom od plačila, ki bi jim po teh predpisih pripadal, posredniki pa nimajo veliko pomislekov pri sodelovanju v dobičkonosnem poslu.

1.6

Veliko teh posrednikov zbija ceno, vendar na koncu prav delavci migranti plačajo ceno in se morajo zadovoljiti z dohodki, nižjimi od socialnega minimuma. Dogaja se tudi, da delodajalci za sezonske delavce posrednikom plačajo ceno v skladu s trgom, vendar posredniki ne plačajo davka na prihodke od dela ali socialnih prispevkov, poleg tega pa v svoj žep spravijo tudi del plače delavcev migrantov. Obstajajo celo spletne strani s telefonskimi številkami v Vzhodni in Zahodni Evropi, ki ponujajo storitve samozaposlenih, za katere ni treba plačati nobenega davka in delodajalskega ali socialnega prispevka.

1.7

Ta položaj z več vidikov ni dober. Temeljno načelo mora biti, da je treba vse delavce migrante obravnavati enako kot domače delavce. Za enako delo mora biti plačilo enako. Treba je izboljšati pogoje za dostop do socialne varnosti. To ni le v socialnem interesu delavcev, marveč tudi v gospodarskem interesu delodajalcev (pravični konkurenčni pogoji za vse) in v finančnem interesu držav članic (na davčni ravni).

1.8

Predlog direktive Evropskega parlamenta uvaja sankcije proti delodajalcem, ki zaposlujejo delavce iz tretjih držav brez dovoljenja za bivanje. Predvideva usklajene sankcije proti delodajalcem, usklajene preventivne ukrepe, opredelitev dobrih praks na področju izvajanja sankcij proti delodajalcem in izmenjavo dobrih praks med državami članicami.

1.9

EESO predlaga, da bi se predlagana direktiva toliko časa, dokler obstajajo omejitve za migrante iz novih držav članic, nanašala tudi na delodajalce, ki zaposlujejo delavce iz držav Evropske unije, za katere še veljajo omejitve in nimajo dovoljenja za bivanje. Odbor ocenjuje, da je najbolj pomembno, da EU pozorno spremlja ne le prenos direktive v zakonodajo vseh držav članic, marveč tudi njeno izvajanje v praksi.

1.10

Boj proti neprijavljenemu delu bi lahko izkoristil enoznačno evropsko opredelitev delovnega razmerja, ki bi začrtala jasno ločnico med zasedanjem delovnega mesta (zagotavljanje storitev) in izvrševanjem nalog v okviru odnosa podrejeni-nadrejeni(delovna pogodba). Mednarodna organizacija dela je o tem pripravila jasno priporočilo. Takšna opredelitev bi poštenim samozaposlenim, katerih usposobljenost presega poceni nekvalificirano delo, dodelila jasnejši status na trgu dela, delavcem pa zagotovila zaščito, do katere imajo pravico. EESO pozdravlja dejstvo, da je Evropska komisija sprejela predlog za raziskavo evropskih socialnih partnerjev v gradbeništvu o (navideznem) samostojnem delu in da to raziskavo tudi financira.

1.11

Glede na posledice, ki jih prinašajo omejitve zakonitega dela, bi bilo morda bolje, če ob prihodnjih širitvah Evropske unije takšnih prehodnih ukrepov ne bi bilo. Poleg tega EESO poziva Komisijo, naj prouči možnost ukinitve vseh omejitev, ki še vedno veljajo za delavce iz 12 držav, ki so se priključile Evropski uniji v letih 2004 in 2007. Velika večina socialnih partnerjev v Evropi je temu naklonjena, pod pogojem, da so konkretni ukrepi sprejeti na evropski in nacionalni ravni, pa tudi na njihovi ravni, da bi tako lahko poskrbeli za pravično obravnavo delavcev migrantov.

2.1

Po lizbonski strategiji naj bi EU v prihodnosti postala na znanju temelječe gospodarstvo, ki bo zelo konkurenčno in bo temeljilo na trajnostni proizvodnji in potrošnji ter bo imelo veliko socialno kohezijo.

2.2

Evropska unija je danes dovolj konkurenčno gospodarstvo, temelječe na znanju, za katerega so značilni načini proizvodnje in potrošnje, ki še niso v zadostni meri trajnostni, ter socialna kohezija, ki ni zadovoljiva.

2.3

To mnenje se nanaša predvsem na ta vidik – na socialno kohezijo. Evropska unija namenja veliko pozornosti gospodarskemu razvoju in izvajanju načela trajnosti, še zlasti pri proizvodnji. Ker je premalo pozornosti namenjene politikam tretjega stebra lizbonske strategije, to vodi v slabitev namesto v krepitev socialne kohezije.

2.4

Posledice slabitve socialne kohezije so jasno razvidne na trgu dela. Delež neformalne zaposlenosti se povečuje in znova se je pojavil tip delavca, ki smo ga že dolgo imeli za preživetega – dninar.

2.5

Novi dninarji ponujajo svoje usluge na ulici, na krajih, znanih kot krajih, kjer brezobzirni zvodniki pobirajo stranke. Delodajalci jih zaposlijo za en dan, ne da bi zanje plačali kakršen koli davek na prihodek od dela ali prispevek za socialno varnost. Dninarji morajo delati preveč ur na dan, za to pa prejemajo premajhno plačilo na uro in ne uživajo nikakršne zaščite delovnega prava, če ta sploh obstaja.

2.6

Pred nekaj leti je imel trg dela še nacionalni značaj, zlasti za nizko kvalificirano ali nekvalificirano delo. Po širitvi EU 2004 je nastal tudi za ta segment trga evropski trg dela. Širitev 2007 in prihod bolgarskih in romunskih delavcev sta prispevala k močnemu povečanju ponudbe na tem novem trgu.

2.7

V to smer se razvija zlasti kmetijstvo. Poleg tega mnogi, ki iščejo delo v tujini, prav v tej panogi skoraj vedno najdejo prvo zaposlitev.

2.8

S tem mnenjem želi EESO uvrstiti to vprašanje v agendo Evropske unije, da bi evropske institucije skupaj z državami članicami in socialnimi partnerji iskale rešitve za ta velik, tragičen in žal čedalje resnejši problem.

3.1

Kmetijstvo je celota gospodarskih dejavnosti, s katerimi se naravno okolje preoblikuje za proizvodnjo rastlin in živali (1). Glede na proizvod, proizvodno metodo in raven blaginje je v ta namen uporabljenih mnogo različnih metod, od dela s preprostimi orodji do uporabe velikih strojev, ki čedalje bolj nadomeščajo delovno silo.

3.2

Kmetijstvo je najpomembnejši sektor gospodarstva EU; skupaj je v EU več kot 160 milijonov hektarjev izkoriščene kmetijske zemlje in 11 milijonov kmetij, ki dajejo zaposlitev skupno 15 milijonom ljudi. V večini primerov so to kmetovalci sami in člani njihove družine in približno en milijon kmetij zaposluje 6,5 milijonov delavcev. Med njimi je okoli 4,5 milijona sezonskih delavcev, od tega neznano število v tuji državi (2). Številni sezonski delavci so iz Poljske, Bolgarije in Romunije.

3.3

Področne dejavnosti, na katere je mogoče razdeliti kmetijstvo, so živinoreja (živalska proizvodnja) in ribogojstvo (proizvodnja rib), vrtnarstvo (pridelava rastlin kratkega cikla, kot so zelenjava, okrasne rastline, sadje, drevesa in gobe v majhnem obsegu) ali poljedelstvo (od vrtnarstva se razlikuje v tem, da pridelava zelenjave poteka v večjem obsegu in zahteva manj delovne sile). Komercialno gozdarstvo ne spada povsod v Evropi pod kmetijstvo, marveč v več državah velja za samostojni sektor.

3.4

Kmetijstvo ne proizvaja le živil, temveč vedno pogosteje tudi druge dobrine, kot so rože, krzno, usnje, biološka goriva (biodizel, etanol, plin, hitro rastoč les), encimi, vlakna itd. Iz gensko spremenjenih rastlin izdelujejo tudi posebna zdravila.

3.5

Podatki Mednarodne organizacije dela (3) in Eurofunda (4) kažejo, da je kmetijstvo med najbolj nevarnimi sektorji za delavce. Skupaj je vsako leto 335 000 smrtnih delovnih nesreč. Več kot polovica med njimi – 170 000 – se jih zgodi v kmetijskem sektorju.

4.1

Zaradi številnih pravnih zapletov v Evropski uniji ni mogoče oblikovati enoznačne definicije neformalnega dela. Prakse, ki so v neki državi povsem običajne (če neko področje ni pravno urejeno, tudi ni določb, ki bi jih bilo treba spoštovati), v drugi državi veljajo za neobičajne ali celo za kršitev zakonodaje ali veljavnih predpisov v tej državi.

4.2

Opredelitve neformalnega dela se od države do države razlikujejo. Gre za dejavnosti, ki niso vključene v uradno statistiko formalne ekonomije. Številčni podatki, če obstajajo, pogosto ne prihajajo iz istega vira, niso vedno preverljivi in torej ne vedno zanesljivi. Vendar je nesporno, da neformalno delo obstaja v večjem obsegu.

4.3

Skoraj vse nacionalne definicije neformalnega dela izpostavljajo nespoštovanje davčnih obveznosti. Neupoštevanje obveznosti na področju socialne varnosti je prav tako omenjeno v skoraj vseh definicijah. Zato je toliko bolj presenetljivo, da nacionalne opredelitve neformalnega dela skoraj nikoli ne omenjajo nespoštovanja drugih obveznosti, ki izvirajo iz delovnega prava (delovni pogoji, delovni čas, kolektivne pogodbe, ki imajo splošni obvezujoč značaj).

4.4

Neformalno delo opravljajo neprijavljeni delavci. Ti niso nujno priseljenci brez delovnega dovoljenja ali dovoljenja za bivanje; tudi tisti, ki imajo zahtevane dokumente – ali pa jih ne potrebujejo, ker imajo stalno prebivališče v državi, kjer je storjen prekršek – opravljajo neformalno delo. Delavci brez veljavnih dokumentov so poleg tega ranljivejši in jih je laže mogoče izkoriščati kot tiste, ki jih imajo. Delavci z veljavnimi dokumenti imajo tudi dostop do formalnega dela, delavci brez veljavnih dokumentov pa ne.

4.5

Poleg klasične zaposlitve najdemo še samozaposlene osebe brez zaposlenih. Ti samozaposleni veljajo za podjetnike in njihovim delodajalcem zanje ni treba plačevati davkov na plače in socialnih prispevkov. Plačevati jih morajo sami.

4.6

Prav tako niso upravičeni do zaščite delovnega prava kot drugi delavci. Določbe o minimalni plači, omejitvi tedenskega delovnega časa ali o zdravju in varnosti pri delu zanje ne veljajo. Tem samozaposlenim je prepuščena izbira o višini plače in pogojih dela, o katerih se dogovorijo s svojimi delodajalci.

4.7

Na začetku so bili ti samozaposleni izkušeni profesionalci, specializirani v nekaterih posebnih poklicih. Na splošno so potrebovali leta, da so dosegli raven izučenega in izobraženega strokovnjaka, potrebno za to, da so lahko nadaljevali kot samozaposleni.

4.8

Danes je zaradi zunanjega izvajanja dela, ki ne sodi k bistvenim opravilom, in zaradi vedno bolj razširjenega podizvajalstva z oddajanjem del opravljeno tudi drugo, ne le specializirano delo. Manjše jedro stalnih sodelavcev, ki imajo dobro znanje na zadevnem področju, zadostuje, saj je izvajanje preprostejših nalog vedno pogosteje opravljeno z zunanjim izvajanjem dela in z oddajanjem dela. Povpraševanje po tovrstnem delu zapolnjuje veliko število novih samozaposlenih, ki se pojavljajo na trgu dela. Glavna značilnost mnogih novih samozaposlenih je predvsem poceni nekvalificirano delo.

4.9

Vendar gre pri tem za obliko navidezne samozaposlitve, ki je bila večinoma v uporabi ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja in je prispevala k odpravi brezposelnosti na Irskem in v Veliki Britaniji. Pred tem je bila v britanski zakonodaji vrsta jamstev, ki so omogočala preverjanje, ali samozaposleni učinkovito izpolnjujejo nekatere pogoje. Morali so biti izkušeni strokovnjaki v posebnem poklicu. Takratna britanska vlada je ukinila ta merila za izbor in tako nenadoma omogočila veliko več osebam, da so se prijavili kot samozaposleni in so delali na celini, ne da bi zanje veljalo delovno pravo v državah članicah na celini (5).

4.10

Ta pojav danes ni več značilen samo za anglosaksonske države. Tiskovni predstavnik poljske vlade je tako med konferenco o prostem pretoku delavcev izjavil, da vlada vabi iskalce zaposlitve, da se prijavijo kot samozaposleni (6). Tako se lahko izognejo vsem omejitvam – če še obstajajo – v drugih državah članicah in delajo povsod. Samostojni status je redno zavestno uporabljen kot umetna konstrukcija, s pomočjo katere je mogoče obiti pravna ali delovnopravna določila v okviru verige podizvajalcev. Sklepanje pogodb z navideznimi samozaposlenimi, katerih storitve pogosto ponujajo agencije za delo, omogoča izogibanje vsakršni odgovornosti, kar zadeva spoštovanje obveznosti na področju davka na prihodek in socialne varnosti.

4.11

Ta pojav je v velikem obsegu opaziti tudi v gradbeništvu, sektorju, o katerem je bilo opravljenih več raziskav kot o kmetijstvu. Med sektorjema obstaja mnogo podobnosti. V obeh najdemo tri velike dejavnike tveganja, značilne za neformalno delo: intenzivnost in začasnost ter dejavnik tujih delavcev, ki večinoma opravljajo neformalno delo. Socialni partnerji v gradbeništvu so prepoznali nevarnost in zaprosili Evropsko komisijo za zagotovitev sredstev za raziskavo o pojavu (navideznega) samostojnega dela v 18 državah članicah. Komisija je tej zahtevi ugodila in predlog raziskave bo objavljen na javnem razpisu na evropski ravni pred koncem tega leta.

4.12

Ker trenutno še vedno ni evropskega pravnega okvira za delovno razmerje, na tem področju obstaja praznina za dvomljivo trgovino s poceni delovno silo. To povzroča nezaželene stranske učinke na evropski ravni. Evropska komisija je sama prišla do skoraj enakega zaključka v svojem Poročilu o delovanju prehodnih ureditev, določenih v pristopni pogodbi iz leta 2003, v katerem ugotavlja, da bi „omejitve lahko spodbudile državljane EU-8, da iščejo druge načine za izvajanje gospodarske dejavnosti v državah članicah EU-15, kar se odraža v izredno velikem pritoku napotenih delavcev ali delavcev, ki trdijo, da so samozaposlene osebe“ (7).

4.13

V tem poročilu Komisija opaža, da so socialni partnerji ob priznavanju, da so bili migracijski tokovi iz držav EU-8 v države EU-15 skromni, odločno poudarili, da se je treba izogibati krčenju delovnih standardov in „socialnemu dumpingu“. Prav tako so poudarili, da omejitve zakonitega dela dejansko povzročajo širjenje dela na črno, t. i. „samozaposlovanja“ ter navideznih ponudnikov storitev in oddaje del podizvajalcem. V naslednjem odstavku Komisija nekoliko popravi stališče, po katerem migracijski tokovi niso bili obsežni, in zapiše, da so „lahko migracijski tokovi v vsej razširjeni EU večji, kot bi lahko sklepali iz podatkov v tem poročilu, ker pojav dela na črno ni v celoti zajet v uradnih statistikah“. Komisija na splošno tudi ugotavlja, da omejitve na trgu dela lahko vodijo k povečanju dela na črno.

4.14

Na Nizozemskem je bilo v vrtnarstvu, kmetijskem sektorju z največ delavci, leta 1992 skupno 54 200 delavcev zaposlenih za polni delovni čas. Okoli 87 % delavcev je bilo redno zaposlenih, nekoliko več kot 13 % pa je bilo s podjetjem povezanih na drugačen način (začasna zaposlitev, začasna pogodba, navidez samozaposleni). Leta 2005 je bilo v tem sektorju 59 000 zaposlenih za polni delovni čas, od tega 61 % redno zaposlenih, okoli 39 % pa je bilo s podjetjem povezanih na drugačen način. Omeniti je treba tudi, da se te številke nanašajo le na uradno gospodarstvo. Po ocenah je bilo pomladi 2007 v tem sektorju okoli 40 000 neuradno zaposlenih delavcev za polni delovni čas (8). Vendar pa se zdi, da se delež neformalnega dela v vrtnarstvu stalno zmanjšuje od ukinitve omejevalnih ukrepov za državljane držav, ki so v EU vstopile leta 2004.

5.1

Zadnja leta so pokazala, da ima uvajanje omejitev na trgu dela pogosto nasprotni učinek. Povzroči lahko izogibanje zakonodaji in pravnim ali delovnopravnim določilom. Do 31. decembra 2008 ne bo nobenih omejitev za romunske in bolgarske prosilce zaposlitve v Estoniji, Latviji, Litvi, na Poljskem, Slovaškem, Češkem, Švedskem, Finskem, na Cipru in v Sloveniji. Morali pa se bodo vseeno prijaviti na Finskem, Cipru in v Sloveniji. V drugih 15 državah članicah Unije pa za iskalce zaposlitve iz Romunije in Bolgarije veljajo omejitve (9). Ker ti iskalci zaposlitve prihajajo iz držav članic, ki so v EU vstopile leta 2004, zanje še vedno veljajo nekatere omejitve. Vendar pa te zadevajo le omejeno število držav in imajo bolj omejen doseg kot omejitve, ki zadevajo bolgarske in romunske delavce (10).

5.2

Migracija delovne sile v EU je gospodarskega značaja. Je posledica prostega pretoka delavcev v Evropski uniji, kjer so med državami članicami velike razlike v življenjskem standardu. Visoka brezposelnost v več novih državah članicah in povpraševanje po poceni in neizobraženi delovni sili v 15 starih državah članicah povzroča stalni pritok iskalcev zaposlitve.

5.3

Mnogi najdejo delo v kmetijskem sektorju zaradi sezonskega značaja dela: v času pobiranja pridelkov je zelo veliko povpraševanje po dodatnih delavcih. Nevarnost socialnega dumpinga je v tem sektorju večja kot v drugih, še zlasti zato, ker v več državah članicah kmetijskega sektorja ne ureja kolektivna pogodba in ker se trenutno dogaja, da te pogodbe v kmetijskem sektorju nimajo splošne veljavnosti.

5.4

Sezonsko delo je strukturni element evropskega kmetijstva. Trajna in učinkovita kmetijska proizvodnja ni mogoča brez prilagodljive delovne sile. Sezonsko delo v kmetijskem sektorju v večji meri opravijo delavci migranti. V nekaterih primerih to vodi v probleme, ki ogrožajo socialno kohezijo.

5.5

Formalno zaposleni delavci migranti so pogosto finančno zanimivejši kot domači delavci, saj delodajalcu zanje ni treba plačevati nekaterih prispevkov, še zlasti za sklade strokovnega usposabljanja in pokojninske sklade. Migranti iz desetih držav članic, ki so v EU vstopile leta 2004 in za katere še vedno veljajo omejitve na trgu dela v nekaterih starih državah članicah, pogosto delajo delno neformalno, zaradi česar jim davčni upravi ni treba prijaviti vseh opravljenih ur. Delavci migranti iz Bolgarije in Romunije, ki jih zadevajo večje omejitve, so na splošno zelo številni v neformalnem zaposlovanju. V neformalnem sektorju vse ure, ki jih opravijo, niso plačane, plačila na uro pa so veliko prenizka, vendar so k temu prisiljeni zaradi škodljivih pogodb, ki so jih podpisali kot navidezni samozaposleni.

5.6

Mednarodna organizacija dela je problematiki, obravnavani v tem mnenju, posvetila več konvencij. To so konvencije št. 97 (o migraciji z namenom zaposlitve, 1949), št. 143 (o delavcih migrantih, dopolnilne določbe, 1975), št. 181 (o zasebnih agencijah za zaposlovanje, 1997) in št. 184 (varnost in zdravje v kmetijstvu, 2001). Konvencij št. 97 in 181 ni ratificiralo 17 od 27 držav članic. Konvencije št. 143 ni ratificiralo 22 držav članic, konvencije št. 184 pa 24. Nobena od 27 držav članic Unije ni ratificirala vseh štirih konvencij (11). Mednarodna organizacija dela je leta 2006 izdala priporočilo o delovnih razmerjih (12). Namen priporočila je bil izboljšanje zakonodaje na nacionalni ravni v vseh državah, da bi vzpostavili jasno in splošno ločevanje med samozaposlenimi in zaposlenimi. To ločevanje je nujno potrebno, če hočemo odpraviti vedno večje število goljufivih praks, ki skušajo zakriti dejstvo, da so delavci zaposleni, in jih prikazati kot samozaposlene (13).

6.1

Temeljno načelo mora biti, da se delavci migranti v vseh pogledih obravnavajo enako kot domači delavci. Za enako delo mora biti plačilo enako. Treba je izboljšati pogoje za dostop do socialne varnosti. To ni le v socialnem interesu delavcev, marveč tudi v gospodarskem interesu delodajalcev (pravični konkurenčni pogoji za vse) in v finančnem interesu držav članic (na davčni ravni). To načelo še zdaleč ni povsod v veljavi. Nizozemski socialni partnerji so ob ukinitvi prehodnih ukrepov za državljane iz držav, ki so v EU vstopile leta 2004, izrazili namen, da bi po 1. maju 2007 sodelovali pri nadzoru spoštovanja socialne in delovne zakonodaje in predpisov. Oblasti so obljubile, da bodo pripravile politiko spremljanja. Do danes to še ni obrodilo nobenega otipljivega sadu.

6.2

Obstaja predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta, ki predvideva sankcije proti delodajalcem, ki zaposlujejo delavce iz tretjih držav brez veljavnih dokumentov (14). Predvideva usklajene sankcije proti delodajalcem, usklajene preventivne ukrepe, opredelitev dobrih praks na področju izvajanja sankcij proti delodajalcem in izmenjavo dobrih praks med državami članicami.

6.3

Razlog za ta predlog je veliko število – po ocenah med 4,5 in 8 milijoni – oseb iz tretjih držav, ki nezakonito bivajo v Evropi. To vodi v neformalno delo. Kmetijstvo je poleg gradbeništva, hotelskih in gostinskih storitev ter čistilnega sektorja eden izmed štirih sektorjev, kjer je takšnega dela največ. Evropski parlament in Svet v predlogu sklepata, da tovrstno nezakonito delo „kot vsako neprijavljeno delo državljanov EU vodi v izgube za javne finance in lahko vodi k zmanjšanju plač in slabšanju delovnih pogojev, lahko izkrivlja konkurenco med podjetji in povzroči, da neprijavljeni delavci nimajo zdravstvenega zavarovanja in pokojninskih pravic“.

6.4

Evropski socialni partnerji v poročilu o delovanju prehodnih ureditev, določenih v pristopni pogodbi iz leta 2003 (za obdobje od 1. maja 2003 do 30. aprila 2006) opažajo, da „omejitve zakonitega dela vodijo v širjenje neprijavljenega dela, navideznih samozaposlitev fiktivnih ponudnikov storitev in oddaje del podizvajalcem“. Ob tej ugotovitvi bi bilo primerneje odpraviti vse ukrepe, ki veljajo za delavce iz dvanajstih držav, ki so vstopile v Unijo v letih 2004 in 2007, da bi vsi imeli enake pogoje. Velika večina socialnih partnerjev v Evropi je temu naklonjena, pod pogojem, da se na evropski in nacionalni, pa tudi na njihovi ravni sprejmejo konkretni ukrepi za nadzorovanje pravične obravnave delavcev migrantov.

6.5

Če bodo te omejitve ostale, EESO meni, da bi se predlagana direktiva, ki predvideva sankcije proti nezakonitim delodajalcem, ki zaposlujejo državljane iz tretjih držav, nanašala tudi na delodajalce, ki nezakonito zaposlujejo delavce iz držav članic Evropske unije brez veljavnih dokumentov, za katere še veljajo omejitve. Odbor ocenjuje, da je najbolj pomembno, da EU pozorno spremlja ne le prenos direktive v zakonodajo vseh držav članic, marveč tudi njeno izvajanje v praksi.

6.6

Ta direktiva omogoča odzivanje na velike razlike med državami članicami glede kakovosti in intenzivnosti nadzora in višine kazni. Na Nizozemskem najvišja kazen za delodajalce, ki zaposlijo nezakonite delavce, znaša 6 700 eurov na delavca. V Belgiji znaša 20 000 eurov, v Luksemburgu pa 50 000 eurov. So tudi države članice, ki še niso predvidele nikakršnih sankcij proti delodajalcem, ki zaposlujejo nezakonite delavce.

6.7

Izmenjava dobrih praks je bistveni korak v procesu, ki mora voditi k povečevanju socialne kohezije. Med posvetovanjem v Plovdivu (15) je bilo omenjenih več dobrih praks, še zlasti naslednje:

6.8

Omenjene položaje v več primerih ni mogoče povsem primerjati s položajem romunskih in bolgarskih delavcev, ki iščejo zaposlitev v starih državah članicah EU. Madžarski delavci, ki delajo na Gradiščanskem, se vsak večer vračajo domov, romunski in bolgarski delavci pa ostajajo več mesecev daleč od svojega doma. Prav tako se pojavlja vprašanje zlorab v teh položajih, vendar na veliko bolj omejeni ravni. Oblike zlorab je povsem mogoče odkrivati in zlahka ukrepati proti njim s proaktivnim izvajanjem obstoječih ukrepov. Splošni vtis pa je, da so pogoji za delo v regiji Gradiščansko socialno sprejemljivi.