EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 24.5.2023

COM(2023) 600 final

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKI CENTRALNI BANKI, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU, ODBORU REGIJ IN EVROPSKI INVESTICIJSKI BANKI

Evropski semester 2023 – pomladanski sveženj

{SWD(2023) 628 final} - {SWD(2023) 629 final} - {SWD(2023) 630 final} - {SWD(2023) 631 final} - {SWD(2023) 632 final} - {SWD(2023) 633 final} - {SWD(2023) 634 final} - {SWD(2023) 635 final} - {SWD(2023) 636 final} - {SWD(2023) 637 final} - {SWD(2023) 638 final} - {SWD(2023) 639 final} - {SWD(2023) 640 final} - {SWD(2023) 641 final} - {SWD(2023) 642 final} - {SWD(2023) 643 final} - {SWD(2023) 644 final}

1. UVOD

Gospodarstvo EU v zahtevnih razmerah, ki jih je zaznamovala neizzvana ruska invazija na Ukrajino, še naprej izkazuje izjemno odpornost. EU je uspešno zmanjšala odvisnost od ruskih fosilnih goriv, omejila je škodljive učinke na gospodarsko dejavnost in leto 2023 začela v boljšem položaju, kot je bilo pričakovano. BDP je konec leta 2022 stagniral, a njegova rast naj bi se leta 2023 okrepila zaradi precej nižjih veleprodajnih cen plina in nadaljnje odpornosti na trgu dela. Kljub temu visoka inflacija še naprej vpliva na kupno moč gospodinjstev, zlasti med ranljivimi skupinami, kar prinaša večja tveganja revščine in bremeni evropsko konkurenčnost, zlasti ker so cene energije še naprej precej višje kot v drugih delih sveta. Poleg tega zunanje razmere, ki jih zaznamujeta vse večji protekcionizem in vse močnejša geostrateška konkurenca, dodatno kažejo na to, da je treba zaščititi konkurenčnost in odprto strateško avtonomijo gospodarstva EU. Dosledno izvajanje mehanizma za okrevanje in odpornost sproža pomembne reforme in naložbe na najrazličnejših področjih politike. Uvedba mehanizma za okrevanje in odpornost podpira gospodarsko ekspanzijo in bo okrepila odpornost držav članic.

Ohranitev zagona za reforme in naložbe bo ključna za zagotavljanje dolgoročne blaginje, konkurenčnosti, pravičnosti in odpornosti EU. Evropski semester, podprt z mehanizmom za okrevanje in odpornost ter drugimi skladi EU, kot so skladi v okviru kohezijske politike in programa InvestEU, je v središču na prihodnost pripravljene strategije za gospodarstvo in zaposlovanje EU, kot je navedeno v industrijskem načrtu v okviru zelenega dogovora 1 in strategiji za dolgoročno konkurenčnost EU 2 . Države članice bi morale zlasti še naprej dosegati napredek pri razogljičenju svojih gospodarstev, obravnavati pomanjkanje delovne sile in spretnosti ter neskladje med njimi, podpirati ustvarjanje kakovostnih delovnih mest, spodbujati enake možnosti in digitalizacijo ter raziskave in inovacije, zmanjšati upravna in regulativna bremena, pospešiti in poenostaviti upravne postopke in postopke za izdajo dovoljenj, zagotoviti ustrezne okvirne pogoje za naložbe na nacionalni in podnacionalni ravni ter modernizirati svoje javne uprave. Evropski semester v ta namen še naprej zagotavlja okvir za usklajevanje politik, saj usmerja in spremlja izvajanje mehanizma za okrevanje in odpornost in programov kohezijske politike na dopolnjujoč način ter prispeva k izvajanju evropskega stebra socialnih pravic in krovnih ciljev EU do leta 2030 glede zaposlovanja, spretnosti in zmanjševanja revščine. V poročilih o državah za leto 2023 3 , ki jih je Komisija objavila danes, so povzeti izzivi v posameznih državah članicah, vključno z izzivi, povezanimi z dvojnim prehodom, socialno in gospodarsko odpornostjo ter konkurenčnostjo, pri čemer je navedeno, v kolikšni meri so ti izzivi obravnavani v posameznih nacionalnih načrtih za okrevanje in odpornost. Tekoče revizije načrtov za okrevanje in odpornost ter vključitev poglavij REPowerEU 4 z dodatnim financiranjem v obliki nepovratnih sredstev in posojil zagotavljajo dodatno priložnost za učinkovit odziv na te izzive, zlasti v zvezi z izvajanjem industrijskega načrta v okviru zelenega dogovora in načrta REPowerEU.

Predlogi Komisije glede specifičnih priporočil za države za leto 2023 5 , ki temeljijo na analizi poročil o državah, državam članicam zagotavljajo smernice glede reševanja ključnih gospodarskih in socialnih izzivov, ki so v načrtih za okrevanje in odpornost obravnavani le deloma ali sploh niso obravnavani. Štiri razsežnosti konkurenčne trajnostnosti EU, tj. okoljska trajnostnost, produktivnost, pravičnost in makroekonomska stabilnost, ostajajo v središču teh smernic 6 . V predlaganih priporočilih je poudarjena potreba po zagotovitvi preudarne fiskalne politike v obdobju 2023–2024, zlasti s postopno odpravo manj ciljno usmerjenih energetskih podpornih ukrepov, ki veljajo trenutno, in srednjeročnim zmanjšanjem dolga. V priporočilih je navedeno tudi, da bi morale države članice še naprej v enaki meri ali v več primerih pospešeno izvajati načrte za okrevanje in odpornost glede na rok leta 2026 ter nadaljevati hitro izvajanje programov kohezijske politike ob doslednem usklajevanju z načrti za okrevanje in odpornost, tudi z zagotavljanjem ustreznih upravnih zmogljivosti. V predlogih za priporočila so določeni tudi z energijo povezane reforme in naložbeni izzivi, vključno s preusposabljanjem in izpopolnjevanjem delovne sile, ki jih morajo države članice obravnavati v okviru načrta REPowerEU ter svojih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov 7 . Poročila o državah in Eurostatovo poročilo o spremljanju ciljev trajnostnega razvoja za leto 2022 zagotavljajo tudi posodobljene informacije in dosledno poročanje o napredku pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja v vseh državah članicah. Na ravni EU je bil v zadnjih letih zabeležen napredek pri doseganju različnih ciljev trajnostnega razvoja, zlasti cilja glede zagotavljanja dostojnega dela in gospodarske rasti (cilj trajnostnega razvoja št. 8) ter cilja glede zmanjšanja revščine (cilj trajnostnega razvoja št. 1). Precejšen napredek je bil dosežen tudi pri doseganju enakosti spolov (cilj trajnostnega razvoja št. 5) 8 . Poročila o državah vključujejo tudi pregled socialnih kazalnikov, ki zagotavlja celovit pregled stanja na področju zaposlovanja, enakosti, spretnosti in socialnih izzivov, povezanih z izvajanjem evropskega stebra socialnih pravic in strategij Unije enakosti.

Konstruktiven dialog z državami članicami in okrepljen medinstitucionalni dialog na ravni EU se bosta nadaljevala v celotnem procesu evropskega semestra. S tesnim političnim dialogom o načrtih za okrevanje in odpornost so lahko Komisija in države članice okrepile in poglobile sodelovanje na področju gospodarskih in socialnih politik. To zagotavlja široko prevzemanje odgovornosti, nadaljevalo pa naj bi se tudi med tekočim izvajanjem načrtov za okrevanje in odpornost ter njihovimi spremembami, pričakovanimi leta 2023, med drugim v okviru načrta REPowerEU. Teme, zajete v poročilih o državah in specifičnih priporočilih za države, zagotavljajo nadaljnjo priložnost za razširitev dialoga. Komisija bo poleg tega nadaljevala tudi tesen dialog z Evropskim parlamentom o ključnih družbenih in gospodarskih gibanjih ter bo z njim še naprej sodelovala v vsaki ključni fazi letnega cikla usklajevanja v okviru evropskega semestra.

Uspešno izvajanje prednostnih nalog evropskega semestra ter mehanizma za okrevanje in odpornost zahteva trajno in strukturirano udeležbo socialnih partnerjev in drugih deležnikov ter dejavnosti ozaveščanja na ravni EU in nacionalni ravni. Stalne izmenjave o družbenih in gospodarskih gibanjih v EU na politični in tehnični ravni potekajo v okviru makroekonomskega dialoga med Svetom, Komisijo, Evropsko centralno banko (ECB) in evropskimi socialnimi partnerji, ki poteka dvakrat letno. Poleg tega aktivna udeležba socialnih partnerjev in deležnikov na ravni EU ter nacionalni in podnacionalni ravni, kot je ustrezno, prek namenskih rednih srečanj (npr. letnih dogodkov za deležnike v okviru mehanizma za okrevanje in odpornost) v vseh fazah evropskega semestra ter postopka izvajanja mehanizma za okrevanje in odpornost pomaga pri skupnem opredeljevanju izzivov, izboljševanju političnih rešitev ter zagotavljanju širše odgovornosti in preglednosti za agendo gospodarske in socialne politike 9 . K ozaveščanju javnosti in večji preglednosti glede podpore, ki se zagotavlja prek mehanizma za okrevanje in odpornost, prispevajo tudi ukrepi komuniciranja in obveščanja 10 .

Komisija je 26. aprila 2023 predstavila zakonodajne predloge za prenovljen okvir ekonomskega upravljanja 11 . Ključni cilj njenih predlogov je okrepiti vzdržnost javnega dolga ter z reformami in naložbami spodbujati trajnostno, vključujočo in odporno rast v vseh državah članicah. Srednjeročni fiskalni in strukturni načrti, ki jih bodo pripravile in predstavile države članice, tvorijo temelj predlogov. V skladu s predlogi Komisije naj bi države članice v svojih načrtih določile cilje glede odhodkov, ukrepe za obravnavo makroekonomskih neravnotežij ter prednostne reforme in naložbe za obdobje najmanj štirih let. Novi postopek fiskalnega nadzora bo ostal vključen v evropski semester, ki bo torej še naprej osrednji okvir za usklajevanje ekonomske in zaposlovalne politike ter bo zagotavljal dopolnjevanje srednjeročnih fiskalnih in strukturnih načrtov ter naložb in reform, vključenih v načrte za okrevanje in odpornost ter programe kohezijske politike. Hiter dogovor Evropskega parlamenta in Sveta o predlogih je nujna prednostna naloga, pri čemer Komisija podpira odločenost Sveta glede zaključka dela v zvezi z okvirom ekonomskega upravljanja leta 2023.

2. GOSPODARSKI OBETI IN OBETI GLEDE ZAPOSLOVANJA

Zaradi rezultatov, ki jih je gospodarstvo EU doseglo v začetku leta 2023 in so boljši od pričakovanih, ter nižjih cen energije so se obeti glede rasti v tem in naslednjem letu izboljšali. Poleg tega so skupna prizadevanja za diverzifikacijo oskrbe z energijo, napolnitev skladišč plina in zmanjšanje povpraševanja po energiji ter milo vreme ublažili socialno-ekonomske posledice teh napetosti. V prihodnosti se pričakuje, da bodo gospodarstvo EU podpirali nižje cene energije, izboljšanje oskrbovalnih verig in nadaljnja krepitev trga dela. Tveganje pomanjkanja plina se je sicer precej zmanjšalo, negotovost glede cen plina naslednjo zimo in pozneje pa ostaja. Na splošno se pričakuje, da se bo obseg gospodarske dejavnosti povečeval hitreje, kot je bilo sprva predvideno. BDP EU naj bi se v letu 2023 povečal za 1,0 %, v letu 2024 pa za 1,7 %.

Inflacija se bo po napovedih še naprej zniževala, vendar so pritiski na osnovne cene močnejši, kar vpliva na podjetja in zmanjšuje kupno moč gospodinjstev. Skupna inflacija je v EU vrh dosegla pri 11,5 % oktobra 2022, razlike v inflaciji v EU in državah članicah euroobmočja pa so dosegle zgodovinske ravni. Vendar so se cenovni pritiski postopno širili, ko so se domači gospodarski akterji prilagodili višjim cenam vložkov. Posledično se je osnovna inflacija, ki ne vključuje cen energije in nepredelanih živil, izkazala za vztrajnejšo, čeprav naj bi svoj vrh dosegla v prvem četrtletju 2023 in se v prihodnjih četrtletjih postopoma znižala. Podobno so se v prvem četrtletju 2023 zvišale cene hrane, vendar naj bi v istem letu dosegle tudi najvišjo vrednost skladno z umirjanjem cen kmetijskih surovin. Zaradi visoke inflacije se monetarni pogoji zaostrujejo, ta trend pa se bo predvidoma nadaljeval. Posledično so se stroški financiranja za banke zvišali, standardi glede posojil pa zaostrili, kar je upočasnilo tok posojil za gospodarstvo. Inflacija naj bi se leta 2023 še naprej zniževala, vendar bo ostala precej nad ciljno vrednostjo in bo še naprej vplivala na kupno moč gospodinjstev, zlasti v skupinah z nizkimi in nižjimi srednjimi dohodki, in na podjetja.

Trg dela ostaja močen in pričakuje se, da se bo rast plač okrepila. Stopnja zaposlenosti, ki je v zadnjem četrtletju 2022 znašala 74,8 %, se približuje zgodovinsko visokim vrednostim. Razpoložljivost delovne sile na trgu dela 12 in brezposelnost sta na zgodovinsko nizkih ravneh. Stopnja prostih delovnih mest za celotno gospodarstvo je nad povprečjem iz obdobja 2010–2019, čeprav se je v drugi polovici leta 2022 rahlo znižala, pomanjkanje delovne sile pa ovira proizvodnjo v vse več podjetjih 13 . V zvezi s plačami so se nominalni prejemki na zaposlenega v EU leta 2022 povečali za 4,9 % v primerjavi z letom 2021. Vendar ta rast precej zaostaja za inflacijo, med panogami in državami članicami pa obstajajo zelo velike razlike. Posledično so se realne plače v EU leta 2022 znižale za več kot 4 %, kar je povzročilo precejšnje zmanjšanje kupne moči delavcev. Nedavna zvišanja zakonsko določene minimalne plače v več državah članicah in višje izpogajane plače pomagajo ublažiti izgube kupne moči iz leta 2022. Pričakuje se, da bo trg dela v letu 2024 ostal močen, rast plač pa naj bi se pospešila in presegla inflacijo. 

Finančni sektor EU se je v razmerah porajajočih se izzivov izkazal za odpornega. Zaradi močne regulacije, zlasti uporabe mednarodnih standardov za vse banke, učinkovitega nadzora in trdnega okvira za krizno upravljanje, uvedenega v odziv na svetovno finančno krizo, ter napredka pri dokončni vzpostavitvi bančne unije in izgradnji unije kapitalskih trgov je finančni sistem EU odpornejši. Učinek nedavnih pretresov na trgih v ZDA in Švici od marca 2023 je bil v EU zajezen. Vendar so ti dogodki izpostavili medsebojno povezanost svetovnih finančnih trgov in krhkost zaupanja vlagateljev. Izpostavili so tudi ključno vlogo regulacije, nadzora in obvladovanja tveganj v bančnem sektorju v zahtevnem makrofinančnem okolju. Vztrajne geopolitične negotovosti, dolgotrajen inflacijski pritisk in postopno uvajanje strožje monetarne politike so ustvarili pritisk na finančni sistem. Tveganja so ostala povečana zaradi zelo visokih ravni dolga v nekaterih delih gospodarstva in po svetu.

3. OBLIKOVANJE TRDNEGA IN NA PRIHODNOST PRIPRAVLJENEGA GOSPODARSTVA EU – KLJUČNI CILJI ZA SPECIFIČNA PRIPOROČILA ZA DRŽAVE ZA LETO 2023

Ekonomska politika bi morala biti še naprej namenjena obravnavi tveganj, povezanih z visoko inflacijo, zlasti za ranljiva gospodinjstva in podjetja, ter obravnavati dolgoročne izzive. Čeprav se je inflacija cen energije znižala, bodo cenovni pritiski še nekaj časa prisotni. Boj proti inflaciji ostaja ključna prednostna naloga politike v prihodnjem obdobju. Zato morata biti monetarna in fiskalna politika dosledni. V okviru tega bi bilo treba fiskalne ukrepe, sprejete v odziv na cene energije, leta 2023 postopoma odpraviti. Če bodo cene energije spet narasle in podpore ne bo mogoče povsem odpraviti, bodo še naprej ključne ciljno usmerjene politike za podporo ranljivim gospodinjstvom in podjetjem, ne pa obširne in manj učinkovite podporne politike. Zmerna zvišanja plač doslej niso še dodatno povečevala inflacije, dobičkonosnost podjetij pa se je povečala. Kljub temu se bodo nominalne plače po pričakovanjih še naprej višale, pozorno pa bi bilo treba spremljati povezavo z gibanjem cen. Zaradi stalnega zaostrovanja finančnih pogojev je bila izpostavljena tudi potreba po spremljanju makrofinančnih tveganj, doseganju nadaljnjega napredka v zvezi z unijo kapitalskih trgov in dokončni vzpostavitvi bančne unije. Poleg kratkoročnih prednostnih nalog mora politika na ravni držav članic in ravni EU še naprej obravnavati dolgoročne izzive, vključno s potrebo po krepitvi konkurenčnosti, produktivnosti, spretnosti in odpornosti gospodarstva EU, ob upoštevanju demografskih sprememb ter hitro napredovati pri digitalnem in zelenem prehodu v skladu z industrijskim načrtom v okviru zelenega dogovora.

Mehanizem za okrevanje in odpornost je bistven za pospešitev dvojnega, zelenega in digitalnega prehoda ter za krepitev odpornosti EU na prihodnje izzive, hkrati pa prispeva k izvajanju evropskega stebra socialnih pravic; še naprej bi ga bilo treba brez odlašanja uvajati. Mehanizem za okrevanje in odpornost je po dveh letih od uvedbe deležen visoke javne podpore evropskih državljanov 14 , pri čemer je v tem obdobju zagotovil znatno finančno podporo ter pripomogel k okrevanju gospodarstva EU po pandemiji COVID-19 in krepitvi odpornosti EU. Od konca leta 2022 so vzpostavljeni vsi načrti za okrevanje in odpornost, v njih pa se upoštevajo vsa ustrezna specifična priporočila za države ali njihov večji del. Več državam članicam je bila pri pripravi in izvajanju načrtov zagotovljena pomoč v okviru Instrumenta za tehnično podporo. Komisija je doslej v okviru mehanizma za okrevanje in odpornost obravnavala 24 zahtevkov za plačilo in izplačala skupaj več kot 152 milijard EUR za uspešno izvajanje reform in naložb. Z vključitvijo poglavij REPowerEU je mehanizem za okrevanje in odpornost izkazal tudi prožnost pri obravnavi novih izzivov, povezanih zlasti z energetsko varnostjo EU in industrijskim prehodom na neto ničelno gospodarstvo. Da bi v celoti izkoristili te prednosti, je treba načrte za okrevanje in odpornost izvajati hitro, v več primerih tudi z odpravljanjem tveganja, da bi prihajalo do zamud. Medtem ko je bilo izvajanje načrtov za okrevanje in odpornost konec leta 2022 na splošno na pravi poti, se nekatere države članice srečujejo z izzivi pri upravljanju sredstev, deloma zaradi omejene upravne zmogljivosti ali naložbenih ozkih grl. Tekoči postopek revizije načrtov za okrevanje in odpornost je priložnost za obravnavo teh vprašanj in izboljšanje sposobnosti za črpanje sredstev iz mehanizma za okrevanje in odpornost. Poleg tega se pričakuje, da bodo revizije načrtov vplivale tudi na razpored izplačil sredstev iz mehanizma za okrevanje in odpornost v letu 2023 in pozneje. Da bi se zagotovila zadostna predvidljivost zadolževanja EU in da bi se proračunskemu organu v okviru postopka priprave predloga proračuna za leto 2024 omogočila ustrezna preglednost glede potreb po financiranju v prihodnjih mesecih, je pomembno, da se pri načrtovanju prihodnjih plačil ustrezno upoštevajo pričakovane zamude. Uspešen postopek revizije načrtov bo državam članicam poleg tega omogočil, da se v letu 2024 vrnejo na pravo pot in se uskladijo z razporedom izplačil. Hkrati bo poleg več kot 186 milijard EUR, izplačanih državam članicam v okviru programov kohezijske politike za obdobje 2014–2020 od začetka pandemije, v okviru programov kohezijske politike za obdobje 2021–2027 mobiliziranih še približno 505 milijard EUR za države članice in regije EU. Tudi te programe je treba hitro izvesti, med drugim z obravnavo težav v zvezi z zmogljivostmi za izvajanje.

V letošnjih poročilih o državah so opredeljeni ukrepi politike, ki so na ravni držav članic potrebni za premagovanje neposrednih gospodarskih in socialnih izzivov ter hkrati za povečanje odpornosti, dolgoročne konkurenčnosti in produktivnosti. Poročila o državah vsebujejo celovito analizo odpornosti držav članic 15 , njihovega gospodarskega in socialnega razvoja ter izzivov ob upoštevanju regionalne razsežnosti. Vsebujejo oceno napredka pri izvajanju evropskega stebra socialnih pravic na podlagi pregleda socialnih kazalnikov ter pri doseganju krovnih ciljev EU in nacionalnih ciljev za leto 2030 glede zaposlovanja, spretnosti in zmanjševanja revščine, pa tudi ciljev trajnostnega razvoja. Posebna pozornost je namenjena tudi dolgoročni konkurenčnosti in produktivnosti, hkrati pa poročila zagotavljajo posodobljeno in podrobnejšo analizo energetske varnosti in cenovne dostopnosti energije, prehoda na čisto energijo in okoljske trajnostnosti. V poročilih o državah so opredeljeni izzivi, ki so v načrtih za okrevanje in odpornost obravnavani le delno ali sploh ne, in morebitni nastajajoči izzivi. Podrobno je obravnavan tudi napredek pri izvajanju načrtov za okrevanje in odpornost, pri čemer so navedeni primeri doseženih mejnikov in ciljev, hkrati pa izpostavljeni primeri, v katerih bi bilo treba obravnavati tveganja in zamude pri izvajanju.

Specifična priporočila za države, ki jih pripravlja Komisija, na podlagi analize poročil o državah odražajo opredeljene izzive ter stanje izvajanja načrtov za okrevanje in odpornost. Priporočila so razdeljena v štiri poddele:

1.priporočilo o fiskalni politiki, ki po potrebi vključuje fiskalne in strukturne reforme;

2.priporočilo o nadaljevanju ali pospešitvi izvajanja načrta za okrevanje in odpornost, (vključno z njegovimi revizijami in vključitvijo poglavij REPowerEU) ob upoštevanju morebitnih tveganj pri izvajanju za posamezne države ter o hitrem izvajanju sprejetih programov kohezijske politike;

3.posodobljeno priporočilo o prehodu na čisto energijo v skladu s cilji načrta REPowerEU

4.ter po potrebi dodatno priporočilo o še nerešenih in/ali nastajajočih izzivih na področju gospodarstva ali zaposlovanja.

Posodobljeno, bolj razčlenjeno priporočilo o izzivih na področju reform in naložb, povezanih z energijo, se upošteva pri tekočem postopku dokončnega oblikovanja poglavij REPowerEU ter države članice usmerja pri posodabljanju nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov. V poglavjih REPowerEU v okviru načrtov za okrevanje in odpornost, s temu namenjenim dodatnim financiranjem, bi bilo treba ustrezno obravnavati izzive, opredeljene v specifičnih priporočilih za države in pomembne v okviru načrta REPowerEU 16 . Specifična priporočila za države bodo državam članicam zagotovila smernice za reševanje ključnih izzivov, ki so v prvotnih načrtih za okrevanje in odpornost obravnavani le delno ali sploh ne, ter bodo pomagala pri izvajanju industrijskega načrta v okviru zelenega dogovora na nacionalni in regionalni ravni.

4. POVEČANJE KONKURENČNOSTI IN PRODUKTIVNOSTI NA DRUŽBENO VKLJUČUJOČ NAČIN – PREGLED UGOTOVLJENIH SKUPNIH IZZIVOV

Poleg tega, da morajo države članice pravočasno izvesti reforme in naložbe iz načrtov za okrevanje in odpornost, se soočajo še z več še nerešenimi ali novimi skupnimi in za države specifičnimi izzivi.

4.1 Makroekonomska stabilnost

Učinek visoke inflacije povzroča novo ranljivost v razmerah, ko je treba zmanjšati javni dolg. Usklajeni ukrepi politike na ravni EU in nacionalni ravni so pomagali ublažiti posledice pandemije COVID-19 in zvišanja cen energije ter s tem povezane gospodarske in socialne posledice, zlasti za ranljiva podjetja in gospodinjstva. Vendar so te krize v več državah članicah povzročile višji javni dolg. Nedavno so ukrepi fiskalne politike, vzpostavljeni leta 2022 za reševanje energetske krize, povzročili velike fiskalne stroške. Glede na pomladansko gospodarsko napoved Komisije iz leta 2023 so neto stroški teh ukrepov leta 2022 znašali 1,2 % letnega BDP EU, podobno pa tudi leta 2023. Fiskalna politika bi morala biti preudarna, da se zagotovi vzdržnost dolga in s tem tudi podpre monetarna politika. Hkrati so se zaradi razlik v stopnji inflacije in strožjih pogojev financiranja povečale makroekonomske ranljivosti.

Močno usklajevanje fiskalne politike EU in euroobmočja je ključno pri zagotavljanju skladne kombinacije fiskalne in monetarne politike ter bo olajšalo nalogo monetarne politike. V letih 2023 in 2024 bi morale biti fiskalne politike preudarne, da se zagotovi osredotočenost na srednjeročno vzdržnost dolga, hkrati pa se poveča potencial rasti ter zagotovita trajnostna in odporna zeleni in digitalni prehod. Države članice bi morale, odvisno od njihovih izzivov v zvezi z dolgom, dolg ohranjati na preudarnih ravneh ali zagotoviti verodostojno in stalno srednjeročno zmanjševanje dolga. Javnofinančna prilagoditev za leto 2024 bi morala biti skladna z veljavno zakonodajo v okviru Pakta za stabilnost in rast, vse države članice pa bi morale primanjkljaj ohraniti pod referenčno vrednostjo 3 % BDP iz Pogodbe oziroma ga znižati pod to vrednost. Kot je navedeno v sporočilu Komisije z dne 8. marca 2023 o smernicah za fiskalno politiko za leto 2024 17 , fiskalna komponenta predlaganih specifičnih priporočil za države vključuje tiste elemente zakonodajnih predlogov z dne 26. aprila 2023, ki so skladni z veljavno zakonodajo.

Fiskalne ukrepe, sprejete v odziv na šok zaradi cen energije, bi bilo treba postopoma odpraviti. Stalno zniževanje cen energentov blaži skupno inflacijo, ki je vrh dosegla oktobra 2022, čeprav osnovna inflacija ostaja visoka in se še zvišuje. V tem okviru dolgotrajna fiskalna podpora za gospodinjstva in podjetja, ki ni ciljno usmerjena, krepi inflacijske pritiske. To povečuje verjetnost, da bodo centralne banke še bolj zaostrile monetarno politiko, kar bi ustvarjalo pritisk na finančno stabilnost. Če bodo zaradi ponovnega zvišanja cen energije potrebni podporni ukrepi, bi morali biti ti usmerjeni v zaščito ranljivih gospodinjstev in podjetij, zagotavljati fiskalno vzdržnost ter ohranjati spodbude za varčevanje z energijo. Poleg tega bi morale države članice izboljšati kakovost in sestavo svojih javnih financ, še naprej ščititi nacionalno financirane naložbe in zagotoviti učinkovito uporabo sredstev iz mehanizma za okrevanje in odpornost ter drugih skladov EU, kot je program InvestEU, zlasti v luči zelenega in digitalnega prehoda ter potrebe po okrepitvi gospodarske in socialne odpornosti EU. Glede na uničujoče poplave, ki so prizadele Italijo maja 2023, se bodo stroški neposredne nujne pomoči v zvezi s temi poplavami upoštevali pri naknadnih ocenah skladnosti ter se bodo načeloma šteli za enkratne in začasne ukrepe.

Ker je negotovost glede makroekonomskih obetov zdaj še vedno velika, Komisija meni, da odločitev o začetku postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem za države članice to pomlad ne bi smela biti sprejeta, kot je že navedla v svojem sporočilu z dne 8. marca 2023 o smernicah za fiskalno politiko za leto 2024. Hkrati bo Komisija Svetu predlagala, naj spomladi 2024 na podlagi podatkov o realizaciji za leto 2023 in v skladu z obstoječimi pravnimi določbami začne postopke v zvezi s čezmernim primanjkljajem, ki temeljijo na primanjkljaju. Države članice bi morale to upoštevati pri izvrševanju proračunov za leto 2023 in pri pripravi osnutkov proračunskih načrtov za leto 2024 to jesen.

Uravnotežena davčna mešanica, učinkovita orodja za boj proti strategijam agresivnega davčnega načrtovanja in boljše izpolnjevanje davčnih obveznosti prispevajo k pravični obravnavi davkoplačevalcev in učinkovitemu financiranju javnih storitev. Prenos dela davčne obremenitve dela na druge vrste davkov, vključno z okoljsko obdavčitvijo in obdavčitvijo nepremičnin, tako da se ustrezno upošteva porazdelitveni učinek takega prenosa, bi podprl zeleni prehod ter spodbudil trajnostno rast in ustvarjanje delovnih mest. Strategije agresivnega davčnega načrtovanja podjetij ali posameznikov v eni državi članici imajo lahko negativne učinke prelivanja na preostalo EU. To zato terja odločne in usklajene ukrepe. Sprejetje direktive EU o minimalnem davku (steber 2), ki določa minimalno dejansko davčno stopnjo v višini 15 %, ki se bo začela uporabljati pred koncem leta 2023, je bil ključni mejnik 18 . Podobno bi morali nadaljnja posodobitev in digitalizacija davčnih uprav dodatno znižati stroške usklajevanja in povečati davčne prihodke.

Strožji pogoji financiranja povečujejo ranljivosti in tveganja v nekaterih državah članicah, različne stopnje inflacije v EU pa lahko povzročijo konkurenčne pritiske. Visoka nominalna rast BDP, ki jo poganja inflacija, kratkoročno pomaga zmanjšati deleže javnega dolga v BDP v javnem in zasebnem sektorju, hkrati pa se višje obrestne mere šele postopoma odražajo v stroških servisiranja dolga. Vendar zaostreni pogoji financiranja povečujejo tveganja, povezana z visokimi stopnjami dolga. Cene stanovanjskih nepremičnin so se v več državah članicah leta 2022 močno zvišale, a so zvišanja postala zmernejša, saj so dohodki pod pritiskom, obrestne mere pa se zvišujejo. Hkrati lahko razlike v stopnji inflacije, ki jih spremljajo zvišanja stopenj dobička in stroškov dela, privedejo do izgub stroškovne konkurenčnosti v nekaterih panogah in regijah. Primanjkljaji na tekočem računu so se v nekaterih državah članicah povečali, kar odraža veliko višje uvozne cene energije, v nekaterih primerih pa tudi močno domače povpraševanje.

Nedavna zvišanja obrestnih mer so povzročila zaskrbljenost zaradi nekaterih ranljivosti v finančnem sektorju, kar zahteva pozorno spremljanje. Napredek, ki ga je EU dosegla pri krepitvi bančnega nadzora in dokončni vzpostavitvi bančne unije, je pomemben korak v smeri zagotavljanja makrofinančne stabilnosti 19 . Poleg tega se obseg nedonosnih posojil zmanjšuje, pri čemer se nedonosna posojila še naprej obravnavajo, dvig obrestnih mer pa izboljšuje dobičkonosnost bančnega sektorja. Kljub temu zviševanje hipotekarnih obrestnih mer in poslabšanje zmožnosti servisiranja dolga zaradi zmanjšanja realnega dohodka gospodinjstev v nekaterih državah povzročata pritisk na zniževanje cen stanovanjskih nepremičnin. V nekaterih državah je v sektorju poslovnih nepremičnin prišlo do podobnih znižanj zaradi višjih stroškov financiranja in slabše stopnje zasedenosti. V tem okviru so še naprej pomembni spremljanje kakovosti sredstev, pravočasno in proaktivno sodelovanje z dolžniki v težavah (zlasti tistimi, ki so sposobni preživeti), nadaljnje izboljšanje učinkovitosti insolvenčnih okvirov in nadaljnji razvoj sekundarnih trgov za nedonosna posojila. Širše gledano so izzivi, povezani z digitalizacijo, še naprej prisotni in so se na nekaterih področjih celo okrepili, kar dokazujejo pogostejši obsežni kibernetski incidenti. Tveganja, povezana z nebančnim finančnim posredništvom, in tveganja, ki se lahko pojavijo z večjo uporabo decentraliziranih financ, je treba ustrezno spremljati in obravnavati. V zvezi z vsemi temi vprašanji je bistvenega pomena sodelovanje med nacionalnimi in evropskimi nadzornimi organi, pa tudi sodelovanje z ECB in mednarodnimi regulativnimi organi.

Komisija je v okviru postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji v 11 državah članicah ugotovila ranljivosti, povezane z makroekonomskimi ali čezmernimi neravnotežji. V zvezi s šestimi državami članicami kaže, da so nedavne ranljivosti trenutno omejene in začasne. V okviru 2 so povzete ugotovitve v zvezi s sedanjimi makroekonomskimi neravnotežji v državah članicah, podrobnejše informacije pa so navedene v Dodatku 4.

4.2 Energetska in okoljska trajnostnost

Kljub dosežkom v zvezi z zanesljivostjo oskrbe z energijo v zadnjih mesecih priprava na prihodnjo zimo ne pušča veliko prostora za samozadovoljstvo. EU je v zadnjem letu dosegla izjemen napredek pri varčevanju z energijo, diverzifikaciji oskrbe z energijo in optimizaciji obstoječe infrastrukture. Poraba zemeljskega plina v EU se je med avgustom 2022 in marcem 2023 zmanjšala za 17,7 % v primerjavi s povprečno porabo plina v enakih mesecih v obdobju med letoma 2017 in 2022 21 . Delež uvoza po plinovodih iz Rusije v skupnem uvozu plina v EU se je s preteklih 50 % januarja 2023 zmanjšal na 7 %. To je rezultat kombinacije ukrepov, ki so jih sprejele EU in nacionalne vlade, strukturnih sprememb povpraševanja in tudi visokih cen. Utekočinjeni zemeljski plin (UZP), ki prihaja po morju, je imel vodilno vlogo pri nadomestitvi ruskih količin plina, saj se je njegova količina med letoma 2021 in 2022 močno povečala, in sicer z 81 milijard kubičnih metrov na približno 135 milijard kubičnih metrov. Novi projekti za UZP bi morali še bolj povečati zmogljivost EU za uvoz UZP in v prihodnje preprečiti nepotrebne odvisnosti. Vendar bi lahko morebitna popolna zaustavitev dobave ruskega plina, incidenti na infrastrukturi, suša in nenačrtovano vzdrževanje elektrarn ogrozili varnost oskrbe EU, zato je potrebno nadaljnje pozorno spremljanje. Prizadevanje za diverzifikacijo z UZP bo leta 2023 okrepljeno s prvimi skupnimi nabavami plina in krepitvijo stikov z drugimi dobavitelji plina. Poleg tega se pričakuje, da bodo ukrepi iz poglavij REPowerEU načrtov držav članic za okrevanje in odpornost skupaj s programi kohezijske politike, prihodki iz sistema EU za trgovanje z emisijami, finančno podporo iz skladov za inovacije in modernizacijo ter programom InvestEU prispevali k energetski varnosti s spodbujanjem uporabe čiste energije, energijske učinkovitosti in zmanjševanja povpraševanja po energiji, pa tudi k odpravljanju energetske revščine ter notranjih in čezmejnih ozkih grl pri prenosu in distribuciji. Poleg tega je še vedno ključno racionalizirati naložbe, poenostaviti postopke za izdajo dovoljenj in premostiti ovire za uporabo obnovljivih virov energije in njihovo vključevanje v omrežje. Prizadevati si je treba tudi za zagotavljanje podpore pri shranjevanju električne energije ter krepitvi odpornosti omrežja na vse bolj spremenljivo ponudbo in povpraševanje.

Z odobritvijo velikega dela svežnja „Pripravljeni na 55“ bi se bilo treba zdaj posvetiti izvajanju ukrepov za doseganje podnebnih in energetskih ciljev ter ciljev na področju prometa. Sveženj vzpostavlja ravnovesje med oblikovanjem cen, cilji, standardi in podpornimi ukrepi za doseganje podnebnega cilja do leta 2030, določenega v evropskih podnebnih pravilih. Višji podnebni in energetski cilji ter cilji na področju prometa do leta 2030 in odločitev EU, da zmanjša odvisnost od ruskih fosilnih goriv, pomenijo, da bi bilo treba zeleni prehod še naprej pospeševati. Prihodnji izziv vključuje odločno izvajanje načrtovanih in/ali dogovorjenih ukrepov. Hkrati je treba za doseganje višjega cilja do leta 2030 opredeliti nove podnebne in energetske ukrepe politike. K temu bo prispevala posodobitev nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov držav članic. Načrti, v katerih bi bilo treba upoštevati najnovejša specifična priporočila za države 22 , zagotavljajo kratkoročno, srednjeročno in dolgoročno predvidljivost naložb ter so ključni za mobilizacijo obsežnih naložb, potrebnih za doseganje podnebnih ciljev do let 2030 in 2050 23 . Nadaljnja prizadevanja so potrebna na večini področij, kot so prilagajanje podnebnim spremembam, vključno s trajnostnim gospodarjenjem z vodnimi viri, prehranski sistemi, vključno z ohranjanjem tal in zaustavitvijo izgube biotske raznovrstnosti, ter drugi sektorji rabe zemljišč. Hkrati morajo države članice doseči še druge cilje okoljske politike, dogovorjene na ravni EU, vključno z doseganjem ničelnega onesnaževanja zraka, vode in tal. Letna naložbena vrzel za uresničitev okoljskih ciljev EU, ki presegajo podnebne in energetske cilje, je ocenjena na 110 milijard EUR 24 . Pri načrtovanju proračuna je treba upoštevati pogojne obveznosti, povezane s podnebnimi tveganji, in nadalje razvijati prakse zelenega proračunskega načrtovanja, da bi javne naložbe, potrošnjo in obdavčitev uskladili z zelenimi prednostnimi nalogami.

S krepitvijo zelenega prehoda naših industrij se bo zmanjšala splošna odvisnost EU od fosilnih goriv in povečala odpornost na šoke pri oskrbi z energijo. Zvišanja cen energije so močno prizadela veliko podjetij, zlasti mala in srednja podjetja (MSP) ter podjetja v energetsko intenzivnih panogah, tudi ob upoštevanju podpore države. Politike bi morale biti še naprej osredotočene na spodbujanje zelenega prehoda na področjih, kot so energijska učinkovitost industrijskih in proizvodnih procesov ter stavb, razogljičenje industrije in krožno gospodarstvo 25 . Sinergije z digitalnim prehodom bi bilo treba čim bolj povečati. Države članice bi morale na podlagi svojih načrtov za okrevanje in odpornost še naprej vlagati v obnovljivi vodik ali vodik iz nefosilnih virov na področjih uporabe, na katerih je težko zmanjšati emisije, v industriji in nekaterih prometnih sektorjih, kot so cestni, pomorski in letalski promet. Poleg tega bi nadaljnje zmanjšanje okolju škodljivih subvencij in vključitev načela odgovornosti povzročitelja pripomogla k internalizaciji stroškov degradacije narave ter spodbudila učinkovito rabo in produktivnost virov. Za zagotovitev, da nobena oseba ali regija ne bo prezrta, bi bilo treba upoštevati porazdelitvene, teritorialne in socialne učinke. Sklad za pravični prehod bi bilo treba dobro izvesti, da bo prispeval k pravičnemu prehodu za najbolj prizadeta območja, med drugim s podpiranjem ukrepov za preusposabljanje in izpopolnjevanje.

Ukrepi držav članic za skrajšanje in poenostavitev postopkov za izdajo dovoljenj so ključni za pospešitev proizvodnje in uvajanja energije iz obnovljivih virov ter druge neto ničelne rešitve. Dolgotrajni in zapleteni postopki za izdajo dovoljenj na nacionalni ravni so glavna ovira pri uvajanju obnovljivih virov energije v večini držav članic. Projektna skupina za uveljavljanje pravil enotnega trga 26 je leta 2022 na podlagi poročil podjetij pregledala približno 170 s postopkom povezanih ovir za izdajanje dovoljenj za obnovljive vire energije v državah članicah, od tega pa naj bi jih več kot 80 odpravila. Pomembni primeri vključujejo dolgotrajne postopke, kadrovsko podhranjene organe za izdajo dovoljenj, razdrobljeno sprejemanje odločitev in pomanjkanje usklajevanja, kar je vodilo k odločitvam in časovnim okvirom, ki med regijami niso bili skladni.

Hitrejša razširitev in nadgradnja infrastrukture za prenos in distribucijo električne energije, vključno s čezmejnimi povezovalnimi daljnovodi, sta ključni pogoj za vključitev znatno večjega deleža obnovljivih virov energije in za nadaljnjo elektrifikacijo povpraševanja. Države članice bi se morale osredotočiti na nove objekte za dolgo- in kratkoročno shranjevanje energije, da bi se zagotovili prožnost in zanesljivost oskrbe v energetskih sistemih z velikim deležem spremenljivih obnovljivih virov energije. Cilj držav članic v zvezi z uvedbo energije iz obnovljivih virov na morju (111 GW do leta 2030) poudarja potrebo, da morajo države članice hitro razviti ključna priobalna omrežja in ustrezno okrepiti kopenska omrežja.

Močna in inovativna proizvodna zmogljivost v vrednostnih verigah čiste tehnologije bo pospešila zeleni prehod. Komisija je za okrepitev odpornosti in konkurenčnosti neto ničelnih tehnologij v EU ter varnejši in bolj trajnosten energetski sistem EU marca 2023 predlagala akt o neto ničelni industriji 27 . Države članice morajo hkrati še naprej izkoriščati svoje talente, intelektualna sredstva in industrijske zmogljivosti ter spodbujati zasebne vlagatelje k sodelovanju v zagonskih podjetjih s sedežem v EU in k širjenju inovacij 28 . Države članice bi se morale osredotočiti tudi na premagovanje izzivov, povezanih s pomanjkanjem usposobljenih delavcev v različnih segmentih tehnologije čiste energije. Okrepitev konkurenčnosti sektorja čiste energije je ključna za uresničevanje načrta REPowerEU in dolgoročnejšega cilja EU 29 .

Proizvodnja čiste energije si mora zagotoviti dostop do kritičnih surovin, vključno z diverzifikacijo, recikliranjem in nadomeščanjem. Za doseganje ciljev zelenega in digitalnega prehoda je treba zagotoviti dostop do zanesljivih, trajnostnih in diverzificiranih virov kritičnih surovin, zmanjšati odvisnost od posameznih dobaviteljev ter oblikovati zanesljive in trajnostne oskrbovalne verige za rudarjenje, predelavo in rafiniranje ter recikliranje. Pri tem bo ključnega pomena izkoristiti in razširiti sodelovanje s trgovinskimi partnerji EU, med drugim s sklepanjem vzajemno koristnih strateških partnerstev s trgi in gospodarstvi v razvoju. Tudi rešitve in poslovni modeli krožnega gospodarstva ponujajo pomembne priložnosti za doseganje ciljev strateške avtonomije na okolju prijazen način. Zagotavljanje zasnove, ki omogoča recikliranje, recikliranje in pospešitev prehoda na krožno gospodarstvo so prednostne naloge akta o kritičnih surovinah 30 . Države članice bi morale to dopolnjevati, na primer v zvezi s trajnimi magneti in ponovno uporabo rudarskih odpadkov. Oblikovati bi bilo treba usklajene strategije, ki ne le odpravljajo ovire, ampak tudi spodbujajo raziskovanje, pridobivanje, predelavo in recikliranje materialov po vsej EU. Splošneje se mora prehod industrij EU na krožnost še uresničiti, saj se je produktivnost virov v obdobju 2012–2021 povečala le malenkostno.

4.3 Produktivnost

Dobro delujoč enotni trg zmanjšuje vrzeli v produktivnosti in konkurenčnosti med državami članicami in regijami EU. Enotni trg je temelj blaginje v Evropi že vse od vzpostavitve pred tremi desetletji. Podjetja EU imajo koristi od „domačega trga“ z več kot 450 milijoni potrošnikov, ki kupujejo njihove izdelke, lažjega dostopa do najrazličnejših dobaviteljev in nižjih stroškov na enoto, državljani EU pa imajo zaradi konkurence med podjetji koristi od več inovacij, nižjih cen ter višjih standardov varnosti in varstva okolja 31 . Enotni trg poleg tega EU varuje pred večjimi šoki na področju povpraševanja ali ponudbe in lahko pomaga pri obvladovanju cenovnih pritiskov v času visoke inflacije. Srednje- do dolgoročno lahko pomaga odpravljati ranljivosti v oskrbovalni verigi in podpre povečanje zmogljivosti za dvojni prehod ter odpornost in varnost EU. Čeprav je enotni trg bistven za globalno privlačnost EU, se je v zadnjih nekaj desetletjih povprečna rast produktivnosti upočasnila in je šibkejša kot v drugih večjih gospodarstvih, to pa ovira konkurenčnost podjetij EU 32 . V državah članicah in regijah EU produktivnost dejansko stagnira, kar povzroča vse večje razlike zlasti znotraj držav članic EU. Poleg tega med regijami obstajajo velike razlike na področju dostopa do izobraževanja, raziskav in inovacij ter mobilnosti, ki so še večje na podeželskih in najbolj oddaljenih območjih ter na zelo oddaljenih območjih, kot so najbolj oddaljene regije, v katerih je dostop do osnovnih in socialnih podpornih storitev na splošno še vedno izziv. Izvajanje programov kohezijske politike ter načrtov za okrevanje in odpornost do leta 2026 bo pomembno prispevalo k izboljšanju konkurenčnosti EU in spodbujanju kohezije EU. Načrti za okrevanje in odpornost poleg naložbenih ukrepov, med drugim v okviru programa InvestEU, vključujejo reforme, namenjene poenostavitvi regulativnega okolja na nacionalni in regionalni ravni, pospeševanju dostopa do financiranja ter izboljšanju rasti in odpornosti MSP s preusposabljanjem in izpopolnjevanjem zaposlenih ali krepitvijo njihovih raziskovalnih in razvojnih zmogljivosti.

Resnično enotni trg za storitve bi prav tako prinesel veliko povečanje produktivnosti. Trgi storitev EU se soočajo z več izzivi, med drugim z majhnim konkurenčnim pritiskom, nižjimi ravnmi produktivnosti in nižjimi stopnjami rasti kot proizvodnja, s slabim povezovanjem čezmejnih storitev in nizko poklicno mobilnostjo. Zmanjšanje regulativnih omejitev na nacionalni ravni bi povečalo konkurenčnost, olajšalo mobilnost delovne sile in povečalo ponudbo storitev, kjer obstaja največja potreba. Okrepilo bi konkurenčnost proizvodnih industrij, ki veliko poklicnih storitev tudi najemajo in svoje izdelke vse pogosteje ponujajo v kombinaciji s storitvami. Vendar je napredek pri zmanjševanju regulativnih ovir počasen, v nekaterih primerih pa so reforme zastale, zato ostaja veliko omejitev 33 . V veliko državah članicah regulativne ovire na primer še posebno prevladujejo v ključnih poslovnih storitvah (pravne in računovodske storitve in storitve za arhitekte). Gradbeni sektor, ki je ključen za zeleni prehod, se pogosto sooča z zahtevami glede dovoljenj in kvalifikacij, ki so po nepotrebnem obremenjujoče. Razdrobljene odgovornosti in dejavnosti, rezervirane za različne poklice in specializacije (zlasti arhitekte in gradbene inženirje), še dodatno vplivajo na prosto gibanje strokovnjakov. Pri maloprodajnih storitvah je raven omejitev bodisi ostala nespremenjena bodisi je bila v številnih državah članicah leta 2022 v primerjavi z letom 2018 še višja 34 .

Odprava regulativnih ovir ob hkratnem zagotavljanju dobrega upravljanja in spoštovanja pravne države povečuje institucionalno odpornost in izboljšuje poslovno okolje. 60 % ovir, o katerih podjetja EU poročajo danes, je enake vrste kot ovire, o katerih so poročala pred 20 leti. Večina ovir se nanaša na nacionalne predpise in upravne prakse, ki jih lahko obravnavajo neposredno države članice. Odprava ovir na ravni držav članic zgolj za pretok blaga in storitev na enotnem trgu bi lahko do konca leta 2029 celotnemu gospodarstvu prinesla dodatnih 713 milijard EUR 35 . Odprava zakonodajnih in upravnih ovir je podprta z reformami iz mehanizma za okrevanje in odpornost, Komisija pa je pozvala države članice, naj v okviru svojih tekočih revizij še nadalje okrepijo reforme na tem področju. To, kot je bilo že omenjeno, dopolnjuje delo projektne skupine za uveljavljanje pravil enotnega trga. Tudi uporaba sistema SOLVIT 36 za obravnavo težav, povezanih z uporabo zakonodaje o enotnem trgu, se povečuje, zlasti med poslovnimi deležniki. Dobro upravljanje in spoštovanje pravne države, zlasti neodvisni, kakovostni in učinkoviti pravosodni sistemi 37 , delujoči in učinkoviti davčni sistemi ter učinkoviti insolvenčni okviri in trdni okviri za boj proti korupciji in goljufijam so prav tako ključni dejavniki gospodarstva po meri ljudi ter pomagajo izboljševati poslovno okolje. Poleg tega si bo Komisija ponovno prizadevala za racionalizacijo in poenostavitev zahtev glede poročanja za podjetja in uprave, da bi te obremenitve zmanjšala za 25 %, ne da bi ogrozila doseganje s tem povezanih ciljev politike.

Dobro delujoči kapitalski trgi so ključni za financiranje zelenega in digitalnega prehoda ter za podpiranje makroekonomske odpornosti EU in odprte strateške avtonomije EU. Javno financiranje lahko v povezavi s pospeševanjem izgradnje unije kapitalskih trgov sprosti znaten obseg zasebnega financiranja, potrebnega za dvojni prehod. Od začetka pobude za unijo kapitalskih trgov leta 2015 je bil sicer dosežen napredek, a kapitalski trgi EU ostajajo razdrobljeni in premalo razviti, kar kaže, da so potrebni nadaljnji konkretni ukrepi. V razmerah vse višjih obrestnih mer ima veliko podjetij, zlasti MSP, težave pri dostopu do financiranja. Zamude pri plačilih, ki so še večje zaradi visokih cen energije, so prav tako ovira za odpornost podjetij, zlasti MSP. To zahteva okrepitev skupnih prizadevanj za napredek z udeležbo oblikovalcev politik in udeležencev na trgu v vsej EU 38 . Nadaljnje izboljšanje produktivnosti in konkurenčnosti EU bo temeljilo na inovativnejših in varnejših plačilnih sistemih ter okviru za odprte finance, s katerimi bo mogoče izkoristiti prednosti digitalizacije.

Digitalizacija ima pomembno vlogo pri povečanju konkurenčnosti ter zahteva delovno silo z močnejšimi digitalnimi spretnostmi, tudi za MSP, in nadaljnjo digitalizacijo javnih storitev. Digitalno usposobljeno prebivalstvo izboljšuje tehnološki napredek in poganja produktivnost. Digitalizacija MSP je nepogrešljiva za povečanje njihovega inovacijskega potenciala in konkurenčnosti. To je mogoče okrepiti s celovitim ukrepanjem, kot je predlagano v obeh nedavnih predlogih za priporočili Sveta o predlaganem digitalnem izobraževanju in spretnostih 39 , v katerih so bili temelji položeni s strukturiranim dialogom o digitalnem izobraževanju in spretnostih. Digitalna preobrazba uprav, ki vključuje razširitev ponudbe in povečanje interoperabilnosti javnih storitev, ki so na voljo na spletu, ter razpoložljivost odprtih podatkov, izboljšuje poslovno učinkovitost. Poleg tega digitalni prehod krepi zeleni prehod, saj imajo digitalne tehnologije, kot so vesoljski podatki in storitve, pomembno vlogo pri podnebnih ukrepih 40 . Program politike Digitalno desetletje zagotavlja kažipot za sprožitev potenciala EU za digitalno preobrazbo in tlakuje pot za konkurenčnejšo Evropo. 

Trgi javnih naročil potrebujejo odprto konkurenco, da se javna sredstva porabijo čim bolj smotrno. V zadnjih letih se povečuje število javnih naročil z le eno ponudbo. Leta 2022 je bil delež takih naročil na ravni EU največji (37 %) od sprejetja direktive o javnem naročanju leta 2014 41 . Države članice si morajo prizadevati za zmanjšanje tega deleža, da bi se zagotovili enaki konkurenčni pogoji. Javno naročanje lahko z diverzifikacijo povpraševanja spodbudi oskrbovalne verige. Če se uporablja strateško, tako da poudarek ni le na ceni, lahko izboljša tudi kakovost, odpornost in trajnostnost. Akt o neto ničelni industriji naj bi olajšal udeležbo inovativnih in trajnostnih MSP ali konzorcijev MSP v javnem naročanju 42 . Po možnosti bi morala biti javna naročila zasnovana tako, da omogočajo udeležbo MSP.

Inovacije so eno od glavnih gonil večje rasti produktivnosti, vendar jih ovira več ozkih grl. Pomanjkanje visokousposobljenega osebja v naravoslovju, tehnologiji, inženirstvu in matematiki (STEM) je postalo skupen izziv večine držav članic, ki ogroža potencial podjetij za rast, tudi v zelo inovativnih in visokotehnoloških sektorjih. Inovacije so močno skoncentrirane v nekaterih državah članicah in regijah EU, zlasti v regijah glavnih mest in drugih metropolitanskih regijah, ter jih je veliko več v severni in zahodni Evropi. Boljšo inovacijsko uspešnost ovira vrsta pomanjkljivosti, kot so nezadostne in/ali neredne javne naložbe v raziskave in razvoj, šibke povezave med akademskimi ustanovami in podjetji v večini držav članic ali neučinkovita javna podpora za poslovne inovacije. Na prelomne inovacije na primer vplivajo pomanjkanje podjetij v razširitveni fazi, težave pri dostopu do kapitala, regulativno breme in ovire na enotnem trgu. Veliko ukrepov se izvaja v okviru načrtov za okrevanje in odpornost. K reševanju teh izzivov bodo pripomogle tudi naložbe kohezijske politike in druge pobude, kot so regionalne inovacijske doline. 

4.4 Pravičnost

Trg dela EU se je doslej izkazal za odpornega, a visoka inflacija in negotovost bi lahko vplivali na obete na trgu dela in že vplivata na gospodinjstva. Trg dela v EU je v [četrtem četrtletju] 2022 dosegel rekordno stopnjo zaposlenosti v višini [74,8 %], kar je pomemben napredek v smeri ciljne stopnje zaposlenosti vsaj 78 % leta 2030. Pomanjkanje delovne sile in spretnosti je še naprej veliko in je nad ravnmi iz leta 2019, a je v drugi polovici leta 2022 začelo upadati v razmerah še naprej pozitivne splošne uspešnosti na trgu dela. Kljub temu se pričakuje, da bo v letih 2023 in 2024 upočasnitev gospodarske dejavnosti prinesla bolj zadržan razvoj na trgu dela, regionalne razlike na trgu dela pa ostajajo velike, saj so v nekaterih regijah stopnje zaposlenosti nižje od 50 %. Hkrati v nekaterih skupinah prebivalstva, vključno z ženskami in mladimi, še vedno obstajajo precejšnje zaposlitvene vrzeli. Znatna povišanja cen, zlasti hrane, energije in prevoza, so vplivala na kupno moč zlasti gospodinjstev z nizkimi in nižjimi srednjimi dohodki. Te dobrine predstavljajo večje deleže v njihovih potrošniških košaricah, zaradi česar so potrebni dobro ciljno usmerjeni ukrepi socialne politike. V zvezi s tem so odzivne plačne politike in učinkovita kolektivna pogajanja ključni za spodbujanje primernega gibanja realnih plač, zlasti za delavce z nizkimi dohodki. Pri tem ima pomembno vlogo redno posodabljanje minimalnih plač. Sprejetje direktive EU o minimalnih plačah 43 ustvarja pozitiven zagon za ukrepe, ki zagotavljajo ustrezne minimalne plače.

Za ublažitev padca kupne moči in preprečitev večjega tveganja revščine je treba sisteme socialne zaščite zavarovati in okrepiti, vključno z njihovo ustreznostjo in vzdržnostjo. Stalno spremljanje socialnih razmer in hitri odzivi politike so potrebni za preprečevanje, da bi ljudje zapadli v revščino ali socialno izključenost, vključno z energetsko revščino, in da bi se obstoječe neenakosti še poslabšale. V razmerah naraščajočih življenjskih stroškov je zapolnitev vrzeli pri dostopu do ustrezne in vzdržne socialne zaščite ter sistemov socialnega vključevanja ključna pri zmanjševanju vpliva visoke inflacije na ranljive osebe, ključno pa je tudi gibanje plač, ki blaži padec kupne moči, zlasti pri osebah z nizkimi dohodki. Strukturni ali ad hoc mehanizmi za prilagoditev socialnih prejemkov in nadomestil v odziv na visoko inflacijo so pomembni za ohranitev njihove ustreznosti, hkrati pa je treba zagotoviti, da zadevni stroški ostanejo fiskalno vzdržni. Hkrati morajo sistemi socialne zaščite in sistemi vključevanja ohraniti spodbude za delo ter aktivno spodbujati udeležbo na trgu dela in vključevanje vanj, tudi z integriranimi kakovostnimi storitvami. Zaradi staranja prebivalstva, bremena kroničnih bolezni, novih zdravstvenih zahtev in novih tehnologij bo treba v zdravstvenem in socialnem sektorju prav tako odpreti nova delovna mesta z drugačnimi nabori spretnosti. Dostop do cenovno dostopnega, kakovostnega in trajnostnega zdravstvenega varstva in dolgotrajne oskrbe je treba izboljšati. E-zdravje še naprej preoblikuje način dostopa do zdravstvenega varstva in njegovega koriščenja, to pa zahteva višjo raven digitalnih spretnosti in večjo vsestranskost zdravstvenih delavcev.

Sistemi izobraževanja in usposabljanja so ključni za obravnavo pomanjkanja delovne sile in spretnosti ter za njegovo preprečevanje. Največje pomanjkanje delovne sile je trenutno v zdravstvenem varstvu in dolgotrajni oskrbi, gostinstvu in hotelirstvu, gradbeništvu, IKT in s tem povezanih poklicih ter v ključnih sektorjih za zeleni prehod, kot sta sektorja obnovljivih virov energije in energijske učinkovitosti. Pomanjkanje spretnosti poleg cikličnega razvoja odraža strukturne spremembe v gospodarstvu EU, vključno s staranjem prebivalstva ter zelenim in digitalnim prehodom, ki potekata, to pa vodi do sprememb v zahtevah glede spretnosti. Hkrati izpostavlja obstoječe pomanjkljivosti v sistemih izobraževanja in usposabljanja. Delež mladih, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo, v nekaterih državah članicah ostaja velik, čeprav se stanje izboljšuje. Že leta 2018 petina petnajstletnikov ni imela osnovnih spretnosti, za mlade iz prikrajšanih okolij pa je obstajala skoraj šestkrat večja verjetnost, da bodo učno poduspešni. V zadnjih letih se je pritisk na sisteme izobraževanja in usposabljanja okrepil, saj so bili sistemi soočeni s pandemijo, pomanjkanjem ustrezne digitalne infrastrukture in vse večjim pomanjkanjem učiteljev na vseh ravneh izobraževanja, zlasti pri predmetih, ki so za dvojni prehod najpomembnejši. Vse več je diplomantov s terciarno izobrazbo, a delež diplomantov na področju STEM (naravoslovje, tehnologija, inženirstvo in matematika) v večini držav članic zaostaja za potrebami trga dela. Krepitev kakovosti, vključevalnosti in ustreznosti sistemov izobraževanja in usposabljanja za trg dela na vseh ravneh po vsej Uniji ostaja ključna za močan trg dela in pravičen prehod. Podobno tudi povečanje udeležbe žensk, mladih ter premalo zastopanih in ranljivih skupin, kot so invalidi, osebe z migrantskim ozadjem in Romi, na trgu dela ostaja velika priložnost za vključujočo rast in enakost.

Zlasti sta vse bolj pereča razvoj in pridobivanje spretnosti in kompetenc, pomembnih za zeleni prehod. Vse pomembneje je zagotoviti, da imajo lahko vsi delavci, zlasti tisti v sektorjih in regijah, na katere zeleni prehod bolj vpliva, koristi od večjega zaposlovanja v neto ničelnem gospodarstvu. Poklicni in tehnični profili bodo še posebej iskani zaradi pospešenega energetskega prehoda in tehnološke preobrazbe na podlagi industrijskega načrta v okviru zelenega dogovora EU. Države članice pesti pomembno in vse večje pomanjkanje delovne sile, slabo zagotavljanje usposabljanja v ključnih sektorjih pa bi lahko ustvarilo ozka grla pri prehodu na neto ničelno gospodarstvo. V nekaterih obrobnih ali gospodarsko stagnirajočih regijah je ta izziv še večji. V zvezi s tem je ključno, da države članice podpirajo predvidevanje, pridobivanje in zagotavljanje spretnosti za zeleno gospodarstvo, kot je poudarjeno v specifičnih priporočilih za vse države članice in v skladu s priporočilom Sveta o zagotavljanju pravičnega prehoda na podnebno nevtralnost, da bi se uskladile potrebe trga dela in vsem zagotovile enake priložnosti. Spodbujanje izpopolnjevanja in preusposabljanja delavcev v javnem sektorju na vseh ravneh (vključno z lokalnimi upravami) bi prav tako pospešilo naložbe in reforme, potrebne za zeleni prehod 44 .

Mehanizem za okrevanje in odpornost ter skladi kohezijske politike, zlasti Evropski socialni sklad plus, pomagajo pri obravnavi izzivov v sistemih izobraževanja in usposabljanja na vseh ravneh. Podprti ukrepi vključujejo izboljšanje dostopa do vzgoje in varstva predšolskih otrok, reforme učnih načrtov, modernizacijo visokega šolstva, lajšanje prehoda iz izobraževalnega sistema na trg dela, ustvarjanje priložnosti za izpopolnjevanje in preusposabljanje – zlasti za spretnosti, ki so pomembne za zeleni prehod – ter reformo in posodobitev aktivnih politik trga dela. S podporo pospešeni prekvalifikaciji delovne sile v smislu pridobivanja spretnosti, ki so pomembne za zeleni prehod, bodo namenska poglavja REPowerEU, ki jih je treba vključiti v obstoječe načrte za okrevanje in odpornost, zagotovila dodatno financiranje za reforme in naložbe na tem področju. Skupaj s temi večjimi naložbami, tudi v okviru programa InvestEU, lahko ambiciozna in trajnostna politika na področju zakonitih migracij, ki jo Komisija predlaga v svojem svežnju o znanjih, spretnostih in talentih 45 , prav tako pomaga obravnavati pomanjkanje delovne sile in spretnosti ter v celoti izkoristiti potencial evropske delovne sile. Evropsko leto spretnosti 2023 bo zagotovilo nov zagon za udeležbo deležnikov ter mobilizacijo javnega in zasebnega financiranja, da se obravnavata pomanjkanje spretnosti ter srednje- in dolgoročno pomanjkanje delovne sile, zlasti na področju digitalnih in zelenih spretnosti 46 .

Od začetka ruske vojne agresije proti Ukrajini je skoraj štiri milijone razseljenih oseb na podlagi direktive o začasni zaščiti nov dom našlo v EU. Za razseljene osebe je vključitev na trg dela bistvena, da so lahko finančno neodvisni, da lahko preživljajo svoje družine in prispevajo h gostiteljski skupnosti 47 . Po razpoložljivih ocenah 48 je v EU našlo zaposlitev med 600 000 in enim milijonom upravičencev do začasne zaščite, več kot 350 000 upravičencev pa se je registriralo kot iskalcev zaposlitve. Neznanje jezika je za razseljene osebe velika ovira pri iskanju zaposlitve, zato je zagotavljanje učenja jezika ključnega pomena. Hitro potrjevanje spretnosti in priznavanje kvalifikacij, tudi v sektorjih, v katerih je povpraševanje veliko, kot je zdravstveno varstvo, sta prav tako pomembna za zagotovitev, da osebe dobijo delo, ki ustreza njihovim spretnostim in izkušnjam. Veliko držav članic je v skladu s smernicami Komisije 49 že sprejelo pomembne ukrepe za olajšanje tega postopka, pri čemer so izkoristile tudi prilagodljivost financiranja, ki jo zagotavlja kohezijski ukrep za begunce v Evropi (Cohesion Action for Refugees in Europe – CARE). Ker je med upravičenci do začasne zaščite veliko žensk z otroki, je razpoložljivost storitev predšolske vzgoje in varstva še posebno pomemben pogoj za njihovo udeležbo na trgu dela.

Izvajanje evropskega stebra socialnih pravic še naprej usmerja navzgor usmerjeno socialno konvergenco v EU. Dve leti po socialnem vrhu v Portu ter zavezah v zvezi s krovnimi cilji za leto 2030 glede zaposlovanja, spretnosti in zmanjševanja revščine ostaja uvedba potrebnih reform in naložb za napredek v smeri nacionalnih ciljev prednostna naloga držav članic. To je ključno za podpiranje navzgor usmerjene socialne konvergence in socialne kohezije v EU. Komisija v okviru pomladanskega svežnja tudi predlaga, naj se smernice za zaposlovanje prenesejo v naslednji letni cikel. To sledi pomembni spremembi leta 2022, da bi se bolje upoštevale razmere po pandemiji COVID-19 in najnovejše pobude politike, pa tudi vse več razprav o pomenu zagotavljanja trajnostne in vključujoče dobrobiti.

5. Sklepna ugotovitev

EU si glede na sedanjo geopolitično realnost ter zapletene gospodarske in socialne izzive prizadeva oblikovati trdno in na prihodnost pripravljeno gospodarstvo, ki bo zagotavljalo konkurenčnost in dolgoročno blaginjo za vse. Za to je potreben celovit pristop na vseh področjih politike, da se povečajo produktivnost, odpornost, pravičnost in trajnostna rast na ravni celotne gospodarske osnove. Evropski semester zagotavlja pravi okvir za usklajevanje politik v ta namen, pri čemer vključuje tudi izvajanje mehanizma za okrevanje in odpornost ter programov kohezijske politike. Medtem ko v nekaterih državah članicah izvajanje načrtov za okrevanje in odpornost poteka dobro, se druge države članice soočajo s tveganjem zamud v zvezi z okvirnimi časovnimi razporedi izvajanja, dogovorjenimi v izvedbenih sklepih Sveta. Čeprav se bo izvajanje programov kohezijske politike za obdobje 2014–2020 leta 2023 zaključilo, pred kratkim sprejeti programi za obdobje 2021–2027 ponujajo priložnost za spodbujanje naložb ob popolnem dopolnjevanju mehanizma za okrevanje in odpornost. Za zagotavljanje trajnega napredka bi se morale države članice še naprej osredotočati na popolno in pravočasno izvajanje načrtov za okrevanje in odpornost do leta 2026 ter hitro izvesti pred kratkim dogovorjene programe kohezijske politike. Predvidene revizije načrtov za okrevanje in odpornost, vključno s poglavji REPowerEU, z dodatnim financiranjem in programi kohezijske politike so priložnost za odziv na vztrajne izzive, ugotovljene v okviru evropskega semestra, tudi na področju podnebja in energije.

Poročila o državah za leto 2023 zagotavljajo kratek pregled razvoja in izzivov na področju gospodarstva, trga dela in socialnih zadev, s katerimi se države članice zdaj soočajo. Analiza izzivov je podlaga za specifična priporočila za države za leto 2023. Letošnji evropski semester je še posebno namenjen temam dolgoročne konkurenčnosti in produktivnosti, hkrati pa zagotavlja posodobljeno, podrobnejšo analizo energetske varnosti in cenovne dostopnosti energije. Komisija poziva države članice, naj z ambicioznimi ukrepi obravnavajo ranljivosti, ki so jih razkrile nedavne krize ter so bile ugotovljene v poročilih o državah, na nacionalni in regionalni ravni. To vključuje okrepitev odpornosti in produktivnosti, olajšanje dostopa do financiranja, zagotavljanje cenovno dostopne energije, zmanjšanje strateških odvisnosti, pospešitev prehoda na krožno gospodarstvo, zagotavljanje spretnosti za prihodnost, podpiranje ustvarjanja kakovostnih delovnih mest in zagotavljanje, da bo gospodarska, znanstvena, industrijska in tehnološka baza pripravljena na zeleni in digitalni prehod, pri čemer nihče ne bo prezrt.

Komisija poziva Evropski svet, naj potrdi njene predloge za specifična priporočila za države za leto 2023, Svet pa, naj jih sprejme. Poleg tega poziva države članice EU, naj priporočila v celoti in pravočasno izvedejo v tesnem dialogu s socialnimi partnerji, organizacijami civilne družbe in drugimi deležniki.

DODATEK 1 – PREGLED TEMATSKIH PODROČIJ, ZAJETIH V SPECIFIČNIH PRIPOROČILIH ZA DRŽAVE

DODATEK 2 – NAPREDEK PRI IZVAJANJU SPECIFIČNIH PRIPOROČIL ZA DRŽAVE

V okviru evropskega semestra 2023 se ocenjujejo ukrepi politike držav članic za reševanje strukturnih izzivov, opredeljenih v specifičnih priporočilih za države, sprejetih od leta 2019. Po vzpostavitvi mehanizma za okrevanje in odpornost kot ključnega orodja za uresničevanje prednostnih nalog politike EU in nacionalne politike se pri oceni specifičnih priporočil za države za leto 2023 upoštevajo dosedanji ukrepi politike držav članic 50 in tudi zaveze, sprejete v načrtih za okrevanje in odpornost, odvisno od stopnje njihovega izvajanja. Ocena tako odraža trenutne, še vedno razmeroma zgodnje faze izvajanja načrtov za okrevanje in odpornost, ne pa ravni napredka, ki bi ga bilo mogoče ob predpostavki popolnega izvajanja načrtov doseči do leta 2026 51 .

Z večletne perspektive je bil pri izvajanju 68 % specifičnih priporočil za države za obdobje 2019–2020 zabeležen vsaj določen napredek (glej sliko 1). V primerjavi z lansko oceno je bil dosežen dodaten napredek tako pri strukturnih specifičnih priporočilih za države za leto 2019 kot pri bolj krizno usmerjenih specifičnih priporočilih za države za leto 2020. Delež specifičnih priporočil za države, pri izvajanju katerih je bil dosežen vsaj določen napredek, se tako stalno povečuje, saj je leta 2021 znašal 59 %, leta 2022 63 %, zdaj pa 68 %. To jasno odraža spodbude, ki se od leta 2021 zagotavljajo v okviru mehanizma za okrevanje in odpornost, katerega pristop, ki temelji na uspešnosti, bo v prihodnjih letih predvidoma še naprej krepil izvajanje specifičnih priporočil za države. Države članice so v zadnjih letih največji napredek dosegle na področju dostopa do financiranja in finančnih storitev, sledijo pa področja delovanja trga dela, preprečevanja pranja denarja in poslovnega okolja. Napredek je bil manj opazen na področjih enotnega trga, konkurence in državne pomoči, stanovanj, dolgotrajne oskrbe in pokojninskih sistemov.

Znaten je bil tudi napredek pri izvajanju priporočil, sprejetih leta 2022. Države članice so dosegle vsaj „določen napredek“ pri izvajanju skoraj 52 % priporočil, ki so bila nanje naslovljena julija 2022 (slika 2). Kar zadeva področja, v zvezi s katerimi je leta 2022 veliko držav članic prejelo priporočila, je bil na splošno največji napredek dosežen na področju proračunskega okvira in fiskalnega upravljanja, sledijo pa promet, poslovno okolje in energijska učinkovitost. Nasprotno pa je bil napredek pri izvajanju priporočil o davčni politiki manjši.

Rezultati ocene specifičnih priporočil za države za leto 2023 bodo skupaj z rezultati iz preteklih let na voljo na spletišču Komisije.

DODATEK 3 – NAPREDEK PRI IZVAJANJU CILJEV TRAJNOSTNEGA RAZVOJA NA RAVNI EU

Opomba: na zgornji sliki je ponazorjeno, kako hitro je EU glede na izbrane kazalnike napredovala pri doseganju vsakega od 17 ciljev v zadnjem petletnem obdobju. Metoda za ocenjevanje gibanja kazalnikov in njihovo združevanje na ciljni ravni ter podrobnejše analize so na voljo na spletišču Eurostata: Pregled – Kazalniki trajnostnega razvoja – Eurostat (europa.eu) .

EU je v zadnjem ocenjenem petletnem obdobju dosegla znaten napredek pri zagotavljanju dostojnega dela in gospodarske rasti (cilj trajnostnega razvoja št. 8) ter zmanjševanju revščine (cilj trajnostnega razvoja št. 1). Znaten napredek je bil dosežen tudi pri doseganju enakosti spolov (cilj trajnostnega razvoja št. 5). Dober, a zmernejši napredek je bil dosežen tudi pri uresničevanju ciljev glede zmanjševanja neenakosti (cilj trajnostnega razvoja št. 10), zagotavljanja kakovostnega izobraževanja (cilj trajnostnega razvoja št. 4), spodbujanja miru in osebne varnosti na ozemlju EU ter izboljšanja dostopa do pravnega varstva in zaupanja v institucije (cilj trajnostnega razvoja št. 16), zdravja in dobrega počutja (cilj trajnostnega razvoja št. 3) (kljub oviram zaradi pandemije COVID-19) ter inovacij in infrastrukture (cilj trajnostnega razvoja št. 9). Napredek pri doseganju preostalih ciljev, tj. odprava lakote (cilj trajnostnega razvoja št. 2), čista voda in sanitarna ureditev (cilj trajnostnega razvoja št. 6) ter cenovno dostopna in čista energija (cilj trajnostnega razvoja št. 7), je bil manj znaten.

Večji napredek se pričakuje pri doseganju treh ciljev, in sicer glede podnebnih ukrepov (cilj trajnostnega razvoja št. 13), življenja na kopnem (cilj trajnostnega razvoja št. 15) in globalnih partnerstev (cilj trajnostnega razvoja št. 17), saj nameravajo države članice EU uresničiti ambicioznejše okoljske cilje, določene na ravni EU. Kar zadeva podnebne ukrepe (cilj trajnostnega razvoja št. 13), je EU za leto 2030 določila zelo ambiciozne in doslej najvišje podnebne cilje, ki bodo glede na pretekle trende zahtevali več prizadevanj. EU je v zvezi s temi dodatnimi prizadevanji že uvedla ukrepe politike, in sicer v okviru svežnja „Pripravljeni na 55“, revizije sistema EU za trgovanje z emisijami in uredbe o porazdelitvi prizadevanj, ki za države članice določa zavezujoče letne cilje glede zmanjševanja emisij toplogrednih plinov. EU je ambicioznejše cilje za leto 2030 določila tudi na področju energije. To pomeni, da bo v prihodnjih letih večji napredek predvidoma dosežen tudi na področju energijske učinkovitosti in energije iz obnovljivih virov v EU 52 . Kar zadeva življenje na kopnem (cilj trajnostnega razvoja št. 15), se EU kljub povečanju obsega kopenskih zavarovanih območij od leta 2013 še naprej spoprijema z vztrajnim upadanjem populacij splošno razširjenih ptic in travniških metuljev. Dodatna prizadevanja, potrebna za zaustavitev degradacije ekosistemov, so predvidena v strategiji EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030, strategiji EU za gozdove do leta 2030, ki se je začela izvajati letos, in strategiji EU za tla, v kateri je določen cilj v zvezi z obnovo degradiranih zemljišč in tal ter bojem proti dezertifikaciji do leta 2030. Trend na področju partnerstev za doseganje ciljev (cilj trajnostnega razvoja št. 17) delno odraža ciklične učinke in zlasti povečanje javnega dolga, ki je posledica krize zaradi COVID-19.  

DODATEK 4 – UGOTOVITVE POGLOBLJENIH PREGLEDOV MAKROEKONOMSKIH NERAVNOTEŽIJ V DRŽAVAH ČLANICAH EU

Neravnotežja ali čezmerna neravnotežja so bila ugotovljena v 11 od 17 držav članic, v zvezi s katerimi je bil opravljen poglobljeni pregled. V analizi poglobljenih pregledov so obravnavani resnost neravnotežij, njihov nedavni in prihodnji razvoj ter s tem povezani odzivi politike. Upoštevani so tudi ustrezni učinki prelivanja in sistemske čezmejne posledice neravnotežij. Pri poglobljenih pregledih so bile upoštevane ugotovitve iz treh tematskih pojasnil o (i) zunanji vzdržnosti, (ii) razlikah v stopnji inflacije in njihovih posledicah za konkurenčnost oziroma (iii) dinamiki stanovanjskega trga, ki so se osredotočila na več držav članic, izbranih za izvedbo poglobljenega pregleda v tem krogu. 53

Sedanja neravnotežja se razvijajo v razmerah visoke inflacije. Dolgotrajna visoka inflacija lahko v primeru, da se ne zagotovi ustrezno povečanje produktivnosti, negativno vpliva na konkurenčnost in ob prisotnosti drugih ranljivosti privede do nastanka ali poglobitve makroekonomskih neravnotežij. To se lahko zgodi, če razmere inflacije postanejo trajne, zlasti ob prisotnosti plačno-inflacijskih spiral, katerih učinki se lahko še povečajo zaradi višjih stopenj dobička, ki se prenesejo v cene tržnega blaga in storitev. To je toliko bolj verjetno v primeru visoke domače dodane vrednosti, ki jo predstavlja izvoz. To lahko negativno vpliva na konkurenčnost in privede do večjega zunanjega dolga. Inflacija prinaša težave tudi za gospodinjstva, katerih dohodki trenutno močno zaostajajo za rastjo cen, to pa povzroča padec kupne moči in ima negativne distribucijske posledice. Dolgotrajna inflacija ovira servisiranje dolgov podjetij, ki svojih višjih stroškov ne morejo prenesti v cene, to pa lahko vpliva na finančni sektor in upočasni gospodarsko rast zaradi zmanjševanja potrošnje in naložb. Za znižanje inflacije so potrebna prizadevanja politike, med drugim z obvladovanjem povpraševanja, kar pa lahko vpliva na kratkoročno rast BDP. To je še posebno skrb vzbujajoče, če je osnovna inflacija precej nad povprečjem EU ali euroobmočja in bi lahko postala dolgotrajna; v takih primerih znižanje inflacije ne more temeljiti samo na monetarni politiki.

Razlike v stopnji inflacije med državami članicami so na rekordno visoki ravni. Različne stopnje inflacije so deloma povezane s tem, da višje cene energije in hrane na države vplivajo različno, in sicer odvisno od njihovih virov energije, gospodarskih struktur in s tem povezanega povpraševanje po energiji ter deleža potrošnje, ki ga predstavljata energija in hrana. V več državah pa so prisotni še drugi viri inflacijskih pritiskov, vključno z zvišanjem stroškov dela na enoto ter pribitkov in dobičkov podjetij. Poleg tega je javna poraba, vključno s podpornimi ukrepi, v nekaterih primerih prispevala k razlikam v stopnji inflacije med državami EU in državami euroobmočja. V državah, v katerih je inflacija v veliki meri posledica prenosa cen energije, bi morala normalizacija teh cen zadostovati za zmanjšanje razlik v stopnji inflacije, če se ne bodo pokazali še drugi učinki in če se bodo cene po potrebi prilagodile navzdol. Če je inflacija večinoma posledica domačih cenovnih pritiskov, povezanih z dinamiko plač in dobičkov, pa je hitra odprava inflacijskega gibanja morda težavnejša, zlasti če je to gibanje cen dolgotrajnejše ali temelji na trajnejših dejavnikih, pri čemer so morda potrebni strukturni ukrepi, ki bodo omogočili večjo konkurenco na nekaterih trgih.

Razlike v stopnji inflacije so v monetarni uniji precej skrb vzbujajoče in si zaslužijo posebno pozornost. V monetarni uniji različni inflacijski učinki še posebno otežujejo naloge monetarnih organov, saj je lahko oviran enakomeren prenos sprememb v naravnanosti denarne politike na vse dele unije. Ker uskladitev domačih stroškov in cen s spremembami nominalnega deviznega tečaja ni mogoča, lahko dolgotrajne razlike v stopnji inflacije privedejo do dolgotrajnega zmanjšanja konkurenčnosti in strukturnih sprememb, katerih odprava je težavna in draga; morda bo treba dodatno zaostriti fiskalno politiko za omejitev morebitnega presežnega povpraševanja, zmanjšanje kopičenja ranljivosti in preprečitev potrebe po škodljivejših popravkih v prihodnosti.

V državah zunaj euroobmočja se lahko za preprečitev morebitnih pritiskov na konkurenčnost nominalni devizni tečaj prilagodi, vendar lahko tudi to vključuje tveganja. Zlasti devalvacija in depreciacija lahko povzročita nadaljnje inflacijske pritiske, saj se uvoženo blago in storitve dražijo. Ob tem se višajo stroški dolgov, denominiranih v tuji valuti, kar lahko privede do višje premije za tveganje pri izdaji državnih dolžniških instrumentov in zadolževanju v tujini.

Veliki deleži zasebnega in javnega dolga so se leta 2022 še naprej zmanjševali, včasih celo zelo hitro, vendar ranljivosti ostajajo. Po prekinitvi razdolževanja med pandemijo COVID-19 so se deleži javnega dolga v BDP zmanjšali zaradi višje nominalne rasti BDP. To pomeni vrnitev k dolgoletnemu trendu razdolževanja, pri katerem so se deleži dolga v številnih državah v preteklih letih občutno zmanjšali. V nekaterih primerih velikih dolgov so se deleži javnega dolga v BDP leta 2022 zaradi močnega učinka imenovalca zmanjšali bolj kot v prejšnjih letih. Kljub temu ostajajo deleži dolga, zlasti javnega, veliki in v nekaterih primerih še vedno opazno nad ravnmi, zabeleženimi pred krizo zaradi COVID-19. V nekaterih primerih je bilo zmanjšanje deležev javnega dolga omejeno zaradi podpornih ukrepov, sprejetih za ublažitev vpliva višjih cen energije.

Nadaljnja nominalna rast BDP bo predvidoma podprla nadaljnje razdolževanje, vendar ob manj ugodnih pogojih financiranja. Krepitev potencialne rasti BDP, zlasti z učinkovitim izvajanjem načrtov za okrevanje in odpornost, bo dodatno podprla zmanjšanje deležev javnega dolga v BDP. Medtem ko se nominalni BDP zaradi visoke inflacije trenutno povečuje, zadolženost, izražena kot delež gospodarske proizvodnje, pa zmanjšuje, se pričakuje, da se bo inflacija znižala, strožji pogoji financiranja pa lahko otežijo servisiranje velikih dolgov. To je bolj skrb vzbujajoče v primeru spremenljivih ali hitreje spreminjajočih se obrestnih mer ali večjih potreb po financiranju; dolg in zadolževanje v tujih valutah sta lahko v nekaterih državah dodaten razlog za zaskrbljenost. V navedenih primerih ni mogoče izključiti sprememb v dojemanju ali nagnjenosti finančnih trgov k prevzemanju tveganja, kar zahteva trdno ekonomsko in fiskalno politiko.

Zunanji položaji so se na splošno poslabšali zaradi šoka v zvezi z uvoznimi cenami energije, v nekaj primerih pa je k temu dodatno prispeval tudi porast domačega povpraševanja. Vrednost trgovinskih bilanc se je zaradi zvišanja stroškov uvoza energije po vsej EU znatno zmanjšala. Nekatere države so bile sicer zaradi odvisnosti od energije iz fosilnih virov in geografskega izvora te energije bolj prizadete kot druge. Poleg tega se je v nekaterih primerih stanje na tekočih računih dodatno poslabšalo zaradi upada neenergetskih bilanc, kjer se je domače povpraševanja močno povečalo. Nasprotno pa je nadaljnje okrevanje čezmejnega turizma pripomoglo k omejitvi slabšanja stanja na tekočih računih nekaterih držav, ki so velike neto dolžnice in imajo velik turistični sektor, vendar to ni bilo vedno dovolj za preprečitev znatnih primanjkljajev na tekočem računu. Zmanjšali so se tudi veliki presežki na tekočih računih, vendar so ostali precejšnji.

V prihodnje naj bi se z nižjimi uvoznimi cenami energije leta 2023 stanje na tekočih računih skoraj vseh držav članic zvišalo, primanjkljaji in presežki pa naj bi bili precej podobni. Visoka negativna neto stanja mednarodnih naložb so se ob podpori nominalne rasti BDP in kljub poslabšanju stanja na tekočih računih leta 2022 dodatno izboljšala; pričakuje se, da se bodo izboljševala tudi letos in v prihodnjem letu, vendar počasneje, in sicer zaradi nižje nominalne rasti BDP in v nekaterih primerih še vedno velikih potreb po zunanjem zadolževanju. Kljub zvišanju stanja na tekočih računih, do katerega bo predvidoma prišlo zaradi znižanja cen energije, bodo primanjkljaji na tekočih računih v več primerih morda še naprej manjši kot v zadnjih letih in jih je treba pozorno spremljati. Presežki na tekočih računih, ki so se leta 2022 zmanjšali, se bodo leta 2023 ob spremembi gibanja cen energije predvidoma zvišali, vendar na zmernejšo raven. Stabilizacija cen energije na višji ravni ali dolgotrajna višja inflacija sta dejavnika tveganja, ki bi lahko privedla do trajnega poslabšanja zunanjih bilanc. Priliv sredstev iz mehanizma za okrevanje in odpornost bo v prihodnjih letih v številnih primerih podprl zunanji položaj.

Cene stanovanjskih nepremičnin so večino leta 2022 še naprej močno rasle, vendar so se stanovanjski trgi v poznejših mesecih ohladili. Nominalne cene stanovanjskih nepremičnin so se v večini držav članic v letu 2022 še naprej zviševale, kar je še dodatno povečalo razlike med cenami in dohodki. Trend se je med letom spremenil, saj so se cene stanovanjskih nepremičnin začele umirjati, več držav pa je v drugi polovici leta 2022 zabeležilo padec nominalnih cen. Zaradi strožjih pogojev financiranja in padca realnih dohodkov gospodinjstev se je povpraševanje po stanovanjskih nepremičninah zmanjšalo, njihove cene pa so se začele popravljati.

Pričakuje se, da se bodo cene stanovanjskih nepremičnin v prihodnje še naprej umirjale zaradi strožjih finančnih pogojev in pritiskov na dohodke, pri čemer pa ponudbo stanovanjskih nepremičnin ogrožajo vse višji stroški gradnje. V primerih, ko naj bi bile cene stanovanjskih nepremičnin bolj precenjene, cene pa so se višale ob visoki in naraščajoči zadolženosti gospodinjstev, so lahko gospodinjstva in posojilodajalci bolj občutljivi na popravke cen stanovanjskih nepremičnin navzdol. Bolj prizadete so lahko zlasti države, v katerih prevladujejo spremenljive obrestne mere, saj se obveznosti servisiranja dolga hitro povečujejo, zlasti če so roki hipotekarnih kreditov dolgi in obresti predstavljajo pomemben del mesečnih plačil, kar lahko vpliva na potrošnjo in BDP. Nekatere države članice imajo poleg tega dodatne skrbi v zvezi s svojimi sektorji poslovnih nepremičnin, ki so jih v nekaterih primerih višji stroški financiranja še posebno prizadeli. Srednjeročno je mogoče pričakovati, da se bodo omejitve v zvezi s ponudbo, ki so bile prisotne že pred pandemijo, nadaljevale tudi v prihodnjih letih, kar nazadnje sicer lahko prepreči padce cen, vendar ostaja ovira za povečanje stanovanjskega fonda; v nekaterih državah se je obseg gradbenih del v zadnjem času namreč zmanjšal. Če te omejitve v zvezi s ponudbo ne bodo odpravljene, lahko srednjeročno ponovno povzročijo pritiske na rast cen in slabšo cenovno dostopnost.

Bančni sektor se je ob podpori preteklih reform okrepil, vendar se lahko ranljivosti v sedanjih makroekonomskih razmerah povečajo. Države članice, ki so imele velik delež preteklih nedonosnih posojil, so ta delež še naprej zmanjševale, včasih celo znatno. Če pa bi se scenariji negativnih tveganj, kot sta poslabšanje gospodarskih obetov in povečana nestanovitnost na finančnih trgih, uresničili, bi to lahko povzročilo težave v zvezi z bilancami stanja bank. Višje obrestne mere bodo predvidoma pripomogle k višjim stopnjam dobička bank, povzročijo pa lahko tudi težave za gospodinjstva in nefinančne družbe, ki stežka servisirajo svoje dolgove. V državah članicah z močno povezavo med bankami in vlado lahko tveganje za banke pomenijo tudi višji stroški financiranja države. Izpostavljenost stanovanjskemu sektorju, zlasti sektorju poslovnih nepremičnin, lahko v nekaterih državah povzroči težave.

Preglednica 1: KLASIFIKACIJA DRŽAV ČLANIC NA PODLAGI POSTOPKA V ZVEZI Z MAKROEKONOMSKIMI NERAVNOTEŽJI

Opomba: Države članice, v zvezi s katerimi se je klasifikacija med letoma 2022 in 2023 spremenila, so v obeh stolpcih označene s krepkim tiskom.

Druge države članice, ki se ne soočajo z neravnotežji 

Na Češkem ni bil ugotovljen obstoj neravnotežij. Ranljivosti so povezane s cenovno konkurenčnostjo in cenami stanovanjskih nepremičnin, vendar se zdi, da bodo ob omejeni zadolženosti gospodinjstev v prihodnje omejene, inflacija pa naj bi se umirila precej hitreje od povprečja EU. Gospodarstvo je močno prizadel šok zaradi cen energije, saj je inflacija hitro naraščala. K pospešitvi inflacije je prispevala tudi ohlapna fiskalna naravnanost po pandemiji. Čeprav cenovni pritiski na splošno ostajajo povečani, se bo stroškovna konkurenčnost v prihodnje zaradi nižanja cen energije predvidoma delno izboljšala, ne da bi se pri tem pojavili kakršnih koli pomembnejši izzivi v zvezi z zunanjo vzdržnostjo. Inflacija se bo v primerjavi s povprečjem EU predvidoma umirila precej hitreje. Če pa se bo nadaljevala, bi to lahko pomenilo določena tveganja za konkurenčnost Češke. Nedavno poslabšanje stanja na tekočem računu je treba v prihodnje pozorno spremljati. V zadnjih letih se je zaradi nizkih obrestnih mer, visoke rasti dohodkov in ohlapnejših makrobonitetnih ukrepov močno povečalo povpraševanje po stanovanjskih nepremičninah, ponudba stanovanjskih nepremičnin pa se ni povečala v enaki meri. Cene stanovanjskih nepremičnin so se izraziteje zvišale med pandemijo, sredi leta 2022 pa so se zaradi višjih obrestnih mer in strožjih pogojev posojil začele umirjati. Kljub temu se zdi, da je tveganje precejšnjega popravka cen stanovanjskih nepremičnin majhno, zadolženost gospodinjstev je omejena, bančni sektor pa zdrav; če bi ponudba srednjeročno ostala omejena, pa bi se cene še naprej zviševale. Potrebna so nadaljnja prizadevanja za zajezitev inflacije. Za hitro znižanje inflacije je treba močno upočasniti rast povpraševanja, kar pa je mogoče doseči z dovolj trdno monetarno in fiskalno politiko.

V Estoniji ni bil ugotovljen obstoj neravnotežij. Ranljivosti, povezane s konkurenčnostjo in gibanjem cen stanovanjskih nepremičnin, so se v zadnjem času povečale, vendar se zdi, da so trenutno na splošno omejene. Leta 2022 so se plače in zlasti cene močno zvišale, vendar se zdi, da so izgube konkurenčnosti omejene, primanjkljaj na tekočem računu pa je majhen ter naj bi bil po napovedih letos in naslednje leto blizu ravnotežju. Kljub temu lahko inflacijski pritisk in pritisk na plače, če bosta stalna, poslabšata konkurenčnost Estonije, zlasti ker je osnovna inflacija precej nad povprečjem euroobmočja. Cene stanovanjskih nepremičnin so se od pandemije močno zvišale, vendar ni znakov, da so precenjene. Glede na rast obrestnih mer in nedavno gospodarsko recesijo se bodo verjetno znižale. Poleg tega sta zadolženost in zadolževanje gospodinjstev razmeroma zmerna, finančni sektor pa je trden. Okvir politike je na splošno ugoden, vendar bi lahko dodatna prizadevanja pripomogla k obravnavanju tveganj zaradi ugotovljenih ranljivosti. V zvezi s tem bi bile pomembne nadaljnje proticiklične fiskalne in makrobonitetne politike, ki bi se po potrebi okrepile. Spodbujanje konkurence na domačem trgu bi lahko pripomoglo k obvladovanju cenovnih pritiskov.

V Latviji ni bil ugotovljen obstoj neravnotežij. Ranljivosti, povezane z zunanjim zadolževanjem in stanovanjskimi nepremičninami, ostajajo zmerne, tveganja za konkurenčnost so pomembna, vendar se zdi, da bodo v bližnji prihodnosti na splošno omejena. Nedavno povečanje primanjkljaja na tekočem računu je bilo precejšnje, vendar naj bi se primanjkljaj precej zmanjšal v tem letu in še dodatno v letu 2024. Neto stanje mednarodnih naložb Latvije, ki se je v zadnjem desetletju precej izboljšalo, naj bi na splošno ostalo nespremenjeno. Kljub temu lahko inflacijski pritisk in pritisk na plače, če bosta stalna, poslabšata konkurenčnost Latvije, zlasti ker je osnovna inflacija precej nad povprečjem euroobmočja. Čeprav se je rast cen stanovanjskih nepremičnin nedavno okrepila, se zdi, da cene stanovanjskih nepremičnin niso močno precenjene. Poleg tega se je rast cen stanovanjskih nepremičnin na koncu leta 2022 umirila, hipotekarno kreditiranje je šibko, zadolženost gospodinjstev glede na njihov dohodek pa je omejena in se zmanjšuje. Latvija se sooča s ključnimi strukturnimi gospodarskimi izzivi, povezanimi z zmanjševanjem ponudbe delovne sile, ki je prispevalo k hitri rasti stroškov dela na enoto in lahko srednjeročno poslabša konkurenčnost. Okvir politike je na splošno ugoden, vendar bi lahko dodatna prizadevanja pripomogla k obravnavanju tveganj zaradi ugotovljenih ranljivosti. V zvezi s tem bi bile pomembne politike za zaščito konkurenčnosti, vključno z ukrepi za povečanje ponudbe in kakovosti delovne sile. Skrajšanje postopka za izdajo gradbenih dovoljenj bi pomagalo spodbuditi ponudbo stanovanjskih nepremičnin in izboljšalo stanje na zadevnem trgu.

V Litvi ni bil ugotovljen obstoj neravnotežij. V zadnjem času so se povečale ranljivosti, povezane s konkurenčnostjo cen, zunanjim saldom in gibanjem cen stanovanjskih nepremičnin, vendar se zdi, da so trenutno na splošno omejene. Na gospodarstvo je močno vplival šok zaradi cen energije, saj je inflacija hitro naraščala, vendar naj bi litovska konkurenčnost počasi okrevala, saj cene energije padajo. Stanje na tekočem računu se je v letu 2022 izrazito poslabšalo zaradi višjih cen uvoza energije, vendar naj bi se letos približalo ravnotežju. V prihodnje blagi primanjkljaji na tekočem računu ne bodo ogrozili zunanje vzdržnosti zaradi trdnega stanja njenih naložb. Kljub temu lahko inflacijski pritisk in pritisk na plače, če bosta stalna, poslabšata konkurenčnost Litve, zlasti ker je osnovna inflacija precej nad povprečjem euroobmočja. Cene stanovanjskih nepremičnin so se od pandemije močno zvišale, vendar ni dokazov o precenjenosti, poleg tega se cene zdaj znižujejo zaradi zviševanja obrestnih mer in trenutne gospodarske recesije. Poleg tega je zadolženost gospodinjstev nizka, bančni sektor pa je dobro kapitaliziran in zelo dobičkonosen ter beleži nizko raven nedonosnih posojil. Okvir politike je na splošno ugoden, vendar bi lahko nekatere politike pripomogle k obravnavanju tveganj zaradi ugotovljenih ranljivosti. V zvezi s tem bi bile pomembne nadaljnje proticiklične fiskalne in makrobonitetne politike, ki bi se po potrebi okrepile. Hkrati bi lahko večji poudarek na spodbujanju konkurence na domačem trgu ter politikah za povečanje kakovosti in obsega ponudbe delovne sile pomagal obvladovati pritiske na cene in stroške dela na enoto.

V Luksemburgu ni bil ugotovljen obstoj neravnotežij. V zadnjem času so se povečale ranljivosti, povezane z visokimi cenami stanovanjskih nepremičnin in visoko zadolženostjo gospodinjstev, vendar se zdi, da so za zdaj na splošno omejene, srednjeročno pa naj bi se zmanjšale. Zaradi velike rasti prebivalstva in večjega hipotekarnega kreditiranja, ki ga spodbuja fiskalna podpora, se je povečalo povpraševanje po stanovanjskih nepremičninah, ponudba pa je omejena zaradi omejene razpoložljivosti zemljišč, ki so na voljo za gradnjo, in kopičenja zemljišč. Zaradi čedalje večje razlike med povpraševanjem po stanovanjskih nepremičninah in njihovo ponudbo so se močno zvišale cene stanovanjskih nepremičnin, pri čemer se povečujejo tveganja njihove precenitve in poslabšanja cenovne dostopnosti. Cene stanovanjskih nepremičnin so se na koncu leta 2022 očitno znižale, število transakcij s stanovanjskimi nepremičninami pa se je močno zmanjšalo, saj je dvig obrestnih mer povzročil spremembo na trgu. Vendar se velika sprememba cen stanovanjskih nepremičnin ne pričakuje, saj dohodki ostajajo visoki, pomanjkanje pa se bo predvidoma nadaljevalo. Zadolženost gospodinjstev v smislu razpoložljivega dohodka je zelo visoka in se povečuje, medtem ko se je najemanje posojil konec leta 2022 nekoliko zmanjšalo. Gospodinjstva imajo tudi precejšnja finančna sredstva, zadolženost se povečuje proti višjim ravnem dohodka in premoženja, bančni sektor pa je trden, kar na splošno zmanjšuje makrofinančna tveganja. Dodatna prizadevanja politike, vključno z okrepitvijo in prednostno obravnavo sprejetja in izvajanja nedavnih ukrepov, vključno s periodičnimi davki za povečanje ponudbe zazidljivih zemljišč, v kombinaciji z reformo načrtovanja rabe zemljišč, ki se izvaja, bi lahko pripomogla k povečanju ponudbe stanovanjskih nepremičnin, med drugim s ponudbo cenovno dostopnih in socialnih stanovanj, namenjenih tistim, ki najbolj potrebujejo pomoč. Izboljšala bi se lahko tudi učinkovitost najemniškega trga. Poleg tega bi se z zmanjšanjem davčne olajšave za hipotekarne obresti, ki se je nedavno precej povečala, zmanjšale fiskalne spodbude za najemanje posojil, ki spodbuja visoke cene stanovanjskih nepremičnin.

Na Slovaškem ni bil ugotovljen obstoj neravnotežij. Ranljivosti, povezane s konkurenčnostjo, stanovanjskimi nepremičninami, zadolženostjo gospodinjstev in zunanjim saldom, se povečujejo, vendar se na splošno zdi, da bodo v bližnji prihodnosti omejene, in naj bi se zmanjšale, ko se bodo gospodarske razmere uredile. Gospodarstvo je močno prizadel šok zaradi cen energije, saj je inflacija hitro naraščala. Osnovna inflacija in rast stroškov dela na enoto sta precej nad povprečjem euroobmočja. Čeprav naj bi se po napovedih normalizirali, obstaja tveganje, da bo za odpravo pritiska na cenovno konkurenčnost potreben čas in da bo močno domače povpraševanje še naprej ustvarjalo pritisk na zunanje račune. Stanje na tekočem računu se je v letu 2022 izrazito poslabšalo zaradi višjih cen uvoza energije in izrazitega zmanjšanja neto izvoza neenergetskih proizvodov. Primanjkljaj na tekočem računu naj bi se rahlo izboljšal, vendar naj bi kljub zniževanju cen energije v letih 2023 in 2024 ostal velik. Kljub temu se ocenjuje, da so tveganja za zunanjo vzdržnost kratkoročno omejena. Javnofinančni primanjkljaj naj bi bil v tem in naslednjem letu znaten, od leta 2024 pa naj bi se popravil. Zdi se, da so cene stanovanjskih nepremičnin po več letih izrazite rasti nekoliko precenjene. Do tega je prišlo v razmerah velikega najemanja posojil, ki se zdaj zmanjšuje, in znatnega povečanja zadolženosti gospodinjstev, kar skupaj predstavlja določeno tveganje za finančno stabilnost. Kljub temu bančni sektor ostaja dobro kapitaliziran in zelo dobičkonosen ter beleži nizko raven nedonosnih posojil. Za odpravo gospodarskih ranljivosti Slovaške so potrebna nadaljnja prizadevanja. Zlasti bi bilo treba omejiti presežno povpraševanje, da bi se pripomoglo k odpravi primanjkljaja na tekočem računu in razlike v osnovni inflaciji v primerjavi s preostalim euroobmočjem. To je mogoče doseči z zagotovitvijo ustrezne konsolidacije javnih financ in ukrepov za zmanjšanje zadolženosti gospodinjstev, ob hkratni ohranitvi cenovne dostopnosti stanovanj z obdavčitvijo premoženja in ukrepi, ki podpirajo ponudbo stanovanjskih nepremičnin.

Države članice, ki se soočajo z neravnotežji 

Ciper se sooča z neravnotežji, ki pa niso več čezmerna, kakršna so bila do leta 2022. Ranljivosti, povezane z zasebnim, javnim in zunanjim dolgom, so se na splošno zmanjšale, vendar ostajajo skrb vzbujajoče. Zlasti veliki dolgovi, vključno z nedonosnimi posojili, so se znatno zmanjšali in naj bi se še naprej zmanjševali, primanjkljaj na tekočem računu pa ostaja težava. Zasebni dolg se od leta 2015 zmanjšuje, izjema je bilo le obdobje krize zaradi COVID-19 leta 2020, in naj bi se ob podpori nominalne rasti BDP letos in prihodnje leto še naprej zmanjševal. Vseeno bi lahko glede na to, da prevladujejo posojila s spremenljivo obrestno mero, višje obrestne mere ustvarjale pritisk na servisiranje dolga. Ravni zasebnega in zunanjega dolga se zvišujejo zaradi prisotnosti subjektov za posebne namene na Cipru, ki pa predstavljajo omejena tveganja za gospodarstvo. Obseg nedonosnih posojil bank se je v zadnjih letih zaradi prodaje nedonosnih posojil, njihovih odpisov, denarnih vračil, poravnave zapadlih obveznosti in konverzij dolga v lastniški delež zelo izrazito zmanjšal. Javni dolg se vztrajno zmanjšuje; zmanjšal se je pod raven, zabeleženo pred pandemijo, v letih 2023 in 2024 pa naj bi se še dodatno zmanjšal. Kljub okrevanju turističnega sektorja se je velik primanjkljaj na tekočem računu leta 2022 povečal zaradi velikega domačega povpraševanja in visokih cene energije; pričakuje se, da se bo letos in prihodnje leto nekoliko zmanjšal, vendar bo ostal velik. Odziv politike je bil ugoden. Več ukrepov, vključenih v načrt za okrevanje in odpornost, bo predvidoma pripomoglo k diverzifikaciji gospodarstva, podprlo povečanje obsega izvoza in zmanjšalo pretirano odvisnost od uvoza nafte. V okviru načrta za okrevanje in odpornost je bil sredi leta 2022 sprejet sveženj sprememb zakonov o podjetjih za odkup in servisiranje posojil, namenjen izboljšanju delovnega okolja navedenih podjetij in zmanjšanju obsega nedonosnih posojil. Po več podaljšanjih se je februarja letos iztekla začasna ustavitev izvršb: učinkovit okvir za izvršbe je ključen za spodbujanje posojilojemalcev k sodelovanju pri prestrukturiranju posojil, nadaljnje zmanjšanje obsega nedonosnih posojil v gospodarstvu, pomoč pri zmanjševanju zasebne zadolženosti in povečanje plačilne discipline.

Španija se še naprej sooča z neravnotežji. Ranljivosti, ki so povezane z velikim zasebnim, javnim in zunanjim dolgom ter imajo čezmejni pomen, se zmanjšujejo, vendar ostajajo prisotne. Delež zunanjega in zlasti zasebnega dolga se je v obdobju 2010–2019 zmanjšal in se leta 2021 po začasni prekinitvi leta 2020 ponovno začel zmanjševati, ob ugodni gospodarski rasti pa se bo predvidoma zmanjševal še naprej. Vseeno ostaja velik. K zunanjemu položaju je pozitivno prispeval desetletni presežek na tekočem računu, ki pa se je v zadnjem času zmanjšal zaradi vpliva pandemije na izvoz turističnih storitev in višjih cen energije v letu 2022. Javni dolg ostaja velik. Leta 2022 se je ponovno začel zmanjševati v skladu z gibanjem pred pandemijo, ko je močna nominalna rast BDP prinesla izboljšanja, vendar ostaja večji kot pred pandemijo. To zmanjševanje se bo z zmernejšo hitrostjo predvidoma nadaljevalo tudi v letih 2023 in 2024 ob podpori ukrepov politike iz načrta za okrevanje in odpornost. Finančni sistem se je ob nedavnih šokih, ki sta jih povzročili pandemija in energetska kriza, izkazal za odpornega. Stopnja brezposelnosti se je ponovno znižala, vendar ostaja visoka, še vedno pa so prisotne nekatere ranljivosti, vključno z zelo visoko stopnjo dolgotrajne brezposelnosti in brezposelnosti mladih. Potencialna tveganja, ki vplivajo na nadaljnje zmanjševanje ranljivosti, so povezana predvsem z vplivom zaostrovanja finančnih pogojev na finančni položaj gospodinjstev in podjetij ter na srednje- in dolgoročno vzdržnost javnega dolga zaradi trenutnih tržnih razmer in staranja prebivalstva. Napredek politike je ugoden, nadaljnje izvajanje načrta za okrevanje in odpornosti pa bo predvidoma zagotovilo dodatne izboljšave.

Francija se še naprej sooča z neravnotežji. Ranljivosti, ki so povezane z velikim javnim dolgom, konkurenčnostjo in nizko rastjo produktivnosti ter imajo čezmejni pomen, so še vedno prisotne, vendar se kažejo nekateri znaki zmanjševanja. Potem ko se je javni dolg med pandemijo povečal, se od ponovnega povečanja BDP v letu 2021 zmanjšuje. Leta 2022 so različni fiskalni ukrepi znatno ublažili posledice energetske krize, vendar so upočasnili zmanjševanje dolga. Dolg naj bi se letos in naslednje leto še naprej zmanjševal, vendar naj bi se ob neobstoju ukrepov politike spet začel povečevati ter naj bi ostal velik in presegel ravni pred pandemijo, srednjeročni izzivi glede vzdržnosti javnih financ pa so še vedno znatni. Predvideno srednjeročno povečanje javnega dolga bi lahko pomagali popraviti ukrepi politike za zvišanje potencialne rasti, sprejeti v zadnjih letih. Sprejetih je bilo več reform za povečanje stroškovne konkurenčnosti. Manjši pozitiven učinek teh reform na konkurenčnost je že opazen, pričakuje pa se, da se bo njihov učinek v celoti pokazal v prihodnjih letih. Podobno se pričakuje, da bo učinkovito izvajanje načrtovanih naložb in reform koristno za produktivnost dela. Francosko gospodarstvo se je v zadnjem letu izkazalo za odporno, saj je zvišanje cen energije manj vplivalo na stroškovno konkurenčnost kot v preostalem euroobmočju. Izvoz se izboljšuje zaradi nadaljnjega okrevanja čezmejnega turizma in letalske industrije, ki ju je pandemija močno prizadela. Čeprav se je dolg zasebnega sektorja v najhujšem obdobju pandemije povečal, sta večje najemanje posojil med podjetji spremljala povečanje lastniškega kapitala in akumulacija likvidnostnih rezerv. Višje obrestne mere lahko otežijo javno in zasebno razdolževanje. Odziv politike je bil ugoden, vendar še vedno obstajajo izzivi, osredotočeni na upravljanje javnih financ. Za nadaljnje zmanjšanje ranljivosti je še naprej osrednjega pomena učinkovito izvajanje nedavno sprejetih reform, in sicer reforme upravljanja javnih financ in novega mehanizma za izvajanje letnih ocen javne porabe. Oba ukrepa sta ključna za nadaljnje omejevanje odhodkov in neprekinjeno zmanjševanje javnega dolga. Poleg tega je vlada sprejela reformo javnega pokojninskega sistema, ki naj bi pripomogla k vzdržnosti javnega dolga.

Nemčija se še naprej sooča z neravnotežji. Vztrajno velik presežek na tekočem računu, ki odraža tudi skromne naložbe glede na prihranke in ima čezmejni pomen, se je postopoma zmanjšal, nazadnje med energetsko krizo, vendar naj bi se znatno povečal. Presežek na tekočem računu se je do leta 2019 počasi zmanjševal ob rahlem povečevanju deleža domačih naložb in upadanju trgovinske bilance, od takrat pa ga zaznamujejo neobičajne gospodarske razmere. Leta 2022 se je izrazito zmanjšal zaradi višjih uvoznih cen energije, pa tudi zmanjšanja trgovinskega presežka, ki ni povezan z energijo, in okrevanja uvoza, povezanega s turizmom. V letu 2022 je presežek ostal nad ravnmi, izraženimi v temeljnih kazalnikih države, v letu 2023 naj bi se znova izrazito povečal, v letu 2024 pa naj bi ostal skoraj nespremenjen, pri čemer pa je predvideno, da bo ostal pod pragom v okviru postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji. Plače naj bi po napovedih močno rasle, kar bo podprlo domače povpraševanje, stroški dela na enoto pa bi lahko rasli hitreje kot v preostalem euroobmočju. Kljub temu potrošnjo in naložbe začasno zavira visoka inflacija. V zadnjih letih so se cene stanovanjskih nepremičnin močno zvišale, čeprav so od sredine leta 2022 nekoliko umirjajo. Ponudba stanovanjskih nepremičnin zaradi šibkih naložb v stanovanjske nepremičnine ne dohiteva povpraševanja, to pa lahko še poveča stalna tveganja precenitve. Za nadaljnje zmanjšanje ranljivosti bi bilo koristno pravočasno in učinkovito izvesti pobude za javne naložbe ter odpraviti ovire za naložbe.

Madžarska se sooča z neravnotežji. Ranljivosti, povezane z zelo močnimi cenovnimi pritiski ter potrebami po zunanjem in državnem financiranju, so se povečale in so znatne. Inflacija se je znatno zvišala in se še ni začela vidno umirjati. Če bi ostala visoka daljše obdobje, bi dodatno ogrozila stroškovno konkurenčnost, prav tako bi lahko ostali visoki tudi stroški financiranja. Velik primanjkljaj na tekočem računu se je močno povečal zaradi višjih cen energije v letu 2022, prav tako se je povečal kratkoročni zunanji dolg. Izboljšanje tekočega računa letos in naslednje leto je odvisno od pričakovanega nadaljnjega umirjanja cen energije, vendar naj bi primanjkljaj na tekočem računu v letih 2023 in 2024 kljub temu ostal nezanemarljiv. Za dinamiko na tekočem računu je pomembna velika energetska intenzivnost gospodarstva. Javnofinančni primanjkljaj je velik, vendar je le delno posledica odzivov politike na pandemijo in energetske krize, in je vzrok za večino zadolževanja gospodarstva v tujini. Delež javnega dolga v BDP se je zmanjšal zaradi izrazite nominalne rasti BDP, ki pa jo lahko ogrozijo upočasnitev dejavnosti in vztrajno visoki primanjkljaji. Stroški državnega zadolževanja so se od leta 2021 zvišali, poleg tega državo vse bolj bremenijo odhodki za obresti, medtem ko je raven zapadlosti dolga še vedno razmeroma nizka. Cene stanovanjskih nepremičnin so se v petih letih podvojile, vendar se je rast cen konec leta 2022 ustavila. Kljub temu se zdi, da je verjetnost znatnega padca nominalnih cen omejena zaradi majhne zadolženosti gospodinjstev, pa tudi zaradi trenutne visoke inflacije. Zaradi neskladnosti politik so se ugotovljene ranljivosti še povečale. Učinkovito usklajevanje in jasna razmejitev makroekonomskih politik, ki temeljijo na trdnem institucionalnem okviru politike, sta ključnega pomena za zaščito fiskalne in zunanje vzdržnosti ter za utrditev pričakovanj. Pričakuje se, da bo pravočasno in celovito izvajanje strukturnih reform, vključenih v načrt Madžarske za okrevanje in odpornost, pripomoglo k zmanjšanju makroekonomskih ranljivosti ter podprlo rast in prilagajanje v srednjeročnem obdobju.

Nizozemska se še naprej sooča z neravnotežji. Ranljivosti, ki so povezane z visokim zasebnim dolgom in velikim presežkom na tekočem računu ter imajo čezmejni pomen, so kljub znakom, da se zmanjšujejo, še vedno prisotne. Zasebni dolg in presežek na tekočem računu sta kljub nedavnim popravkom podatkov glede na mednarodne standarde velika in presegata ravni, ki veljajo v splošnih ekonomskih razmerah. Velik presežek na tekočem računu se je leta 2022 zmanjšal zaradi poslabšanja pogojev menjave, pri čemer se je stanje na tekočem računu v stalnih cenah zvišalo, in zaradi povečanja primanjkljaja primarnih dohodkov. Z izboljšanjem pogojev menjave se bo presežek v letu 2023 predvidoma ponovno izrazito povečal, v letu 2024 pa stabiliziral. Dosežen je bil manjši napredek politike, vendar je treba storiti še več za zmanjšanje ovir za naložbe. Zadolženost nefinančnih družb in gospodinjstev ostaja visoka: bolj vzbuja skrb zadolženost gospodinjstev, saj so gospodinjstva zaradi dolgov dovzetna za šoke, ta tveganja pa se še povečujejo zaradi močne in vse močnejše precenjenosti stanovanjskih nepremičnin. V prihodnje naj bi se zadolženost še naprej zmerno zmanjševala. Kljub zmernemu zniževanju cen stanovanjskih nepremičnin je stanovanjski trg še vedno pod pritiskom, zlasti ker je obseg gradnje novih stanovanj še vedno precej pod ciljnimi vrednostmi, ki jih je določila vlada. Hkrati se lastništvo stanovanj, financirano z zadolževanjem, še naprej subvencionira z ugodno obdavčitvijo, politike v zvezi z zasebnim najemniškim trgom pa bi lahko ovirale razvoj navedenega trga.

Portugalska se še naprej sooča z neravnotežji. Ranljivosti, povezane z visokim zasebnim, javnim in zunanjim dolgom, se zmanjšujejo, vendar ostajajo prisotne. Zmanjševanje deležev zasebnega in javnega dolga se je po začasni prekinitvi zaradi izbruha pandemije nadaljevalo leta 2021, ob ugodni gospodarski rasti pa se bosta njuna deleža predvidoma še naprej zmanjševala. Čeprav sta zdaj pod ravnema pred pandemijo, sta še vedno velika. Pred pandemijo in po njej se je izboljšalo tudi očitno negativno neto stanje mednarodnih naložb, zunanja zadolženost pa naj bi se še dodatno zmanjšala, k čemur bo kljub upočasnitvi leta 2023 prispevala stalna gospodarska rast. Majhni primanjkljaj na tekočem računu se je leta 2022 zaradi višjih cen energije nekoliko poslabšal, vendar je to poslabšanje ublažilo nadaljnje izrazito okrevanje izvoza, zlasti izvoza turističnih storitev. Po napovedih bodo predvideno nadaljnje nižanje cen energije, dodatno povečanje obsega izvoza turističnih storitev in politike, ki se izvajajo v podporo energijski učinkovitosti in obnovljivim virom energije, zagotovili uravnoteženje tekočega računa in dodatno podprli prilagoditev neto stanja mednarodnih naložb. Cene stanovanjskih nepremičnin že več let močno naraščajo, že tako zmerna raven nedonosnih posojil pa se je še naprej zniževala. Glavna tveganja, ki bi lahko preprečila dodatno zmanjšanje ranljivosti, so povezana z zaostritvijo finančnih pogojev in negotovim zunanjim okoljem ter njunim potencialnim učinkom na gospodarsko rast. Napredek politike je ugoden, pri čemer je poudarek zlasti na načrtu za okrevanje in odpornost, z nadaljnjim izvajanjem katerega bi se morale zagotoviti dodatne izboljšave.

Romunija se še naprej sooča z neravnotežji. Ranljivosti se nanašajo na zunanje račune, povezane z velikimi javnofinančnimi primanjkljaji, povečali pa so se tudi pritiski zaradi pregrevanja. Velik primanjkljaj na tekočem računu se je po recesiji, ki jo je povzročila pandemija, precej povečal, gospodarstvo pa je zaradi tega občutljivo na zunanje šoke na področju financiranja. V primeru nadaljnjega velikega primanjkljaja na tekočem računu bi lahko postalo neto stanje mednarodnih naložb še bolj negativno. Znaki pregrevanja so jasno vidni, saj je osnovna inflacija zelo visoka, rast plač se zanesljivo giblje v dvomestnih številkah, stopnja brezposelnosti pa je razmeroma nizka. Pričakuje se, da se bodo kazalniki stroškovne konkurenčnosti stabilizirali, vendar strukturna vprašanja ostajajo. Zdi se, da je devizni tečaj nad ravnjo, ki jo narekujejo splošne ekonomske razmere, in ostaja močno nadzorovan. Javnofinančni primanjkljaj je že več let velik in je v veliki meri odgovoren za presežno povpraševanje in posledične zunanje primanjkljaje; tudi v primeru izboljšanja razmer bo letos in prihodnje leto predvidoma ostal precejšen. K zmanjšanju javnofinančnega primanjkljaja v letu 2022 je prispevala predvsem izrazita nominalna rast BDP, ki pa v veliki meri temelji na pregrevanju domačega povpraševanja. Premije za tveganje in stroški državnega zadolževanja so precej višji kot v letih pred pandemijo. Glede na trenutno zaostrovanje svetovnih likvidnostnih razmer bo pomembno, da se sedanji trendi obrnejo. V prihodnje bi moralo biti javnofinančno prilagajanje prednostni način usklajevanja povpraševanja s ponudbo ter omejevanja domačega in zunanjega primanjkljaja. Polno izvajanje davčne in pokojninske reforme, ki sta vključeni v načrt za okrevanje in odpornost, ter upoštevanje fiskalnih ciljev v okviru postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem bi močno pripomoglo k obvladovanju sedanje dinamike.

Švedska se še naprej sooča z neravnotežji. Ranljivosti, povezane z njenim nepremičninskim trgom in velikim zasebnim dolgom, so še vedno prisotne. Cene nepremičnin so visoke in so se zviševale do nedavnega. Z višanjem cen stanovanjskih nepremičnin se je povečeval tudi zasebni dolg. Leta 2022 so se ob izraziti zaostritvi monetarnih pogojev in pogojev financiranja cene nepremičnin začele vidno zniževati, kar kaže na začetek odpravljanja nakopičenih ranljivosti. Cene ostajajo pretirano visoke, predvidoma pa se bodo še naprej zniževale. Promet v nepremičninskem sektorju se je v zadnjem času občutno zmanjšal, posledično pa se je zmanjšalo tudi povpraševanje po novozgrajenih stanovanjih. Neugodni trendi so bili doslej prisotni le v gradbenem in nepremičninskem sektorju, v katerih je po letih visoke rasti zdaj prisoten izrazit upad dejavnosti. Švedsko gospodarstvo kot celota se bo v letu 2023 predvidoma skrčilo, spremembe monetarnih pogojev pa naj bi vplivale na bilance stanja gospodinjstev in podjetij, ki se ukvarjajo s poslovnimi nepremičninami, ter na njihove potrošniške in naložbene zmožnosti. Vpliv višjih obrestnih mer na odplačevanje hipotek je zaradi prevladujočih spremenljivih obrestnih mer in zelo dolgoročnih hipotek precejšen. Sprememba razmer je na finančni sektor vplivala v manjši meri; sektor je močen ter beleži visoke stopnje dobička in količnike tveganju prilagojenega kapitala, kar najbrž preprečuje, da bi težave iz nepremičninskega sektorja prešle v širše gospodarstvo prek finančnega sektorja, čeprav je ta zelo izpostavljen nepremičninskemu. Napredek politike je bil manjši. Davčni sistem z nizko periodično obdavčitvijo nepremičnin je še naprej naklonjen lastništvu stanovanj in spodbuja nakupe stanovanj, financirane z zadolževanjem, na podlagi znatnega odbitka davka pri odplačevanju hipotekarnih obresti. Poleg tega je bila reforma neučinkovitega najemniškega trga omejena.

Države članice, ki se soočajo s čezmernimi neravnotežji 

Grčija se še naprej sooča s čezmernimi neravnotežji. Ranljivosti, povezane z velikim javnim dolgom in velikim obsegom nedonosnih posojil v razmerah visoke stopnje brezposelnosti, so se zmanjšale, njen zunanji položaj pa se je poslabšal. Najbolj skrb vzbujajoče je, da se je primanjkljaj na tekočem računu v letu 2022 izrazito povečal, in to kljub izboljšanju prihodkov od turizma. Čeprav naj bi se zunanji primanjkljaj po napovedih v letošnjem in naslednjem letu nekoliko zmanjšal, naj bi ostal precej nad ravnjo, ki je potrebna za trajno izboljšanje neto stanja mednarodnih naložb. Delež javnega dolga v BDP ostaja največji v EU, vendar se je v letu 2022 znatno zmanjšal, predvsem zaradi močne nominalne rasti BDP, v letih 2023 in 2024 pa naj bi se še dodatno zmanjšal. Nedonosna posojila so se lani močno zmanjšala zaradi velikega zmanjšanja v prejšnjih letih, vendar njihov obseg ostaja velik ter še naprej negativno vpliva na dobičkonosnost in posojilno zmogljivost bank, kar posledično vpliva na povečanje kapitala in rast produktivnosti v gospodarstvu. Odziv politike je prispeval k odpravi neravnotežij, izvajanje načrta za okrevanje in odpornost pa je velika priložnost za odpravo še preostalih strukturnih pomanjkljivosti. Kljub temu so potrebna dodatna prizadevanja, zlasti za zagotovitev zanesljivega izboljševanja zunanjega salda in dodatno zmanjšanje obsega nedonosnih posojil, tudi s povečanjem učinkovitosti izterjave dolga in izboljšanjem sekundarnega trga nedonosnih posojil.

Italija se še naprej sooča s čezmernimi neravnotežji. Kljub nekaterim izboljšavam so še vedno prisotne ranljivosti, povezane z velikim javnim dolgom in šibko rastjo produktivnosti v razmerah nestabilnosti trga dela in nekaterih slabosti na finančnih trgih, ki imajo čezmejni pomen. Dolgoletne ranljivosti Italije so se v zadnjih letih nekoliko zmanjšale, vendar ostajajo precejšnje in predvidoma ne bodo kmalu odpravljene. Vztrajno nizka rast produktivnosti je bila ključni dejavnik za dolgotrajno šibko gospodarsko rast Italije, ki upočasnjuje zmanjševanje javnega dolga, omejuje zaposlitvene možnosti in vpliva na bilance stanja bank. Delež javnega dolga se je v letu 2022 v okviru okrevanja gospodarstva dodatno zmanjšal. Kljub temu ostaja velik in predstavlja precejšen izziv za fiskalno vzdržnost. Do leta 2024 naj bi se delež javnega dolga po napovedih še zmanjšal, v primeru neobstoja konsolidacijskih ukrepov pa srednjeročno povečal. Vlada je izvedla dodatne ukrepe v podporo odpornosti finančnega sektorja, obseg nedonosnih posojil pa se je znatno zmanjšal, vendar so banke še vedno precej izpostavljene državi. Pri politikah za odpravljanje neravnotežij je bil dosežen določen napredek, vendar so potrebna nenehna prizadevanja, izvajanje načrta za okrevanje in odpornost pa ostaja ključna prednostna naloga politike, saj vključuje celovite reforme in precejšnje naložbe. Da bi se velik javni dolg v razmerah vse višjih stroškov servisiranja dolga in stroškov, povezanih s staranjem prebivalstva, začel zanesljivo zmanjševati, je treba uporabiti večplastni pristop, ki bo temeljil na preudarni fiskalni politiki z ustreznimi primarnimi presežki, naložbah in reformah, ki spodbujajo rast, večjem spoštovanju davčnih predpisov ter učinkoviti uporabi nacionalnih in evropskih sredstev. Italija se sooča z izzivi, za reševanje katerih so poleg izvajanja načrta za okrevanje in odpornost potrebna dodatna prizadevanja politike, zlasti na področju obdavčitve, fiskalnega okvira in pokojninskih sistemov, pa tudi demografije, trga dela in energije.

(1) COM(2023) 62 final.

(2) COM(2023) 168 final.

(3) SWD(2023) 601–627.

(4)  Uredba (EU) 2023/435 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. februarja 2023 o spremembi Uredbe (EU) 2021/241 glede poglavij REPowerEU v načrtih za okrevanje in odpornost ter spremembi uredb (EU) št. 1303/2013, (EU) 2021/1060 in (EU) 2021/1755 ter Direktive 2003/87/ES (UL L 63, 28.2.2023, str. 1).

(5) COM(2023) 601–627.

(6) Glej letni pregled trajnostne rasti za leto 2023: COM(2022) 780 final.

(7) Glej Obvestilo Komisije o smernicah državam članicam za posodobitev nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov za obdobje 2021–2030 (C/2022/9264 final) .

(8)  Glej Dodatek 3. Komisija je 15. maja objavila tudi prvi prostovoljni pregled izvajanja agende za trajnostni razvoj do leta 2030 na ravni EU (COM(2023) 700 final), ki bo predstavljen na političnem forumu Združenih narodov na visoki ravni za trajnostni razvoj leta 2023. Pregled potrjuje zavezo EU Agendi za trajnostni razvoj do leta 2030 z vsevladnim pristopom, ki povezuje notranjo in zunanjo razsežnost.

(9) Komisija je 25. januarja 2023 predlagala priporočilo Sveta (COM(2023) 38 final), v katerem je navedeno, kako lahko države članice EU nadalje okrepijo socialni dialog na nacionalni ravni, ter tudi sporočilo o krepitvi in spodbujanju socialnega dialoga na ravni EU. Poleg tega bo Komisija še naprej izkoriščala obstoječe forume v okviru evropskega semestra za obveščanje in udeležbo socialnih partnerjev tudi pri izvajanju mehanizma za okrevanje in odpornost.

(10) Evropska komisija je izdelala interaktiven zemljevid z resničnimi primeri pozitivnih sprememb, ki jih prinašajo financirani projekti: mehanizem za okrevanje in odpornost (europa.eu) .

(11) COM(2023) 240–242 final.

(12)    Pri razpoložljivosti delovne sile na trgu dela se upoštevajo brezposelni, zaposleni za krajši delovni čas, ki želijo delati več, osebe, ki so na voljo za delo, vendar dela ne iščejo, in osebe, ki iščejo delo, vendar niso takoj na voljo. Ta širša opredelitev bolje odseva neizpolnjene potrebe po zaposlovanju.

(13)      Evropska komisija (2022), European Business Cycle Indicators – A closer look at labour shortages across the EU (Evropski kazalniki poslovnega cikla – Podrobnejši pregled pomanjkanja delovne sile v EU), European Economy-Technical Paper 59.

(14) Tri četrtine (74 %) vprašanih v EU meni, da je načelo solidarnosti, ki je v središču mehanizma za okrevanje in odpornost, ustrezen pristop za okrepitev EU po pandemiji COVID-19, dve tretjini vprašanih v EU pa meni, da bo to pozitivno vplivalo na prihodnje generacije (glej raziskavo Flash Eurobarometer 515 „EU Recovery Plan NextGeneration EU“ (Načrt okrevanja NextGeneration EU) iz januarja 2023).

(15) Cilj preglednic odpornosti, ki jih je razvila Komisija, je zagotoviti celovito oceno odpornosti v EU in njenih državah članicah. Odpornost je v njih ocenjena kot sposobnost za napredek pri doseganju ciljev politike kljub izzivom.

(16)    Več informacij o poglavjih REPowerEU in njihovi povezavi s specifičnimi priporočili za države je na voljo v Smernicah o načrtih za okrevanje in odpornost v okviru REPowerEU (UL C 80, 3.3.2023, str. 1).

(17)    COM(2023) 141 final.

(18)    Direktiva Sveta (EU) 2022/2523 z dne 14. decembra 2022 o zagotavljanju globalne minimalne davčne stopnje za mednarodne skupine podjetij in velike domače skupine v Uniji (UL L 328, 22.12.2022, str. 1). Komisija pripravlja tudi konkretne pobude, kot sta BEFIT in FASTER, ter je že predlagala vrsto ukrepov za posodobitev sistema davka na dodano vrednost EU (COM(2022) 701, COM(2022) 703 in COM(2022) 704), da bi se poenostavila davčna pravila, skrajšali upravni postopki ter omejili agresivno davčno načrtovanje in prakse izogibanja plačilu davka. 

(19)    EU tudi zaključuje pogajanja o bančnem svežnju, Komisija pa je pred kratkim sprejela predlog o izboljšanju uporabe okvira za upravljanje kriz in jamstva za vloge za male in srednje velike banke (COM(2023) 225 final).

(20) [1] External Sustainability Analysis (Analiza zunanje vzdržnosti), European Economy-Institutional Papers 196; Housing Market Developments (Razvoj dogodkov na stanovanjskem trgu), European Economy-Institutional Papers 197; Inflation Differentials in Europe and Implications for Competitiveness (Razlike v stopnji inflacije v Evropi in posledice za konkurenčnost), European Economy-Institutional Papers 198.

(21) Eurostat, 19. april 2023.

(22) Obvestilo Komisije o smernicah državam članicam za posodobitev nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov za obdobje 2021–2030 (C(2022) 9264 final).

(23) Glej tudi COM(2022) 83 final in SWD(2022) 230 final.

(24) COM(2022) 438 final.

(25) Pospešitev prehoda na krožno gospodarstvo lahko poveča odprto strateško avtonomijo EU in bistveno prispeva k prihrankom primarne energije.

(26)   Poročilo projektne skupine za uveljavljanje pravil enotnega trga za obdobje 2021–2022 (2022) .

(27) COM(2023) 62 final.

(28) Glej tudi COM(2022) 332 final.

(29) COM(2022) 643 final.

(30)

COM(2023) 160 final.

(31) COM(2023) 162 final.

(32) COM(2023) 168 final.

(33)  COM(2021) 385 final.

(34) Evropska komisija, posodobitev kazalnika omejitve maloprodaje za leto 2022, v pripravi.

(35) COM(2023) 162 final z dne 16. marca 2023.

(36) SWD(2022) 325 final.

(37) Poleg evropskega semestra poročilo Komisije o stanju pravne države v enem od svojih stebrov zajema tudi delovanje pravosodnih sistemov.

(38) Evropska komisija bo junija 2023 objavila sveženj pomoči za MSP, pred kratkim pa je predstavila predloge za privlačnejše in odpornejše klirinške storitve EU, za uskladitev določenih pravil za insolventnost podjetij v EU ter za odpravo upravnega bremena za podjetja vseh velikosti, zlasti MSP, za začetek kotiranja in nadaljnje kotiranje: COM(2022) 696 final.

(39) COM(2023) 205 final; COM(2023) 206 final.

(40) Glej na primer akcijski načrt EU za digitalizacijo energetskega sistema: COM(2022) 552 final.

(41) Direktiva 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES (Besedilo velja za EGP) (UL L 94, 28.3.2014, str. 65).

(42) Glej tudi Novi evropski program za inovacije: COM(2022) 332 final.

(43) Direktiva (EU) 2022/2041 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. oktobra 2022 o ustreznih minimalnih plačah v Evropski uniji (UL L 275, 25.10.2022, str. 33).

(44) Instrument EU za tehnično podporo bo v okviru vodilne pobude glede izmenjav za sodelovanje javnih uprav (Public Administration Cooperation Exchange – PACE) olajšal izmenjave med uradniki nacionalnih in/ali regionalnih uprav, da bi se povečala upravna zmogljivost in spodbudila uporaba dobrih praks (Uredba (EU) 2021/240 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. februarja 2021 o vzpostavitvi Instrumenta za tehnično podporo (UL L 57, 18.2.2021, str. 1)).

(45)   COM(2022) 657 final.

(46)    Cilj evropskega leta spretnosti 2023 je obravnavati pomanjkanje spretnosti ter srednje- do dolgoročno pomanjkanje delovne sile s preusposabljanjem in izpopolnjevanjem evropske delovne sile ter zagotavljanjem boljšega usklajevanja med ponudbo in povpraševanjem na trgu dela.

(47) COM(2023) 140 final.

(48) Dejansko število upravičencev do začasne zaščite, ki so zaposleni v EU, je težko oceniti, ker nekatere države članice niso predložile podatkov in ker se uporabljajo različni upravni viri. Natančneje, nekatere države poročajo o skupnem številu „prijav zaposlitev“ (tj. izjave delodajalcev, ko zaposlijo ukrajinske državljane), ki ustreza številu novih delovnih mest in ne številu dejansko zaposlenih oseb.

(49)   Sporočilo Komisije o smernicah za dostop ljudi, ki bežijo pred rusko vojno agresijo proti Ukrajini, do trga dela, poklicnega izobraževanja in usposabljanja ter učenja odraslih (UL C 233, 16.6.2022, str. 1).

(50) Vključno z ukrepi politike, o katerih se poroča v programih nacionalnih reform ter poročilih o mehanizmu za okrevanje in odpornost (polletna poročila o napredku pri doseganju mejnikov in ciljev ter na podlagi ocene zahtevkov za plačilo).

(51) Države članice so bile pozvane, naj v svojih načrtih za okrevanje in odpornost učinkovito obravnavajo vsa ustrezna specifična priporočila za države, zlasti tista za leti 2019 in 2020, ali njihov pomemben del. V oceni specifičnih priporočil za države, ki je predstavljena tukaj, je upoštevana stopnja izvajanja ukrepov, vključenih v načrte za okrevanje in odpornost, in ukrepov, ki so se v času ocenjevanja izvajali zunaj navedenih načrtov. V zvezi z ukrepi, predvidenimi v prilogah k sprejetim izvedbenim sklepom Sveta o odobritvi ocene načrtov za okrevanje in odpornost, ki še niso bili sprejeti ali izvedeni, vendar se v zvezi z njimi šteje, da so verodostojno napovedani, je treba v skladu z metodologijo ocenjevanja specifičnih priporočil za države šteti, da zagotavljajo „omejen napredek“. Ko se bodo ti ukrepi začeli izvajati, lahko privedejo do „določenega/znatnega napredka“ ali „celovitega izvajanja“, odvisno od njihovega pomena.

(52) Poleg tega so na podatke za leto 2021 močno vplivale hude poplave v Nemčiji, Luksemburgu in Belgiji, zato so se neto emisije toplogrednih plinov v letu 2021 z nizkih ravni, doseženih med pandemijo, nekoliko zvišale, še vedno pa ostajajo pod ravnmi, zabeleženimi pred pandemijo.

(53) Ta pojasnila so bila 5. aprila 2023 objavljena v obliki institucionalnih dokumentov GD za ekonomske in finančne zadeve .