16.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 309/96

0.1

EESO meni, da je ESP politika velikanskega strateškega pomena in da je njen potencial glede miru, stabilnosti, skupnih vrednot in politik, pospeševanja izmenjave s sosednimi državami na vseh ravneh treba izkoriščati s koherentnim in odgovornim uresničevanjem.

0.2

EESO zlasti poudarja potrebo, da se medsebojno uskladi:

0.3

EESO poziva vse udeležene institucionalne akterje, da pri svojem ravnanju upoštevajo dejstvo, da načelo skupne odgovornosti (ali lastne odgovornosti) pomeni močnejše opiranje na skupne demokratične vrednote, ki jih je treba spoštovati in spodbujati, ne pa jih samo formalno sprejemati; skupna odgovornost mora biti vodilo ne samo v odnosih med EU in državami partnerkami, temveč tudi znotraj EU same in v državah partnerkah med nacionalnimi oblastmi ter predstavniki civilne družbe. Zato je uspešno in zadovoljivo izvajanje ESP možno le s sistematičnim vključevanjem organizacij civilne družbe, zlasti socialnih in poklicnih akterjev, katerih posvetovalno vlogo in pogajalske zmožnosti je treba biti izrecno priznavati in spodbujati. Zato je treba zagotoviti:

0.4

EESO se zavezuje, da bo gradil, ohranjal in razvijal odnose s svetovalnimi organi in/ali socialnimi ter gospodarskimi organizacijami držav partnerk, da jim bo vedno prisluhnil in da bo sodeloval z Evropskim parlamentom in Odborom regij ter tako prispeval k participativnemu in uspešnemu izvajanju EPS, v skladu s cilji miru, stabilnosti, varnosti ter skupnega in trajnostnega razvoja.

1.1

Med potekom procesa evropskega združevanja je Skupnost položaj v državah, ki so si v sosedstvu, redno upoštevala iz vsaj dveh pomembnih razlogov:

1.2

Med dolgotrajno delitvijo sveta na dva bloka sta različni naravi narodnih gospodarstev v Vzhodni in Zahodni Evropi, predvsem pa različnost političnih sistemov, žal privedli do tega, da sta bila trgovina in izmenjava (ne samo na gospodarski ravni, temveč tudi in predvsem med ljudmi, kulturami in družbami) omejeni na najmanjšo mero, stiki med narodi na obeh straneh Evrope pa več kot 40 let na diplomatske in površinske odnose med organizacijami in lokalnimi oblastmi. To je imelo dve negativni posledici: utrdilo je stereotipe iz časa hladne vojne in na mednarodni ravni olajšalo domnevno demokratično legitimnost, ki je vlade sovjetskega sistema niso imele in je tudi niso mogle imeti.

1.3

Vendar pa je Evropska skupnost v istem obdobju še naprej poglabljala odnose s tistimi sosednimi državami v Evropi, ki so bile demokratične ali pa so prešle iz diktature v demokracijo (Grčija, Španija in Portugalska), in izpeljani so bili kar štirje procesi širitve (2). Z državami, ki ne bi imele možnosti za pristop ali pa niso nameravale pristopiti, so bili vzpostavljeni trdni odnosi s sklenitvijo ustreznih sporazumov. Mednje sodijo Evropsko združenje za prosto trgovino (EFTA), ustanovljeno leta 1960, od leta 1994 Evropski gospodarski prostor (EGP), pa tudi številni dvostranski sporazumi (še posebej s sredozemskimi državami).

1.4

Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let so sosedne države v južnem in vzhodnem Sredozemlju za Evropsko skupnost pridobivale vse večji pomen. Vrhunec tega razvoja je bila ministrska konferenca leta 1995 v Barceloni, na kateri so opredelili strateško partnerstvo na podlagi pridružitvenih sporazumov in regionalnih projektov. Cilj je bil, do leta 2010 ustvariti območje svobodne menjave, miru, varnosti in blaginje.

1.5

A dogodek, ki je temeljito spremenil geopolitični položaj Evropske skupnosti — ta je medtem že uspešno združila svoje trge in se pripravljala na uvedbo skupne valute -, je bila osvoboditev srednjeevropskih in vzhodnoevropskih držav izpod sovjetskega sistema in njihov prehod v demokracijo in tržno gospodarstvo.

1.6

Ponovna združitev Evrope, uresničena s širitvijo 1. maja 2004, je najpomembnejši politični uspeh Evrope po koncu druge svetovne vojne. Z njo EU postaja območje z bogatim človeškim in kulturnim kapitalom, bogato zgodovinsko dediščino in gospodarskimi ter socialnimi potenciali; tako se jasno razlikuje od Evrope preteklosti. Ta temeljna kvantitativna in kvalitativna preobrazba Evropske unije terja, da je treba v polni meri dojeti novo realnost, jo izkoristiti, podpirati in braniti ter ustrezno prilagoditi vsa področja politike Skupnosti in s tem tudi odnose s sosednimi državami. ESP je rezultat tega prepričanja, ki ga v celoti deli tudi EESO. Odbor je k tem dosežkom prispeval s svojim trajnim sodelovanjem in dialogom z organizacijami civilne družbe v državah kandidatkah.

2.1

Potreba po razvoju sosedske politike je bila ugotovljena že na zasedanju Sveta za splošne in zunanje zadeve novembra 2002 in na zasedanju Evropskega sveta decembra 2002 v Københavnu. Tam so EU pozvali, naj odnose s sosednimi državami razvija in krepi na podlagi skupnih vrednot, da bi preprečili nove delitve v Evropi ter tako znotraj Skupnosti kot zunaj nje podpirali stabilnost in blaginjo. Sprva so bili v ospredju teh prizadevanj odnosi z Rusijo, Ukrajino, Belorusijo in Moldavijo ter sredozemskimi partnerskimi državami.

2.2

V letih 2003 in 2004 je Komisija objavila poročili in leta 2004 tudi predlog uredbe za uvedbo evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva (3).

2.3

Poleg omenjenih držav je bila ESP leta 2004 na izrecno željo treh držav južnega Kavkaza (Armenije, Azerbajdžana in Gruzije) razširjena tudi na te tri države. Že prej je Rusija dala vedeti, da pri ESP ne bo sodelovala, da pa bo odnose z EU nadaljevala v okviru specifičnega „strateškega partnerstva“. ESP tudi ne vključuje balkanskih držav, ki so vključene v pakt stabilnosti za Balkan in/ali so države kandidatke, kot Hrvaška, in tudi Turčije ne (ki jo je prej zajemala politika partnerstva EU in sredozemskih držav, danes pa je država kandidatka, ki je 3. oktobra 2005 začela pristopna pogajanja z EU).

2.4

Sosedska politika si prizadeva s sosednimi državami na nekaterih pomembnih področjih vzpostaviti politiko na osnovah, ki so državam skupne; pogoj za to je prednostno zavzemanje EU in držav partnerk za skupne vrednote (načelo skupne odgovornosti). Te vrednote so pravna država, odgovorno vladanje, spoštovanje človekovih pravic in pravic manjšin, uveljavljanje načela enakosti moških in žensk, tržno gospodarstvo in trajnostni razvoj. Od držav partnerk se zahteva tudi posebna zavzetost v boju proti terorizmu, proti širjenju orožij za množično uničevanje, za spoštovanje mednarodnega prava in za miroljubno reševanje sporov.

2.5

Usklajeno z državami partnerkami se pripravljajo nacionalni akcijski načrti (NAN), ki po eni strani upoštevajo posebnosti in zahteve posameznih udeležencev (načelo diferenciranega pristopa), obenem pa vsebujejo tudi skupne prednostne naloge, ki se nanašajo na podpiranje v prejšnjem odstavku omenjenih vrednot. Nacionalne akcijske načrte sprejemajo pridružitveni sveti, izvajajo pa jih države partnerke skupaj z EU. Izvajanje nacionalnih akcijskih načrtov EU nadzira z rednimi poročili Komisije, da strategijo po potrebi lahko prilagaja uspehom posameznih držav partnerk.

2.6

Do konca tekočega finančnega načrtovanja (konec 2006) bodo na voljo sredstva iz programov TACIS in MEDA. V finančni perspektivi 2007-2013 pa naj bi za ESP predvideli enoten instrument financiranja (evropski instrument sosedstva in partnerstva). Zanj namenjena finančna sredstev bo treba še določiti, vendar naj bi bila po predlogu Komisije približno dvakrat tolikšna kot sredstva, ki so zdaj na voljo za oba omenjena programa.

2.7

EESO žal ugotavlja, da Komisija doslej ne v svojih dokumentih ne v pogajanjih za opredelitev ESP ni predlagala nekaterihelementov, ki so lastni razvoju Skupnosti in ki so podpirali ter okrepili demokratičnost procesa združevanja in udeleženost v njem: odsotna sta zlasti koncepta „socialnega dialoga“ in „posvetovalne funkcije“. EESO je Komisijo na te vrzeli že večkrat opozoril in pričakuje, da se bodo vse oblasti Skupnosti zavzele za to, da takšni koncepti postanejo praksa v uresničevanju nacionalnih akcijskih načrtov.

3.1

Pojem sosedstva se intuitivno resda zdi precej jasen, ni pa tako jasno, kako je mogoče s potrebno strateško strogostjo izvajati na tej intuiciji temelječo politiko, ki obenem stremi k zelo ambicioznim ciljem. EU kot takšna si je zagotovila skupno zunanjo politiko, ki pa je še omejena, ker države članice na tem področju ljubosumno čuvajo in izvajajo številne pristojnosti. Problem je v tem, da je treba razumeti, da zunanja politika EU državam članicam ne odvzema pristojnosti za njihove lastne mednarodne strategije, temveč lahko slednje celo dopolnjuje in bogati z dodano vrednostjo, če države članice razvijejo voljo za skupno delovanje in se opremijo z instrumenti za usklajevanje svojih zunanjepolitičnih ukrepov, da je mogoče zagotoviti v sebi logično in učinkovito ravnanje vseh udeleženih na nekem področju. V primeru ESP je ta cilj mogoče doseči, če države članice in EU odločno skrbijo za skladnost z ravnijo Skupnosti in če v odnosu do partnerjev zastopajo iste cilje in podobne predloge.

3.2

Pojma sosedske politike po mnenju EESO ne smemo razlagati zgolj geografsko. Iz opredelitve sosedske politike v različnih dokumentih, navedenih v opombi pod črto št. 3, izhaja nasprotno pomen, ki ga močno zaznamujejo skupne vrednote, kulture in namere (4) (ali iskanje tega, kar je skupno). Gre za sosedstvo, ki je resda geografsko, vendar ima predvsem politične in z vrednotami povezane značilnosti. Zato za zdaj ni mogoče izključiti, da v prihodnosti v ESP ne bi bile vključene še druge države.

3.3

V zvezi z načelom skupne odgovornosti za akcije, ki jih je treba izvesti, bi se lahko pojavila težava zato, ker se v zvezi z državami partnerkami sosedske politike nikoli ne govori o pristopu. Perspektiva možnega pristopa bi bila zagotovo veliko bolj motivirajoča, vendar je treba opozoriti, da vsebine, postopki in proporcionalno tudi sredstva, namenjena za nacionalne akcijske načrte, vsaj v veliki meri, če že ne v celoti ustrezajo tistim iz pristopnega procesa za nove države članice. Tudi mehanizem za izvajanje ukrepov za razvoj v državah partnerkah bi se moral zgledovati po izkušnjah iz strukturne politike in se opirati na zelo tesno partnerstvo EU in držav partnerk. Ena od metodoloških značilnosti sosedske politike je postopek postopnosti, ki omogoča nadzorovanje uporabljenih metod in instrumentov, predvsem pa ocenjevanje vseh pomembnih razvojev, ki bi morda lahko imeli za posledico spremembe dosedanjih ciljev. Že v „novi fazi“ sosedske politike so predvideni še tesnejši odnosi z državami partnerkami, ki najbolje izvajajo nacionalne akcijske načrte. Pri tem gre za nekakšno „premijo“, ki bi utegnila prispevati k poglabljanju gospodarskih in političnih odnosov, po možnosti pa tudi odnosov med družbami, ter se tako odzivati na — včasih celo entuziastična — pričakovanja državljanov držav partnerk. EESO meni, da bi bilo danes napačno, s togimi okvirnimi pogoji izključevati vsakršno možnost pristopa, prav tako pa tudi vzbujati upanja brez podlage.

3.4

Komisija je marca 2005 objavila sporočilo s priporočili za države, s katerimi še niso bili sprejeti nacionalni akcijski načrti (5): gre za tri države južnega Kavkaza ter za Egipt in Libanon. Evropski svet je na svojem zasedanju 25. aprila 2005 dokument podprl in izrazil upanje, da bodo nacionalni akcijski načrti pripravljeni kmalu, tako da bi jih pristojni organi (pridružitveni sveti) lahko čimprej odobrili in da bi načrti lahko prešli v izvedbeno fazo. Svet je opozoril tudi, da je treba uporabiti načelo diferenciacije, vendar pa je obenem poudaril deklaracijo treh držav južnega Kavkaza, ki nameravajo instrumente ESP kar najbolje uporabiti, da bi okrepili regionalno sodelovanje (glej tudi točko 4).

4.1

Značilnost ESP so močno dvostransko oblikovani odnosi med EU in državami partnerkami. Vendar pa območja, na katerih se ESP izvaja (ki jih lahko v grobem opredelimo kot države srednje in vzhodne Evrope, Sredozemlja in južnega Kavkaza), kažejo notranje posebnosti, zaradi česar bi se izvajanje sosedske politike moralo ravnati posebej po uporabi sinergij, povezanih z območjem, in upoštevanju internih odnosov na nekem območju. Ta cilj je mogoče doseči z usmerjenimi ukrepi in spodbudami, ki ne olajšujejo in pospešujejo samo razvoja odnosov in sodelovanja na nekem območju, temveč tudi med različnimi območji. Od tega ne bi imele koristi le države teh treh območij — kar same pogosto izrecno zahtevajo -, temveč bi to prispevalo tudi k stabilnosti, varnosti in miru celotne Evropske unije in celo držav, ki jih področje uporabe ESP ne zajema. Vsekakor je pomembno ohranjati prožnost in pragmatizem, da se zagotovi pravo ravnovesje med bilateralizmom in spodbujanjem sodelovanja na območju in med območji.

4.2

Postopek za izvajanje ESP implicira določeno mero tekmovalnosti med posameznimi partnerskimi državami. V tolikšni meri, kolikor neka država namreč dosega napredek glede ciljev, določenih skupaj z EU, se namreč lahko izboljša njen položaj kot partnerke EU (večje olajšave, več podpore za ključne ukrepe, večja odprtost trgov, olajšave za gibanje oseb itd.). Ta tekmovalnost je možna tudi med večjimi območji, pri čemer je treba v tem primeru preprečiti, da bi se na območjih — ali v državah znotraj enega območja -, ki se soočajo z večjimi težavami, širila razočaranje in malodušje. Temeljnega pomena je spodbujati stike med posameznimi državami in območji, kajti če ima vsak akter sosedske politike občutek, da njegova prizadevanja koristijo tako njemu samemu kot tudi nekemu velikemu skupnemu podvigu, to prispeva k vzajemnemu razumevanju in bi lahko utrlo poti do še neslutenih možnosti sodelovanja. Prispevek civilne družbe je lahko močno gonilo v tem razvoju.

4.3

Hkrati je treba opozoriti na to, da na vseh treh velikih področjih, vključenih v EPS, obstajajo odkriti ali prikriti konflikti, ali pa grozi možnost, da izbruhnejo. Napetosti se pojavljajo tudi v nekaterih partnerskih državah, predvsem tistih, kjer demokracija ni utrjena. Zaskrbljenost glede njihovih učinkov znotraj EU je resda legitimna, a še pomembnejša je skrb za varnost in stabilnost držav partnerk ter njihovih državljanov. Zato je treba posebno in stalno pozornost posvečati izvajanju usmerjenih ukrepov, ki naj bodo v okviru izvajanja nacionalnih akcijskih načrtov posebej usmerjeni k temu, da odpravljajo napetosti in konflikte, ustvarjajo pogoje za obvladovanje težav in spodbujajo sodelovanje med državami, gospodarstvi in narodi. Seveda je treba pri teh ukrepih brezpogojno vključevati organizacije civilne družbe, ki so neizogibno potreben instrument za miroljubno sožitje, kot glavne akterje pri gospodarskem, socialnem in kulturnem sodelovanju.

4.3.1

Pomembno je tudi, različne pobude EU na področju zunanjih odnosov razvijati tako, da je zagotovljena skladnost z različnimi elementi EPS. V tem pogledu so še zlasti težavni odnosi z Rusijo v okviru strateškega partnerstva, kot kaže nedavna kriza v zvezi z zemeljskim plinom. Poleg tega je smotrno — ne samo v primeru Ukrajine — natančno proučiti vse posledice, tudi družbene in gospodarske, ki jih lahko priznanje statusa tržnega gospodarstva ima tako za zadevno državo kot tudi za EU.

4.3.2

V tem okviru bi bilo licemersko molčati o dejstvu, da je med cilji ESP tudi zagotavljanje dobrih odnosov z državami, ki so naši dobavitelji energetskih surovin. V tem ni nič spotikljivega, vendar pod dvema pogojema: da legitimna skrb za oskrbo ne prevlada nad cilji dopustnega gospodarskega in družbenega razvoja partnerskih držav in da so države članice EU doslednejše ter pokažejo resnično voljo za medsebojno sodelovanje, da bi skupaj našle rešitev za — v enaki meri občutljive kot tudi strateške — probleme, povezane z energetskim področjem.

4.4

V sklopu teh zamisli in ciljev ima čezmejno sodelovanje med državami članicami EU in državami partnerkami pomembno vlogo. Veliko novih držav članic neposredno meji na države, vključene v EPS, zaradi česar so po eni strani izpostavljene problemom, ki jih lahko prinaša sosedstvo, po drugi strani pa imajo korist od priložnosti, ki jih ta bližina ponuja. Zato si je treba pri izvajanju ESP prizadevati za to, da se čimbolj zmanjšajo tveganja nestabilnosti (tako v političnem kot tudi v gospodarskem in socialnem pogledu), predvsem pa, da se olajša spreminjanje možnih priložnosti v konkretne ukrepe in v dosežke, koristne za obe strani. To bo imelo pozitivne posledice za celotno — danes na široko odprto in homogeno — območje Skupnosti, v obliki močnejših in boljših odnosov, večje varnosti in boljšega razumevanja med narodi.

4.5

To mnenje ne obravnava posebnih danosti posameznih držav ali območij, saj je EESO — kot uvodoma že omenjeno — že predložil nekaj konkretnih prispevkov glede sredozemskega območja in novih sosednih držav v vzhodni Evropi. Februarja 2006 je pobuda EESO z organizacijami ukrajinske civilne družbe v Kijevu pripeljala do živahne dejavnosti teh organizacij, ki se navdušujejo nad EU in v zvezi z ESP marsikaj pričakujejo. Pobuda je pokazala, da delo, zastavljeno z omenjenim mnenjem o sosednih državah v vzhodni Evropi, začenja dajati otipljive plodove. EESO je odločen, da si zastavi močneje strukturirane in dolgoročnejše cilje glede dialoga in sodelovanja z organizacijami ukrajinske civilne družbe. Žal pa EESO še nima neposredne analize in tudi ne ustaljenih stikov z organizacijami civilne družbe držav južnega Kavkaza. To pomanjkljivost bi lahko kmalu odpravili tako, da bi začeli s poglabljajočimi deli v obliki informativnega poročila in morebitnega specifičnega mnenja.

4.5.1

Kar zadeva Belorusijo, EESO izraža močno zaskrbljenost ob najnovejših dogajanjih in obsoja represijo ter protidemokratične in preganjalske postopke, ki kršijo državljanske in družbene pravice. EESO, ki bo še naprej razvijal vse tesnejše stike z organizacijami beloruske civilne družbe, pripravlja mnenje o tem (6).

4.5.2

Žal pa EESO še nima neposredne analize, celo stalnih stikov z organizacijami civilne družbe držav južnega Kavkaza ne. To vrzel bi lahko kmalu zapolnili z začetkom poglobljenega dela s pomočjo informativnega poročila in morebitnega posebnega mnenja.

5.1

Metodologija za izvajanje nacionalnih akcijskih načrtov implicira stalen proces dialoga in pogajanj med oblastmi EU in udeleženih držav. Za izvršitev ukrepov morajo vsi udeleženi uporabiti postopke, ki se uporabljajo v EU. EESO je že pred časom, v zvezi s programom MEDA, izrazil globoko zaskrbljenost nad tem, da imajo prejemniki in še zlasti organizacije civilne družbe velike težave, da pridejo do teh finančnih sredstev (7). Dodeljevanje sredstev in nadzori morajo resda izpolnjevati stroga merila, da se prepreči vsakršna zloraba denarja, vendar morajo biti brezpogojno tudi jasni, transparentni (npr. s prevajanjem obrazcev v jezik prejemnikov!), enostavni in neposredno razložljivi s političnimi cilji EPS. Pretiravanje s formalnostmi, potrebnimi za dostop do denarja za pomoč, ki jih birokracija še dodatno zapleta, ne vodi do boljšega upoštevanja prednostnih nalog, pa tudi potrebne učinkovitosti akcij tako ni mogoče doseči. Nasprotno, tako se krepi „posel s kooperacijo“, iz katerega se napajajo svetovalska podjetja. Na koncu se pri partnerjih izgubita bogastvo njihove specifičnosti in sposobnost dajanja pobud. Institucije EU vztrajajo, da je treba sosedsko politiko razumeti kot politiko, „ukrojeno po meri“. Ta vidik je zelo pomemben; vendar se mora odražati tudi pri postopkih in metodah, ki jih je treba sistematično in stalno usmerjati glede na gospodarsko in družbeno stvarnost posameznih držav in morajo torej biti razumljivi za različne družbene subjekte.

5.1.1

Za organizacije civilne družbe je dostop do programov in ustreznih sredstev pogosto vsaj delno težaven, ker predpisov in postopkov ne poznajo dovolj ali pa jih poznajo le približno. Dostopa do programa Skupnosti ali do ukrepov v okviru politike, ki jo spodbuja EU, ni mogoče enačiti z natečajem, pri katerem si morajo udeleženci priskrbeti za udeležbo potrebne informacijske in organizacijske instrumente. Institucije Skupnosti morajo pri tem prevzeti jasno odgovornost in gospodarske ter družbene organizacije podpirati pri razvoju ustreznih zmožnosti in znanj. Takšen ukrep je še pred nekaj leti izvedla Komisija, ki je vodjem projektov ponudila tečaje po dostopni ceni. Te cene so se v zadnjem času potrojile in so s tem za velik del družbenih akterjev, ki bi tečaje potrebovali, postale nedostopne. EESO meni, da je širjenje te vrste know-howa med organizacijami civilne družbe enako nepogrešljivo kot usposabljanje (capacity building) uprav v državah partnerkah oziroma državah Evropske sosedske politike. Zato jo je treba obravnavati kot nepogrešljivo storitev, ki mora biti na voljo brezplačno, če naj bi civilna družba sodelovala pri uresničevanju evropske sosedske politike.

5.2

Ker nacionalni akcijski načrti zajemajo vsa področja politike, za katera so pristojni člani Komisije, je odločilnega pomena, da evropska sosedska politika postane projekt, ki ga razumejo in podpirajo vsi generalni direktorati, ki bodo morali delovati povezano in odgovorno, da bodo prispevali k njenemu uspehu.

5.3

Postopek za redno ocenjevanje je lahko učinkovit le tedaj, če se omejuje na bistveno, če se izogiba ponavljanju in se osredotoča na prednostne cilje. Tako lahko organizirana civilna družba, ki je za uspeh te in vsakršne druge politike nenadomestljiv akter, prispeva učinkovitejši in izdatnejši delež za izvedbo in ocenjevanje evropske sosedske politike (glej tudi točko 6). Prednost na podlagi uspehov je treba namenjati merilom za potrjevanje napredka zadevne partnerske države na področju demokracije in spoštovanja vrednot in temeljnih pravic. V tej zvezi je treba glede metode nameniti prednost vzpostavitvi mreže za zajemanje podatkov in statistike, ki omogoča zanesljivo in po možnosti primerljivo vrednotenje rezultatov posameznih zadevnih držav. Poleg tega bi si bilo treba prizadevati tudi za neko sočasnost poročil o vrednotenju; to bi olajšalo tako vrednotenje najboljših rezultatov kot tudi določanje prednosti, ki potrebujejo večjo ali drugačno podporo.

5.4

Čeprav je EU glavni trgovinski partner partnerskih držav ESP, proračunska sredstva EU za sodelovanje včasih v nekaterih državah ne dosegajo finančnih sredstev drugih globalnih akterjev. Vendar so naši partnerji že večkrat pokazali, da je prispevek združene Evrope za njihov razvoj velikega kvalitativnega pomena. Tako je mogoče utrjevati nekatere dosežke, zagotavljati trajno usposabljanje in vzpostaviti partnerstvo, v katerem velja, da je vsak akter enakopravno odgovoren, ne pa prejemnik podpore, ki je potem bolj ali manj prisiljen privoliti v cilje, ki niso njegovi lastni.

5.5

Pričakovanjem naših partnerjev se ne smemo izneveriti. To terja, da vsi akterji Skupnosti prevzamejo konkretno odgovornost, kar velja predvsem za države članice, saj imajo te največja pooblastila na proračunskem področju. Pomembno je, da finančne perspektive 2007-2013 valorizirajo ESP, ki je velikega pomena tako za razvoj in notranjo varnost EU kot tudi za krepitev vloge EU kot globalnega akterja. To bi omogočilo tudi boljšo soudeležbo zasebnega kapitala, ker se bodo vlagatelji lahko zanašali na koherentne in varne okvirne pogoje.

6.1

EESO je prepričan, da je uspeh evropske sosedske politike močno odvisen od tega, v kolikšni meri znajo vsi institucionalni akterji vključiti organizacije civilne družbe v uresničevanje nacionalnih akcijskih načrtov. To je Odbor obširno utemeljil v svojih prejšnjih mnenjih, recimo v vseh mnenjih o procesu širitve (8). Komisija bi morala po mnenju Odbora poslati razločnejši signal v to smer, tako da bi predlagala merila, postopke in instrumente za vključevanje organizacij civilne družbe v izvajanje ESP. Ne glede na to, kar je bilo rečeno v točki 3.3, so pri širitvi pridobljene izkušnje pomembna referenčna točka tako pri vključevanju gospodarskih in družbenih akterjev držav kandidatk v pogajalski proces, kot tudi glede na prakso dialoga med organizacijami civilne družbe držav članic EU in organizacijami civilne družbe držav kandidatk. Medtem ko je bil prvi vidik vsekakor upoštevan (zlasti v nekaterih nekdanjih državah kandidatkah, ki danes pripadajo EU), je bil drugi vidik prepuščen prostovoljni pobudi organizacij, fondacij in posvetovalnih organov, zlasti EESO. Pri uresničevanju ESP pa bo treba strukturirati in zagotavljati to udeležbo.

6.2

Na podlagi izkušenj in dela EESO ter predlogov, vsebovanih v mnenjih, navedenih v opombi pod črto 1, tu navajamo le ukrepe, ki so po mnenju EESO nepogrešljivi za dosego cilja: učinkovitega uresničevanja ESP ob udeležbi civilne družbe.

6.3

EESO poziva Komisijo, da

6.4

EESO poziva vlade sredozemskih držav članic EU, da

6.5

EESO poziva vlade držav partnerk evropske sosedske politike, da

6.6

EESO poziva organizacije civilne družbe držav partnerk evropske sosedske politike, da

6.7

EESO se s svoje strani zavezuje, da bo natančno spremljal uresničevanje evropske sosedske politike v različnih regijah in razvijal vse posebno učinkovite oblike sodelovanja z Evropskim parlamentom in Odborom regij, da bo prispeval k vključevanju organizacij civilne družbe v to pomembno politiko.