(1)

Člen 168 Direktive 2006/112/ES določa, da imajo davčni zavezanci pravico do odbitka davka na dodano vrednost (DDV), obračunanega pri dobavi blaga ali storitev, ki jih uporabijo za namene svojih obdavčenih transakcij. Točka (a) člena 26(1) navedene direktive obravnava uporabo poslovnih sredstev s strani davčnih zavezancev ali njihovih zaposlenih za zasebno rabo, ali splošneje za druge namene kot za namene njihove dejavnosti za opravljanje storitev za plačilo.

(2)

Sklep Sveta 2007/441/ES (2) Italiji dovoljuje, da v skladu s členom 168 Direktive 2006/112/ES omeji pravico do odbitka DDV na 40 % v primeru, ko se DDV obračuna za nekatere izdatke za nekatera motorna cestna vozila, ki se ne uporabljajo izključno za poslovne namene. Za vozila, za katera velja ta 40-odstotna omejitev, mora Italija davčne zavezance oprostiti obveznosti, da zasebno rabo navedenih vozil za namene DDV obravnavajo kot opravljanje storitev za plačilo v skladu z točko (a) člena 26(1) Direktive 2006/112/ES. Odločba 2007/441/ES, ki je bil večkrat podaljšana, preneha veljati 31. decembra 2019.

(3)

V dopisu, ki ga je Komisija evidentirala 12. aprila 2019, je Italija zaprosila za dovoljenje za nadaljevanje uporabe ukrepov za odstopanje, odobrenih z Odločbo 2007/441/ES (v nadaljnjem besedilu: ukrepi za odstopanje), za nadaljnje obdobje do 31. decembra 2022.

(4)

Z dopisom z dne 13. maja 2019 je Komisija v skladu s členom 395(2) Direktive 2006/112/ES zahtevo Italije posredovala drugim državam članicam. Komisija je z dopisom z dne 14. maja 2019 Italijo uradno obvestila, da ima na voljo vse informacije, potrebne za presojo zahteve.

(5)

Skupaj z zahtevo je Italija Komisiji predložila poročilo v skladu z drugim pododstavkom člena 6 Odločbe 2007/441/ES, ki je vsebovalo pregled odstotka omejitve, ki se uporablja za pravico do odbitka DDV. Na podlagi trenutno razpoložljivih informacij Italija zatrjuje, da je stopnja v višini 40 % še vedno upravičena. Italija trdi tudi, da je opustitev zahteve po obračunavanju DDV za zasebno rabo motornega vozila, za katero velja ta omejitev 40 %, še vedno potrebna za zagotovitev, da je ukrep popoln in skladen. Po mnenju Italije bi to preprečilo dvojno obdavčevanje. Italija prav tako meni, da so ti ukrepi za odstopanje utemeljeni s potrebo po poenostavitvi postopka obračunavanja DDV in preprečevanju davčnih utaj, ki izhajajo iz nepravilnega vodenja evidenc in lažnih davčnih napovedi.

(6)

Podaljšanje ukrepov za odstopanje bi bilo treba omejiti na čas, ki je potreben za oceno učinkovitosti ukrepov za odstopanje in primernosti odstotka. Zato bi bilo treba Italiji dovoliti nadaljevanje uporabe ukrepov za odstopanje do 31. decembra 2022.

(7)

Določiti bi bilo treba rok, v katerem je treba zaprositi za dovoljenje za vsako nadaljnje podaljšanje ukrepov za odstopanje po letu 2022, ki bi ga Italija štela za potrebno. Poleg tega bi morala Italija na podlagi drugega pododstavka člena 6 Sklepa 2007/441/ES, skupaj s tako zahtevo za podaljšanje predložiti tudi poročilo, ki vsebuje pregled odstotka omejitve, ki se uporablja za pravico do odbitka DDV.

(8)

Ukrepi za odstopanje bodo imeli zgolj zanemarljiv učinek na skupni znesek davčnih prihodkov, zbranih v fazi končne potrošnje, in ne bodo negativno vplivali na lastna sredstav Unije iz naslova DDV.

(9)

Odločbo 2007/441/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –