16.5.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/73

1.1

V skladu s členom 159 Pogodbe mora Komisija vsaka tri leta objaviti poročilo o stanju na področju ekonomske in socialne kohezije v Evropi.

1.2

Ker je bilo poročilo objavljeno eno leto pred posodobitvijo integriranih smernic lizbonske strategije, EESO upa, kot je to že zahteval, da se njegove ugotovitve ne bodo upoštevale samo pri prihodnji generaciji regionalne politike, temveč tudi pri pripravi teh novih integriranih smernic (1).

1.3

Novost nove Pogodbe o reformi je, da je med splošne cilje EU vključila ozemeljsko kohezijo (člen 3), ki jo je dodala šele Konvencija o prihodnosti Evrope in potrdila medvladna konferenca 2007 (MVK).

2.1

Sporočilo, ki spremlja poročilo, s postavitvijo vrste vprašanj sproža razpravo o prihodnosti strukturne politike. Po mnenju EESO sta bili izpuščeni dve pomembni vprašanji, ki zahtevata neposredni odgovor:

2.2

Številke v poročilu lahko zmedejo pozornega bralca, saj še vedno ni jasno, ali se nanašajo na EU-15, EU-25 ali EU-27. Prav tako lahko referenčni podatki povzročajo nejasnost tudi pri vprašanju trendov. Pogosto je v poročilu obravnavana kohezija v okviru EU-27, in sicer ob upoštevanju referenčne letnice 1996, ko se je Unija razširila na 15 držav članic. Iz tega sledi, da se navedeni trendi ne nanašajo samo na EU, temveč vključujejo tudi države, na katere evropska sektorska politika (notranji trg, konkurenca, regionalna politika) ni vplivala ali pa je vplivala zelo malo. Z drugimi besedami, iz poročila ni razviden posebni prispevek strukturnih politik k uresničevanju večje kohezije, čeprav je nesporen (3).

2.3

Merilo 75 % BDP na prebivalca za določitev tega, ali neka regija zaostaja v razvoju, ni več ustrezno, saj se je po širitvi zaradi pristopa držav, ki so bile manj bogate od države, ki so se pridružile prej, BDP na prebivalca zmanjšal (statistični učinek). To se je zgodilo tudi s pristopom Bolgarije in Romunije. Zaradi tega ne moremo neposredno primerjati stanja na področju kohezije pred 2004 s sedanjim stanjem. Uspešnost dvanajstih regij, ki so presegle ta prag, je tako treba umestiti v ustrezen kontekst, saj ni zagotovila, da tega ni povzročil statistični učinek.

2.4

V poročilu je navedeno, da bo v začetku naslednjega programskega obdobja 9 od 12 držav, ki so leta 2004 in 2007 postale članice EU, preseglo prag 75 % BDP EU na prebivalca. To referenčno merilo bo tako izgubilo svoj pomen. O tem problemu bi bilo treba razmisliti že sedaj.

2.5

Čeprav je v poročilu veliko podrobnih podatkov, pa ti, žal, niso vedno med seboj povezani.

2.6

EESO prav tako opozarja na to, da ni sklicevanja na socialno ekonomijo, na področju katere naj bi bilo dejavnih 10 % evropskih podjetij, in njeno vlogo pri koheziji (zlasti glede pomoči za najbolj ranljive skupine na trgu dela). Ta sektor ustvarja kakovostna delovna mesta in prispeva k trajnostnemu razvoju, saj zagotavlja delovna mesta na lokalni ravni, spodbuja dinamiko podeželskih območij, ustvarja družbeni kapital ter omogoča proces sektorskega in teritorialnega prestrukturiranja. Zato bi bilo koristno imeti na voljo količinsko in kakovostno primerljive statistike za države članice, da bi izboljšali razumevanje tega sektorja.

2.7

EESO meni, da bi bilo treba natančneje proučiti ali pregledati več vidikov ekonomske, socialne in ozemeljske kohezije, kot so na primer enake možnosti na trgu dela.

2.8

Če je treba še dokazovati smotrnost kohezijske politike v EU, so v poročilu navedeni novi elementi:

Zato je torej nujno, da se ozemeljska kohezija, ki se, kot se zdi, vse bolj uveljavlja kot sam temelj ekonomske in socialne kohezije, povsem prizna kot splošni cilj EU.

2.9

EESO pozdravlja nov način prikaza kohezije v Evropi, in sicer s primerjavo z razmerami svetovnih konkurentov in poudarjanjem vloge glavnih mest ter posledic v zvezi s trajnostnim razvojem (predvsem neuravnotežen razvoj in okoljski pritiski) in vpliva podnebnih sprememb na regionalno raven.

2.10

EESO podpira cilj Evropske unije, da prevzame vodilno vlogo v boju proti podnebnim spremembam. Vendar pa bo to, če države zunaj EU temu ne bodo sledile, ogrozilo konkurenčnost EU in vplivalo na evropsko kohezijsko politiko. Posledice izkrivljanja konkurence bi bile spodbujanje selitev podjetij v države, ki niso vključene v politiko podnebnih sprememb.

2.11

EESO izraža zadovoljstvo nad tem, da je v središču pozornosti ponovno ozemeljski vidik kohezije, ki je bil kljub sprejetju Evropske perspektive prostorskega razvoja (1999) do sedaj obrobnega pomena. Strategija za urbani razvoj, Teritorialna agenda in Leipziška listina navajajo niz ključnih načel urbanega razvoja, EESO pa je v okviru industrijske in inovacijske politike v ospredje postavil metropolitanska območja in grozde.

2.12

Zadnje poglavje, ki pomeni vez med politikami Skupnosti in kohezijo, je najmanj prepričljivo: naveden je niz ukrepov, sprejetih v okviru lizbonske strategije, niso pa poudarjeni dejanski in zanesljivi učinki na kohezijo.

3.1

Ne da bi želel posegati v prihodnje mnenje na lastno pobudo, ki bo odgovor na javno posvetovanje Komisije o prihodnjem evropskem proračunu, EESO ponovno poudarja nekatera svoja predhodna priporočila.

3.1.1

Strukturni skladi so trenutno omejeni izključno na dodeljevanje subvencij. Odbor je v enem svojih prejšnjih mnenj (5) predlagal ponovni razmislek o načinu njihovega finančnega inženiringa, da bi s pomočjo Evropskega investicijskega sklada in EIB povečali njihove učinke. Predlagal je, da se te subvencije pretvorijo v finančne produkte, kar bi imelo učinek vzvoda: en euro za jamstvo posojila tveganega kapitala bi na primer omogočil pridobiti pet do deset eurov za naložbe MSP. Primer programa JEREMIE je treba razširiti (6).

3.1.2

Prav tako bi lahko sprostili sredstva, ne da bi povišali prispevek držav članic, in jih namenili projektom, ki imajo evropsko dodano vrednost (predvsem manjkajoči členi v verigi vseevropskih omrežij (TEN), Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji).

3.1.2.1

EESO je že večkrat kritiziral sistem DDV v okviru evropskega proračuna, in sicer zaradi stroškov zbiranja, nadzorovanja in upravnih stroškov, ki so pretirano visoki (7). Te stroške je treba zmanjšati, kar bi sprostilo sredstva za skupne projekte.

3.1.2.2

Treba bi bilo končati stalno prakso, da se državam članicam povrnejo neporabljena sredstva iz že tako skromnega evropskega proračuna. Ta sredstva sicer predstavljajo zelo majhen odstotek letnega proračuna, vendar pa so v obdobju 2000–2005 znašala skoraj 45 milijard EUR, ki bi jih lahko koristno porabili (8).

3.1.2.3

Ker se vse države članice srečujejo z demografskim staranjem prebivalstva, ki povzroča večje stroške za socialno varnost, in ker imajo v okviru pakta za stabilnost proračunske omejitve, bi lahko javno-zasebna partnerstva ponudila alternativno rešitev, ki bi temeljila na sposobnosti javnih uprav (predvsem na podnacionalni ravni), da se pogajajo o uravnoteženih sporazumih z zasebnim sektorjev, kar pa zahteva okrepitev upravnih zmogljivosti.

3.2

Strateške smernice, ki usmerjajo regionalno politiko, so v skladu z lizbonsko strategijo. EESO predlaga, da regionalna politika na bolj uravnotežen način upošteva strategijo trajnostnega razvoja, ki je povezana predvsem s kohezijo v vseh vidikih, saj je lizbonska strategija, ki jo dopolnjuje, osredotočena na konkurenčnost (9).

3.2.1

Z zemljevidov na naslednji strani, ki jih je izdelal ESPON (Evropsko omrežje za opazovanje prostorskega razvoja), je razvidna polarizacija in vse večja „metropolizacija“ do leta 2030, ki naj bi bili posledica nadaljnjega razvoja lizbonske strategije v sedanji smeri. Scenarij, ki temelji bolj na koheziji, naj bi omogočil razširitev gospodarskega središča in predvsem pojav novih polov rasti (baltske regije, vzhodni del, ki ga razmejujejo Dunaj, Berlin, Varšava in Budimpešta, južna Francija in Katalonija).

3.2.2

EESO poudarja (11) pomen razvoja in izvajanja policentrizma na dveh ravneh v okviru usklajenega razvoja, da bi se izognili negativnim učinkom polarizacije (12). Prva raven bi omogočila nastanek polov rasti v vsej Evropi in s tem razširitev rasti in delovnih mest zunaj gospodarskega središča (peterokotnik). Druga raven bi utrdila vezi in sinergije med velikimi urbanimi središči in podeželskimi območji, da bi se s tem izognili predvsem „teritorialni razdrobljenosti“ v okviru same nomenklature NUTS (Nomenklatura statističnih teritorialnih enot).

3.3

Glede na naraščajočo prevlado glavnih mest na področju ustvarjanja bogastva, dejavnosti in delovnih mest, predvsem v nekaterih novih državah članicah (13), ter močne povezave med stopnjo rasti BDP in inflacijo bi morale vlade in civilna družba držav, ki se bodo pridružile območju eura, posebno pozornost nameniti učinku prehoda na enotno valuto na njihovo notranjo kohezijo. Notranja kohezija je lahko izpostavljena pritiskom, če imajo različne regije v isti državi različno dinamiko. Če torej ne prezremo prednosti, ki jih prinaša uvedba eura (14), bodo poleg politike enotne obrestne mere, ki morda ne bo zadovoljila posebnih zahtev nacionalnega gospodarstva, učinke te politike različno občutila tudi velika gospodarska središča (vključno z glavnimi mesti) in druge regije. Poleg tega bo za zmanjšanje tega pojava treba okrepiti usklajevanje ekonomskih politik držav članic (15).

3.4

Pomen storitev splošnega pomena je v poročilu ponovno poudarjen. V skladu z novim protokolom o storitvah splošnega pomena, ki ga je opredelila medvladna konferenca 2007, EESO ponavlja zahtevo, da je treba na ravni Skupnosti opredeliti „skupna merila in standarde za storitve splošnega pomena (gospodarske in negospodarske), vključno s socialnimi storitvami splošnega pomena, in jih navesti v okvirni direktivi, sprejeti v postopku soodločanja, ki bi služila kot skupni okvir, prilagojen njihovim posebnostim“ (16).

3.5

„Po mnenju Odbora [njegovo stališče je v nedavnih poročilih povzel Evropski parlament] se kohezije ne more meriti samo s kazalniki BDP“. Zato zahteva „bolj reprezentativen kazalnik kohezije, ki bi poleg BDP vključeval še spremenljivke, kot sta stopnja zaposlitve in brezposelnosti, obseg socialne zaščite, stopnjo dostopa do storitev splošnega pomena itd“ (17). Te kazalnike bi morali poleg tega dopolniti s kazalniki neenakosti porazdelitve dohodkov (Ginijev količnik ali razmerje kvintilnih razredov) in s kazalniki emisij CO2 (na prebivalca ali razvoj od leta 1990). Na splošno je treba razviti evropske statistične instrumente, predvsem glede NUTS, in okrepiti vezi med Eurostatom in nacionalnimi statističnimi uradi, da bo čim prej mogoč dostop do najbolj izčrpnih in natančnih podatkov (18).

3.6

EESO predlaga, da se prouči, ali bi bilo ustrezneje v naslednji fazi dodelitve sredstev iz strukturnih skladov uporabiti ekonomski kazalnik bruto nacionalnega dohodka (BND), in ne BDP kot pri Kohezijskem skladu. S tem bi lahko upoštevali ljudi, ki se vsak dan vozijo na delovno mesto – gospodarske posledice tega namreč prispevajo k zapolnitvi vrzeli, kot je to poudarjeno v poročilu – in hkrati spodbujali mobilnost na vseh ravneh ali celo tok neposrednih tujih naložb, od katerih se del dohodka vrača v državo izvora. Tako BND v nasprotju z BDP upošteva te prilive in odlive. Za nekatere države (Luksemburg, Irska, Češka, Estonija, Ciper, Madžarska ter v manjši meri Poljska in Romunija) je lahko razlika precejšnja, kar lahko vodi do dodelitve sredstev iz strukturnih skladov, ki ni optimalna. Prav tako je treba poudariti, da ti podatki niso na voljo na ravni NUTS, zato je to treba, če je le mogoče, popraviti.

4.1.1

V zvezi s povečanjem števila proizvodov evropskih podjetij se je pokazalo, da je pristop 7. okvirnega program za raziskave in razvoj in okvirnega programa za konkurenčnost in inovacije, katerih cilj je spodbujati MSP in regije znanja, še vedno preveč usmerjen „od zgoraj navzdol“ (top-down). Treba je spodbujati „povezovanje z mrežami tehnoloških središč in središč znanstvene odličnosti“ in s tehnološkimi parki ter „strukturirane vezi med akademijami, industrijo in vlado“. To pomeni, da je treba upoštevati dejstvo, da s potrebo po inovacijah obstaja nevarnost, da bo nastala nova razdrobljenost, če ne bomo oblikovali novih področij pristojnosti, da bi javnost pripravili na spremembe (19). Zato se je treba bolj osredotočiti na vidik kakovosti dela, ker je „poleg povečanja naložb v raziskave in razvoj, naložb na splošno ter naložb v izobraževanje in usposabljanje glede na zahteve družbe znanja in informacijske družbe kakovost delovnega življenja ključ za povečanje rasti produktivnosti in inovacijske sposobnosti podjetij. To dokazujejo znanstvene študije o povezavi med kakovostjo dela in produktivnostjo ter o pomenu, ki ga ima ‚dobro delo‘ za motivacijo pri delu in delavnost s stališča delojemalcev, ki jih to zadeva“ (20).

4.1.2

Glede industrijske politike, „ugotavljanje sinergij in vključevanje vseh zainteresiranih za uspešno uresničevanje strukturnih sprememb […] lahko omogoči socialno sprejemljivo obvladovanje sprememb v industriji, če je pri predvidevanju in obvladovanju sprememb zagotovljeno sistematično vključevanje socialnih partnerjev in če si dosledno prizadevamo za doseganje dvojnega cilja, konkurenčnosti podjetij in zmanjševanja negativnih socialnih posledic na najnižjo možno mero“ (21).

4.1.3

V čezmejnih regijah bi lahko spodbudili industrijske spremembe „z uvedbo izbirnega nadnacionalnega okvira za pogajanja, kot je bilo najavljeno v socialni agendi 2005–2010“ (22).

4.1.4

Odbor podpira zahtevo Evropskega parlamenta za oceno preselitev podjetij in spremljanja tega na teritorialni ravni (izgubljena/nova delovna mesta, vrste delovnih mest, posledice za gospodarsko, socialno in ozemeljsko kohezijo) ter za konkretne predloge v obliki periodičnih poročil (23).

4.1.5

Z delom neporabljenih sredstev bi lahko povečali sredstva Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji – novega instrumenta, ki hitro nudi začasno podporo delavcem, ki so izgubili delo „zaradi globalizacije“. Hkrati bi bilo treba pregledati merila upravičenosti in zmanjšati število odpuščenih delavcev, ki je potrebno za posredovanje tega sklada, glede na to, da MSP predstavljajo 99,8 % podjetij (91,5 % mikro podjetij) in 67, 1 % celotne zaposlenosti.

4.1.6

V skladu s splošnimi določbami strukturnih skladov se mora podjetje, ki je prejelo tako pomoč, zavezati k ohranitvi svojih naložb v regiji prejema za obdobje 7 let. To določbo je treba ohraniti.

4.1.7

Po prvi oceni naj bi bila pobuda JEREMIE preveč osredotočena na ključne sektorje, MSP, ki niso dejavna v teh sektorjih, pa od nje nimajo dovolj koristi.

4.1.8

Vse evropske regije ne bodo sposobne doseči vodilne vloge v gospodarstvu, ki temelji na znanju, ker nimajo dovolj infrastrukture ali človeškega kapitala, ali pa njihova velikost ne omogoča ekonomije obsega. Te regije si bodo morale ustvariti položaj glede na sosednja metropolitanska območja in razvijati lokalne gospodarske dejavnosti ali pa se specializirati na področjih, kjer so učinki aglomeracije manjši ali kjer je zahtevana kritična masa nižja. EESO nasprotuje temu, da podeželska območja brez drugih možnosti postanejo kar del kmetijskih območij.

4.1.9

Ena od možnosti je v turističnih sektorjih in podobnih dejavnostih. To vključuje „nove poklicne usmeritve, ki bi se lahko razvile v podeželskem sektorju: trgovina s specifičnimi lokalnimi izdelki, tradicionalna in živilska obrt, storitve v zvezi s športom in ekološkimi aktivnostmi, avdiovizualni in virtualni centri, promocija kulture, varstvo otrok, avtokampi in počitniški domovi za mlade, naravna medicina, estetika telesa, tradicionalna gradnja in revitalizacija pisarniških prostorov, internetne kavarne, promocija lokalnih nepremičnin, pomoč pri novih dejavnostih, proizvajanje blaga in storitve tekoče potrošnje v turizmu, storitve za starejše osebe“ (24). Čim večjo pozornost in podporo je treba nameniti ekoturizmu, ki temelji na ekološkem upravljanju. Naloga ekoturizma je seznanjati državljane z razvojem, ki je trajnosten in spoštljiv do okolja in ki ne moti naravnega ravnotežja. Evropski socialni sklad in Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja (EKSRP) morati prispevati k temu.

4.1.10

Kulturni turizem lahko številnim regijam ponudi zanimive možnosti. „Evropska unija bi v programih za spodbujanje najboljše prakse pri upravljanju storitev kulturnega turizma lahko uporabila sisteme natečajev in premij, zlasti v programu Evropske prestolnice kulture ter prihodnjem programu Evropskih destinacij odličnosti. Lahko bi tudi zagotovila svetovanje mestom in regijam, ki se bodo odločili kandidirati za programe te vrste, in jim namenila večjo finančno podporo kot doslej ter zanje morda uvedla hitre odobritve proračunskih sredstev iz strukturnih skladov“ (25).

4.2.1

EESO se strinja z mnenjem omrežja ESPON (26), v skladu s katerim bodo posledice podnebnih sprememb za posamezne regije različne in bodo zahtevale tudi različne odzive. Za regije v gospodarskem središču bo cilj ohraniti gospodarsko produktivnost z zmanjšanjem negativnih učinkov gospodarskih aglomeracij (onesnaženost zraka in emisije CO2). Treba je razviti inovativne in učinkovite sisteme javnega prometa in boljšo rabo zemljišč. V južnih evropskih regijah in tudi v gorskih območjih bo glavni izziv omejitev nenadzorovane rabe zemljišč in gradnje. Bolj oddaljena območja bodo potrebovala inovativne rešitve za izboljšanje dostopnosti in sicer z ukrepi, ki dolgoročno ne bodo povzročali negativnih učinkov.

4.2.2

EESO predlaga proračunsko okrepitev in dopolnitev Sklada solidarnosti, ki trenutno zagotavlja pomoč v nujnih primerih naravnih nesreč. Da bi bila prizadevanja EU na področju podnebnih sprememb, za katere so potrebni dolgoročni ukrepi, bolj prepoznavna, EESO predlaga, da odslej Sklad solidarnosti sofinancira tudi projekte za preventivno upravljanje s tveganji.

4.2.3

Za financiranje projektov v okviru različnih programov in proračunskih postavk je treba določiti jasna in pregledna merila za odobritev. Ta merila se morajo nanašati na trajnostni razvoj in upoštevati posledice projekta na okolje, zdravje, zaposlovanje in konkurenčnost EU (27).

4.4

EESO se je že večkrat zavzel za izvajanje policentrizma na območju EU. V četrtem poročilu je poudarjen prevladujoč položaj gospodarskega središča (peterokotnika) in vse večji pomen glavnih mest ter tudi s tem povezani socialni in okoljski stroški. EESO prav tako zagovarja razvoj sekundarnih polov rasti in metropolitanskih območij ter krepitev sinergije in komplementarnosti med urbanimi središči in bolj odročnimi regijami (28). V poročilu bi lahko redno ovrednotili socio-ekonomske razmere metropolitanskih območij, za kar bi bilo treba razviti statistični instrument za spremljanje (29). EESO poleg tega meni, da bi bili lahko v ta namen koristni teritorialni pakti za razvoj v okviru globalizacije, predvsem, če bi bili del v prihodnost usmerjenega pristopa za spodbujanje kulturnega razvoja družbe, ki bi vključeval vse ljudi (30).

4.4.1

EESO meni, da bi bilo treba predvsem v okviru urbanega okolja izvajati model „družbeno odgovornega območja“, tj. območja, katerega razvoj, kot je navedeno v Bristolskem sporazumu (31) (december 2005), temelji na načelih trajnosti in upošteva ekonomski, socialni in okoljski vidik ter socio-ekonomski učinek staranja prebivalstva. Zato je bistveno ohraniti in spodbujati sodelovanje akterjev civilne družbe pri skupni opredelitvi smernic, ki jih podpira 6. okvirni program za raziskave in razvoj. 7. okvirni program za raziskave in razvoj predvideva posebne dejavnosti na področju človekovega razvoja in staranja (32).

4.4.2

Ker območja, ki ustvarjajo delovna mesta in gospodarski potencial, lahko presežejo nacionalni okvir, bi bilo treba povečati sredstva programa Interreg za spodbujanje čezmejnega sodelovanja (33).

4.4.3

Glede najbolj oddaljenih regij „EESO pozdravlja namero Komisije, da v okviru konvergenčnega cilja vzpostavi poseben mehanizem nadomestil, ki bi pokrival vsakršno prikrajšanost najbolj oddaljenih regij in regij, ki so trajno strukturno prikrajšane“ (34). Glede na to, da je nad 50 % izdatkov za RR zgoščenih v zelo majhnem številu regij EU, EESO poziva, naj se „zagotovi več spodbud za prenos tehnologije med regijami“. EESO meni, da Evropska politika regij s trajnimi ovirami mora temeljiti na treh glavnih načelih: 1) trajnost (pojem „dohajanja“ ni ustrezen za te regije), 2) pozitivna diskriminacija za vzpostavitev realne enakosti z drugimi regijami in 3) sorazmernost za upoštevanje raznolikosti geografskih, demografskih in okoljskih značilnosti regij ter ovir, s katerimi se srečujejo. Za odpravo neenakosti bi lahko predvideli intervencijske ukrepe socialne narave, kot so: „neposredne pomoči za nekatere trgovinske dejavnosti ali ponudnike storitev, preferencialne tarife za domačine za pomorski ali zračni prevoz, obstoj visoko kakovostnih javnih služb itd“ (35).

4.4.3.1

Komisija ima prav, ko pravi, da lahko omejitve v zvezi z dostopnostjo otokov pojasnimo z dejstvom, da je „čas potovanja z avtomobilom ali vlakom še daljši zaradi prečkanja morja“. Dostopnost je „poseben problem“, s katerim se morajo soočati otoki. Komisija ima prav tudi, ko poudarja problem manjšega števila otoškega prebivalstva. Večina otokov dejansko ne more biti odvisna od svojega notranjega trga. Toda njihove „dolgoročne razvojne možnosti“ določajo tudi drugi problemi, na primer omejeni viri, naravna tveganja in občutljivo okolje.

4.4.3.2

Člen 16 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti določa, da „… države članice v mejah svojih pristojnosti na področju uporabe te pogodbe [skrbijo] za to, da takšne službe delujejo na podlagi načel in pogojev, ki jim omogočajo izpolnjevanje njihovih nalog“.

4.4.3.3

Med drugimi instrumenti lahko navedemo enotni model univerzalnih storitev za sektorje javnih storitev, katerega uporaba na teh področjih je predvidena s političnimi dokumenti in uredbami Evropske unije. Ta instrument je poudarjen v Zeleni knjigi o storitvah splošnega pomena (36).

4.4.4

EESO opozarja na pomen sankcij za podjetja, ki prejemajo evropske subvencije, vendar se preselijo na drugo lokacijo v obdobju sedmih let. Javna sredstva se ne smejo zapravljati tako, da se za ukinitev delovnih mest namenjajo še subvencije.

4.5.1

Enakost spolov je v uredbah o strukturnih skladih izrecno navedena kot večsektorska razsežnost. Vendar se zdi, da so se prizadevanja v zvezi s tem načelom skoraj izključno osredotočila na vprašanja trga dela. Države članice je treba spodbujati k sprejetju integriranega pristopa (morebiti s pomočjo integriranih smernic lizbonske strategije in po potrebi z individualnimi priporočili). Za ovrednotenje operativnih programov so nujno potrebni podatki, razčlenjeni po spolu.

4.5.2

Da bi parom omogočili odločanje o številu otrok, ki jih želijo imeti, bi morale države članice izvajati različne ukrepe, kot so „neposredna finančna pomoč, davčne olajšave ter ponudba gospodarsko uspešnih javnih ali zasebnih ustanov (na primer različne oblike jasli, vključno z jaslimi v podjetjih oziroma med podjetji), šole s podaljšanim bivanjem in storitve; v zvezi s tem je pomembno zagotoviti ne le količino, ampak tudi kakovost ustanov“ (37). Poleg tega EESO opozarja, da so se države članice na zasedanju Evropskega sveta v Barceloni junija 2002 dogovorile, da morajo zagotoviti otroško varstvo za najmanj 90 % otrok od starosti 3 let do začetka obveznega šolanja in za vsaj 33 % otrok do starosti 3 let. Prav tako je treba „določiti osnovni znesek javnih sredstev za otroke in družine, torej za naložbe v prihodnost, s čimer bi preprečili, da za to področje predvidena sredstva postanejo del kolektivnih stroškov, povezanih z vse večjim deležem starejšega prebivalstva, ki bi zaradi vedno starejših volivcev lahko dobili prednost“ (38). V zvezi s tem bi bilo smiselno razmisliti o ustanovitvi demografskega sklada. Cilj bi bil podpreti nacionalna prizadevanja za spodbujanje rodnosti in udeležbe žensk na trgu dela, in sicer s pomočjo večjih finančnih sredstev EU za ustanove za varstvo otrok in oskrbo starejših ter naložbe v prenovo/posodobitev šol, predvsem na podeželskih območjih.

4.5.3

Poleg podpore demografskemu razvoju „je treba ohraniti in izboljšati zdravje in varstvo otrok, omogočiti kakovostno izobraževanje za vse, predlagati sisteme za pomoč in podporo staršem, da bodo lahko zadovoljili potrebe in reševali težave. Posebno pozornost je treba nameniti družinam in otrokom, ki živijo v veliki revščini, tistim, ki potrebujejo posebno pomoč, ter priseljencem. Čeprav EESO ne more zanikati staranja evropskega prebivalstva in ocenjuje, da je demografska obnova nujno potrebna za preživetje celine, vendarle poudarja, da bi morale a) absorpcija množične brezposelnosti, b) možnost za stalno zaposlitev v starosti 25–35 let, c) resnična varnost zaposlitve na splošno omogočiti brezhibno ureditev upokojitve, ne glede na to, ali je aktivna ali ne“ (39). Evropski socialni sklad mora k temu precej prispevati.

4.5.4

EESO meni, da je treba na evropski ravni določiti vrsto skupnih ciljev glede dostopa do stanovanj in glede najnižjih standardov kakovosti stanovanj, ki določajo pojem dostojnega stanovanja (40).

4.5.5

„Evropske finančne institucije [naj] po zelo nizkih obrestnih merah zagotovijo sredstva za integrirane stanovanjske programe za mlade, družine z otroki, priseljence, starejše in invalide, ranljive družbene skupine itd., ter tako spodbujajo mobilnost delavcev, socialno raznolikost in znosno ceno za stanovalce. (…) EESO opozarja, da bo program JESSICA zagotovil elemente za oblikovanje jamstvenega sklada za večje projekte socialnih stanovanj, in poziva, da se to vprašanje preuči med vmesnim pregledom strukturnih skladov“ (41).

4.6.1

Teritorialni pakti za razvoj, navedeni v odgovoru 2.1., ponujajo zanimiv pristop za odgovor na to vprašanje, saj različne razmere in dejanski izzivi zahtevajo uporabo različnih instrumentov in pristojnosti (glej 1.1). Socialni partnerji, ki od leta 2002 na spomladanskem Evropskem svetu predstavijo poročilo o svoji udeležbi pri vseživljenjskem učenju, morajo pri tem dejavno sodelovati.

4.6.2

„Odbor poudarja, da je podpora EU in vlad držav članic širokopasovni internetni povezavi, ki omogoča dostop do sistemov e-učenja, ključni pogoj za uporabo IKT pri vseživljenjskem učenju, zlasti na podeželskih območjih Skupnosti in v manjših mestih (42). (…) V tej zvezi EESO poziva Komisijo, da dostop do širokopasovne povezave prizna kot del širše strategije, katere cilj je zagotoviti, da se e-dostopu dodeli status javnega interesa. Odbor meni, da moramo biti (…) posebej pozorni na nevarnost pojava generacijskega prepada“ (43).

4.7.1

EESO ponovno odločno nasprotuje vsakemu poskusu renacionalizacije kohezijske politike, ki nesporno prispeva k evropski dodani vrednosti na področjih solidarnosti, rasti in delovnih mest, njene učinke pa zaznajo tudi evropski državljani.

4.7.2

EESO poudarja, da morajo v skladu s Pogodbo (členi 2, 158 in 159) vse politike – politike Skupnosti, nacionalne, prečne in sektorske politike – prispevati k cilju kohezije. Zato je treba upoštevati kohezijo predvsem v teritorialni razsežnosti pri integriranih smernicah in študijah vplivov (44).

4.7.3

EESO pozdravlja delo medvladne konference, ki je ozemeljsko kohezijo vključila med cilje EU, in namen Komisije, da v okviru GD REGIO ustanovi nov oddelek za ozemeljsko kohezijo. Ta oddelek naj bi zagotavljal, da sektorske politike stremijo k cilju kohezije. Treba bi bilo razmisliti o proračunskih merilih iz pakta za stabilnost in rast ter njihovih posledicah za financiranje vseevropskih omrežij, zlasti manjkajočih odsekov, saj morajo projekte, upravičene do evropske pomoči, sofinancirati države same.

Opozoriti je treba na nekaj splošnih smernic. Nekatere so bile navedene že v pogodbah, druge pa so bile sprejete po medvladni konferenci 2007. Določajo: „Pri opredeljevanju in izvajanju svojih politik in dejavnosti […]:

Pri opredeljevanju in izvajanju strukturnih politik je treba prav tako upoštevati Listino o temeljnih pravicah, ki jo priznava Pogodba o EU (člen 6).

4.7.4

EESO močno obžaluje, da v okviru tega posvetovanja ni obravnavana vloga socialnih partnerjev in organizirane civilne družbe pri zasnovi, pripravi in izvajanju strukturnih skladov. Njihova udeležba je nujna za prilagoditev sofinanciranih projektov lokalnim razmeram in njihovim potrebam, saj so ti v skladu s strateškimi smernicami. „Odbor želi, da se v prihodnosti pripravijo kazalniki za proces posvetovanja o strateških in programskih dokumentih držav članic. Odbor ocenjuje, da bi morale države članice pojasniti, na kakšen način pridobivajo povratne informacije o tem, kako odbori za spremljanje izvajajo načelo partnerstva. Odbor je prepričan, da bi države članice ter regionalne oblasti morale v večji meri izkoristiti potencial akterjev civilne družbe in jih vključiti v pripravo načrtov za promocijo, ter podpreti lokalne pobude, in sicer tako, da bi jim namenile ustrezna finančna sredstva za promocijske dejavnosti in obveščanje o strukturnih skladih. V primeru čezmejnih ali medregionalnih programov bi bilo dobro tudi spodbujati skupna posvetovanja in socialnopoklicna partnerstva, ki so tudi čezmejna ali medregionalna“ (45).

4.7.5

V okviru Dni odprtih vrat (Open Days) in pobude Regije za gospodarske spremembe, EESO močno podpira:

Posebno je treba poudariti širjenje izkušenj in dobrih praks.

4.8.1

EESO meni, da bi lahko forum, v katerem bi sodelovali metropolitanska območja in Komisija, spodbujal policentrizem in izboljšal poznavanje teh območij. Ustanovljena bi bila lahko delovna skupina za opredelitev in širitev najboljše prakse (49).

4.8.2

Pravni subjekti, ustvarjeni v skladu z GECT in drugimi strukturnimi skladi, morajo biti pristojni za usklajevanje različnih virov financiranja ter pripravo in uresničitev projektov sklada za podporo industrijske politike v dani regiji. To financiranje bi bilo dostopno predstavnikom različnih strank, vključenih v regije. Ustanovitev takšnih pravnih subjektov bo spodbudila čezmejno sodelovanje ter dajala tem regijam večji občutek identitete in željo po usklajevanju njihovih predpisov (50).

4.8.3

V tem okviru je treba spodbujati skupna posvetovanja in socialno-poklicna partnerstva, ki so tudi čezmejna ali medregionalna in na teh ravneh spodbujati tudi pobude socialnega dialoga, predvsem z uvedbo izbirnega nadnacionalnega okvira za pogajanja, kot je bilo napovedano v socialni agendi 2005–2010 (51).

4.8.4

Drugo področje sodelovanja med regijami za spodbujanje kohezije je lahko sektor energije, saj vpliva na proizvodne stroške, družinske proračune in gospodarski razvoj. Sodelovanje bi lahko potekalo z izmenjavo energije med regijami, ki imajo več in cenejšo energijo kot revnejše regije. To je danes uresničljivo z uporabo reguliranega sistema omrežij, ki pa je bolj liberaliziran, in z uvedbo „borze“ za elektriko.