13.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 161/75

1.1

EESO poudarja, da pravica državljanov EU do diplomatske in konzularne zaščite v tretjih državah državljanstvu Unije daje globlji pomen.

1.2

V zvezi s tem EESO meni, da je treba državljane bolje obveščati o tej pravici in ocenjuje dosedanje rezultate dejavnosti obveščanja kot nezadostne. Zato poziva k vključitvi organizacij civilne družbe, katerih člani potujejo v tretje države, v dejavnosti obveščanja, ki jih izvajajo EU in države članice.

1.3

EESO opozarja, da spletni portal EU za popotnike (www.travel-voyage.consilium.europa.eu) ne nudi nobenih informacij o tem, katere države članice imajo predstavništva v ciljni tretji državi, niti ne navaja naslova in kontaktnih podatkov teh predstavništev. Odbor priporoča, da se ti podatki in vse druge potrebne informacije zberejo na lahko dostopni spletni strani s preprostim naslovom.

1.4

V vseh potnih listih, ki jih izdajo države članice EU, bi morale obvezno biti natisnjene informacije o pravici do zaščite v tretjih državah, kot jo določa člen 20 Pogodbe ES.

1.5

Prav tako je treba bolje uskladiti napotke za popotnike, ki potujejo v tretje države, in jih objaviti v takšni obliki, da bodo čim lažje dostopni, na primer na spletni strani, omenjeni v točki 1.3.

1.6

EESO priporoča, da se vsi ukrepi v zvezi s pravico do diplomatske in konzularne zaščite ne objavljajo samo v Uradnem listu, temveč tudi v medijih vseh držav članic, in da se vključijo v komunikacijsko strategijo Komisije.

1.7

EESO odobrava poenotenje obsega in pravne podlage konzularne zaščite, ki jo v tretjih državah zagotavljajo posamezne države članice, in poziva k čim prejšnji izvedbi tega postopka, po potrebi tudi z uskladitvijo nacionalnih zakonodaj. V okviru usklajevanja na tem področju je treba objaviti obseg in pogoje za zaščito, ki jo zagotavlja posamezna država članica.

1.8

EESO pozdravlja predlog, da se zaščita za evropske državljane razširi na njihove družinske člane, ki nimajo državljanstva države članice EU.

1.9

EESO podpira predlog, da se diplomatska in konzularna zaščita razširi tudi na identifikacijo in repatriacijo posmrtnih ostankov državljanov EU in njihovih družinskih članov, ki niso državljani EU. Države članice, ki še niso ratificirale Sporazuma Sveta Evrope z dne 26. oktobra 1973 o prevozu trupel, poziva, da to čim prej storijo (doslej je sporazum ratificiralo le 15 držav članic).

1.10

EESO priporoča, da se poenostavijo postopki, povezani s finančno pomočjo državljanom EU, ki se nahajajo v tretjih državah. Tako bi lahko na primer omogočili, da se organom oblasti države članice, ki je zagotovila pomoč, stroški povrnejo neposredno, in da stroškov ni treba povrniti, če gre za zelo majhne zneske. Uvedli pa bi lahko tudi preprost sistem za kompenzacijo terjatev med državami članicami.

1.11

Korak v pravo smer je nedvomno tudi predlog za ustanovitev skupnih uradov na območjih, na katerih ni veliko predstavništev držav članic. V tem primeru bi bilo treba pojasniti vsa vprašanja z zakonodajnega vidika in z vidika mednarodnega prava. EESO priporoča aktivno uporabo drugih oblik sodelovanja, na primer, da konzularni funkcionarji države članice, ki nima predstavništva v določeni državi, delujejo v predstavništvu druge države članice, da konzulat ene izmed držav članic opravlja konzularne naloge za drugo državo članico EU, da več držav članic imenuje eno osebo za konzularnega funkcionarja v skladu s členoma 8 in 18 Dunajske konvencije o konzularnih odnosih ali da se konzularno osebje držav članic udeležuje programov usposabljanja.

1.12

EESO izraža željo, da bi postale smernice delovne skupine za sodelovanje na področju konzularne zaščite državljanov EU v tretjih državah (COCON) pravno obvezujoče, kar bi preprečilo pravno negotovost državljanov EU, ki potrebujejo zaščito v tretji državi.

1.13

Diplomatska in konzularna predstavništva držav članic, ki so zastopane v tretji državi, bi morala imeti na razpolago redno ažurirane kontaktne podatke pristojnih organov držav članic, ki v tej državi nimajo predstavništva. S tem bi državljanom teh držav članic omogočili, da po potrebi vzpostavijo stik z njimi. Ta predstavništva bi morala imeti tudi seznam tolmačev za jezike držav članic, ki v tej državi nimajo predstavništva.

1.14

Delegacije Evropske komisije v tretjih državah bi lahko prispevale h konzularni zaščiti državljanov EU s svojimi izkušnjami, ki so jih pridobile v okviru pristojnosti za zaščito ladij in ribičev držav članic Evropske unije.

1.15

Okrepiti je treba vlogo Komisije pri usklajevanju dejavnosti držav članic na področju diplomatske in konzularne zaščite državljanov EU v tretjih državah.

2.1

Evropska komisija je 28. novembra 2006 objavila zeleno knjigo z naslovom Diplomatska in konzularna zaščita državljanov Unije v tretjih državah. Pravica do diplomatske in konzularne zaščite je bila uzakonjena z Maastrichtsko pogodbo. V členu 20 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti je zapisano: „Vsak državljan Unije ima na ozemlju tretje države, v kateri država članica, katere državljan je, nima predstavništva, pravico do zaščite diplomatskih ali konzularnih organov katere koli države članice pod enakimi pogoji, kakršni veljajo za državljane tiste države“ (1). Ta pravica je bila vključena tudi v Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (gl. člen 46), ki je bila razglašena leta 2000 (2). Člen 20 PES določa tudi, da „države članice med seboj določijo potrebna pravila in začnejo mednarodna pogajanja, nujna za zagotovitev te zaščite“.

2.2

Države članice so sprejele Sklep 95/553/ES (3), ki določa pet primerov, v katerih lahko državljan Unije za diplomatsko ali konzularno zaščito zaprosi predstavništvo druge države članice:

Diplomatska predstavništva držav članic v tretji državi lahko tudi v drugih primerih pomagajo državljanu Evropske unije, ki zaprosi za pomoč.

2.3

Državljan, ki zaprosi za pomoč diplomatsko predstavništvo ene od držav članic, mora dokazati, da je državljan ene od držav članic Evropske unije s predložitvijo potnega lista ali osebne izkaznice. V primeru izgube ali kraje teh dokumentov lahko svoje državljanstvo dokaže tudi z drugimi dokumenti, njegova identiteta pa se po potrebi lahko preveri pri organih države članice, katere državljan naj bi bil. Postopki za povračilo stroškov, izplačanih državljanu v stiski, in denarnih posojil so že bili določeni. Posojila niso možna brez avtorizacije ministrstva za zunanje zadeve ali diplomatskega predstavništva države, katere državljan je prosilec. Dogovorjeno je bilo, da bo sklep pregledan pet let po tem, ko je začel veljati, tj. leta 2002.

2.4

Države članice so ustanovile delovno skupino za konzularno sodelovanje (COCON), ki je zadolžena za izmenjavo izkušenj. Ta delovna skupina je oblikovala neobvezujoče smernice za konzularno zaščito državljanov EU v tretjih državah (4).

2.5

Komisija je v svojem sporočilu o izvajanju Haaškega programa oblikovala nekaj predlogov za diplomatsko in konzularno zaščito (5). Nekdanji francoski minister za zunanje zadeve, Michel Barnier, je pripravil podrobno poročilo, ki ga je predložil Svetu EU in v katerem predlaga številne ukrepe za vzpostavitev sistema civilne zaščite v Evropski uniji in zunaj nje, ki bi vključeval tudi diplomatsko in konzularno zaščito (6). Med avstrijskim predsedovanjem je Svet v svojem poročilu z dne 15. 6. 2006 povzel ukrepe za izboljšanje zaščite državljanov Unije v tretjih državah (7). Komisija bo leta 2007 predstavila peto poročilo o državljanstvu Unije, ki naj bi vsebovalo tudi nekaj predlogov za izboljšanje diplomatske in konzularne zaščite.

2.6

Razloga za vedno večji pomen zaščite državljanov Evropske unije sta veliko povečanje števila potovanj državljanov EU v tretje države (vsako leto 180 milijonov Evropejcev potuje zunaj EU) in hkrati pomanjkanje diplomatskih predstavništev držav članic v tretjih državah. Rezultati raziskave Eurobarometer julija 2006 so pokazali, da namerava več kot polovica vprašanih v prihodnjih treh letih potovati v tretje države (8).

2.7

Zato se Komisija namerava posvetovati z zainteresiranimi stranmi o ukrepih, ki jih predlaga v zeleni knjigi za krepitev načela zaščite evropskih državljanov v tretjih državah, saj gre za temeljno pravico, ki jo ima vsak državljan posamezne države članice EU v okviru državljanstva Unije. Pri oblikovanju ukrepov so bile upoštevane tudi izkušnje, pridobljene ob naravnih katastrofah, kot sta bila cunami in hurikan Katrina, ob oboroženih spopadih na Balkanu ali v Libanonu in terorističnih napadih na Baliju in v Šarm el Šejku.

2.8

Med temi ukrepi so:

3.1

Odbor poudarja, da je pravica državljanov EU do zaščite v tretji državi, ki jo zagotovi predstavništvo druge države članice, v kateri prosilec nima državljanstva, konkreten dokaz prednosti, ki jih nudi EU. Poleg tega krepi občutek pripadnosti in je izraz državljanstva Unije.

3.2

Odbor opozarja, da je treba v veliki meri izboljšati obveščenost državljanov o njihovi pravici do konzularne zaščite v tretjih državah. Trenutno razpoložljivi podatki kažejo, da je stopnja obveščenosti izredno nizka. Po raziskavi Eurobarometer je samo 23 % državljanov EU, ki nameravajo potovati v tretjo državo, seznanjenih s to pravico. Namestitev plakatov na letališčih, v pristaniščih in na železniških postajah ter razdeljevanje brošur in zloženk v potovalnih agencijah ni dovolj. V dejavnosti obveščanja je treba vključiti tudi združenja delodajalcev, sindikate in nevladne organizacije, saj mnogi v tretje države ne potujejo kot turisti, temveč kot podjetniki, trgovci, uslužbenci ali sodelavci humanitarnih organizacij. Na spletnih straneh organizacij, katerih člani potujejo v tretje države, bi lahko naredili povezave do informacij o konzularni zaščiti, ki so na spletnem portalu EU.

3.3

Preden lahko popotniki uveljavljalo svojo pravico do zaščite v tretjih državah, morajo vedeti, katere države članice imajo predstavništvo v ciljni državi, in poznati njihove kontaktne podatke. Te informacije je zelo težko dobiti, spletna stran www.travel-voyage.consilium.europa.eu, ki bi morala vsebovati takšne informacije, pa še ni končana. Odbor priporoča, da bi te in druge koristne informacije združili na lahko dostopnem spletnem portalu s preprostim naslovom, do katerega bi bil v nujnih primerih dostop možen tudi iz tretjih držav.

3.4

Informacije o pravici do zaščite v tretjih državah, ki je predvidena v členu 20 PES, bi morale biti natisnjene v vseh potnih listih, ki jih izdajo države članice EU. V potnih listih bi moral biti naveden tudi kontaktni naslov za konkretne informacije, omenjene v točki 3.2, ki pa jih državljani lahko prejmejo tudi ob izdaji potnega lista kot dodatek k potnemu listu.

3.5

Navodila in napotke za popotnike izdajajo nacionalni organi. Priporočila različnih držav članic glede potovanj v tretje države pa si včasih popolnoma nasprotujejo. Čeprav obstajajo za te razlike objektivni razlogi, kot na primer različni odnosi tretje države do posameznih držav članic, bi morala diplomatska in konzularna predstavništva v tretjih državah bolje usklajevati priporočila za popotnike različnih držav članic, priporočila pa je treba tudi objavljati, da bodo dostopna čim večjemu številu državljanov. Razmisliti je treba o možnosti objave teh priporočil na spletnem portalu, kot je omenjeno v točki 3.2.

3.6

Komisija predlaga, da se vsi ukrepi za izvajanje člena 20 objavijo v Uradnem listu, da bodo državljani bolje obveščeni o svojih pravicah. Odbor podpira ta predlog, vendar meni, da ni dovolj in da je treba te ukrepe objaviti tudi v medijih vseh držav članic ter jih vključiti v komunikacijsko strategijo Komisije.

3.7

Odbor se strinja s Komisijo, da je treba poenotiti obseg in pravno podlago konzularne zaščite, ki jo v tretjih državah zagotavljajo posamezne države članice, in meni, da je treba to poenotenje izvesti čim prej, po potrebi tudi z uskladitvijo nacionalnih zakonodaj. S tem bi odstranili ovire za dostop nekaterih držav članic do te pravice. Nekatere države na primer ne priznavajo pravice do upravnega postopka na osnovi pritožbe, ki jo vloži državljan zaradi zavrnitve pomoči, ali zadržijo potni list, če zagotovijo finančno pomoč. Do zaključka uskladitve je treba z obsegom in pogoji za zaščito, ki jo zagotavljajo posamezne države članice, seznaniti vse državljane EU na zgoraj omenjenem spletnem portalu.

3.8

Odbor pozdravlja predlog, da se zaščita razširi na družinske člane državljanov EU, ki so državljani tretjih držav, in priporoča, da se uporablja postopek, predviden v členu 22 Pogodbe o ustanovitvi ES, ki omogoča razširitev pravic iz Pogodbe. Gre za humanitarno vprašanje, ki zahteva hitro rešitev, kot se je pokazalo med drugim ob cunamiju in vojni v Libanonu.

3.9

EESO podpira predlog, da se zaščita razširi tudi na identifikacijo in repatriacijo posmrtnih ostankov državljanov EU in njihovih družinskih članov, ki nimajo državljanstva EU. Države članice, ki še niso ratificirale Sporazuma Sveta Evrope z dne 26. oktobra 1973 o prevozu trupel, poziva, da to čim prej storijo (doslej je sporazum ratificiralo le 15 držav članic).

3.10

Eden najpogostejših problemov, s katerimi se ubadajo državljani EU v tretjih državah, je finančna pomoč v stiski, do katere lahko pride zaradi naravnih katastrof, kraj, bolezni ali nesreč. Odbor priporoča, da se poenostavi trenutni sistem, po katerem mora prosilec od države članice, katere državljan je, pridobiti avtorizacijo, in ki predvideva naknadno povračilo stroškov organom te države. Priporoča tudi, da se razmisli o možnosti neposrednega povračila posojenega zneska javnemu organu, ki je zagotovil pomoč, opustitvi povračila v primeru zelo majhnih zneskov, vzpostavitvi preprostega sistema za kompenzacijo terjatev med državami članicami itd.

3.11

Ustanovitev skupnih uradov na območjih, kjer ima relativno majhno število držav članic svoje predstavništvo, je pameten ukrep, ki bo izboljšal sodelovanje držav članic na področju diplomatskega in konzularnega zastopanja. Odbor upa, da bodo urejeni vsi zakonodajni vidiki in vidiki mednarodnega prava, zlasti status teh uradov, jurisdikcija, pod katero spadajo, njihov odnos z delegacijami Komisije v isti državi, način financiranja, soglasje tretje države z ustanovitvijo urada in njegovimi pristojnostmi ter skladnost z Dunajsko konvencijo o diplomatskih odnosih in Dunajsko konvencijo o konzularnih odnosih.

3.12

Odbor priporoča aktivno uporabo drugih oblik sodelovanja, na primer, da konzulat ene izmed držav članic opravlja konzularne naloge za drugo državo članico EU, da več držav članic imenuje eno osebo za konzularnega funkcionarja, da konzularno osebje držav članic, ki nimajo predstavništva, deluje v predstavništvih zastopanih držav članic ali da se konzularno osebje držav članic udeležuje programov usposabljanja.

3.13

Odbor podpira pobudo Komisije, da se prek skupnih uradov poglobi tudi sodelovanje držav članic na področju vizumske politike, zlasti v zvezi z možnostjo skupnega sprejemanja vlog za vizume in skupne izdaje vizumov. Vendar pa meni, da ta problematika ni v neposredni povezavi s konzularno zaščito državljanov EU, in da ju zato ne smemo združevati.

4.1

Odbor meni, da bi morale postati smernice delovne skupine za konzularno sodelovanje (COCON) pravno obvezujoče, kar bi preprečilo pravno negotovost državljanov EU, ki potrebujejo zaščito v tretji državi.

4.2

Diplomatska in konzularna predstavništva držav članic, ki so zastopane v tretji državi, bi morala imeti na razpolago redno ažurirane kontaktne podatke ministrstva za zunanje zadeve ter diplomatskih in konzularnih predstavništev držav članic, ki niso zastopane v tej državi. S tem bi državljanom EU omogočili, da po potrebi vzpostavijo stik z njimi.

4.3

Raziskava Eurobarometer je pokazala, da je za državljane EU pomembno predvsem, da lahko v primeru težav komunicirajo v svojem maternem jeziku. Zato bi morala predstavništva držav članic imeti na razpolago tudi seznam tolmačev za jezike držav članic, ki v tej tretji državi nimajo predstavništva.

4.4

Odbor priporoča, da se prouči možnost večjega prispevanja delegacij Evropske komisije v tretjih državah k zagotavljanju konzularne zaščite državljanov EU na podlagi njihovih izkušenj, ki so jih pridobile v okviru pristojnosti za zaščito ladij in ribičev držav članic Evropske unije. Priporoča tudi, da se začnejo pogajanja s tretjimi državami o priznanju pravic delegacij Komisije do zagotavljanja zaščite državljanov EU v dogovorjenih primerih.

4.5

Odbor pozdravlja krepitev vloge Komisije pri usklajevanju ukrepov držav članic za zagotavljanje diplomatske in konzularne zaščite državljanov EU v tretjih državah, kot je predvideno v osnutku Pogodbe o Ustavi za Evropo, katere cilj je okrepiti pravice državljanov EU.