(1)

Direktiva Sveta 98/83/ES (4) je bila večkrat bistveno spremenjena (5). Ker so potrebne nove spremembe, bi bilo treba zaradi jasnosti navedeno direktivo prenoviti.

(2)

Direktiva 98/83/ES je določila pravni okvir za varovanje zdravja ljudi pred škodljivimi učinki vsakršnega onesnaženja vode, namenjene za prehrano ljudi, z zagotavljanjem, da je zdravstveno ustrezna in čista. Ta direktiva bi morala imeti isti cilj in bi morala izboljšati dostop do te vode za vse v Uniji. V ta namen je treba na ravni Unije predpisati minimalne zahteve, ki bi jih morala izpolnjevati voda, predvidena za ta namen. Države članice bi morale sprejeti potrebne ukrepe za zagotovitev, da je voda, namenjena za prehrano ljudi, brez mikroorganizmov in parazitov ter brez snovi, ki lahko v določenih primerih, v številu ali koncentraciji, predstavljajo morebitno nevarnost za zdravje ljudi, ter da izpolnjuje te minimalne zahteve.

(3)

Iz področja uporabe te direktive je treba izključiti naravne mineralne vode in vode, ki so medicinski proizvodi, saj so te vrste vode zajete v Direktivi 2009/54/ES (6) oziroma 2001/83/ES (7) Evropskega parlamenta in Sveta. Vendar Direktiva 2009/54/ES obravnava tako naravne mineralne vode kot tudi izvirske vode, iz področja uporabe te direktive pa bi bilo treba izvzeti samo prvo kategorijo. V skladu s tretjim pododstavkom člena 9(4) Direktive 2009/54/ES bi morale izvirske vode ustrezati določbam te direktive, kar zadeva mikrobiološke zahteve pa bi morale izpolnjevati določbe Direktive 2009/54/ES. V primeru vode, namenjene za prehrano ljudi, ki se polni v steklenice ali posode, namenjene za prodajo ali uporabo pri proizvodnji, pripravi ali obdelavi živil, bi morala taka voda načeloma še naprej ustrezati tej direktivi do mesta skladnosti, in sicer do pipe, od tega mesta pa bi jo bilo treba – če naj bi jo zaužili ljudje ali če je to mogoče razumno pričakovati – obravnavati kot živilo v skladu z Uredbo (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta (8).

Poleg tega bi moralo biti mogoče iz te direktive izvzeti nosilce živilske dejavnosti, ki imajo lasten vir vode in ga uporabljajo za specifične namene svoje dejavnosti, pod pogojem, da izpolnjujejo ustrezne obveznosti, zlasti glede načel analize nevarnosti in kritičnih kontrolnih točk ter sanacijskih ukrepov v skladu z ustrezno zakonodajo Unije o živilih. Nosilci živilskih dejavnosti z lastnim virom vode, ki delujejo kot dobavitelji vode, bi morali izpolnjevati to direktivo na enak način kot vsak drug dobavitelj vode.

(4)

V skladu z zaključkom evropske državljanske pobude o pravici do vode (pobuda o pravici do vode) je Komisija začela vseevropsko javno posvetovanje in opravila oceno ustreznosti in uspešnosti predpisov (REFIT) za Direktivo 98/83/ES. Na podlagi tega se je izkazalo, da je treba nekatere določbe navedene direktive posodobiti. Opredeljena so bila štiri področja, na katerih so možne izboljšave, in sicer seznam vrednosti parametrov, ki temeljijo na kakovosti, omejeno zanašanje na pristop, ki temelji na tveganju, nenatančne določbe glede obveščanja potrošnikov in razlike med sistemi za odobritev materialov, ki prihajajo v stik z vodo, namenjeno za prehrano ljudi, ter posledice, ki jih imajo take razlike za zdravje ljudi. Poleg tega je pobuda o pravici do vode kot ločen problem opredelila dejstvo, da del prebivalstva, zlasti marginalizirane skupine, nima dostopa do vode, namenjene za prehrano ljudi, zagotovitev tega dostopa pa je tudi ena od zavez v okviru cilja 6 ciljev trajnostnega razvoja iz Agende Združenih narodov za trajnostni razvoj do leta 2030.

Zadnja težava, ki je bila ugotovljena, je splošno pomanjkanje ozaveščenosti o vodnih izgubah, ki so posledica nezadostnega vlaganja v vzdrževanje in obnavljanje vodne infrastrukture, na kar je bilo opozorjeno tudi v posebnem poročilu Evropskega računskega sodišča št. 12/2017 z dne 5. julija 2017: „Izvajanje direktive o pitni vodi: kakovost vode in dostop do nje sta se v Bolgariji, na Madžarskem in v Romuniji izboljšala, vendar so potrebe po naložbah še vedno velike“.

(5)

Regionalni urad Svetovne zdravstvene organizacije za Evropo je leta 2017 opravil natančen pregled seznama parametrov in vrednosti parametrov iz Direktive 98/83/ES, da bi ugotovil, ali je treba ta seznam prilagoditi v luči tehničnega in znanstvenega napredka. Rezultati navedenega pregleda so pokazali, da bi bilo treba nadzorovati enterične patogene in Legionella ter dodati šest kemijskih parametrov ali skupin parametrov. Za štiri od šestih novih parametrov ali skupin parametrov bi bilo treba ob upoštevanju drugih najnovejših znanstvenih mnenj in previdnostnega načela določiti vrednosti parametrov, ki so strožje od vrednosti, ki jih je predlagala Svetovna zdravstvena organizacija, vendar še vedno izvedljive. Za enega od novih parametrov bi bilo treba zmanjšati število reprezentativnih snovi, vrednost pa prilagoditi. Svetovna zdravstvena organizacija vrednost kroma še vedno ocenjuje, zato bi bilo treba pred uveljavitvijo strožje vrednosti uporabiti 15-letno prehodno obdobje. Poleg tega je Svetovna zdravstvena organizacija priporočila, da se tri reprezentativne spojine, ki so endokrini motilci, lahko štejejo za referenčne vrednosti, da se po potrebi oceni pojav endokrinih motilcev in učinkovitost njihovega zdravljenja, z vrednostmi 0,1 μg/l za bisfenol A, 0,3 μg/l za nonilfenol in 1 ng/l za beta-estradiol.

Vendar je bilo na podlagi mnenja Evropske agencije za varnost hrane (EFSA) iz leta 2015 sklenjeno, da bi bilo treba eno od teh treh spojin, bisfenol A, dodati tej direktivi z vrednostjo parametra za varovanje zdravja 2,5 μg/l. Poleg tega bi bilo treba na nadzorni seznam, ki ga določi Komisija na podlagi te direktive, dodati nonilfenol in beta-estradiol.

(6)

Za svinec je Svetovna zdravstvena organizacija priporočila ohranitev sedanje vrednosti parametra, vendar je ugotovila, da bi morale biti koncentracije tako nizke, kot je razumno izvedljivo. Zato bi moralo biti mogoče ohraniti sedanjo vrednost 10 μg/l 15 let po datumu začetka veljavnosti te direktive. Najpozneje ob koncu tega prehodnega obdobja bi morala vrednost parametra za svinec znašati 5 μg/l. Poleg tega so obstoječe svinčene cevi v hišah in stavbah še vedno problematične in ker države članice nimajo vedno ustreznih pooblastil, da bi zahtevale, da se te cevi zamenjajo, bi morala 5 μg/l ostati zaželena vednost, ko gre za obveznosti, povezane s hišnimi vodovodnimi omrežji. Vendar bi bilo treba za vse nove materiale, ki prihajajo v stik z vodo, namenjeno za prehrano ljudi, ne glede na to, ali bodo uporabljeni v sistemih oskrbe ali hišnih vodovodnih omrežjih, ki bodo odobreni v skladu s to direktivo, za vodo iz pipe uporabiti vrednost 5 μg/l.

(7)

Da bi obravnavali vedno večjo zaskrbljenost javnosti zaradi učinkov novih spojin, kot so endokrini motilci, farmacevtski izdelki in mikroplastika, na zdravje ljudi prek rabe vode, namenjene za prehrano ljudi, in obravnavali nove nastajajoče spojine v dobavni verigi, bi bilo treba v to direktivo vključiti mehanizem nadzornega seznama. Z mehanizmom nadzornega seznama bo mogoče na dinamičen in prožen način odgovoriti na vedno večje pomisleke. Mehanizem bo omogočil tudi spremljanje novega znanja o pomembnosti teh novo nastajajočih spojin za zdravje ljudi, in novega znanja o najprimernejših pristopih in metodologijah spremljanja. Ta mehanizem nadzornega seznama za vodo, namenjeno za prehrano ljudi, je del odziva na različne zadevne politike Unije, kot so navedene v Sporočilu Komisije z dne 11. marca 2019„Strateški pristop Evropske unije k farmacevtskim izdelkom v okolju“, Sporočilu Komisije z dne 7. novembra 2018„Za celovit okvir Evropske unije o endokrinih motilcih“ in Sklepih Sveta z dne 26. junija 2019„Snovanje strategije Unije za trajnostno politiko na področju kemikalij“.

(8)

Svetovna zdravstvena organizacija je priporočila tudi, da tri vrednosti parametrov postanejo manj stroge in naj se pet parametrov črta s seznama parametrov in vrednosti parametrov iz Direktive 98/83/ES. Vendar vse navedene spremembe ne štejejo za potrebne, saj pristop, ki temelji na tveganju, uveden z Direktivo Komisije (EU) 2015/1787 (9), dobaviteljem vode pod določenimi pogoji omogoča črtanje parametra s seznama parametrov, ki jih je treba spremljati. Metode priprave za izpolnjevanje navedenih vrednosti parametrov že obstajajo.

(9)

Vrednosti parametrov, določene v tej direktivi, temeljijo na razpoložljivih znanstvenih spoznanjih in upoštevajo previdnostno načelo ter so izbrane, da zagotovijo varno vseživljenjsko uživanje vode, namenjene za prehrano ljudi, s tem pa tudi visoko raven varovanja zdravja.

(10)

Najti bi bilo treba ravnovesje, da bi preprečili mikrobiološka in kemijska tveganja, v ta namen in v luči prihodnjega pregleda vrednosti parametrov pa bi moralo določanje vrednosti parametrov, ki se uporabljajo za vodo, namenjeno za prehrano ljudi, temeljiti na javnozdravstvenih vidikih in na metodi ocenjevanja tveganja.

(11)

Indikatorski parametri ne vplivajo neposredno na javno zdravje. Vendar so pomembni pri ugotavljanju, kako delujejo proizvodni objekti in distribucijska omrežja za vodo, namenjeno za prehrano ljudi, in ocenjevanju kakovosti vode. Takšni parametri lahko pripomorejo k odkrivanju pomanjkljivosti pri pripravi vode in imajo pomembno vlogo pri povečevanju in ohranjanju zaupanja potrošnikov v kakovost vode. Zato bi morale države članice zagotoviti spremljanje teh parametrov.

(12)

Kadar je na njihovih ozemljih to potrebno za zaščito zdravja ljudi, bi bilo treba od držav članic zahtevati, da določijo vrednosti za dodatne parametre, ki niso vključeni v Prilogo I, na podlagi previdnostnega načela.

(13)

Varna voda, namenjena za prehrano ljudi, pomeni ne le, da ne vsebuje škodljivih mikroorganizmov in snovi, temveč tudi, da vsebuje določene količine naravnih mineralov in bistvenih elementov, ob upoštevanju, da lahko dolgoročno uživanje demineralizirane vode ali vode z zelo nizko vsebnostjo bistvenih elementov, kot sta kalcij in magnezij, škoduje zdravju ljudi. Določena količina takšnih mineralov je nujno potrebna tudi za zagotovitev, da voda, namenjena za prerano ljudi, ni agresivna ali jedka ter da se izboljša okus te vode. Minimalne koncentracije takšnih mineralov v omehčani ali demineralizirani vodi bi se lahko obravnavale v skladu z lokalnimi pogoji.

(14)

Elementi preventivnega načrtovanja varne oskrbe in elementi, ki temeljijo na tveganju, so bili v Direktivi 98/83/ES obravnavani le v omejenem obsegu. Prvi elementi pristopa, ki temelji na tveganju, so bili uvedeni že leta 2015 v Direktivi (EU) 2015/1787, ki državam članicam omogoča odstopanje od vzpostavljenih programov spremljanja, pod pogojem, da se opravijo verodostojne ocene tveganja, ki bi lahko temeljile na smernicah Svetovne zdravstvene organizacije o kakovosti pitne vode (v nadaljnjem besedilu: smernice Svetovne zdravstvene organizacije). Smernice Svetovne zdravstvene organizacije, ki so določile tako imenovan načrt varne oskrbe z vodo, tudi za majhne skupnosti, so skupaj s standardom EN 15975-2 o zanesljivosti oskrbe s pitno vodo mednarodno priznana načela, na katerih temeljijo proizvodnja in distribucija vode, namenjene za prehrano ljudi, ter spremljanje in analiza parametrov za takšno vodo. Te prve elemente pristopa, ki temelji na tveganju, bi bilo treba ohraniti tudi v tej direktivi.

(15)

Za zagotovitev, da elementi pristopa, ki temelji na tveganju, uvedenega v Direktivi (EU) 2015/1787, niso omejeni na vidike spremljanja, da bi bili čas in sredstva osredotočeni na relevantna tveganja in stroškovno učinkovite ukrepe pri viru ter da bi se izognili analizam in obravnavi nepomembnih vprašanj, je primerno uvesti pristop glede varnosti vode, ki bi v celoti temeljil na tveganju ter bi zajemal celotno oskrbovalno verigo od prispevnega območja, odvzema, priprave, shranjevanja in distribucije do mesta skladnosti. Ta pristop bi moral temeljiti na pridobljenem znanju in ukrepih, izvedenih na podlagi Direktive 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta (10), ter bi moral učinkoviteje upoštevati vpliv podnebnih sprememb na vire vode. Ta pristop, ki temelji na tveganju, bi moral biti sestavljen iz treh komponent. Prvič, ugotovitve nevarnosti, povezane s prispevnimi območji za odvzemna mesta (v nadaljnjem besedilu: ocena tveganja in obvladovanje tveganja prispevnih območij za odvzemna mesta za vodo, namenjeno za prehrano ljudi), v skladu s smernicami in priročnikom o načrtu varne oskrbe z vodo Svetovne zdravstvene organizacije. Drugič, možnosti, da dobavitelj vode spremljanje prilagodi glavnim tveganjem in sprejme potrebne ukrepe za obvladovanje ugotovljenih tveganj v oskrbovalni verigi, od odvzema, priprave, shranjevanja in distribucije vode (v nadaljnjem besedilu: ocena tveganja in obvladovanje tveganja sistema oskrbe). Tretjič, ocene morebitnih tveganj, ki izhajajo iz hišnih vodovodnih omrežij, kot je Legionella ali svinec, (v nadaljnjem besedilu: ocena tveganja hišnih vodovodnih omrežij), s posebnim poudarkom na prednostnih prostorih. Te ocene bi se morale redno pregledovati, med drugim kot odziv na grožnje, ki jih predstavljajo izjemni vremenski pojavi, povezani s podnebjem, in znane spremembe človekovega delovanja na odvzemnem območju ali kot odziv na incidente, povezane z virom. Pristop, ki temelji na tveganju, bi moral zagotavljati stalno izmenjavo informacij med pristojnimi organi in dobavitelji vode.

(16)

Da bi zmanjšali morebitno upravno breme za dobavitelje vode, ki na dan v povprečju dobavijo med 10 m3 in 100 m3 ali oskrbujejo med 50 in 500 ljudi, bi morale države članice imeti možnost, da te dobavitelje vode izvzamejo iz obveznosti izvajanja ocene tveganja sistema oskrbe, pod pogojem, da se izvaja redno spremljanje v skladu s to direktivo. Izjemoma je lahko izvajanje pristopa, ki temelji na tveganju, prilagojeno posebnim omejitvam za pomorska plovila, ki razsoljujejo vodo in prevažajo potnike. Pomorska plovila, ki plujejo pod zastavo Unije, pri plutju v mednarodnih vodah ravnajo v skladu z mednarodnim regulativnim okvirom. Zagotoviti bi bilo treba, da se prednost nameni veljavnim mednarodnim predpisom ali mednarodno priznanim standardom kot je program sanitarno-higienske ureditve za plovila, ki ga je razvila javna zdravstvena služba Združenih držav za javno zdravje, ki so podrobnejši in strožji ter se uporabljajo za ladje v mednarodnih vodah.

(17)

Ocena tveganja in obvladovanje tveganja prispevnih območij za odvzemna mesta bi morala prevzeti celosten pristop in biti namenjena zmanjšanju stopnje priprave, potrebne za proizvodnjo vode, namenjene za prehrano ljudi, na primer z zmanjšanjem obremenitev, ki povzročajo onesnaževanje ali tveganje za onesnaženje vodnih teles, ki se uporabljajo za odvzem vode, namenjene za prehrano ljudi. V ta namen bi morale države članice opisati prispevna območja za odvzemna mesta in opredeliti nevarnosti in nevarne dogodke, zaradi katerih bi se lahko poslabšala kakovost vode, kot so možni viri onesnaževanja, ki so povezani s temi prispevnimi območji.

Kadar je to potrebno zaradi ugotovitve nevarnosti, bi morale države članice spremljati onesnaževala, ki so jih opredelile kot pomembna, kot so nitrati, pesticidi ali farmacevtski izdelki, opredeljeni na podlagi Direktive 2000/60/ES, ali zaradi njihove naravne prisotnosti na območju odvzema, kot je prisotnost arzena, ali zaradi informacij dobaviteljev vode, na primer zaradi nenadnega povečanja koncentracije določenega parametra v surovi vodi. Kadar se površinske vode uporabljajo za vodo, namenjeno za prehrano ljudi, bi morale države članice v svoji oceni tveganja posebno pozornost nameniti mikroplastiki in endokrinim motilcem, kot sta nonilfenol in beta-estradiol, ter bi morale po potrebi od dobaviteljev vode zahtevati, da spremljajo in, kadar je to potrebno, izvedejo obravnavo teh in drugih parametrov, ki so vključeni v nadzorni seznam, če se ti parametri obravnavajo kot morebitno nevarni za zdravje ljudi. Na podlagi ocene tveganja prispevnih območij za odvzemna mesta bi bilo treba sprejeti ukrepe za obvladovanje tveganja, s katerimi bi se preprečila ali nadzorovala opredeljena tveganja ter ohranjala kakovost vode, namenjene za prehrano ljudi. Kadar država članica na podlagi ugotovitve nevarnosti in nevarnih dogodkov ugotovi, da posamezen parameter na prispevnih območjih za odvzemna mesta ni prisoten, na primer zato, ker se ta snov nikoli ne pojavlja v telesih podzemnih voda ali telesih površinskih voda, bi morala o tem obvestiti ustrezne dobavitelje vode in bi morala imeti možnost, da jim dovoli, da zmanjšajo pogostost spremljanja tega parametra ali ga črtajo s seznama parametrov, ki jih je treba spremljati, brez izvedbe ocene tveganja sistema oskrbe.

(18)

Direktiva 2000/60/ES od držav članic zahteva, da opredelijo vodna telesa, ki se odvzemajo za vodo, namenjeno za prehrano ljudi, jih spremljajo in sprejmejo ustrezne ukrepe za preprečevanje poslabšanja njihove kakovosti, da bi se zmanjšala stopnja čiščenja, ki je potrebna za proizvodnjo vode, primerne za prehrano ljudi. Da bi se izognili podvajanju obveznosti, bi morale države članice med ugotavljanjem nevarnosti in nevarnih dogodkov uporabiti razpoložljive rezultate spremljanja, ki zadevajo prispevna območja, pridobljene na podlagi členov 7 in 8 Direktive 2000/60/ES ali druge ustrezne zakonodaje Unije. Vendar bi bilo lahko v primerih, v katerih taki podatki o spremljanju niso na voljo, uvedeno spremljanje ustreznih parametrov, snovi ali onesnaževal v pomoč pri opisu prispevnih območij in oceni morebitnih tveganj. Tako spremljanje bi bilo treba uvesti ob upoštevanju lokalnih razmer in virov onesnaževanja.

(19)

Vrednosti parametrov, ki so določene v tej direktivi za oceno kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi, morajo ustrezati na mestih, kjer voda izteka iz pip, ki se običajno uporabljajo za vodo, namenjeno za prehrano ljudi. Vendar lahko na kakovost vode, namenjene za prehrano ljudi, vplivajo hišna vodovodna omrežja. Svetovna zdravstvena organizacija ugotavlja, da v Uniji med vsemi patogeni, ki se prenašajo po vodi, največje zdravstveno breme predstavlja Legionella. Prenaša se z vdihavanjem prek sistemov za toplo vodo, na primer med prhanjem. Zato je jasno povezana s hišnimi vodovodnimi omrežji. Ker bi uvedba enostranske obveznosti spremljanja prisotnosti tega patogena v vseh zasebnih in javnih prostorih povzročila nerazumno visoke stroške, je ocena tveganja hišnih vodovodnih omrežij primernejša za rešitev tega problema. Poleg tega bi morala biti v okviru te ocene tveganja obravnavana tudi morebitna tveganja, ki izhajajo iz proizvodov in materialov, ki so v stiku z vodo, namenjeno za prehrano ljudi. Ocena tveganja hišnih vodovodnih omrežij bi morala tako med drugim vključevati osredotočenje spremljanja na prednostne prostore, kot jih opredelijo države članice, kot so bolnice, zdravstvene ustanove, domovi za starejše, otroški vrtci, šole, izobraževalne ustanove, zgradbe z nastanitvenimi zmogljivostmi, restavracije, bari, športni in nakupovalni centri, ustanove za prostočasne dejavnosti in rekreacijo, razstavni prostori, kazenske ustanove in površine za taborjenje, ter oceno tveganj, ki izhajajo iz hišnih vodovodnih omrežij ter z njimi povezanih proizvodov in materialov. Na podlagi te ocene tveganja bi morale države članice sprejeti vse potrebne ukrepe, s katerimi bi med drugim zagotovile, da so v skladu s smernicami Svetovne zdravstvene organizacije vzpostavljeni ustrezni nadzorni ukrepi in ukrepi upravljanja, na primer v primeru izbruhov, ter da migracija potencialno škodljivih snovi iz gradbenih proizvodov ne ogroža zdravja ljudi.

(20)

Določbe Direktive 98/83/ES o zagotavljanju kakovosti obdelave, opreme in materialov niso bile uspešne pri vzpostavitvi enotnih higienskih zahtev za proizvode, ki so v stiku z vodo, namenjeno za prehrano ljudi. Zato veljajo nacionalne odobritve proizvodov z zahtevami, ki so različne v posameznih državah članicah. Zato je trženje proizvodov po celotni Uniji za proizvajalce težavno in drago, drago pa je tudi za države članice. Poleg tega potrošniki in dobavitelji vode zaradi tega težko vedo, ali proizvodi izpolnjujejo zdravstvene zahteve. Uvedba harmoniziranih minimalnih zahtev za materiale, ki prihajajo v stik z vodo, namenjeno za prehrano ljudi, v tej direktivi bo prispevala k doseganju enotne ravni varovanja zdravja v celotni Uniji ter boljšemu delovanju notranjega trga. Poleg tega je v Uredbi (EU) 2019/1020 Evropskega parlamenta in Sveta (11) določen splošni mehanizem za nadzor trga za proizvode po vsej Uniji, da bi se zagotovilo, da so na trgu Unije na voljo le skladni proizvodi, ki izpolnjujejo zahteve in zagotavljajo visoko raven zaščite javnih interesov, kot so zdravje in varnost na splošno, zdravje in varnost na delovnem mestu, varstvo potrošnikov, varstvo okolja in javna varnost. V navedeni uredbi je zapisano, da če bo sprejeta nova harmonizacijska zakonodaja Unije, bo morala določati, ali naj se Uredba (EU) 2019/1020 uporablja tudi zanjo. Za zagotovitev, da se lahko sprejmejo ustrezni ukrepi za nadzor trga v zvezi s proizvodi, ki niso že zajeti v Uredbi (EU) 2019/1020, vendar bi nanje vplivala ta direktiva, je primerno določiti uporabo navedene uredbe za navedene proizvode.

(21)

Narava materialov, ki prihajajo v stik z vodo, namenjeno za prehrano ljudi, lahko vpliva na kakovost take vode, s tem ko omogoča migracijo potencialno škodljivih snovi, spodbuja rast mikrobov ali vpliva na vonj, barvo ali okus take vode. Ocena Direktive 98/83/ES je razkrila, da določbe o zagotavljanju kakovosti obdelave, opreme in materialov omogoča mnogo preveč pravne prožnosti, ki je privedla do različnih nacionalnih sistemov po vsej Uniji za odobritev materialov, ki prihajajo v stik z vodo, namenjeno za prehrano ljudi. Zato je treba določiti bolj specifične minimalne higienske zahteve za materiale, namenjene za uporabo za odvzem, obdelavo, shranjevanje ali distribucijo vode, namenjene za prehrano ljudi, v novih napeljavah ali v obstoječih napeljavah v primeru popravil ali obnove, da se zagotovi, da ne ogrožajo neposredno ali posredno zdravja ljudi, negativno vplivajo na barvo, vonj ali okus vode, spodbujajo rasti mikrobov v vodi ali povzročajo višjih ravni pronicanja onesnaževal v vodo od tistih, ki so potrebne za predvideni namen. V ta namen bi bilo treba v tej direktivi določiti posebne minimalne higienske zahteve za materiale, tako da se vzpostavijo metodologije za preskušanje in odobritev izhodiščnih snovi, sestav in sestavin, evropski pozitivni seznami izhodiščnih snovi, sestav in sestavin, metode in postopki za vključitev izhodiščnih snovi, sestav in sestavin na evropski pozitivni seznam ali pregledovanje njihove vključitve, pa tudi postopki in metode za preskušanje in odobritev končnih materialov, kot se uporabljajo v proizvodu, narejenem iz kombinacije izhodiščnih snovi, sestav ali sestavin z evropskih pozitivnih seznamov.

Da se ne bi ovirale inovacije, bi morala Komisija zagotoviti, da so takšni postopki sorazmerni in da ne bremenijo po nepotrebnem gospodarskih subjektov, zlasti malih in srednjih podjetij. Takšni postopki bi morali biti, kolikor je to mogoče, usklajeni z obstoječo zakonodajo Unije o proizvodih, v izogib dvojnemu bremenu, zaradi katerega bi morali gospodarski subjekti izvajati različne ocene skladnosti za isti proizvod.

(22)

Evropski pozitivni seznami so seznami izhodiščnih snovi, sestav ali sestavin, odvisno od vrste materialov, in sicer organski, cementni, kovinski, emajlni in keramični ali drugi anorganski materiali, ki jih je dovoljeno uporabljati za izdelavo materialov, navedeni seznami pa bi morali vključevati – kadar je to ustrezno – pogoje za njihovo uporabo in mejne vrednosti migracije. Za vključitev izhodiščnih snovi, sestav ali sestavin na evropske pozitivne sezname bi bilo treba zahtevati oceno tveganja glede same izhodiščne snovi, sestave ali sestavine kot tudi relevantnih nečistoč ter predvidljivih reakcijskih in razgradnih produktov pri predvideni uporabi. Ocena tveganja s strani predlagatelja ali nacionalnega organa bi morala zajemati zdravstvena tveganja, ki izhajajo iz morebitne migracije v najslabših predvidljivih okoliščinah uporabe in iz strupenosti. Na podlagi ocene tveganja bi bilo treba v evropskih pozitivnih seznamih po potrebi določiti specifikacije za izhodiščno snov, sestavo ali sestavino ter omejitve uporabe, količinske omejitve ali mejne vrednosti migracije za izhodiščno snov, sestavo ali sestavino, morebitne nečistoče in reakcijske produkte ali sestavine, da bi se zagotovila varnost končnega materiala, uporabljenega pri izdelavi proizvoda, ki je v stiku z vodo, namenjeno za prehrano ljudi.

Za namen oblikovanja prvih evropskih pozitivnih seznamov bi bilo treba Evropski agenciji za kemikalije, ustanovljeni na podlagi Uredbe (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (12) (ECHA), dati na voljo nacionalne pozitivne sezname izhodiščnih snovi, sestav in sestavin ali druge nacionalne določbe, metodologije, ki so privedle do oblikovanja takšnih nacionalnih seznamov in določb, ter spremne ocene tveganja za vsako od izhodiščnih snovi, sestav in sestavin. ECHA bi morala na tej podlagi Komisiji priporočiti zbirne sezname. ECHA bi morala pravočasno pregledati in predložiti mnenje o snoveh, sestavah in sestavinah na prvih evropskih pozitivnih seznamih, da bi lahko Komisija pregledala sezname v 15 letih po njihovem sprejetju. Za namene posodobitve evropskih pozitivnih seznamov bi morala ECHA predložiti mnenja o vključitvi ali odstranitvi snovi, sestav ali sestavin.

(23)

Za olajšanje enotnega preverjanja skladnosti proizvodov z zahtevami iz te direktive, bi morala Komisija Evropski odbor za standardizacijo (CEN) zaprositi, da pripravi standarde za enotno preverjanje in ocenjevanje proizvodov, ki so v stiku z vodo, namenjeno za prehrano ljudi. Komisija bi morala pri oblikovanju in posodabljanju evropskega pozitivnega seznama zagotoviti, da so vsi ustrezni akti ali mandati za standardizacijo, ki jih sprejme na podlagi druge zakonodaje Unije, skladni s to direktivo.

(24)

Poleg tega bi bilo treba najpozneje devet let po končnem datumu roka za prenos te direktive pregledati delovanje sistema, ki ga uvaja ta direktiva, da se ugotovi, ali je zdravje ljudi varovano po vsej Uniji in ali je ustrezno varovano delovanje notranjega trga za proizvode, ki so v stiku z vodo, namenjeno za prehrano ljudi, in za katere se uporabljajo odobreni materiali. Prav tako bi bilo treba oceniti, ali so na tem področju potrebni dodatni zakonodajni predlogi ob upoštevanju zlasti rezultatov ocen uredb (ES) št. 1935/2004 (13) in (EU) št. 305/2011 (14) Evropskega parlamenta in Sveta.

(25)

Proizvodi, ki so v stiku z vodo, namenjeno za prehrano ljudi, bi morali biti sestavljeni iz materiala ali kombinacije materialov, odobrenih v skladu s to direktivo. Vendar ta direktiva obravnava le zdravstvene in higienske vidike v zvezi z materiali in snovmi, ki se uporabljajo v proizvodih, ki zadevajo njihov vpliv na kakovost vode, namenjene za prehrano ljudi, ter pravila za preskušanje skladnosti in nadzor kakovosti končnih proizvodov. Ne obravnava pa drugih zahtev, kot so pravila o načinu izražanja učinkovitosti proizvodov ali pravila o strukturni varnosti, ki jih lahko ureja harmonizacijska zakonodaja Unije, kot je Uredba (EU) št. 305/2011 ali Uredba (EU) 2016/426 Evropskega parlamenta in Sveta (15), oziroma izhajajo iz nje. Soobstoj vidikov zdravstvenih in higienskih tveganj, ki jih harmonizira ta direktiva, in vidikov varnostnih ali drugih tveganj, ki jih obravnava harmonizacijska zakonodaja Unije, ne bi povzročil navzkrižij, pod pogojem, da ne bi bilo nobenega prekrivanja tveganj. Obstaja možnost navzkrižja med Uredbo (EU) št. 305/2011 in to direktivo, saj je v Prilogi I k Uredbi (EU) št. 305/2011 kot ena od osnovnih zahtev za gradbene objekte naveden „izpust nevarnih snovi v pitno vodo ali snovi, ki imajo drug negativen vpliv na pitno vodo“. Vendar do tega prekrivanja ne bo prišlo, če na podlagi Uredbe (EU) št. 305/2011 ne bo izdan mandat za standardizacijo v zvezi z zdravstvenimi in higienskimi vidiki proizvodov, ki so v stiku z vodo, namenjeno za prehrano ljudi.

(26)

Zagotoviti je treba učinkovito sprejemanje odločitev, usklajevanje in upravljanje na ravni Unije glede tehničnih, znanstvenih in upravnih vidikov te direktive v zvezi z materiali, ki prihajajo v stik z vodo, namenjeno za prehrano ljudi. ECHA bi morala opravljati naloge, določene v tej direktivi v zvezi z evalvacijo snovi in sestav za materiale, ki prihajajo v stik z vodo, namenjeno za prehrano ljudi. Zato bi moral Odbor za oceno tveganja v okviru ECHA, ustanovljen na podlagi točke (c) člena 76(1) Uredbe (ES) št. 1907/2006, s pripravo mnenj prispevati k lažjemu izvajanju nekaterih nalog, ki so ECHA dodeljene s to direktivo.

(27)

Za čiščenje surove vode je mogoče uporabljati kemikalije za pripravo in filtrirna sredstva, da bi dobili vodo, primerno za prehrano ljudi. Vendar pa lahko kemikalije za pripravo in filtrirna sredstva predstavljajo tveganje za varnost vode, namenjene za prehrano ljudi. V postopkih priprave in dezinfekcije vode, namenjene za prehrano ljudi, bi bilo zato treba zagotoviti uporabo učinkovitih, varnih in ustrezno nadzorovanih kemikalij za pripravo in filtrirnih sredstev, da bi preprečili škodljive učinke na zdravje potrošnikov. Kemikalije za pripravo in filtrirna sredstva je zato treba oceniti glede na njihove značilnosti, higienske zahteve in čistost in se jih ne bi smelo uporabljati v večji meri, kot je potrebno, da se izogne tveganju za zdravje ljudi. Kemikalije za pripravo in filtrirna sredstva ne bi smele spodbujati rasti mikrobov, razen kadar je to namerno, kot na primer zaradi spodbujanja mikrobne denitrifikacije.

Države članice bi morale jamčiti zagotavljanje kakovosti kemikalij za pripravo in filtrirnih sredstev, brez poseganja v Uredbo (EU) št. 528/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (16) in ob uporabi obstoječih evropskih standardov, kadar so ti na voljo. Bistveno je zagotoviti, da vsak proizvod, pa tudi posode s kemičnimi reagenti in filtrirnimi sredstvi, ki so v stiku z vodo, namenjeno za prehrano ljudi, ko je dan na trg, nosi jasno berljivo in neizbrisno oznako, ki potrošnike, dobavitelje vode, inštalaterje, organe in regulatorje seznanja s tem, da je proizvod primeren za uporabo v stiku z vodo, namenjeno za prehrano ljudi. Poleg tega je v skladu z Uredbo (EU) št. 528/2012 državam članicam dovoljeno, da omejijo ali prepovejo uporabo biocidnih proizvodov pri oskrbi javnosti s pitno vodo, tudi pri individualnih oskrbah.

(28)

Z namenom čim bolj zmanjšati morebitno vsebnost svinca v vodi, namenjeni za prehrano ljudi, je mogoče svinčene komponente v hišnih vodovodnih omrežjih zamenjati, zlasti v primerih popravila ali obnovitvenih del na obstoječih napeljavah. Te komponente bi bilo treba zamenjati z materiali, ki izpolnjujejo minimalne zahteve za materiale, ki prihajajo v stik z vodo, namenjeno za prehrano ljudi, kot so določene v tej direktivi. Da bi pospešili ta proces, bi morale države članice pretehtati in po potrebi sprejeti ukrepe za zamenjavo svinčenih komponent v obstoječih hišnih vodovodnih omrežjih, če je to ekonomsko in tehnično izvedljivo.

(29)

Vsaka država članica bi morala zagotoviti, da so vzpostavljeni programi spremljanja, da se preveri, da voda, namenjena za prehrano ljudi, izpolnjuje zahteve te direktive. Večino spremljanja za namene te direktive bodo opravili dobavitelji vode. Dobaviteljem vode bi bilo treba zagotoviti določeno prožnost glede parametrov, ki jih spremljajo za namene ocene tveganja in obvladovanja tveganja sistema oskrbe. Če parameter ni zaznan, bi morali imeti dobavitelji vode možnost zmanjšanja pogostnosti spremljanja ali prenehanja spremljanja tega parametra. Ocena tveganja in obvladovanje tveganja sistema oskrbe bi se morala izvesti pri večini parametrov. Vendar bi se morali ključni parametri vedno spremljati z določeno najmanjšo pogostnostjo. Ta direktiva vsebuje predvsem določbe o pogostnosti spremljanja za namene pregledov skladnosti in le omejene določbe o spremljanju za operativne namene. Dodatno spremljanje za operativne namene bi lahko bilo potrebno za zagotovitev pravilnega delovanja priprave vode. Takšno dodatno spremljanje bi se moralo izvajati v skladu s presojo dobaviteljev vode. Glede tega bi se dobavitelji vode lahko sklicevali na smernice in priročnik o načrtu varne oskrbe z vodo Svetovne zdravstvene organizacije.

(30)

Pristop, ki temelji na tveganju, bi morali uporabljati vsi dobavitelji vode, tudi mali dobavitelji vode, saj je ocena Direktive 98/83/ES pokazala, da jo ti dobavitelji vode pomanjkljivo izvajajo, kar je bilo včasih zaradi stroškov izvajanja nepotrebnih dejavnosti spremljanja. Pri uporabi pristopa, ki temelji na tveganju, bi bilo treba upoštevati varnostne pomisleke.

(31)

V primeru neizpolnjevanja zahtev, ki jih nalaga ta direktiva, bi morala zadevna država članica takoj raziskati vzrok in zagotoviti, da se čimprej izvedejo potrebni sanacijski ukrepi za ponovno vzpostavitev kakovosti dobavljene vode. V primerih, ko oskrba z vodo predstavlja morebitno nevarnost za zdravje ljudi, bi bilo treba oskrbo s tako vodo prepovedati ali omejiti njeno uporabo. Poleg tega bi morale države članice v primeru neizpolnjevanja minimalnih zahtev za vrednosti, povezane z mikrobiološkimi in kemijskimi parametri, tako neizpolnjevanje šteti kot morebitno nevarnost za zdravje ljudi, razen kadar menijo, da je neskladnost nepomembna. V primerih, ko je potreben sanacijski ukrep za ponovno vzpostavitev kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi, v skladu s členom 191(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), bi bilo treba dati prednost ukrepom, ki urejajo problem pri viru.

(32)

Države članice bi bilo treba pooblastiti, da pod določenimi pogoji in v ustrezno utemeljenih okoliščinah še naprej dovolijo odstopanja od te direktive; v ta namen je treba vzpostaviti primeren okvir za taka odstopanja, pod pogojem, da ne predstavljajo morebitne nevarnosti za zdravje ljudi in da oskrbe vode, namenjene za prehrano ljudi, na zadevnem območju ni mogoče vzdrževati na noben drug sprejemljiv način. Ta odstopanja bi bilo treba omejiti na posebne primere. Odstopanja, ki so jih države članice odobrile na podlagi Direktive 98/83/ES in ki se še vedno uporabljajo na končni datum roka za prenos te direktive, bi se morala še naprej uporabljati do prenehanja odstopanja in bi se morala podaljšati na podlagi te direktive samo, kadar drugo odstopanje še ni bilo odobreno.

(33)

Komisija je v svojem sporočilu z dne 19. marca 2014 o evropski državljanski pobudi „Voda in komunalna ureditev sta človekova pravica! Voda je javna dobrina in ne blago!“ pozvala države članice, naj v skladu s priporočili Svetovne zdravstvene organizacije vsem državljanom zagotovijo dostop do najnujnejše oskrbe z vodo. Poleg tega se je zavezala, da si bo „z okoljskimi politikami še naprej prizadevala za izboljšanje dostopa do varne pitne vode za vse državljane“. To je v skladu s ciljem trajnostnega razvoja št. 6 in z njim povezanim ciljem „vsem omogočiti enakopraven dostop do čiste in poceni pitne vode“. Da bi obravnavali vidike dostopa do vode, ki so povezani s kakovostjo in razpoložljivostjo, se odzvali na pobudo pravica do vode in prispevali k izvajanju načela 20 evropskega stebra socialnih pravic, v skladu s katerim ima „vsakdo pravico dostopa do kakovostnih osnovnih storitev, vključno z vodo“, bi morale države članice vprašanje dostopa do vode obravnavati na nacionalni ravni in pri tem imeti možnost, da do določene mere same odločajo, kakšne vrste ukrepov bodo izvajale. To bi bilo treba doseči z ukrepi, ki so namenjeni izboljšanju dostopa vseh do vode, namenjene za prehrano ljudi, zlasti z namestitvijo zunanje in notranje opreme na javnih mestih, kadar je to tehnično izvedljivo, kakor tudi z ukrepi, namenjenimi spodbujanju uporabe vodovodne vode, na primer s spodbujanjem brezplačne oskrbe z vodo, namenjeno za prehrano ljudi, v javnih zgradbah ali brezplačne oskrbe oziroma oskrbe, za katero se plača nizka storitvena pristojbina, za stranke restavracij in menz in za storitve cateringa.

(34)

Unija in države članice so se v skladu s svojimi pristojnostmi zavezale k doseganjem ciljev trajnostnega razvoja, pri čemer priznavajo, da so za nadaljnje ukrepanje in pregled napredka pri izvajanju teh ciljev na nacionalni, regionalni in svetovni ravni odgovorne predvsem države članice. Nekateri cilji trajnostnega razvoja in pravica do vode ne spadajo na področje okoljske ali socialne politike Unije, ki je po naravi omejena in dopolnjujoča. Upoštevajoč omejene pristojnosti Unije je ob hkratnem spoštovanju načela subsidiarnosti vseeno ustrezno zagotoviti, da je stalna zavezanost držav članic glede pravice do vode v skladu s to direktivo. Glede tega si države članice trenutno zelo prizadevajo, da bi izboljšale dostop do vode, namenjene za prehrano ljudi. Poleg tega je varovanje zdravja ljudi z boljšim upravljanjem voda in zmanjšanjem bolezni, povezanih z vodo, cilj Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UNECE) in Regionalnega urada Svetovne zdravstvene organizacije za Evropo o vodi in zdravju h Konvenciji o varstvu in uporabi čezmejnih vodotokov in mednarodnih jezer iz leta 1992, katere pogodbenice so tudi številne države članice. Države članice bi lahko uporabljale smernice, oblikovane v okviru navedenega protokola, da bi ocenile ozadje politik in izhodiščno stanje glede dostopa do vode ter opredelile ukrepe, ki so potrebni za izboljšanje enakopravnega dostopa vseh do vode, namenjene za prehrano ljudi.

(35)

Evropski parlament je v svoji resoluciji z dne 8. septembra 2015 o nadaljnji obravnavi evropske državljanske pobude „Pravica do vode“ (17) zahteval, „da morajo države članice nameniti posebno pozornost potrebam ranljivih skupin v družbi“. Posebne razmere manjšinskih kultur, kot so Romi in potujoče skupine ne glede na to, ali prebivajo na enem mestu ali ne, zlasti pomanjkanje njihovega dostopa do vode, namenjene za prehrano ljudi, so bile priznane tudi v sporočilu Komisije z dne 2. aprila 2014„Poročilo o izvajanju okvira EU za nacionalne strategije vključevanja Romov“ in v priporočilu Sveta z dne 9. decembra 2013 o učinkovitih ukrepih za vključevanje Romov v državah članicah. Glede na to splošno ozadje je primerno, da države članice ranljivim in marginaliziranim skupinam namenijo posebno pozornost tako, da sprejmejo ukrepe, potrebne za izboljšanje dostopa teh skupin do vode, namenjene za prehrano ljudi. Brez poseganja v pravico držav članic do opredelitve teh skupin, bi bilo pomembno, da te skupine vključujejo begunce, nomadske skupnosti, brezdomce in manjšinske kulture, kot so Romi in potujoče skupine, ne glede na to, ali prebivajo na enem mestu ali ne. Takšni ukrepi za izboljšanje dostopa, ki so prepuščeni presoji držav članic, bi lahko na primer vključevali zagotavljanje alternativnih sistemov oskrbe, kot so individualne naprave za pripravo, zagotavljanje vode prek uporabe cistern, kot so tovornjaki in cisterne, in zagotavljanje potrebne infrastrukture za taborišča.

(36)

Da bi se povečala ozaveščenost potrošnikov glede posledic porabe vode, bi morali ti na lahko dostopen način – na primer na računih ali prek pametnih aplikacij – prejemati informacije o porabljeni letni količini, spremembah porabe in primerjavi s povprečno porabo gospodinjstva, kadar so te informacije na voljo dobavitelju vode, ter o ceni litra vode, namenjene za prehrano ljudi, kar bi omogočilo primerjavo s ceno ustekleničene vode.

(37)

Sedmi okoljski akcijski načrt do leta 2020 „Dobro živeti ob upoštevanju omejitev našega planeta“ (18) zahteva dostop javnosti do jasnih informacij o okolju na nacionalni ravni. Direktiva 98/83/ES je zagotovila le pasiven dostop do informacij, kar pomeni, da so morale države članice zgolj zagotoviti, da so bile informacije na voljo. Te določbe bi bilo zato treba nadomestiti in zagotoviti, da so aktualne informacije potrošnikom dostopne na spletu, in sicer na uporabniku prijazen in prilagojen način. Potrošniki bi morali imeti tudi možnost, da na podlagi utemeljene zahteve zaprosijo za dostop do teh informacij po drugih poteh.

(38)

Aktualne informacije, ki jih je treba zagotoviti na podlagi te direktive, bi morale vključevati rezultate programov spremljanja, informacije o vrstah uporabljene priprave vode ali dezinfekcije vode, informacije o preseganju vrednosti parametrov, pomembnih za zdravje ljudi, ustrezne informacije o oceni tveganja in o upravljanju tveganja sistema oskrbe, nasvete za zmanjšanje porabe vode in preprečevanje zdravstvenih tveganj zaradi zastajajoče vode, pa tudi dodatne informacije, ki bi se javnosti lahko zdele koristne, kot so informacije o indikatorjih, kot so železo, trdota in minerali, ki pogosto vplivajo na potrošniško dojemanje vodovodne vode. Poleg tega bi bilo treba potrošnikom v odziv na njihov interes za vprašanja v zvezi z vodo na zahtevo omogočiti dostop do razpoložljivih preteklih podatkov o rezultatih spremljanja in preseganjih.

(39)

V zvezi z dobavitelji vode, ki na dan dobavijo najmanj 10 000 m3 vode ali oskrbujejo najmanj 50 000 oseb, bi morale biti potrošnikom na spletu na voljo tudi dodatne informacije, med drugim o učinkovitosti delovanja, stopnjah vodnih izgub, lastniški strukturi in strukturi cene.

(40)

Namen boljše seznanjenosti potrošnikov z ustreznimi informacijami in večje preglednosti bi moral biti okrepiti zaupanje državljanov v dobavljeno vodo in v storitve za rabo vode, kar bi moralo prispevati k večji uporabi vodovodne vode kot pitne vode, kar bi lahko doprineslo k zmanjšanju uporabe plastike ter plastičnih odpadkov in emisij toplogrednih plinov ter pozitivno vplivalo na blažitev podnebnih sprememb in celotno okolje.

(41)

Zaradi izboljšanja tehnik spremljanja so stopnje vodnih izgub čedalje bolj očitne. Da bi se izboljšala učinkovitost vodne infrastrukture, tudi z izogibanjem prekomernemu izkoriščanju pomanjkljivih virov vode, namenjene za prehrano ljudi, bi morale vse države članice oceniti ravni vodnih izgub in jih zmanjšati, če so nad določenim pragom.

(42)

Cilj Direktive 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta (19) je zagotoviti pravico do dostopa do informacij o okolju v državah članicah v skladu z Aarhuško konvencijo iz leta 1998 o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (20) (v nadaljnjem besedilu: Aarhuška konvencija). Aarhuška konvencija vključuje široke obveznosti, povezane z zagotavljanjem informacij o okolju na zahtevo in dejavnim razširjanjem takih informacij. Direktiva 2007/2/ES Evropskega parlamenta in Sveta (21) ima tudi široko področje uporabe in zajema izmenjavo prostorskih informacij, vključno z zbirkami podatkov o različnih okoljskih temah. Pomembno je, da določbe te direktive v zvezi z dostopom do informacij in dogovori o izmenjavi podatkov dopolnjujejo navedeni direktivi in ne vzpostavljajo ločene pravne ureditve. Zato določbe te direktive v zvezi z obveščanjem javnosti in informacijami o spremljanju izvajanja ne bi smele posegati v določbe direktiv 2003/4/ES in 2007/2/ES.

(43)

V Direktivi 98/83/ES niso bile določene obveznosti poročanja za male dobavitelje vode. Da bi se ta pomanjkljivost odpravila ter da bi se naslovila potreba po informacijah o izvajanju in skladnosti, bi bilo treba v tej direktivi uvesti nov sistem, v skladu s katerim morajo države članice vzpostaviti, posodabljati ter dati Komisiji in Evropski agenciji za okolje (EEA) na voljo nabore podatkov, ki vsebujejo le ustrezne podatke, kot so preseganja vrednosti parametrov in incidenti z določenim vplivom. S tem bi se moralo zagotoviti, da upravno breme za vse subjekte ostane čim bolj omejeno. Za zagotovitev ustrezne infrastrukture za javni dostop, poročanje in izmenjavo podatkov med javnimi organi bi morale države članice specifikacije podatkov določiti na podlagi Direktive 2007/2/ES in njenih izvedbenih aktov.

(44)

Podatki, ki jih sporočajo države članice, niso potrebni le za namene pregleda skladnosti, ampak so bistveni tudi za to, da se Komisiji omogočita spremljanje in ocena te direktive v zvezi z njenimi cilji, da bi se prispevalo k morebitnemu prihodnjemu vrednotenju te direktive v skladu z odstavkom 22 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (22). V zvezi s tem obstaja potreba po ustreznih podatkih, ki bodo omogočili boljšo oceno uspešnosti, učinkovitosti, ustreznosti in dodane vrednosti te direktive na ravni Unije, zato je treba zagotoviti, da obstajajo ustrezni mehanizmi poročanja, ki lahko služijo tudi kot kazalniki za prihodnja vrednotenja te direktive.

(45)

Na podlagi odstavka 22 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje bi morala Komisija opraviti vrednotenje te direktive v določenem obdobju od datuma, določenega za njen prenos. To vrednotenje bi moralo temeljiti na izkušnjah in podatkih, pridobljenih med izvajanjem te direktive, vseh razpoložljivih priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije ter ustreznih znanstvenih, analitičnih in epidemioloških podatkih.

(46)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki so priznana v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah. Zlasti si ta direktiva prizadeva za spodbujanje načel, povezanih z zdravstvenim varstvom, dostopom do storitev splošnega gospodarskega pomena, varstvom okolja in varstvom potrošnikov.

(47)

Polni učinek te direktive in njen cilj varovati zdravje ljudi v okviru okoljske politike Unije zahtevata, da se lahko fizične ali pravne osebe ali po potrebi njihove zakonito ustanovljene organizacije nanjo sklicujejo v sodnih postopkih in da lahko nacionalna sodišča to direktivo upoštevajo kot element prava Unije, da bi med drugim po potrebi presojala odločitve nacionalnih organov. Poleg tega v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča na podlagi načela lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) sodno varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, zagotovijo sodišča držav članic. Nadalje člen 19(1) PEU od držav članic zahteva, da določijo pravna sredstva, potrebna za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije.

To velja zlasti za direktivo, katere cilj je varovanje zdravja ljudi pred škodljivimi učinki vsakršnega onesnaženja vode, namenjene za prehrano ljudi. Poleg tega bi morali imeti člani zadevne javnosti v skladu z Aarhuško konvencijo dostop do pravnega varstva, da bi prispevali k varovanju pravice živeti v okolju, ki je primerno za osebno zdravje in dobro počutje. Komisija je bila v Sklepu Sveta (EU) 2018/881 (23) pozvana, naj do 30. septembra 2019 izvede študijo in, če je ustrezno glede na rezultate študije, do 30. septembra 2020 predloži predlog o spremembi Uredbe (ES) št. 1367/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (24), za obravnavo ugotovitev Odbora za skladnost z Aarhuško konvencijo v zadevi ACCC/C/2008/32. Komisija je v navedenem roku predložila študijo in v sporočilu z dne 11. decembra 2019 o evropskem zelenem dogovoru navedla, da „bo proučila potrebo po reviziji Aarhuške uredbe, da bi izboljšala dostop do upravnega in sodnega nadzora na ravni EU za državljane in nevladne organizacije, ki imajo pomisleke glede zakonitosti odločitev, ki vplivajo na okolje“. Pomembno je, da Komisija sprejme tudi ukrepe za izboljšanje dostopa državljanov in nevladnih organizacij do pravnega varstva pred nacionalnimi sodišči v vseh državah članicah.

(48)

Za prilagoditev te direktive znanstvenemu in tehničnemu napredku bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi z določitvijo praga vodnih izgub, določitvijo postopkov za ugotavljanje skladnosti za proizvode, ki so v stiku z vodo, namenjeno za prehrano ljudi, določitvijo postopka za vloge, ki se predložijo ECHA za vključitev izhodiščnih snovi, sestav ali sestavin na evropske pozitivne sezname ali njihovo odstranitev z njih, uvedbo oznake za proizvode, ki so v stiku z vodo, sprejetjem metodologije za merjenje mikroplastike, spremembo Priloge III in spremembo vrednosti parametra za bisfenol A v delu B Priloge I. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu o boljši pripravi zakonodaje. Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov. Poleg tega je pooblastilo iz opombe 10 dela C Priloge I k Direktivi 98/83/ES za določitev metod spremljanja in pogostnosti spremljanja radioaktivnih snovi zaradi sprejetja Direktive Sveta 2013/51/Euratom (25) postalo zastarelo in bi ga bilo zato treba črtati. Pooblastilo iz drugega pododstavka dela A Priloge III k Direktivi 98/83/ES v zvezi s spremembami Direktive ni več potrebno in bi ga bilo treba črtati.

(49)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te direktive bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za sprejetje metodologij za preskušanje in odobritev izhodiščnih snovi, sestav in sestavin iz evropskih pozitivnih seznamov izhodiščnih snovi, sestav in sestavin ter postopkov in metod za preskušanje in odobritev končnih materialov, izdelanih iz teh izhodiščnih snovi, sestav in sestavin. Na Komisijo bi bilo treba prenesti tudi izvedbena pooblastila za sprejetje oblike in načinov predložitev informacij glede izvajanja te direktive, ki jih zagotovijo države članice in zbira EEA, pa tudi za vzpostavitev in posodabljanje nadzornega seznama. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (26).

(50)

Brez poseganja v Direktivo 2008/99/ES Evropskega parlamenta in Sveta (27) bi morale države članice določiti pravila o kaznih, ki se uporabljajo za kršitve nacionalnih določb, sprejetih na podlagi te direktive, in bi morale sprejeti vse potrebne ukrepe za zagotovitev njihovega izvajanja. Kazni bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(51)

Da bi imeli dobavitelji vode, ko začnejo izvajati oceno tveganja in obvladovanje tveganja sistema oskrbe, na voljo celoten nabor podatkov, bi bilo treba za nove parametre uvesti triletno prehodno obdobje. To bo državam članicam omogočilo, da v teh prvih treh letih po končnem datumu roka za prenos te direktive ugotovijo nevarnosti in nevarne dogodke ter dobaviteljem vode že zagotovijo podatke o novih parametrih, tako da se slednji izognejo nepotrebnemu spremljanju, če bi se izkazalo, da po prvem ugotavljanju nevarnosti in nevarnih dogodkov določenega parametra ni treba spremljati. V teh začetnih treh letih bi dobavitelji vode vseeno morali izvesti oceno tveganja sistemov oskrbe ali uporabiti obstoječe ocene tveganja, že izvedene na podlagi Direktive (EU) 2015/1787 za tiste parametre, ki so del Priloge I k Direktivi 98/83/ES, glede na to, da bodo ob začetku veljavnosti te direktive podatki za navedene parametre že na voljo.

(52)

Direktiva 2013/51/Euratom določa posebno ureditev za spremljanje radioaktivnih snovi v vodi, namenjeni za prehrano ljudi. Zato ta direktiva ne bi smela določati vrednosti parametra za radioaktivnost.

(53)

Ker ciljev te direktive, in sicer varovati zdravje ljudi in izboljšati dostop do vode, namenjene za prehrano ljudi, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov lažje dosežeta na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(54)

Obveznost prenosa te direktive v nacionalno pravo bi morala biti omejena na tiste določbe, ki so bile v primerjavi s predhodnimi direktivami vsebinsko spremenjene. Obveznost prenosa nespremenjenih določb izhaja iz predhodnih direktiv.

(55)

Ta direktiva ne bi smela posegati v obveznosti držav članic glede rokov za prenos direktiv v nacionalno pravo, ki so navedeni v delu B Priloge VI –

(1)

„voda, namenjena za prehrano ljudi“ pomeni:

(2)

„hišno vodovodno omrežje“ pomeni cevi, opremo in naprave, ki so nameščene med pipami, ki se običajno uporabljajo za vodo, namenjeno za prehrano ljudi, tako v javnih kot tudi v zasebnih prostorih in vodovodnim omrežjem, vendar samo, če zanje ni odgovoren dobavitelj vode v svoji vlogi dobavitelja vode na podlagi ustreznega nacionalnega prava;

(3)

„dobavitelj vode“ pomeni subjekt, ki dobavlja vodo, namenjeno za prehrano ljudi;

(4)

„prednostni prostori“ pomeni velike negospodinjske prostore z več uporabniki, ki so potencialno izpostavljeni tveganjem, povezanim z vodo, predvsem veliki prostori za javno uporabo, kot jih opredelijo države članice;

(5)

„živilska dejavnost“ pomeni živilsko dejavnost, kot je opredeljena v točki 2 člena 3 Uredbe (ES) št. 178/2002;

(6)

„nosilec živilske dejavnosti“ pomeni nosilca živilske dejavnosti, kot je opredeljen v točki 3 člena 3 Uredbe (ES) št. 178/2002;

(7)

„nevarnost“ pomeni biološko, kemično, fizično ali radiološko sredstvo v vodi ali drugi vidik stanja vode, ki lahko škoduje zdravju ljudi;

(8)

„nevarni dogodek“ pomeni dogodek, ki ogroža sistem oskrbe z vodo, namenjeno za prehrano ljudi, oziroma ne preprečuje nevarnosti za ta sistem;

(9)

„tveganje“ pomeni kombinacijo verjetnosti nevarnega dogodka in resnosti posledic, če bi do nevarnosti in nevarnega dogodka prišlo v sistemu oskrbe z vodo, namenjeno za prehrano ljudi;

(10)

„izhodiščna snov“ pomeni snov, ki je bila namerno dodana v proizvodnji organskih materialov ali dodatkov za cementne materiale;

(11)

„sestava“ pomeni kemično sestavo kovine, emajla ali keramičnega ali drugega anorganskega materiala.