(1)

Ta uredba določa potrebno zakonodajno podlago za zanesljivo, vključujočo, stroškovno učinkovito, pregledno in predvidljivo upravljanje energetske unije in podnebnih ukrepov (v nadaljnjem besedilu: mehanizem upravljanja), kar zagotavlja doseganje ciljev za leto 2030 ter dolgoročnih ciljev energetske unije v skladu s Pariškim sporazumom o podnebnih spremembah iz leta 2015, sklenjenim na 21. konferenci pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah (v nadaljnjem besedilu: Pariški sporazum), in sicer z medsebojno dopolnjujočimi se, skladnimi in ambicioznimi prizadevanji Unije in držav članic ter z omejeno upravno zapletenostjo.

(2)

Energetska unija bi morala vključevati pet razsežnosti: energetsko varnost; notranji trg energije; energijsko učinkovitost; razogljičenje; raziskave, inovacije in konkurenčnost.

(3)

Cilj odporne energetske unije, katere temelj je visoko zastavljena podnebna politika, je odjemalcem v Uniji, vključno z gospodinjstvi in podjetji, zagotoviti zanesljivo, trajnostno, konkurenčno in cenovno sprejemljivo oskrbo z energijo ter s privabljanjem naložb spodbujati raziskave in inovacije, kar zahteva temeljito prenovo energetskega sistema v Evropi. Takšna prenova je tudi tesno povezana s potrebo po ohranjanju, varovanju in izboljšanju kakovosti okolja ter spodbujanju skrbne in preudarne rabe naravnih virov, zlasti s spodbujanjem energijske učinkovitosti in prihrankov energije ter razvijanjem novih in obnovljivih oblik energije. Ta cilj je mogoče doseči samo z usklajenim ukrepanjem, ki združuje zakonodajne in nezakonodajne akte na ravni Unije ter na regionalni, nacionalni in lokalni ravni.

(4)

Unija bi s povsem delujočo in odporno energetsko unijo postala vodilna regija na področju inovacij, naložb, rasti ter socialnega in gospodarskega razvoja, bila pa bi tudi dober zgled, kako so visoke ambicije v smislu blaženja podnebnih sprememb prepletene z ukrepi za spodbujanje inovacij, naložb in rasti.

(5)

Komisija je vzporedno s to uredbo oblikovala in sprejela vrsto pobud v sektorski energetski politiki, zlasti v zvezi z energijo iz obnovljivih virov, energijsko učinkovitostjo, vključno z energijsko učinkovitostjo stavb, in zasnovo trga. Te pobude tvorijo sveženj v okviru krovne teme energijske učinkovitosti kot prednostne naloge, vodilnega globalnega položaja Unije na področju obnovljivih virov energije in poštene kupčije za odjemalce energije, vključno z odpravljanjem energetske revščine in s spodbujanjem poštene konkurence na notranjem trgu.

(6)

Evropski svet je v svojih sklepih z dne 23. in 24. oktobra 2014 podprl okvir podnebne in energetske politike za Unijo do leta 2030 na podlagi štirih ključnih ciljev na ravni Unije: najmanj 40-odstotnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v celotnem gospodarstvu, okvirnega cilja najmanj 27-odstotnega izboljšanja energijske učinkovitosti, ki bi ga bilo treba pregledati do leta 2020, cilj je namreč doseči 30-odstotno izboljšanje, najmanj 27-odstotnega deleža energije iz obnovljivih virov, porabljene v Uniji, in najmanj 15-odstotne elektroenergetske medsebojne povezanosti. Določil je, da je cilj v zvezi z energijo iz obnovljivih virov zavezujoč na ravni Unije in da bo izpolnjen s prispevki držav članic, ki temeljijo na potrebi po skupnem prispevku k cilju Unije. S prenovitvijo Direktive 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4) je bil uveden nov zavezujoč cilj Unije do leta 2030, in sicer vsaj 32-odstotni delež energije iz obnovljivih virov, vključno z določbo o pregledu z namenom zvišanja cilja na ravni Unije do leta 2023. S spremembami Direktive 2012/27/EU Evropskega parlamenta in Sveta (5) je bil določen cilj izboljšanja energijske učinkovitosti v letu 2030 na vsaj 32,5 % na ravni Unije, vključno z določbo o pregledu z namenom zvišanja ciljev na ravni Unije.

(7)

Zavezujoči cilj najmanj 40-odstotnega zmanjšanja domačih emisij toplogrednih plinov v celotnem gospodarstvu do leta 2030 v primerjavi z letom 1990 je bil na zasedanju Sveta za okolje 6. marca 2015 uradno potrjen kot načrtovani, nacionalno določeni prispevek Unije in njenih držav članic k Pariškemu sporazumu. Unija je Pariški sporazum ratificirala 5. oktobra 2016 (6), veljati pa je začel 4. novembra 2016. Pariški sporazum nadomešča pristop, sprejet na podlagi Kjotskega protokola iz leta 1997, ki ga je Unija potrdila z Odločbo Sveta 2002/358/ES (7) in ki se po letu 2020 ne bo več izvajal. Sistem Unije za spremljanje emisij in poročanje o njih bi bilo treba ustrezno posodobiti.

(8)

S Pariškim sporazumom so se povečala globalna prizadevanja za ublažitev podnebnih sprememb, določen pa je bil tudi dolgoročen cilj, skladen s ciljem ohranitve dviga povprečne globalne temperature občutno pod 2 °C v primerjavi s predindustrijsko ravnjo in prizadevanj za omejitev dviga temperature na 1,5 °C v primerjavi s predindustrijsko ravnjo.

(9)

Da bi uresničila cilje iz Pariškega sporazuma glede temperature, bi si morala Unija prizadevati, da se čim prej doseže ravnovesje med antropogenimi emisijami toplogrednih plinov iz virov in odvzemi toplogrednih plinov, in, če je ustrezno, nato doseči negativne emisije.

(10)

V podnebnem sistemu je za skupno koncentracijo toplogrednih plinov v ozračju relevanten skupni seštevek antropogenih emisij skozi čas. Komisija bi morala preučiti različne scenarije, po katerih bi Unija prispevala k doseganju dolgoročnih ciljev, med drugim scenarij za doseganje ničelnih neto emisij toplogrednih plinov v Uniji do leta 2050, po tem pa negativnih emisij, preučiti pa bi morala tudi, kaj bi ti scenariji pomenili za preostali ogljični proračun na globalni ravni in na ravni Unije. Komisija bi morala pripraviti analizo za namene dolgoročne strategije Unije za njen prispevek k zavezam iz Pariškega sporazuma, med katere spadata omejitev dviga povprečne globalne temperature občutno pod 2 °C glede na predindustrijsko raven in nadaljevanje prizadevanj za omejitev dviga temperature na 1,5 °C v primerjavi s predindustrijsko ravnjo; pri tem bi morala preučiti različne scenarije, med drugim scenarij za doseganje ničelnih neto emisij toplogrednih plinov v Uniji do leta 2050 in negativnih emisij za tem, ter njihove posledice za ogljični proračun na globalni ravni in na ravni Unije.

(11)

Čeprav se je Unija zavezala, da bo do leta 2030 izvedla ambiciozna zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, je tveganje, ki jo predstavljajo podnebne spremembe, globalna težava. Unija in njene države članice bi zato morale sodelovati z mednarodnimi partnerji, da bi zagotovile visoko stopnjo ambicioznosti vseh pogodbenic v skladu z dolgoročnimi cilji Pariškega sporazuma.

(12)

Evropski Svet se je v svojih sklepih z dne 23. in 24. oktobra 2014 dogovoril tudi, da bi bilo treba oblikovati zanesljiv in pregleden mehanizem upravljanja brez nepotrebnih upravnih bremen in z zadostno prožnostjo za države članice, ki bi pomagal zagotoviti, da bi Unija izpolnila svoje cilje na področju energetske politike, obenem pa popolnoma spoštoval svobodo držav članic pri določanju njihove kombinacije energetskih virov. Evropski svet je poudaril, da bi tak mehanizem upravljanja moral temeljiti na obstoječih gradnikih, kot so nacionalni podnebni programi, nacionalni načrti za energijo iz obnovljivih virov in energijsko učinkovitost ter potreba po racionalizaciji in združitvi nepovezanih področij načrtovanja in poročanja. Dogovorjeno je bilo tudi povečanje vloge in pravic odjemalcev, preglednosti in predvidljivosti za vlagatelje, med drugim s sistematičnim spremljanjem ključnih kazalnikov za cenovno sprejemljiv, varen, konkurenčen, zanesljiv in trajnosten sistem oskrbe z energijo, ter o olajšanju usklajevanja nacionalnih podnebnih in energetskih politik in spodbujanju regionalnega sodelovanja med državami članicami.

(13)

V svojem sporočilu z dne 25. februarja 2015 o okvirni strategiji za trdno energetsko unijo s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost, se Komisija sklicuje na potrebo po integriranem mehanizmu upravljanja, da bi ukrepi na področju energetike na ravni Unije, na regionalni, nacionalni in lokalni ravni vsi po vrsti prispevali k ciljem energetske unije, in s tem razširja področje upravljanja – tako da presega okvir podnebne in energetske politike do leta 2030 – na vseh pet razsežnosti energetske unije.

(14)

Komisija je v svojem sporočilu z dne 18. novembra 2015 o stanju energetske unije nadalje pojasnila, da so celoviti nacionalni energetski in podnebni načrti, ki obsegajo vseh pet razsežnosti energetske unije, nujna orodja za bolj strateško načrtovanje energetske in podnebne politike. Kot del tega sporočila so smernice Komisije državam članicam za celovite nacionalne energetske in podnebne načrte državam članicam zagotovile podlago za začetek priprave nacionalnih načrtov za obdobje od leta 2021 do leta 2030 ter določile glavne stebre mehanizma upravljanja. V sporočilu je tudi določeno, da bi tako upravljanje moralo biti zasidrano v pravu.

(15)

Svet je v svojih sklepih z dne 26. novembra 2015 o sistemu upravljanja energetske unije ugotovil, da bo upravljanje energetske unije nujno orodje za učinkovito in uspešno izgradnjo energetske unije ter doseganje njenih ciljev. Svet je poudaril, da bi mehanizem upravljanja moral temeljiti na načelih integracije strateškega načrtovanja in poročanja o izvajanju podnebne in energetske politike ter usklajenosti med akterji, ki so odgovorni za energetsko in podnebno politiko na ravni Unije ter na regionalni in nacionalni ravni. Poudaril je tudi, da bi mehanizem upravljanja moral zagotoviti uresničitev dogovorjenih energetskih in podnebnih ciljev za leto 2030 in da bi moral spremljati skupni napredek Unije v smeri doseganja ciljev politik v vseh petih razsežnostih energetske unije.

(16)

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. decembra 2015 z naslovom „Evropski energetski uniji naproti“ je pozvala k visoko zastavljenemu, zanesljivemu, preglednemu in demokratičnemu mehanizmu upravljanja energetske unije, ki v celoti vključuje Evropski parlament ter zagotavlja doseganje podnebnih in energetskih ciljev do leta 2030.

(17)

Evropski svet je večkrat poudaril, da je treba sprejeti nujne ukrepe za doseganje minimalnega cilja 10-odstotne elektroenergetske povezanosti. Evropski svet je v svojih sklepih z dne 23. in 24. oktobra 2014 sklenil, da bo Komisija ob podpori držav članic sprejela nujne ukrepe, da se minimalni cilj 10-odstotne elektroenergetske povezanosti doseže čim prej, najpozneje pa leta 2020, vsaj kar zadeva države članice, ki še niso dosegle minimalne stopnje vključitve v notranji trg energije. V sporočilu Komisije z dne 23. novembra 2017 z naslovom Krepitev energetskih omrežij v Evropi je ocenjen napredek pri doseganju cilja 10-odstotne medsebojne povezanosti in predlagani načini za uresničitev cilja 15-odstotne medsebojne povezanosti za leto 2030.

(18)

Glavni cilj mehanizma upravljanja bi tako moral biti omogočanje doseganja ciljev energetske unije in zlasti ciljev okvira podnebne in energetske politike do leta 2030 na področju zmanjševanja emisij toplogrednih plinov, energije iz obnovljivih virov in energijske učinkovitosti. Ti cilji izhajajo iz energetske politike Unije ter potrebe po ohranjanju, varovanju in izboljšanju kakovosti okolja ter spodbujanju skrbne in preudarne rabe naravnih virov, kakor je določeno v Pogodbah EU. Nobenega od teh ciljev, ki so neločljivo povezani, ni mogoče šteti kot drugotnega pomena v primerjavi z drugimi. Zato je ta uredba povezana s sektorskim pravom, na podlagi katere se izvajajo energetski in podnebni cilji do leta 2030. Medtem ko države članice potrebujejo prožnost pri izbiri politik, ki so najbolj usklajene z njihovo nacionalno mešanico virov energije in preferencami, bi ta prožnost morala biti skladna z nadaljnjim povezovanjem trgov, večjo konkurenco, uresničevanjem podnebnih in energetskih ciljev ter postopnim prehodom na trajnostno nizkoogljično gospodarstvo.

(19)

Za družbeno sprejemljiv in pravičen prehod na trajnostno nizkoogljično gospodarstvo je treba spremeniti naložbeno ravnanje, tako v zvezi z javnimi kot tudi z zasebnimi naložbami, pa tudi uvesti spodbude na vseh področjih politike, pri tem pa upoštevati državljane in regije, na katere bi prehod na nizkoogljično gospodarstvo lahko negativno vplival. Doseganje cilja zmanjšanja emisij toplogrednih plinov zahteva povečanje učinkovitosti in več inovacij v evropskem gospodarstvu, še zlasti pa bi morala ustvariti trajnostna delovna mesta, tudi v visokotehnoloških sektorjih, in privesti do izboljšanja kakovosti zraka in javnega zdravja.

(20)

V skladu z mednarodnimi zavezami v Pariškem sporazumu bi morale države članice poročati o ukrepih, ki jih sprejmejo za postopno odpravo subvencij za energijo, zlasti za fosilna goriva. Države članice se lahko pri poročanju odločijo, da bodo uporabile obstoječe opredelitve subvencij za fosilna goriva, ki se uporabljajo na mednarodni ravni.

(21)

Ker toplogredni plini in onesnaževala zraka večinoma izhajajo iz skupnih virov, ima lahko politika, katere namen je zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, zlasti v mestih vzporedne koristi tudi za javno zdravje in kakovost zraka, zlasti na mestnih območjih, s čimer bi se lahko izravnali nekateri ali vsi kratkoročni stroški zmanjševanja emisij toplogrednih plinov. Ker podatki, ki se sporočajo na podlagi Direktive (EU) 2016/2284 Evropskega parlamenta in Sveta (8), predstavljajo pomembne vhodne podatke za pripravo evidence toplogrednih plinov in nacionalnih načrtov, bi bilo treba priznati pomembnost priprave in poročanja skladnih podatkov med Direktivo (EU) 2016/2284 in evidenco toplogrednih plinov.

(22)

Izkušnje, pridobljene pri izvajanju Uredbe (EU) št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (9), so pokazale potrebo po sinergijah in skladnosti s poročanjem na podlagi drugih pravnih instrumentov, zlasti Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta (10), Uredbe (ES) št. 166/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (11), Uredbe (ES) št. 1099/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (12) in Uredbe (ES) št. 517/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (13). Za zagotavljanje kakovosti poročanja o emisijah je bistvena uporaba skladnih podatkov za poročanje o emisijah toplogrednih plinov.

(23)

Skladno z močno zavezo Komisije boljšemu pravnemu urejanju in skladno s politiko, ki spodbuja raziskave, inovacije in naložbe, bi moral mehanizem upravljanja unije prispevati k znatnemu zmanjšanju upravnega bremena in zapletenosti za države članice in ustrezne deležnike, Komisijo in druge institucije Unije. Prav tako bi moralo pomagati pri zagotovitvi skladnosti in ustreznosti politik in ukrepov na ravni Unije in na nacionalni ravni v zvezi s preoblikovanjem energetskega sistema v smeri trajnostnega nizkoogljičnega gospodarstva.

(24)

Doseganje ciljev energetske unije bi bilo treba zagotoviti s kombinacijo pobud Unije in usklajenimi nacionalnimi politikami, opredeljenimi v celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih. Sektorsko pravo Unije na področju energetike in podnebja določa zahteve v zvezi s poročanjem, ki so se izkazale kot uporabna orodja za uvajanje sprememb na nacionalni ravni. Njihova uvedba v različnih časovnih obdobjih je povzročila prekrivanja ter nezadostno upoštevanje sinergij in medsebojnih vplivov med področji politik na škodo stroškovne učinkovitosti. Zato bi bilo treba sedanje ločeno načrtovanje, poročanje in spremljanje na področju energetike in podnebja čim bolj racionalizirati in integrirati.

(25)

Celoviti nacionalni energetski in podnebni načrti bi morali zajeti desetletna obdobja ter zagotoviti pregled nad obstoječim stanjem energetskega sistema in politike. Določati bi morali nacionalne cilje za vsako od petih razsežnosti energetske unije ter ustrezne politike in ukrepe za izpolnitev teh ciljev in temeljiti na analitični osnovi. V celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih, ki zajemajo prvo obdobje od leta 2021 do leta 2030, bi morali posebno pozornost posvetiti ciljem za leto 2030 za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, energijo iz obnovljivih virov, energijsko učinkovitost in elektroenergetsko medsebojno povezanost. Države članice bi si morale prizadevati, da bi bili celoviti nacionalni energetski in podnebni načrti skladni s cilji Združenih narodov glede trajnostnega razvoja in da bi prispevali k njihovemu doseganju. V celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih nacionalnih načrtih bi se lahko države članice opirale na obstoječe nacionalne strategije ali načrte. Za prvi osnutek in končno različico celovitega nacionalnega energetskega in podnebnega načrta je določen drugačen rok kot za poznejše načrte, da bi državam članicam zagotovili dovolj časa za pripravo prvih načrtov po sprejetju te uredbe. Kljub temu se države članice spodbuja, naj prve osnutke celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov predložijo čim prej v letu 2018, da bodo omogočene ustrezne priprave, zlasti na spodbujevalni dialog, ki bo leta 2018 sklican v skladu s sklepom 1/CP.21 Konference pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC).

(26)

Države članice bi morale pri pripravi svojih celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov oceniti število energetsko revnih gospodinjstev, ob tem pa upoštevati domače energetske storitve, ki so potrebne, da bi v ustreznih nacionalnih okoliščinah lahko zagotovili osnovni življenjski standard, obstoječe socialne in druge ustrezne politike, ter okvirne smernice Komisije glede ustreznih kazalnikov, vključno z geografsko razpršenostjo, ki temeljijo na skupnem pristopu glede energetske revščine. Če država članica ugotovi, da ima veliko število energetsko revnih gospodinjstev, mora v svoj načrt vključiti okvirni nacionalni cilj za zmanjšanje energetske revščine.

(27)

Uvesti bi bilo treba obvezno predlogo za celovite nacionalne energetske in podnebne načrte, ki bi zagotavljala, da bi bili vsi nacionalni načrti dovolj obsežni, ter olajšala primerjavo in združevanje nacionalnih načrtov, hkrati pa zagotavljala dovolj prožnosti za države članice pri določanju podrobnosti nacionalnih načrtov, ki bi odražale nacionalne preference in posebnosti.

(28)

Izvajanje politik in ukrepov na področjih energetike in podnebja ima učinek na okolje. Zato bi morale države članice javnosti zagotoviti čimprejšnje in učinkovite možnosti sodelovanja in posvetovanja o pripravi celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov v skladu, kadar je ustrezno, z določbami Direktive 2001/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta (14) in Konvencije Gospodarske komisije Združenih narodov za Evropo z dne 25. junija 1998 o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (v nadaljnjem besedilu: Aarhuška konvencija). Države članice bi morale tudi zagotoviti udeležbo socialnih partnerjev v pripravi celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov ter si pri izpolnjevanju svojih obveznosti v zvezi z javnim posvetovanjem prizadevati za omejitev upravne zapletenosti.

(29)

Pri opravljanju javnih posvetovanj in v skladu z Aarhuško konvencijo bi si morale države članice prizadevati za zagotovitev enakopravnega sodelovanja, za to, da je javnost prek javnih objav ali na druge primerne načine, kot so elektronski mediji, obveščena, da lahko dostopa do vseh ustreznih dokumentov, in da se vzpostavijo praktične ureditve v zvezi z udeležbo javnosti.

(30)

Vsaka država članica bi morala vzpostaviti stalno platformo za dialog o energiji na več ravneh, ki bi povezala lokalne oblasti, organizacije civilne družbe in poslovno skupnost, vlagatelje in druge ustrezne deležnike, da bi razpravljali o različnih predvidenih možnostih za energetsko in podnebno politiko. V okviru tega dialoga bi moralo biti mogoče razpravljati o celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih ter dolgoročnih podnebnih in energetskih strategijah države članice. Dialog lahko poteka prek katere koli nacionalne strukture, kot so spletno mesto, javna posvetovalna platforma ali drugo interaktivno komunikacijsko orodje.

(31)

Regionalno sodelovanje je ključnega pomena za zagotovitev dejanskega in stroškovno optimalnega doseganja ciljev energetske unije. Komisija bi morala olajšati tovrstno sodelovanje med državami članicami. Države članice bi morale dobiti možnost predložitve pripomb na celovite nacionalne energetske in podnebne načrte drugih držav članic, preden se ti dokončajo, da se preprečijo nedoslednosti in morebitni negativni učinki na druge države članice ter zagotovi, da se skupni cilji uresničujejo s skupnimi prizadevanji. Regionalno sodelovanje pri pripravi in dokončanju celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov ter njihovo naknadno izvajanje bi moralo biti bistveno za izboljšanje učinkovitosti in uspešnosti ukrepov ter za spodbujanje povezovanja trgov in energetske varnosti.

(32)

Kadar sodelujejo v okviru te uredbe, bi morale države članice upoštevati obstoječe regionalne forume za sodelovanje, kot so načrt medsebojnega povezovanja na baltskem energetskem trgu (BEMIP), povezanost Srednje in Jugovzhodne Evrope s plinovodi (CESEC), srednje-zahodni regionalni energetski trg (CWREM), pobudo severnomorskih držav za priobalno omrežje (NSCOGI), petstranski energetski forum, medsebojni povezanosti v jugozahodni Evropi in evro-sredozemsko partnerstvo. Države članice se spodbuja, da predvidijo sodelovanje s podpisnicami Energetske skupnosti, članicami Evropskega gospodarskega prostora iz tretjih držav in po potrebi z drugimi zadevnimi tretjimi državami. Z namenom spodbujanja povezovanja trgov, stroškovno učinkovitih politik, učinkovitega sodelovanja, partnerstva in svetovanja lahko Komisija opredeli tudi dodatne priložnosti za regionalno sodelovanje v okviru ene ali več od petih razsežnosti energetske unije in v skladu s to uredbo ter na podlagi dolgoročne vizije in obstoječih tržnih pogojev.

(33)

Komisija lahko začne razprave z ustreznimi tretjimi državami, da preuči, ali bi lahko tudi na te države razširili uporabo določb, uvedenih s to uredbo, zlasti tistih, ki so povezane z regionalnim sodelovanjem.

(34)

Celoviti nacionalni energetski in podnebni načrti bi morali biti stabilni, da se zagotovijo preglednost in predvidljivost nacionalnih politik in ukrepov ter s tem varnost naložb. V desetletnem obdobju, ki ga zajemajo nacionalni načrti, bi jih bilo treba vendarle posodobiti, da se državam članicam omogoči prilagoditev na bistvene spreminjajoče se okoliščine. Države članice bi morale imeti možnost, da načrte, ki zajemajo obdobje od leta 2021 do leta 2030, posodobijo do 30. junija 2024. Cilji in prispevki bi se morali spreminjati samo zato, da se odražajo povečane splošne ambicije, zlasti v zvezi s cilji za leto 2030 za področji energetike in podnebja. Kot del posodobitev bi si države članice morale prizadevati za blažitev morebitnih negativnih učinkov na okolje, ki se pokažejo v okviru celovitega poročanja.

(35)

Stabilne dolgoročne strategije za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov so ključnega pomena, saj prispevajo k preobrazbi gospodarstva, delovnim mestom, rasti in doseganju širših ciljev trajnostnega razvoja ter omogočajo približevanje dolgoročnemu cilju, ki je določen s Pariškim sporazumom, na pošten in stroškovno učinkovit način. Poleg tega so pogodbenice Pariškega sporazuma pozvane, da do leta 2020 sporočijo svoje dolgoročne strategije za razvoj z nizkimi emisijami toplogrednih plinov do sredine stoletja. V zvezi s tem je Evropski svet 22. marca 2018 pozval Komisijo, naj do prvega četrtletja 2019 predstavi predlog strategije za dolgoročno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v Uniji v skladu s Pariškim sporazumom in ob upoštevanju celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov.

(36)

Države članice bi morale razviti dolgoročne strategije za vsaj 30 let, ki bodo prispevale k izpolnjevanju obveznosti držav članic v skladu z UNFCCC in Pariškim sporazumom, v okviru cilja Pariškega sporazuma o ohranitvi dviga povprečne globalne temperature na precej pod 2 °C glede na predindustrijsko raven in za prizadevanja za omejitev dviga temperature na 1,5 °C glede na predindustrijsko raven ter doseganje dolgoročnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov in povečanja odvzemov po ponorih v vseh sektorjih v skladu s ciljem Unije. Države članice bi morale svoje dolgoročne strategije razviti na odprt in pregleden način ter javnosti zagotoviti dejanske možnosti za sodelovanje pri njihovi pripravi. Njihovi celoviti nacionalni energetski in podnebni načrti ter dolgoročne strategije bi morali biti usklajeni.

(37)

Sektor rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva (LULUCF) je zelo izpostavljen podnebnim spremembam in zelo občutljiv nanje. Obenem ima zelo velik potencial za zagotavljanje dolgoročnih podnebnih koristi ter lahko znatno prispeva k doseganju dolgoročnih evropskih in mednarodnih podnebnih ciljev. K blažitvi podnebnih sprememb lahko prispeva na več načinov, zlasti z zmanjševanjem emisij ter vzdrževanjem in povečevanjem ponorov in zalog ogljika, pa tudi z zagotavljanjem biomaterialov, ki lahko nadomestijo fosilno ali ogljično intenzivne materiale. Dolgoročne strategije v podporo trajnostnim naložbam za povečanje učinkovite sekvestracije ogljika, trajnostno gospodarjenje z viri ter dolgoročno stabilnost in prilagodljivost skladišč ogljika so bistvenega pomena.

(38)

Pri razvoju dodatnih medsebojnih povezav je treba opraviti popolno oceno stroškov in koristi, vključno z vsemi tehničnimi, socialno-ekonomskimi in okoljskimi vplivi, kot zahteva Uredba (EU) št. 347/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (15), in upoštevati pozitivne zunanje učinke medsebojne povezanosti, kot so vključevanje obnovljivih virov energije, zanesljiva oskrba z energijo in večja konkurenca na notranjem trgu.

(39)

Tako kot velja za načrtovanje, sektorsko pravo Unije na področju energetike in podnebja določa zahteve v zvezi s poročanjem, od katerih so se poleg reform trga mnoge izkazale kot uporabna orodja za uvajanje sprememb na nacionalni ravni, vendar so bile te zahteve uvedene ob različnih trenutkih, kar je povzročilo prekrivanja ter stroškovno neučinkovitost, pa tudi nezadostno upoštevanje sinergij in medsebojnih vplivov med področji politik, kot so blažitve emisij toplogrednih plinov, energija iz obnovljivih virov, energijska učinkovitost in povezovanje trgov. Za vzpostavitev pravega ravnotežja med potrebo po zagotovitvi ustreznega spremljanja izvajanja celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov in potrebo po zmanjšanju upravne zapletenosti bi države članice morale uvesti dveletna poročila o napredku pri izvajanju načrtov in drugih gibanjih v energetskem sistemu. Vendar bi bila na letni ravni še vedno potrebna nekatera poročila, zlasti v zvezi z zahtevami poročanja na področju podnebja, ki izhajajo iz UNFCCC in prava Unije.

(40)

Iz celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih poročil o napredku držav članic bi morali biti razvidni sestavni deli, določeni v predlogi za celovite nacionalne energetske in podnebne načrte. Predloga za celovita nacionalna energetska in podnebna poročila o napredku bi morala biti podrobno določena v naknadnih izvedbenih aktih ob upoštevanju njihove tehnične narave in dejstva, da je treba prva poročila o napredku predložiti leta 2023. Poročila o napredku bi bilo treba pripravljati, da se zagotovi preglednost v odnosu do Unije, drugih držav članic, regionalnih in lokalnih organov, akterjev na trgu, vključno z odjemalci, ter drugih zadevnih deležnikov in širše javnosti. Obsegati bi morala vseh pet razsežnosti energetske unije in v prvem obdobju hkrati nameniti pozornost področjem, ki jih zajemajo cilji podnebne in energetske politike do leta 2030.

(41)

V okviru UNFCCC se od Unije in njenih držav članic zahteva, da z uporabo primerljivih metodologij, dogovorjenih v okviru konference pogodbenic, pripravijo, redno posodabljajo, objavijo in poročajo konferenci pogodbenic o nacionalnih evidencah antropogenih emisij po virih in vseh po ponorih odstranjenih toplogrednih plinov. Seznami emisij toplogrednih plinov so ključnega pomena za spremljanje napredka pri izvajanju v zvezi z razsežnostjo razogljičenja in oceno skladnosti s zakonodajnimi akti s področja podnebja, zlasti z Uredbo (EU) 2018/842 Evropskega parlamenta in Sveta (16) in Uredbo (EU) 2018/841 Evropskega parlamenta in Sveta (17).

(42)

Sklep 1/CP.16 konference pogodbenic UNFCCC zahteva sprejetje nacionalnih ureditev za ocenjevanje antropogenih emisij po virih in vseh po ponorih odstranjenih toplogrednih plinov. Ta uredba bi morala omogočiti sprejetje teh nacionalnih ureditev.

(43)

Izkušnje z izvajanjem Uredbe (EU) št. 525/2013 so razkrile pomen preglednosti, točnosti, doslednosti, popolnosti in primerljivosti informacij. Na podlagi teh izkušenj bi ta uredba morala zagotavljati, da države članice uporabljajo verodostojne in dosledne podatke in predpostavke v vseh petih razsežnostih, objavljajo celovite informacije o predpostavkah, parametrih in metodologijah, ki se uporabljajo pri končnih scenarijih in projekcijah, ob upoštevanju statističnih omejitev, poslovno občutljivih podatkov in skladnosti s pravili o varstvu podatkov ter poročajo o svojih politikah, ukrepih in napovedih kot ključni sestavni del poročil o napredku. Informacije v teh poročilih bi morale biti nujne za izkazovanje pravočasnega izvajanja zavez na podlagi Uredbe (EU) 2018/842. Upravljanje in stalno izboljševanje sistemov na ravni Unije in držav članic bi morala skupaj z boljšimi smernicami za poročanje bistveno prispevati k stalnemu izboljševanju informacij, potrebnih za spremljanje napredka v zvezi z razsežnostjo razogljičenja.

(44)

Ta uredba bi morala zagotoviti, da bi države članice poročale o prilagajanju na podnebne spremembe ter zagotavljanju finančne in tehnološke podpore ter podpore za krepitev zmogljivosti državam v razvoju, kar bi olajšalo izvajanje zavez Unije na podlagi UNFCCC in Pariškega sporazuma. Informacije o nacionalnih prilagoditvenih ukrepih in podpori so pomembne tudi v okviru celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov, zlasti v zvezi s prilagajanjem na tiste negativne učinke podnebnih sprememb, ki so povezani z zanesljivostjo oskrbe z energijo v Uniji, kot sta razpoložljivost vode za hlajenje v elektrarnah in razpoložljivost biomase za pridobivanje energije, informacije o podpori pa so pomembne za zunanjo razsežnost energetske unije.

(45)

V Pariškem sporazumu je znova potrjeno, da bi morale pogodbenice pri sprejemanju ukrepov za boj proti podnebnim spremembam spoštovati, spodbujati in upoštevati svoje obveznosti v zvezi s človekovimi pravicami in enakostjo spolov. Države članice bi zato morale ustrezno vključiti razsežnosti človekovih pravic in enakosti spolov v svoje celovite nacionalne energetske in podnebne načrte ter dolgoročne strategije. V okviru dvoletnih poročil o napredku bi morale poročati o tem, kako z izvajanjem svojih celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov prispevajo k spodbujanju človekovih pravic in enakosti spolov.

(46)

Za omejitev upravnega bremena za države članice in Komisijo bi slednja morala vzpostaviti spletno platformo (v nadaljnjem besedilu: e-platforma), ki bi olajšala komunikacijo in spodbujala sodelovanje ter izboljšala javni dostop do informacij. To bi moralo olajšati pravočasno oddajo poročil, pa tudi izboljšati preglednost nacionalnega poročanja. E-platforma bi morala dopolnjevati obstoječe procese poročanja, podatkovne zbirke in e-orodja, na primer tista, ki jih uporabljajo Evropska agencija za okolje, Eurostat, Skupno raziskovalno središče, ter izkušnje, pridobljene s sistemom za okoljsko ravnanje in presojo, ki ga je vzpostavila Unija, ter temeljiti na njih in jih izkoriščati.

(47)

Komisija bi morala zagotoviti, da so končni celoviti nacionalni energetski in podnebni načrti javno dostopni na spletu. Komisija bi morala uporabljati e-platformo, ko bo začela delovati, in na njej hraniti in javno objavljati končne celovite nacionalne energetske in podnebne načrte, njihove posodobitve, dolgoročne strategije in druge ustrezne informacije za poročanje, ki jih zagotovijo države članice. Komisija do začetka delovanja e-platforme omogoča spletni dostop do končnih celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov prek svojega spletnega mesta.

(48)

Glede podatkov, ki jih je treba Komisiji posredovati v okviru nacionalnega načrtovanja in poročanja, informacije držav članic ne bi smele podvajati podatkov in statistike, ki so že na razpolago prek Eurostata v okviru Uredbe (ES) št. 223/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (18) v enaki obliki, kot jo določa obveznost načrtovanja in poročanja iz te uredbe ter so še vedno na voljo pri Komisiji (Eurostat) v enakih vrednostih. Kadar so na voljo in kadar je primerno z vidika pravočasnosti, bi morali poročani podatki in projekcije v celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih temeljiti na podatkih Eurostata in metodologiji, ki se uporablja za poročanje evropske statistike v skladu z Uredbo (ES) št. 223/2009, in biti z njimi skladni.

(49)

Komisija bo morala nujno oceniti osnutke celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov, celovite nacionalne energetske in podnebne načrte in glede na poročila o napredku tudi njihovo izvajanje z vidika skupnega doseganja ciljev strategije za energetsko unijo, zlasti z vidika oblikovanja v celoti delujoče in odporne energetske unije. Za prvo desetletno obdobje to zadeva zlasti doseganje ciljev Unije za leto 2030 za področji energetike in podnebja ter nacionalnih prispevkov k tem ciljem. Takšno ocenjevanje bi bilo treba izvesti vsaki dve leti, enkrat letno pa samo po potrebi, in moralo bi biti konsolidirano v sporočilih Komisije o stanju energetske unije.

(50)

Ob ustreznem upoštevanju pravice Komisije do pobude, rednega zakonodajnega postopka in institucionalnega ravnovesja moči bi morala Evropski parlament in Svet vsako leto preučiti napredek, ki ga je energetska unija dosegla pri vseh razsežnostih energetske in podnebne politike.

(51)

Komisija bi morala oceniti splošen učinek politik in ukrepov iz celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov na delovanje ukrepov Unije na področju podnebne in energetske politike, zlasti ali so potrebne dodatne politike in ukrepi Unije, saj je treba v Uniji v skladu z zavezami iz Pariškega sporazuma še bolj zmanjšati emisije toplogrednih plinov in odvzemov.

(52)

Letalstvo vpliva na globalno podnebje z izpusti CO2, pa tudi z drugimi emisijami, vključno z emisijami dušikovih oksidov in mehanizmi, kot so krepitev cirusov. Ob upoštevanju hitrega razvoja znanstvenega razumevanja teh vplivov je v Uredbi (EU) št. 525/2013 že določena posodobljena ocena vplivov letalstva, ki niso povezani s CO2, na globalno podnebje. Pri tem uporabljeno modeliranje bi bilo treba prilagoditi znanstvenemu napredku. Komisija bi morala na podlagi svojih ocen takšnih vplivov do 1. januarja 2020 predložiti posodobljeno analizo vplivov letalstva, ki niso povezani s CO2, ki bi jo po potrebi spremljal predlog, kako te vplive najbolje obravnavati.

(53)

V skladu z veljavnimi smernicami UNFCCC za poročanje o emisijah toplogrednih plinov izračun emisij metana in poročanje o njih temeljita na potencialu globalnega segrevanja v obdobju 100 let. Zaradi visokega potenciala globalnega segrevanja in razmeroma kratke razpolovne dobe metana v atmosferi, kar znatno vpliva na podnebje na kratki in srednji rok, bi morala Komisija preučiti, kako bi izvajanje politik in ukrepov za zmanjšanje kratko- in srednjeročnih učinkov emisij metana vplivalo na emisije toplogrednih plinov v Uniji. Komisija bi morala preučiti možnosti politike za hitro obravnavo emisij metana in predlagati strateški načrt Unije za metan kot sestavni del dolgoročne strategije Unije v skladu s to uredbo.

(54)

Med Komisijo in državami članicami ter po potrebi med državami članicami bi moral potekati stalen dialog, kar bi pomagalo zagotoviti skladnost med nacionalnimi politikami in politikami Unije ter cilji energetske unije. Komisija bi po potrebi morala izdati priporočila državam članicam, tudi o stopnji ambicioznosti osnutkov celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov, o naknadnem izvajanju politik in ukrepov priglašenih celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov ter o drugih nacionalnih politikah in ukrepih, ki so pomembni za izvajanje energetske unije. Čeprav priporočila niso zavezujoča, kakor je določeno v členu 288 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), bi jih morale države članice vseeno ustrezno upoštevati in v naknadnih poročilih o napredku pojasniti, kako so to storile. Kar zadeva energijo iz obnovljivih virov, naj ocena Komisije temelji na objektivnih merilih. Če Komisija izda priporočilo v zvezi z osnutkom nacionalnega načrta države članice, bi morala to storiti čim prej, saj mora, po eni strani, sešteti določene predvidene kvantitativne prispevke vseh držav članic, ker le tako lahko oceni ambicioznost na ravni Unije, po drugi strani pa bi bilo treba zadevni državi članici zagotoviti dovolj časa, da priporočila Komisije ustrezno upošteva, preden konča svoj nacionalni načrt, in se izogniti tveganju zamud pri pripravi nacionalnega načrta zadevne države članice.

(55)

Stroškovno učinkovita uvedba energije iz obnovljivih virov je eno od ključnih objektivnih meril za oceno prispevkov držav članic. Stroškovna struktura uvajanja energije iz obnovljivih virov je zapletena in se močno razlikuje med državami članicami. Ne zajema le stroškov sistemov podpore, temveč med drugim tudi stroške, povezane s priključitvijo naprav, rezervnim sistemom, zagotavljanjem varnosti sistema, in stroške, ki jih je treba kriti v povezavi z zagotavljanjem spoštovanja okoljskih omejitev. Pri primerjavi držav članic na podlagi tega merila bi bilo torej treba upoštevati vse stroške, povezane z uvedbo, ne glede na to, ali jih krijejo države članice, končni odjemalci ali razvijalci projektov. Priporočila Komisije glede ambicij držav članic v zvezi z energijo iz obnovljivih virov bi morala temeljiti na enačbi iz te uredbe, ki temelji na objektivnih merilih. Pri oceni ambicij držav članic v zvezi z energijo iz obnovljivih virov bi bilo torej treba navesti relativna prizadevanja držav članic, obenem pa upoštevati tudi relevantne okoliščine, ki vplivajo na razvoj energije iz obnovljivih virov. Ocena bi morala vključevati tudi podatke, prejete od neodvisnih virov kvantitativnih ali kvalitativnih podatkov.

(56)

Če ambicioznost celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov ali njihovih posodobitev ne bi zadoščala za skupno doseganje ciljev energetske unije in v prvem obdobju zlasti ciljev za leto 2030 za energijo iz obnovljivih virov in energijsko učinkovitost, bi morala Komisija sprejeti ukrepe na ravni Unije, da bi zagotovila skupno doseganje teh ciljev (tako bi zapolnila morebitno,vrzel v prizadevanjih'). Če napredek, ki ga doseže Unija na poti uresničevanja teh ciljev, ne bi zadoščal za njihovo realizacijo, bi morala Komisija poleg izdaje priporočil predlagati ukrepe in izvajati pooblastila na ravni Unije ali pa bi morale države članice sprejeti dodatne ukrepe, da se zagotovi doseganje teh ciljev (tako bi se zapolnila morebitna „vrzel v realizaciji“). Poleg tega bi bilo treba pri teh ukrepih upoštevati tudi začetna prizadevanja držav članic za uresničitev cilja v zvezi z energijo iz obnovljivih virov za leto 2030, tako da leta 2020 ali že prej dosežejo delež energije iz obnovljivih virov nad svojimi nacionalnimi zavezujočimi cilji ali tako da že zgodaj dosežejo napredek pri doseganju nacionalnega zavezujočega cilja do leta 2020 ali pri uresničevanju svojega prispevka k zavezujočemu cilju Unije vsaj 32-odstotnega deleža energije iz obnovljivih virov v letu 2030. Taki ukrepi na področju energije iz obnovljivih virov lahko vključujejo tudi prostovoljne finančne prispevke držav članic za mehanizem Unije za financiranje energije iz obnovljivih virov, ki ga upravlja Komisija; ti prispevki bi se uporabili za prispevanje k najbolj stroškovno učinkovitim projektom na področju energije iz obnovljivih virov po vsej Uniji, s čimer bi bilo državam članicam omogočeno, da k doseganju cilja Unije prispevajo ob najnižjih možnih stroških. Nacionalni cilji držav članic za energijo iz obnovljivih virov za leto 2020 bi se morali uporabiti kot izhodiščni deleži energije iz obnovljivih virov od leta 2021 naprej in bi jih bilo treba ohraniti med celotnim obdobjem. Na področju energijske učinkovitosti je lahko cilj dodatnih ukrepov zlasti izboljšanje energijske učinkovitosti izdelkov, stavb in prometa.

(57)

Nacionalni cilji držav članic v zvezi z energijo iz obnovljivih virov za leto 2020 iz Priloge I k Direktivi (EU) 2018/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (19) bi se morali uporabiti kot izhodišče za njihove nacionalne okvirne začrtane poteke za obdobje od leta 2021 do leta 2030, razen če se določena država članica prostovoljno odloči, da bo določila višje izhodišče. Poleg tega bi morali za to obdobje predstavljati tudi obvezni izhodiščni delež, ki je prav tako del Direktive (EU) 2018/2001. Posledično delež energije iz obnovljivih virov v bruto porabi končne energije posameznih držav članic v tem obdobju ne bi smel biti nižji od njihovega izhodiščnega deleža.

(58)

Če država članica ne ohrani svojega izhodiščnega deleža, kot se izmeri v obdobju enega leta, bi morala v roku enega leta sprejeti dodatne ukrepe za zapolnitev te vrzeli v svojem izhodiščnem scenariju. Kadar je država članica uspešno sprejela take potrebne ukrepe in tako izpolnila svojo obveznost zapolnitve vrzeli, bi bilo treba šteti, da izpolnjuje obvezne zahteve svojega osnovnega scenarija od trenutka, ko se je zadevna vrzel pojavila, in sicer na podlagi te uredbe in Direktive (EU) 2018/2001.

(59)

Da se državam članicam in Komisiji omogoči ustrezno spremljanje in sprejetje zgodnjih popravnih ukrepov ter da bi se izognili okoriščanju, bi morali okvirni začrtani poteki vseh držav članic in posledično tudi okvirni začrtani potek Unije v letih 2022, 2025 in 2027, doseči vsaj določene minimalne deleže skupnega povečanja energije iz obnovljivih virov, predvidenega za leto 2030, kakor je določeno v tej uredbi. Komisija bo oceno o doseganju teh referenčnih vrednosti v letih 2022, 2025 in 2027, opravila med drugim na podlagi celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih poročil o napredku držav članic, ki bi jih morale te predložiti. Države članice, ki ne dosegajo referenčnih vrednosti, bi morale v naslednjem poročilu o napredku pojasniti, kako bodo zapolnile to vrzel. Če okvirne referenčne vrednosti Unije niso dosežene, bi morale države članice, ki niso dosegle svojih referenčnih vrednosti, vrzel zapolniti z izvajanjem dodatnih ukrepov.

(60)

Unija in države članice bi si morale prizadevati za zagotovitev najnovejših informacij o svojih emisijah toplogrednih plinov in odvzemih. S to uredbo bi bilo treba omogočiti pripravo takšnih ocen v najkrajšem možnem času z uporabo statističnih in drugih informacij, kot so, po potrebi, podatki iz vesolja, ki se zagotavljajo v okviru programa Copernicus, ki je bil vzpostavljen z Uredbo (EU) št. 377/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (20) ter drugih satelitskih sistemov.

(61)

Na podlagi Uredbe (EU) 2018/842 bi se moral nadaljevati pristop letnega cikla zavez, sprejet z Odločbo št. 406/2009/ES Evropskega parlamenta in Sveta (21). Za ta pristop je potreben celovit pregled evidenc držav članic o toplogrednih plinih, da se omogočita ocena skladnosti in po potrebi uporaba popravnih ukrepov. Na ravni Unije je treba uvesti postopek pregledovanja evidenc toplogrednih plinov, ki jih predložijo države članice, da se zagotovi verodostojna, dosledna, pregledna in pravočasna ocena skladnosti z Uredbo (EU) 2018/842.

(62)

Države članice in Komisija bi morale zagotoviti tesno sodelovanje v zvezi z vsemi zadevami, ki se nanašajo na izvajanje energetske unije, ob tesnem sodelovanju Evropskega parlamenta pri zadevah, povezanih s to uredbo. Komisija bi morala po potrebi pomagati državam članicam pri izvajanju te uredbe, zlasti v povezavi s sprejetjem celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov in s tem povezano krepitvijo zmogljivosti, vključno z mobilizacijo notranjih virov iz notranje zmogljivost modeliranja in po potrebi zunanjim strokovnim znanjem in izkušnjami.

(63)

Države članice bi morale zagotoviti, da njihovi celoviti nacionalni energetski in podnebni načrti upoštevajo zadnja priporočila za posamezne države članice, izdana v okviru evropskega semestra.

(64)

Države članice bi morale uporabiti načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“, kar pomeni, da bi bilo treba pred sprejetjem odločitev glede energetskih načrtov, politike in naložb preučiti, ali bi lahko stroškovno učinkoviti ter tehnično, gospodarsko in okoljsko sprejemljivi alternativni ukrepi za energijsko učinkovitost v celoti ali delno nadomestili predvidene ukrepe na področju načrtovanja, politike in naložb, hkrati pa še vedno dosegli cilje posameznih odločitev. To vključuje zlasti obravnavo energijske učinkovitosti kot ključnega elementa in dejavnika pri prihodnjih odločitvah o naložbah v energetsko infrastrukturo v Uniji. Te stroškovno učinkovite alternativne možnosti vključujejo ukrepe za učinkovitejše povpraševanje in ponudbo energije, zlasti s stroškovno učinkovitimi prihranki končne porabe energije, pobudami za prilagajanje odjema ter učinkovitejšo pretvorbo, prenosom in distribucijo energije. Države članice bi morale tudi spodbujati širjenje tega načela v regionalni in lokalni upravi ter v zasebnem sektorju.

(65)

Evropska agencija za okolje bi morala po potrebi in skladno s svojim letnim delovnim programom Komisiji pomagati pri ocenjevanju, spremljanju in poročanju.

(66)

Pooblastila za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 PDEU bi bilo treba prenesti na Komisijo, da bi spremenila splošni okvir za celovite nacionalne energetske in podnebne načrte (predloga) ter ga tako prilagodila spremembam okvira podnebne in energetske politike Unije, ki so neposredno in izrecno povezane s prispevki Unije v okviru UNFCC in Pariškega sporazuma, upoštevala spremembe potencialov globalnega segrevanja in mednarodno dogovorjenih smernic za evidence, določila vsebinske zahteve glede sistema evidenc Unije in vzpostavila registre. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (22). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov bi morala Evropski parlament in Svet zlasti prejeti vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov. Po potrebi bi morala upoštevati tudi sklepe, sprejete na podlagi UNFCCC in Pariškega sporazuma.

(67)

Da bi zagotovili enotne pogoje za izvajanje te uredbe, zlasti kar zadeva celovita nacionalna energetska in podnebna poročila o napredku; celovito poročanje o nacionalnih prilagoditvenih ukrepih; finančno in tehnološko podporo državam v razvoju in prihodkih z dražb; letnim poročanjem o okvirnih evidencah toplogrednih plinov, evidencah toplogrednih plinov ter obračunanih emisijah toplogrednih plinov in odvzemih; mehanizem Unije za financiranje energije iz obnovljivih virov; nacionalni sistemi evidenc; pregled evidenc; sistem Unije in nacionalni sistemi za politike in ukrepe ter projekcije; in poročanje o politikah in ukrepih ter projekcijah toplogrednih plinov, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (23).

(68)

Da bi izvajala izvedbena pooblastila, določena v tej uredbi, bi morala Komisiji pri njenih nalogah na podlagi te uredbe pomagati Odbor za podnebne spremembe, s katerim se ponovno vzpostavlja obstoječi Odbor za podnebne spremembe, ustanovljen s členom 8 Sklepa 93/389/EGS, členom 9 Sklepa 280/2004/ES in členom 26 Uredbe (EU) št. 525/2013, ter Odbor za energetsko unijo. Da bi zagotovili doslednost politik in si prizadevali za čim večjo sinergijo med sektorji, bi morali biti pri izvajanju te uredbe na seje obeh odborov povabljeni strokovnjaki tako na področju podnebja kot energetike.

(69)

Komisija bi morala leta 2024, nato pa vsakih pet let, pregledati uporabo te uredbe ter po potrebi predlagati spremembe za zagotovitev njene pravilne uporabe in doseganja njenih ciljev. Ti pregledi bi morali upoštevati razvoj, podlaga zanje pa bi morali biti rezultati globalnega pregleda stanja Pariškega sporazuma.

(70)

Ta uredba bi morala vključevati, spreminjati, nadomeščati in odpraviti določene obveznosti načrtovanja, poročanja in spremljanja, ki jih trenutno vsebujejo sektorski zakonodajni akti Unije za področji energetike in podnebja, in sicer za zagotovitev racionaliziranega in celostnega pristopa k glavnim področjem načrtovanja, poročanja in spremljanja. Zato bi bilo treba ustrezno spremeniti naslednje zakonodajne akte:

(71)

Zaradi skladnosti in pravne varnosti nič v tej uredbi ne bi smelo preprečevati uporabe odstopanj v skladu z ustreznimi sektorskim pravom Unije na področju električne energije in pripravljenosti na tveganje v zvezi z električno energijo.

(72)

Ta uredba bi morala v celoti vključevati tudi določbe Uredbe (EU) št. 525/2013. Posledično bi bilo treba s 1. januarjem 2021 razveljaviti Uredbo (EU) št. 525/2013. Vendar da se zagotovi, da se izvajanje Odločbe št. 406/2009/ES nadaljuje na podlagi Uredbe (EU) št. 525/2013 in da določeni vidiki, povezani z izvajanjem Kjotskega protokola, ostanejo zapisani v pravu, je pomembno, da se določene določbe uporabljajo po navedenem datumu.

(73)

Ker ciljev te uredbe države članice same ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov predlaganega ukrepanja lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev –