(1)

Svet je 30. junija 2020 sprejel Priporočilo (EU) 2020/912 o začasni omejitvi nenujnih potovanj v EU in morebitni odpravi te omejitve (1).

(2)

Svet je 2. februarja 2021 spremenil Priporočilo (EU) 2020/912 o začasni omejitvi nenujnih potovanj v EU in morebitni odpravi te omejitve (2), da bi posodobil merila, ki se uporabljajo za oceno, ali so nenujna potovanja iz tretjih držav varna in ali bi morala biti dovoljena.

(3)

Z isto spremembo so bili uvedeni mehanizmi za zajezitev širjenja zaskrbljujočih različic virusa SARS-COV-2 na območju EU+ (3).

(4)

Od takrat se na območju EU+ ter v številnih drugih regijah in tretjih državah izvajajo kampanje množičnega cepljenja proti virusu SARS-COV-2.

(5)

Komisija je 17. marca 2021 predlagala uredbi (4) za vzpostavitev digitalnih zelenih potrdil za olajšanje prostega gibanja v EU med pandemijo COVID-19. Znotraj EU bo to potrdilo dokazovalo, da je bila oseba cepljena proti COVID-19, da je prejela negativen rezultat testa ali da je prebolela COVID-19. Države članice so še naprej odgovorne za odločanje o tem, katere javnozdravstvene omejitve za potnike se lahko opustijo, vendar bi morale take opustitve nediskriminatorno uporabljati za potnike, ki imajo digitalno zeleno potrdilo.

(6)

Vedno več je na voljo znanstvenih mnenj in empiričnih dokazov o učinkih cepljenja, ki so dosledno prepričljivi glede dejstva, da cepljenje prispeva k prekinitvi verige prenosa okužbe.

(7)

Ti dokazi kažejo, da bi bilo mogoče v nekaterih primerih za osebe, ki lahko dokažejo, da so prejele zadnji priporočeni odmerek cepiva proti COVID-19, odobrenega v EU v skladu z Uredbo (ES) št. 726/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (5), varno opustiti omejitve potovanj in da bi se take opustitve lahko upravičile tudi, če je bila oseba cepljena s cepivom proti COVID-19, za katerega je bil zaključen postopek za uvrstitev na seznam SZO cepiv za nujno uporabo.

(8)

Otroci, ki so zaradi svoje starosti izključeni iz cepljenja proti COVID-19, bi morali imeti možnost potovati s cepljenimi starši, pod pogojem, da imajo negativen test PCR na COVID-19, opravljen največ 72 ur pred prečkanjem meje območja EU+. V teh primerih bi lahko države članice po prihodu zahtevale dodatni test.

(9)

Vendar na voljo ni ali ni še dovolj študij o tem, ali imajo zaskrbljujoče različice po cepljenju z različnimi cepivi proti COVID-19 zmožnost, da ne sprožijo imunskega odziva. Zato bi bilo treba v skladu s previdnostnim pristopom vzpostaviti mehanizem zasilne zavore, ki bi državam članicam omogočil, da na usklajen način sprejmejo nujne in časovno omejene ukrepe za hiter odziv na pojav različice v določeni tretji državi, ki jo je treba še posebej preučiti, zlasti kadar jo Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) opredeli kot spremljano različico. Ta zasilna zavora bi morala omogočati sprejetje ustreznih ukrepov, vključno z omejitvami vstopa, da bi preprečili uvoz in širjenje take različice na območju EU+. Ti ukrepi bi se morali začeti hitro usklajevati v Svetu, da se omogoči skupni pristop.

(10)

Pri ocenjevanju epidemiološkega stanja v navedeni državi je treba upoštevati napredek pri cepljenju prebivalstva tretje države proti virusu.

(11)

Ko bodo uredbe o digitalnem zelenem potrdilu sprejete, bodo prek izvedbenega akta Komisije zagotovile podlago za obravnavanje potrdil o cepljenju iz tretjih držav kot enakovrednih digitalnim zelenim potrdilom ali za izdajanje teh potrdil osebam, ki so bile cepljene v tretjih državah. Da bi zagotovili usklajen pristop držav članic in olajšali nadaljnje potovanje potnikov iz tretjih držav znotraj območja EU+, bi bilo treba sprejeti ukrepe za lažjo uporabo teh določb. V ta namen bi lahko države članice razmislile o vzpostavitvi portala, na katerem bi osebe, ki prebivajo zunaj območja EU+, lahko zaprosile za priznanje potrdila o cepljenju, ki ga je izdala tretja država, kot zanesljivega dokazila o cepljenju in/ali za izdajo digitalnega zelenega potrdila.

(12)

Kadar države članice sprejmejo dokazilo o cepljenju, da bi opustile omejitve, uvedene v skladu s pravom Unije za omejitev širjenja COVID-19, kot so zahteve za karanteno/samoizolacijo ali testiranje na okužbo z virusom SARS-CoV-2, bi morale te zahteve načeloma odpraviti za potnike s prebivališčem v tretji državi, ki so zadnji priporočeni odmerek cepiva proti COVID-19, odobrenega v EU v skladu z Uredbo (ES) št. 726/2004, prejeli najpozneje 14 dni pred vstopom na območje EU+. Države članice bi se lahko tudi odločile, da opustijo omejitve za potnike, ki so bili cepljeni s katerim drugim cepivom proti COVID-19, za katerega je bil zaključen postopek za uvrstitev na seznam SZO cepiv za nujno uporabo. Vendar to dvoje ne bi smelo veljati, če je država članica uporabila zasilno zavoro. Dokler uredbe o digitalnem zelenem potrdilu ne bodo sprejete in se ne začnejo uporabljati ter dokler Komisija ne sprejme izvedbenega akta, na podlagi katerega bodo potrdila o cepljenju iz tretjih držav obravnavana enako kot digitalna zelena potrdila, bi morale države članice imeti možnost sprejemati potrdila tretjih držav, ki vsebujejo vsaj minimalni podatkovni niz v skladu z nacionalnim pravom, pri čemer se upošteva, da morajo imeti možnost preveriti verodostojnost, veljavnost in celovitost potrdila ter to, ali vsebuje vse ustrezne podatke.

(13)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju tega priporočila, ki zato zanjo ni zavezujoče ali se v njej ne uporablja. Ker to priporočilo nadgrajuje schengenski pravni red, se Danska v skladu s členom 4 navedenega protokola v šestih mesecih od dne, ko Svet sprejme to priporočilo, odloči, ali ga bo prenesla v svoje nacionalno pravo.

(14)

To priporočilo predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda, pri katerem Irska v skladu s Sklepom Sveta 2002/192/ES (6) ne sodeluje; Irska torej ne sodeluje pri sprejetju tega sklepa, ki zato zanjo ni zavezujoč ali se v njej ne uporablja.

(15)

To priporočilo za Islandijo in Norveško predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Svetom Evropske unije in Republiko Islandijo ter Kraljevino Norveško o pridružitvi obeh k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda, ki spadajo na področje iz točke A člena 1 Sklepa Sveta 1999/437/ES (7).

(16)

To priporočilo za Švico predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda, ki spadajo na področje iz točke A člena 1 Sklepa 1999/437/ES (8) v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2008/146/ES (9).

(17)

To priporočilo za Lihtenštajn predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Protokola med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn o pristopu Kneževine Lihtenštajn k Sporazumu med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda, ki spadajo na področje iz točke A člena 1 Sklepa 1999/437/ES (10) v povezavi s členom 3 Sklepa 2011/350/EU (11).

(18)

Pravni status tega priporočila, kakor je naveden v uvodnih izjavah 13 in 17, ne posega v potrebo po tem, da v interesu ustreznega delovanja schengenskega območja vse države članice sprejmejo usklajeno odločitev o odpravi omejitve nenujnih potovanj v EU –