(1)

Direktiva 2014/59/EU organe za reševanje pooblašča za odpis in konverzijo obveznosti institucije v postopku reševanja.

(2)

Pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih lahko predstavljajo znaten delež strukture obveznosti določenih kreditnih institucij. Vendar pa je vrednotenje takih pogodb zapleten proces, saj je njihova vrednost povezana z vrednostjo osnovnih instrumentov, sredstev ali subjektov, ki se tekom časa spreminja in se pokaže šele ob zapadlosti ali predčasnem prenehanju s pobotom.

(3)

Pretekle izkušnje kažejo, da je lahko zaradi zapletenosti vrednotenja obveznosti iz naslova izvedenih finančnih instrumentov ob propadu ene od nasprotnih strank postopek vrednotenja dolgotrajen, vključeni so lahko visoki stroški in pride lahko do pravnega spora.

(4)

Poleg tega praksa kaže, da lahko pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih vsebujejo različne metodologije za določitev dolgovanega zneska med nasprotnimi strankami ob predčasnem prenehanju s pobotom, pri čemer nekatere pogodbe določitev zneska ali datuma predčasnega prenehanja s pobotom ali obeh v celoti prepustijo nasprotni stranki, ki ni v zaostanku z izpolnitvijo obveznosti.

(5)

Zato bi morali organi za reševanje za izogibanje moralnemu tveganju in zagotovitev učinkovitosti ukrepov za reševanje sprejeti in izvajati ustrezne metodologije za vrednotenje obveznosti iz pogodb o izvedenih finančnih instrumentih v časovnem okviru, ki je združljiv s hitrostjo postopka reševanja in temelji na objektivnih in, kjer je to izvedljivo, takoj dostopnih informacijah. Pomembno je, da metodologija vrednotenja določa nekatere postopkovne določbe o tem, kako organ za reševanje sporoča odločitve o predčasnem prenehanju s pobotom in kako od nasprotnih strank, ki so predčasno prenehale s posli, pridobiti nadomestitvene posle.

(6)

Pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih, za katere velja sporazum o pobotu, v primeru pogodbene predčasne odpovedi privedejo do enotnega zneska predčasnega prenehanja. V členu 49 Direktive 2014/59/EU je opredeljeno, da se vrednost takih pogodb določi na neto osnovi v skladu s pogoji iz sporazuma. Organ za reševanje ali neodvisni cenilec bi moral zato upoštevati nize pobotov, določene v dogovorih o pobotu, ne da bi lahko izbral nekatere pogodbe in izvzel druge.

(7)

V skladu s členom 49 Direktive 2014/59/EU organ za reševanje ali neodvisni cenilec določi vrednost pogodb o izvedenih finančnih instrumentih v okviru postopka vrednotenja, izvedenega v skladu s členom 36 navedene direktive. Kar zadeva obveznosti iz naslova izvedenih finančnih instrumentov, bi moral biti cilj postopka vrednotenja, da se za namene reševanja s sredstvi upnikov določi takojšnje in predhodno vrednotenje ter hkrati organu za reševanje dovoli ustrezna prožnost za naknadno prilagoditev zneskov zahtevkov.

(8)

Ali se obveznosti iz naslova izvedenih finančnih instrumentov vključijo v reševanje s sredstvi upnikov ali izključijo iz področja uporabe tega instrumenta v skladu s členom 44(3) Direktive 2014/59/EU, bi bilo treba oceniti pred sprejetjem odločitve o predčasnem prenehanju s pobotom kot del postopka vrednotenja v skladu s členom 36 navedene direktive.

(9)

Vrednotenje obveznosti iz naslova izvedenih finančnih instrumentov bi moralo organom za reševanje omogočiti, da pred sprejetjem odločitve o predčasnem prenehanju s pobotom ocenijo potencialni znesek, s katerim bi se po predčasnem prenehanju s pobotom morda reševale navedene obveznosti s sredstvi upnikov, in potencialno zmanjšanje vrednosti, do katerega bi morda prišlo zaradi predčasnega prenehanja s pobotom.

(10)

Pri predčasnem prenehanju pogodb o izvedenih finančnih instrumentih s pobotom bi se lahko pokazale dodatne izgube, ki se ne odražajo v tekočem vrednotenju in izhajajo npr. iz dejanskih nadomestitvenih stroškov nasprotne stranke, ki bi povečali stroške predčasnega prenehanja s pobotom, ki jih dolguje institucija v postopku reševanja, ali iz stroškov, ki jih ima institucija v postopku reševanja pri ponovni vzpostavitvi poslov na izpostavljenosti, za katere velja odprto tržno tveganje iz predčasnega prenehanja s pobotom. Če izgube, ki so nastale ali za katere se pričakuje, da bodo nastale zaradi predčasnega prenehanja izvedenih finančnih instrumentov s pobotom, presegajo delež ustreznih obveznosti, ki bi bile dejansko na voljo za reševanje s sredstvi upnikov, lahko presežna izguba poveča breme reševanja s sredstvi upnikov za druge upnike institucije v postopku reševanja. V takih primerih bi bil znesek izgub, ki bi bremenile obveznosti, ki ne izhajajo iz pogodb o izvedenih finančnih instrumentih v postopku reševanja s sredstvi upnikov, višji, kot če ne bi prišlo do predčasnega prenehanja pogodb o izvedenih finančnih instrumentih s pobotom in njihovega reševanja s sredstvi upnikov, zato lahko organ za reševanje preuči izključitev pogodb o izvedenih finančnih instrumentih iz reševanja s sredstvi upnikov v skladu s členom 44(3)(d) Direktive 2014/59/EU in Delegirano uredbo Komisije (EU) 2016/860 (2), sprejeto na podlagi člena 44(11) navedene direktive. Za vsako izvajanje pooblastil za reševanje s sredstvi upnikov v zvezi s takšnimi obveznostmi bi morale veljati izjeme iz člena 44(2) Direktive 2014/59/EU in diskrecijske izjeme iz člena 44(3) navedene direktive, kakor je določeno v Delegirani uredbi (EU) 2016/860.

(11)

Ker je treba odstavka (3) in (4) člena 49 Direktive 2014/59/EU razlagati skladno, bi bilo treba opredeliti metodologije in načela za vrednotenje izvedenih finančnih instrumentov, ki ga izvajajo neodvisni cenilci in organi za reševanje.

(12)

Z metodologijo vrednotenja, ki temelji na dejanskih ali hipotetičnih nadomestitvenih stroških za predčasno prenehane obveznosti, bi se dosegli podobni rezultati kot s prevladujočo tržno prakso, poleg tega bi bila skladna z načeli, ki urejajo vrednotenje v skladu s členom 74 Direktive 2014/59/EU, katerega namen je ugotoviti, ali bi bili delničarji in upniki deležni boljše obravnave, če bi se za institucijo v postopku reševanja uvedli običajni postopki zaradi insolventnosti (načelo „noben upnik ne sme biti na slabšem“).

(13)

Pri uporabi metodologije vrednotenja bi moralo biti organu za reševanje omogočeno, da se zanaša na različne vire podatkov, vključno z viri podatkov, ki jih zagotovijo institucija v postopku reševanja, nasprotne stranke ali tretje osebe. Kljub temu je ustrezno, da se določijo načela glede vrste podatkov, ki jih je treba upoštevati v okviru vrednotenja za objektivno določitev vrednosti.

(14)

Nasprotne stranke v pogodbah o izvedenih finančnih instrumentih, ki jih organi za reševanje predčasno prenehajo s pobotom, se lahko odločijo za sklenitev enega ali več nadomestitvenih poslov za nadomestitev svoje izpostavljenosti ob predčasnem prenehanju s pobotom. Takšni nadomestitveni posli bi morali predstavljati privilegiran vir podatkov za vrednotenje, če so sklenjeni pod razumnimi tržnimi pogoji na datum predčasnega prenehanja s pobotom ali takoj, ko je to razumno izvedljivo. Organi za reševanje bi zato pri sporočanju odločitve o predčasnem prenehanju s pobotom morali dati nasprotnim strankam možnost, da dokažejo tržno razumne nadomestitvene posle do roka, ki je v skladu s pričakovanim referenčnim trenutkom za vrednotenje. Če so nasprotne stranke predložile takšen dokaz do roka, bi moral cenilec določiti znesek predčasnega prenehanja po ceni navedenih nadomestitvenih poslov. Če nasprotne stranke niso predložile dokazov o tržno razumnih nadomestitvenih poslih do roka, bi moralo biti organom za reševanje omogočeno izvajanje vrednotenja na podlagi razpoložljivih tržnih informacij, kot so srednje tržne cene ter razponi med nakupno in prodajno ceno, da se ocenijo hipotetični nadomestitveni stroški, tj. izguba ali stroški, ki bi nastali zaradi ponovne vzpostavitve varovanja pred tveganji ali povezane trgovalne pozicije na podlagi neto izpostavljenosti tveganju.

(15)

Produkti in trgi izvedenih finančnih instrumentov so zelo različni in ni mogoče opredeliti ene same tržne prakse za sklepanje nadomestitvenih poslov. Zato je treba pojem „tržno razumnih nadomestitvenih poslov“ opredeliti široko, da bi cenilec lahko izvedel zahtevano oceno v vseh tržnih razmerah. Navedeni pojem bi bilo tako treba razumeti kot nadomestitveni posel, sklenjen na podlagi pobotane izpostavljenosti tveganju pod pogoji, ki so skladni z običajno tržno prakso, in tako da potekajo razumna prizadevanja za najboljše razmerje med ceno in kakovostjo. Cenilec bi lahko med drugim upošteval zlasti število trgovcev, s katerimi je navezala stik nasprotna stranka, število dobljenih ponudb podjetij in ali je bila izbrana ponudba z najboljšo ceno. Organ za reševanje bi moral biti tudi sposoben v obvestilu o predčasnem prenehanju s pobotom opredeliti merila, ki jih bo uporabljal pri svoji oceni.

(16)

Z zakonodajo Unije, sprejeto v zadnjih letih, se je v skladu z mednarodnimi standardi želela povečati preglednost in zmanjšati tveganje na trgu za pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih, in sicer z uvedbo obveznega kliringa prek centralnih nasprotnih strank (CNS) za standardizirane izvedene finančne instrumente OTC, zahtev glede vrednotenja in kritja za izvedene finančne instrumente, za katere opravlja kliring CNS, in za različne izvedene finančne instrumente OTC ter obveznega poročanja v repozitorij sklenjenih poslov za vse izvedene finančne instrumente OTC.

(17)

V primeru, da je klirinški član CNS vključen v postopek reševanja in je organ za reševanje predčasno prenehal pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih s pobotom pred reševanjem s sredstvi upnikov, bi navedeni klirinški član, kar zadeva CNS, veljal za klirinškega člana, ki je v zaostanku z izpolnitvijo obveznosti, v zvezi z določenimi nizi pobotov. Notranji postopki in mehanizmi, ki urejajo neizpolnjevanje obveznosti klirinškega člana („postopki CNS v primeru neplačil“) in jih izvaja CNS v skladu z zahtevami iz Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (3), ponujajo zanesljivo podlago za določitev vrednosti obveznosti iz naslova izvedenih finančnih instrumentov, ki pri predčasnem prenehanju s pobotom nastane v nizu pobotov, in sicer tudi v okviru reševanja s sredstvi upnikov.

(18)

Izvajanje postopkov CNS v primeru neplačil lahko traja več dni ali dlje po sprožilnem dogodku. V tem posebnem primeru reševanja bi lahko zelo dolgo čakanje na zaključek postopkov v primeru neplačil zaradi določitve vrednosti izvedenih finančnih instrumentov ogrozilo časovni okvir in cilje reševanja ter bi lahko povzročilo nepotrebne motnje na finančnih trgih. Zato se mora organ za reševanje dogovoriti s CNS in pristojnim organom CNS o roku, do katerega je treba določiti znesek predčasne odpovedi, pri čemer je treba upoštevati omejitve CNS in organa za reševanje.

(19)

Znesek predčasne odpovedi, ki ga določi CNS v skladu s svojimi postopki upravljanja neizpolnjenih obveznosti do dogovorjenega roka, bi moral potrditi cenilec. Če CNS ne določi zneska predčasne odpovedi do dogovorjenega roka ali ne uporablja svojih postopkov v primeru neplačil, bi moral imeti organ za reševanje možnost, da se pri določitvi zneska predčasne odpovedi zanese na svoje lastne ocene. Organ za reševanje bi moral imeti tudi možnost, da uporabi začasno določitev na podlagi svojih lastnih ocen, če je to upravičeno zaradi nujnosti postopka reševanja in če posodobi svoje vrednotenje, ko se zaključi postopek CNS v primeru neplačil ob izteku roka. Organu za reševanje bi moralo biti omogočeno, da upošteva informacije, ki jih zagotovi CNS po roku v naknadnem dokončnem vrednotenju, če so takrat na voljo, in v vsakem primeru, ko opravlja vrednotenje razlik pri obravnavi v skladu s členom 74 Direktive 2014/59/EU. Ta uredba ne bi smela posegati v postopke upravljanja neizpolnjenih obveznosti, ki jih izvajajo CNS v skladu z Uredbo (EU) št. 648/2012.

(20)

Določbe iz te uredbe ne bi smele vplivati na notranje postopke CNS za prenos sredstev in pozicij, ki jih ima klirinški član, ki je v zaostanku z izpolnitvijo obveznosti, za račun svojih strank, sprejete v skladu s členom 48(4) Uredbe (EU) št. 648/2012, in bi morale biti skladne z drugimi zadevnimi določbami ali pogoji dovoljenja, ki bi lahko vplivale na predčasno prenehanje zadevnih pogodb o izvedenih finančnih instrumentih s pobotom.

(21)

Trenutek za vrednotenje pogodb o izvedenih finančnih instrumentih bi moral odražati načelo vrednotenja, ki upošteva dejanske ali hipotetične nadomestitvene stroške, ki jih imajo nasprotne stranke. Da bi bilo vrednotenje kar se da natančno, bi ga bilo treba izvesti na datum predčasnega prenehanja s pobotom ali, če to ne bi bilo tržno razumno, prvi dan in čas, ko je za osnovna sredstva na voljo za tržna cena. V primerih, kadar znesek predčasne odpovedi določi CNS ali se določi po ceni nadomestitvenih poslov, bi moral biti referenčni trenutek trenutek določitve CNS ali nadomestitvenih poslov.

(22)

Če se organ za reševanje zaradi nujnosti odloči, da bo izvedel začasno vrednotenje v skladu s členom 36(9) Direktive 2014/59/EU, bi moralo biti organu za reševanje ali cenilcu omogočeno, da pred navedenim referenčnim trenutkom v okviru navedenega začasnega vrednotenja začasno določi vrednost obveznosti iz naslova izvedenih finančnih instrumentov na podlagi ocen vrednosti in takrat razpoložljivih podatkov. Kadar organ za reševanje sprejme ukrep za reševanje na podlagi začasnega vrednotenja v skladu s členom 36(12) Direktive 2014/59/EU, bi se opazovani zadevni tržni razvoj ali dokaz o dejanskih nadomestitvenih poslih v referenčnem trenutku odražala v poznejšem začasnem vrednotenju ali v končnem vrednotenju, izvedenem v skladu s členom 36(10) navedene direktive.

(23)

Ta uredba temelji na osnutkih regulativnih tehničnih standardov, ki jih je Komisiji predložil Evropski bančni organ.

(24)

Evropski bančni organ je opravil javna posvetovanja o osnutkih regulativnih tehničnih standardov, na katerih temelji ta uredba, se posvetoval z Evropskim organom za vrednostne papirje in trge, analiziral morebitne povezane stroške in koristi ter prosil za mnenje interesno skupino za bančništvo, ustanovljeno v skladu s členom 37 Uredbe (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (4) –

1.

„niz pobotov“ pomeni skupino pogodb, ki so predmet dogovora o pobotu, kot je opredeljen v členu 2(1)(98) Direktive 2014/59/EU;

2.

„cenilec“ pomeni neodvisnega izvedenca, imenovanega za opravljanje vrednotenja v skladu z zahtevami in merili, določenimi v delu 4 Delegirane uredbe Komisije (EU) 2016/1075 (5), ali organ za reševanje, ko opravlja vrednotenje v skladu z odstavkoma (2) in (9) člena 36 Direktive 2014/59/EU;

3.

„centralna nasprotna stranka“ ali „CNS“ pomeni CNS, kakor je opredeljena v členu 2(1) Uredbe (EU) št. 648/2012, če:

4.

„klirinški član“ pomeni klirinškega člana, kakor je opredeljen v členu 2(14) Uredbe (EU) št. 648/2012;

5.

„datum predčasnega prenehanja s pobotom“ pomeni dan in čas predčasnega prenehanja s pobotom iz sporočila organa za reševanje o odločitvi za predčasno prenehanje s pobotom;

6.

„nadomestitveni posel“ pomeni posel, sklenjen na datum predčasnega prenehanja pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih s pobotom ali po njem, da bi na podlagi neto izpostavljenosti tveganju ponovno vzpostavili kakršno koli varovanje pred tveganji ali povezano trgovalno pozicijo, ki je bila zaprta pod enakovrednimi ekonomskimi pogoji kot predčasno prenehan posel;

7.

„tržno razumen nadomestitveni posel“ pomeni nadomestitveni posel, sklenjen na podlagi pobotane izpostavljenosti tveganju pod pogoji, ki so skladni z običajno tržno prakso, in z vsemi razumnimi prizadevanji za najboljše razmerje med ceno in kakovostjo.