52022IP0308

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

EUROPA
EUR-Lex home
EUR-Lex - 52022IP0308 - EN

Help

Search tips

Need more search options? Use the Advanced search

Document 52022IP0308

Help

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2022 s priporočili Komisiji za odgovorno zasebno financiranje pravdnih postopkov (2020/2130(INL))

UL C 125, 5.4.2023, pp. 2–22 (BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, GA, HR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)

HTML

PDF

Official Journal

5.4.2023

Uradni list Evropske unije

C 125/2

P9_TA(2022)0308

Odgovorno zasebno financiranje pravdnih postopkov

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2022 s priporočili Komisiji za odgovorno zasebno financiranje pravdnih postopkov (2020/2130(INL))

(2023/C 125/01)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju člena 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—	ob upoštevanju člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—	ob upoštevanju člena 5 Sklepa Evropskega parlamenta z dne 28. septembra 2005 o sprejetju statuta poslancev Evropskega parlamenta (1),

—	ob upoštevanju Direktive (EU) 2020/1828 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2020 o zastopniških tožbah za varstvo kolektivnih interesov potrošnikov in razveljavitvi Direktive 2009/22/ES (2),

—	ob upoštevanju priporočila Komisije z dne 11. junija 2013 o skupnih načelih za mehanizme kolektivnih opustitvenih in odškodninskih tožb v državah članicah v zvezi s kršitvami pravic iz prava Unije,

—	ob upoštevanju študije o odgovornem zasebnem financiranju pravdnih postopkov, ki jo je marca 2021 izvedla služba Evropskega parlamenta za raziskave,

—	ob upoštevanju členov 47 in 54 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A9-0218/2022),

ker imajo države članice glavno odgovornost, da v skladu s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah osebam, ki nimajo zadostnih sredstev, zagotovijo brezplačno pravno pomoč, tako da se dostop do sodnega varstva zagotovi vsem; ker javna brezplačna pravna pomoč in javno tožilstvo sta in morata ostati osrednja mehanizma za zagotavljanje temeljne pravice do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča;

ker je poslovno financiranje pravdnih postopkov s strani tretjih oseb vse pogostejša praksa, s katero zasebni vlagatelji (v nadaljnjem besedilu: financerji pravdnih postopkov), ki niso udeleženi v sporu, poslovno investirajo v sodne postopke ter plačajo pravne in druge stroške v zameno za delež morebitne odškodnine; ker so kolektivna pravna sredstva le ena vrsta pravdnih postopkov, v katerih se trenutno uporablja financiranje pravdnih postopkov s strani tretjih oseb, drugi primeri pa so arbitraža, postopki v primeru insolventnosti, izterjava naložb, protimonopolne terjatve in drugo;

ker bi bilo mogoče financiranje pravdnih postopkov s strani tretjih oseb, če bi bilo ustrezno urejeno, pogosteje uporabljati kot orodje za podporo dostopu do pravnega varstva, zlasti v državah, kjer so pravni stroški zelo visoki, ali za ženske in marginalizirane skupine, katerih dostop do financiranja je dodatno oviran; ker bi lahko instrument financiranje pravdnih postopkov s strani tretjih oseb tudi vse bolj pomagal zagotoviti, da se zadeve v javnem interesu predložijo sodišču, in zmanjšati znatna gospodarska neravnovesja med podjetji in državljani, ki zahtevajo odškodnino, ter tako zagotoviti ustrezno odgovornost podjetij;

ker poročilo britanskega inštituta za mednarodno in primerjalno pravo (BIICL) o stanju kolektivnih pravnih sredstev v EU v okviru priporočila Komisije poudarja, da je v nekaterih državah članicah financiranje s strani tretjih oseb postalo bistven dejavnik pri konkretizaciji uporabe kolektivnih pravnih sredstev (3); ker je v poročilu Komisije COM(2018)0040 o izvajanju nezavezujočih priporočil o kolektivnih pravnih sredstvih iz leta 2013 poudarjeno, da je financiranje pravdnih postopkov s strani tretjih oseb ključni vidik kolektivnih pravnih sredstev, ki ima pomembno čezmejno razsežnost (4);

ker financerji pravdnih postopkov, ki so vključeni v sodne postopke, lahko delujejo v svojem ekonomskem interesu in ne v interesu tožnikov; ker si lahko prizadevajo za nadzor nad pravdnim postopkom in dosego izida, ki jim prinaša največji donos v najkrajšem času (5); ker je bistveno zagotoviti, da se žrtvam izplača ustrezna odškodnina;

F.	ker financiranje pravdnih postopkov s strani tretjih oseb, čeprav v Evropi praktično ne obstaja, cveti v arbitražah na področju naložb, pri katerih večkratno povečuje število in obseg zahtevkov zasebnih vlagateljev do držav;

ker je iz razpoložljivih podatkov razvidno, da financerji pravdnih postopkov v nekaterih državah članicah lahko zahtevajo nesorazmeren delež dosežene odškodnine, ki presega običajno donosnost drugih vrst naložb; ker zneski, ki jih zahtevajo financerji pravdnih postopkov, običajno znašajo od 20 % do 50 % odškodnine (6), zunaj Unije pa lahko takšne terjatve v nekaterih primerih predstavljajo do 300-odstotno donosnost naložb; ker je treba uvesti pravila za zagotovitev, da so provizije, ki se plačajo financerjem pravdnih postopkov, sorazmerne in da, preden se izplačajo financerju pravdnih postopkov, tožnik prejeme dosojen znesek;

ker financiranje pravdnih postopkov s strani tretjih oseb ni edini način za olajšanje dostopa do pravnega varstva in ker so za olajšanje takega dostopa na voljo drugi instrumenti, kot sta brezplačna pravna pomoč ali zavarovanje pravnih stroškov, obstajajo pa tudi izvensodna pravna sredstva za uveljavljanje pravnih sredstev, kot so mediacija, alternativno reševanje sporov/spletno reševanje sporov, varuh človekovih pravic ali pritožbeni sistemi, ki jih upravljajo podjetja; ker te rešitve lahko privedejo do hitrejše in ustreznejše odškodnine za tožnike, čeprav takšna pravna sredstva niso vedno dovolj učinkovita pri zagotavljanju ustreznih pravnih sredstev; ker bi bilo treba tožnikom vedno omogočiti, da neposredno uveljavljajo pravno sredstvo;

ker financiranje pravdnih postopkov s strani tretjih oseb prevladuje v Avstraliji, ZDA, Kanadi, Združenem kraljestvu in na Nizozemskem, in nekateri menijo, da je ključni dejavnik pri zagotavljanju dostopa do pravnega varstva (7), čeprav v nekaterih jurisdikcijah obstajajo tudi pomisleki glede zlorab; ker empirični podatki (8) kažejo, da financerji pravdnih postopkov najpogosteje izberejo zadeve z največjo potencialno donosnostjo, in da ne vlagajo v zadeve, ki jih štejejo za preveč tvegane ali premalo dobičkonosne;

ker je število financerjev pravdnih postopkov težko ugotoviti, pri čemer je znano, da jih v Uniji deluje vsaj 45; ker se pričakuje, da bo imelo financiranje pravdnih postopkov s strani tretjih oseb, čeprav je bila ta praksa v večini držav članic do zdaj omejena, v prihodnjih letih po pričakovanjih vse pomembnejšo vlogo, pri čemer je ta praksa v Uniji še vedno večinoma neregulirana, čeprav bi lahko pomenila ne le koristi, temveč tudi bistvena tveganja za delovanje pravosodja, ki jih je treba obravnavati;

ker v sedanji regulativni praznini obstaja tveganje, da bodo financerji pravdnih postopkov delovali netransparentno, zaradi česar lahko sodišča včasih tožnikom dodelijo odškodnino, ne da bi se zavedala, da bo del odškodnine, ki bi lahko bil tudi nesorazmeren, pozneje v škodo tožnikov preusmerjen k financerjem pravdnih postopkov; ker taka nezadostna preglednosti lahko pomeni tudi, da niti potencialni upravičenci nimajo ali pa imajo zelo malo informacij o porazdelitvi odškodnine ali o sporazumih o financiranju, zlasti kadar je v okviru sistema kolektivnega pravnega sredstva uporabljen mehanizem odpovedi udeležbi; ker brez skupnih minimalnih standardov na ravni Unije obstaja tveganje razdrobljenosti in regulativnih neravnovesij na področju financiranja pravdnih postopkov;

ker Direktiva (EU) 2020/1828 opredeljuje priložnosti in določene zaščitne ukrepe, ki se sicer nanašajo na financiranje pravdnih postopkov, vendar so omejeni na zastopniške tožbe, vložene v imenu potrošnikov, ki spadajo na področje uporabe navedene direktive, in torej ne ureja številnih drugih vrst tožb, kot so gospodarske tožbe ali tožbe na področju človekovih pravic, ali kategorij tožnikov, kot so organizacije za človekove pravice ali delavske organizacije; ker bi se morali učinkoviti zaščitni ukrepi uporabljati za vse vrste zahtevkov;

Uvod

ugotavlja, da čeprav je uporaba financiranja pravdnih postopkov s strani tretjih oseb še vedno omejena, ta praksa v Uniji narašča in ima vse večjo vlogo v pravosodnih sistemih nekaterih držav članic, pa tudi pri tem, kako lahko evropski državljani dostopajo do pravnega varstva, zlasti v čezmejnih zadevah. ugotavlja, da financiranje pravdnih postopkov za zdaj večinoma ni regulirano na ravni Unije;

ugotavlja, da bi morala biti ureditev financiranja pravdnih postopkov s strani tretjih oseb tesno povezana s politikami za izboljšanje dostopa tožnikov do pravnega varstva, na primer z znižanjem pravnih stroškov, zagotavljanjem ustreznega javnega financiranja organizacijam civilne družbe, vključno z organizacijami za varstvo potrošnikov, ali spodbujanjem drugih praks, kot sta brezplačna pravna pomoč ali množično financiranje; poziva države članice, naj si izmenjujejo najboljše prakse na tem področju in se pri zagotavljanju učinkovitega dostopa do pravnega varstva oprejo na ukrepe iz člena 20 Direktive (EU) 2020/1828;

je prepričan, da je treba, da se zagotovi dostop do pravnega varstva za vse in to, da pravosodni sistemi dajejo prednost pravnim sredstvom oškodovancem, ne pa interesom zasebnih vlagateljev, ki morda v pravnih sporih iščejo zgolj poslovne priložnosti, določiti skupne minimalne standarde na ravni Unije, ki obravnavajo ključne vidike financiranja pravdnih postopkov s strani tretjih oseb, vključno s preglednostjo, pravičnostjo in sorazmernostjo;

poudarja, da bi bil cilj takšne ureditve ureditev dejavnosti financiranja pravdnih postopkov, ki jih izvajajo financerji pravdnih postopkov. Poudarja, da bi morala takšna ureditev urejati dejavnosti financiranja v zvezi z vsemi vrstami zahtevkov, ne glede na naravo terjatev, in da ne bi smela posegati v veljavno mednarodno pravo, pravo Unije in nacionalno pravo, ki omogoča vlaganje zahtevkov, zlasti v pravo o varstvu kolektivnih interesov potrošnikov, pravo varstva okolja in pravo, ki ureja postopke v primeru insolventnosti ali odgovornost;

je prepričan, da bo vzpostavitev minimalnih standardov za financiranje pravdnih postopkov s strani tretjih oseb, ki bodo veljali na ravni Unije, zakonodajalcem omogočila izvajanje učinkovitega nadzora in ustrezno zagotavljanje, da bodo interesi tožnikov zaščiteni; poudarja, da imajo prostovoljni regulativni mehanizmi in kodeksi ravnanja pozitivno vlogo, vendar jih velika večina financerjev ne uporablja, zaradi česar so tožniki močno izpostavljeni;

Regulacija financerjev pravdnih postopkov in nadzor nad njimi

priporoča vzpostavitev sistema izdaje dovoljenj za financerje pravdnih postopkov, s katerim naj se tožnikom zagotovi možnost učinkovite uporabe financiranja pravdnih postopkov s strani tretjih oseb in vzpostavitev ustreznih zaščitnih ukrepov, vključno z uvedbo zahtev glede upravljanja podjetij in nadzornih pooblastil za zaščito tožnikov, in zagotavljanje finančnih sredstev samo s strani subjektov subjekti, ki so zavezani izpolnjevanju minimalnih standardov v smislu preglednosti, neodvisnosti upravljanja in kapitalske ustreznosti, ob upoštevanju fiduciarnega razmerja do tožnikov in predvidenih upravičencev; poudarja, da je treba zagotoviti, da ta sistem ne bo povzročil prevelikega upravnega bremena za države članice ali financerje pravdnih postopkov;

Etična vprašanja

priporoča, naj se financerjem pravdnih postopkov naloži spoštovanje fiduciarne obveznosti skrbnosti, ki od njih zahteva, da delujejo v najboljšem interesu tožnika; meni, da financerji pravdnih postopkov ne morejo neupravičeno obvladovati sodnih postopkov; take sodne postopke morajo obvladovati tožnik in njegovi pravni zastopniki; tako obvladovanje sodnih postopkov, ki jih financirajo, lahko vključuje formalno obvladovanje, kot je obvladovanje na podlagi pogodbenega dogovora, in neformalno obvladovanje, kot je grožnja s prenehanjem financiranja;

poudarja, da se lahko pojavijo nasprotja interesov, če obstajajo neprimerni odnosi med financerji pravdnih postopkov, zastopniškimi subjekti, odvetniškimi pisarnami, agregatorji, vključno s platformami za združevanje zahtevkov in porazdelitev odškodnine, ter drugimi subjekti, ki so lahko vključeni v zahtevke in imajo interes v zvezi z izidom sodne zadeve; ugotavlja, da narašča trend, da financerji pravdnih postopkov privolijo, da bodo financirali vrsto prihodnjih primerov odvetniške pisarne (portfeljno financiranje) (9); priporoča sprejetje zaščitnih ukrepov za preprečevanje takih potencialnih nasprotij interesov, opredelitev pravic tožnikov in obveznost razkritja podrobnosti odnosov med financerji pravdnih postopkov in drugimi udeleženimi stranmi;

meni, da financerjem pravdnih postopkov ne bi smelo biti dovoljeno, razen v omejenih in jasno opredeljenih okoliščinah, da kadar koli med pravdnim postopkom prekinejo financiranje financiranih strani ter tožnikom prepustijo odgovornost za vse stroške pravdnega postopka, ki so morda nastali samo zaradi vključenosti financerja; zato poudarja, da bi bilo treba pogodbene dogovore o pogojnem financiranju šteti za nične;

10.

meni, da bi morali biti financerji pravdnih postopkov tako kot tožniki odgovorni za stroške toženca, ki izhajajo iz neuspešnega pravdnega postopka, kot so stroški, ki izhajajo iz naložitve plačila stroškov nasprotne strani; poudarja, da bi bi bilo treba financerjem pravdnih postopkov z ureditvijo preprečiti omejevanje njihove odgovornosti za stroške v primeru neuspešnega izida;

Spodbude in omejitve glede povračil

11.

meni, da bi morala zakonodaja določati omejitve glede deleža dosežene odškodnine, do katerega so upravičeni financerji pravdnih postopkov, kadar je sodni postopek ali poravnava konča uspešno, na podlagi pogodbenega dogovora; meni, da bi lahko dogovori med financerji pravdnih postopkov in tožniki samo v izjemnih okoliščinah odstopali od splošnega pravila, da se tožnikom izplača vsaj 60 % bruto zneska dosežene poravnave ali odškodnine;

Razkritje in preglednost

12.

meni, da bi bilo treba v zvezi z vključitvijo financiranja pravdnih postopkov v sodne postopke zagotoviti preglednost, ki bi zajemala obveznost tožnikov in njihovih odvetnikov, da na pobudo sodišča ali na zahtevo toženca sodišču razkrijejo sporazume o financiranju ter da sodišče obvestijo o obstoju poslovnega financiranja in identiteti financerja v obravnavani zadevi. Meni, da bi moralo sodišče toženca obvestiti o obstoju financiranja pravdnih postopkov s strani tretjih oseb in identiteti financerja. ugotavlja, da v zdajšnji ureditvi sodišča ali upravni organi in toženci pogosto ne vedo, da zahtevek financira poslovni subjekt;

Pooblastila nadzornih organov in preverjanje, ki ga opravijo sodišča in upravni organi

13.

meni, da bi morali imeti nadzorni organi, sodišča in upravni organi, kadar je to ustrezno in v skladu z nacionalnim postopkovnim pravom, pooblastila za olajšanje izvrševanja zakonodaje, sprejete za doseganje zgoraj opredeljenih ciljev; priporoča vzpostavitev sistema pritožb, ki državam članicam ne povzroča pretiranih stroškov ali pretiranega upravnega bremena. meni, da bi morali imeti nadzorni organi, sodišča in upravni organi, kadar je to ustrezno in v skladu z nacionalnim postopkovnim pravom, pooblastila za ukrepanje v primerih goljufivih praks pooblaščenih financerjev pravdnih postopkov, ne da bi bila ogrožena pravica tožnikov in predvidenih upravičencev do pravnega varstva;

Končni vidiki

14.

Poziva Komisijo, naj pozorno spremlja in analizira razvoj financiranja pravdnih postopkov s strani tretjih oseb v državah članicah, tako v smislu pravnega okvira kot prakse, pri čemer naj posebno pozornost nameni izvajanju Direktive (EU) 2020/1828; nadalje poziva Komisijo, naj po izteku roka za uporabo Direktive (EU) 2020/1828, tj. 25. junija 2023, in ob upoštevanju učinkov navedene direktive na podlagi člena 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije predloži predlog direktive za določitev skupnih minimalnih standardov na ravni Unije o poslovnem financiranju pravdnih postopkov s strani tretjih oseb v skladu s priporočili iz Priloge k tej uredbi;

15.

meni, da zahtevani predlog ne bo imel finančnih posledic;

o o

16.

naroči svoji predsednici, naj to resolucijo in priložena priporočila posreduje Komisiji in Svetu.

(1) UL L 262, 7.10.2005, str. 1.

(2) UL L 409, 4.12.2020, str. 1.

(3) https://www.biicl.org/documents/1881_StudyontheStateofCollectiveRedress.pdf, str. 19.

(4) https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/PDF/?uri=CELEX:52018DC0040&from=EN, str. 10.

(5) Avstralski parlament je ugotovil, da zaradi moči in vpliva, ki ju imajo financerji pravdnih postopkov pri skupinskih tožbah, prihaja do položajev, ko njihovi finančni interesi prevladajo nad finančnimi interesi reprezentativnega zastopnika skupine tožnikov in njenih članov, glej Australian Law Reform Commission (2019): An Inquiry into Class Action Proceedings and Third-Party Litigation Funders, str. 19.

(6) Študija službe Evropskega parlamenta za raziskave (2021): Odgovorno zasebno financiranje pravdnih postopkov. Priloga – Stanje zasebnega financiranja pravdnih postopkov v EU in veljavna pravila EU, ki se uporabljajo zanj.

(7) Glej https://www.biicl.org/documents/1881_StudyontheStateofCollectiveRedress.pdf, str. 269: „Splošni pogled na pristop Združenega kraljestva k financiranju s strani tretjih oseb je bil ugoden in anketiranci so ocenili razpoložljivost takega financiranja kot ključni dejavnik pri svoji odločitvi za sodelovanje v kolektivnih postopkih. Izkušnje s financiranjem kolektivnih zahtevkov s strani tretjih oseb so bile v praksi na splošno pozitivne. Nobeden od anketirancev ni imel izkušenj z organizacijo, ki bi poskušala financirati zahtevek proti konkurentu. Nobeden od anketirancev ni imel izkušenj s tem, da bi financer očitno poskušal nadzorovati spor, v enem primeru pa je odvetnik opisal položaj, v katerem je financer financiranje prekinil med postopkom, kar je privedlo do predčasne poravnave v zadevi.“

(8) Glej Australian Law Reform Commission (2019): An Inquiry into Class Action Proceedings and Third-Party Litigation Funders, str. 34.

(9) Študija službe Evropskega parlamenta za raziskave (2021): Responsible litigation funding. State of play on the EU private litigation funding landscape and on the current EU rules applicable to private litigation funding, str. 28 in 29.

PRILOGA K RESOLUCIJI:

PRIPOROČILA O VSEBINI ZAHTEVANEGA PREDLOGA

Predlog

DIREKTIVE EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o regulaciji financiranja pravdnih postopkov s strani tretjih oseb

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 114 Pogodbe,

ob upoštevanju zahteve, ki jo je Evropski parlament podal Komisiji (1),

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (2),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Poslovno financiranje pravdnih postopkov s strani tretjih oseb je praksa, ki se razvija v trg storitev na področju pravdnih postopkov, za katerega na ravni Unije ni vzpostavljen poseben zakonodajni okvir. Kljub dejstvu, da so financerji pravdnih postopkov zakonito ustanovljeni in delujejo v različnih državah članicah, na nacionalni ravni ali čezmejno, so se zanje do zdaj uporabljala različna nacionalna pravila in prakse, pri čemer so na splošna pravila, ki urejajo zadevno področje, razdrobljena ali pa jih sploh ni, odvisno od zadevne države članice. Različna pravila in prakse v državah članicah lahko pomenijo oviro za delovanje notranjega trga. Nejasnost pogojev, pod katerimi lahko poslujejo tretji poslovni financerji pravdnih postopkov (v nadaljnjem besedilu: financerji pravdnih postopkov), ni združljiva s pravilnim delovanjem notranjega trga, zlasti ob upoštevanju, da je čezmejne zadeve mogoče financirati le prek tretjih oseb in da so te zadeve še posebej privlačne za financerje pravdnih postopkov. Razlike v pravnih okvirih, ki se uporabljajo v posameznih državah članicah, pomenijo tveganje diskriminacije v zvezi z dostopom do pravnega varstva med tožniki v različnih državah članicah, zlasti v primerih s čezmejnim elementom, ter tveganje, da bodo financerji pravdnih postopkov izbrali najugodnejše sodišče, na kar bi lahko vplivali nekatera ugodna nacionalna pravila v zvezi z njihovo ustanovitvijo, pravo, ki se uporablja za sporazume o financiranju, in nacionalna postopkovna pravila.

(2)

Pravo Unije je namenjeno zagotavljanju ravnotežja med zagotavljanjem dostopa do pravnega varstva in zagotavljanjem ustreznih zaščitnih ukrepov za tiste, ki so vključeni v postopek, da se prepreči neupravičeno izkoriščanje njihove pravice dostopa do sodnega varstva. Ko financerji pravdnih postopkov zagotavljajo finančna sredstva za sodne postopke v zameno za delež morebitne dodeljene odškodnine, lahko pride do tveganja nepravičnosti. Takšno tveganje vključuje možnost financerjev pravdnih postopkov, da tožnike ali tiste, ki jih ti zastopajo, tudi v primeru, ko interese zadevnih potrošnikov zastopajo kvalificirani subjekti, izkoristijo za zadovoljitev lastnih potreb in povečanje svojega donosa, zaradi česar so tožniki ali predvideni upravičenci prejmejo manjši del morebitne nagrade. Tveganja so lahko še posebej velika, kadar so osebe, ki pričakujejo koristi od pravdnega postopka, potrošniki ali žrtve kršitev temeljnih pravic, za katere je lahko vključitev financerja pravdnih postopkov, ki je postopke pripravljen plačati, dobrodošla, pri čemer se ne zavedajo, da lahko njihove interese ogrozijo interesi financerja pravdnih postopkov.

(3)

Vzpostavitev skupnega okvira Unije za minimalne standarde za zagotovitev odgovornega poslovnega financiranje pravdnih postopkov s strani tretjih oseb bi pripomogla k spodbujanju dostopa do pravnega varstva in zagotovila ustrezno odgovornost podjetij. Dejansko pogosto obstaja znatno gospodarsko neravnovesje med podjetji in državljani, ki zahtevajo odškodnino, financiranje pravdnih postopkov s strani tretjih oseb pa lahko prispeva k zmanjšanju tega neravnovesja, če se zmanjšajo s tem povezana tveganja, tako financiranje pa se dopolnjuje z drugimi ukrepi za odpravo ovir za dostop do pravnega varstva. V ta namen je bistveno zagotoviti potrebno ravnovesje med izboljšanjem dostopa tožnikov do pravnega varstva in ustreznimi zaščitnimi ukrepi, da se preprečijo zlorabe pravdnih postopkov. Odgovorno financiranje pravdnih postopkov s strani tretjih oseb lahko zniža stroške, poveča njihovo predvidljivost, poenostavi nepotrebne postopke in zagotovi učinkovite storitve, katerih stroški so sorazmerni s spornimi zneski.

(4)

Ker notranji trg olajšuje krepitev čezmejnega trgovanja, ker je vse več sporov čezmejnih in ker so dejavnosti financerjev pravdnih postopkov globalne, obstaja potencialno tveganje velikih razhajanj v pristopih držav članic k zaščitnim ukrepom in zaščiti v zvezi s poslovnim financiranjem pravdnih postopkov s strani tretjih oseb. Prostovoljni pristopi so bili do neke mere uspešni, vendar se k njim ni vedno zavezala večina akterjev panoge, poleg tega nezakonodajni ukrepi v nobenem primeru ne bi bili primerni glede na velika tveganja na primer za ranljive skupine državljanov, vključno z državljani tretjih držav.

(5)

Cilj te direktive je urediti poslovno financiranje pravdnih postopkov s strani tretjih oseb, tj. poslovno prakso, pri kateri tretji subjekti, ki niso neposredno vključeni v spor, investirajo v sodni postopek zaradi dobička, običajno v zameno za delež morebitne poravnave ali odškodnine (v nadaljevanju: financiranje pravdnih postopkov s strani tretjih oseb). Financiranje pravdnih postopkov s strani tretjih oseb vključuje primere, v katerih poslovni subjekt vlaga za dosego dobička in deluje v okviru svojih poslovnih interesov; ne vključuje torej zagotavljanja sredstev za sponzoriranje pravdnih postopkov na dobrodelni ali donatorski podlagi, pri čemer financer zgolj plača nastale stroške, ali podobnih dejavnosti, ki se izvajajo pro bono. Namen te direktive je tudi določiti zaščitne ukrepe na eni strani za zagotovitev učinkovitega dostopa do pravnega varstva in zaščito interesov strank v sporu, na drugi strani pa za preprečevanje nasprotja interesov, zlorabe pravdnih postopkov in nesorazmernega dodeljevanja denarnih nagrad financerjem pravdnih postopkov.

(6)

Izraz „financer pravdnih postopkov“ bi bilo treba razumeti v smislu, da se nanaša na vsa podjetja, ki niso stranke v postopku, vendar v zvezi z zadevnimi postopki sklenejo sporazum o financiranju pravdnih postopkov s strani tretje osebe (v nadaljevanju: sporazum o financiranju s strani tretje osebe). V skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije pojem „podjetje“ vključuje vse subjekte, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na njihov pravni status in način njihovega financiranja, zato vključuje vse pravne osebe, vključno z obvladujočimi, odvisnimi ali povezanimi podjetji, ter bi lahko vključeval poklicne ponudnike financiranja pravdnih postopkov, ponudnike finančnih storitev, družbe za obravnavanje odškodninskih zahtevkov ali ponudnike drugih storitev. Pojem financerja pravdnih postopkov naj ne bi vključeval odvetnikov, ki zastopajo stranko v sodnem postopku, ali reguliranih ponudnikov zavarovalniških storitev za tako stranko.

(7)

V skladu s pravno tradicijo in avtonomijo držav članic vsaka država članica sama določi, ali je financiranje pravdnih postopkov dovoljeno v njenem pravnem sistemu in v kolikšnem obsegu. Kadar se država članica odloči, da bo dovolila financiranje pravdnih postopkov s strani tretjih oseb, ta direktiva določa minimalne standarde za zaščito financiranih tožnikov, kar tistim, ki morda uporabijo financiranje pravdnih postopkov v Uniji, zagotavlja minimalno raven zaščite, ki je enotna po vsej Uniji.

(8)

V državah članicah, v katerih lahko pravni stroški predstavljajo znatno oviro za dostop do pravnega varstva, pa lahko države članice razmislijo o uvedbi zakonodaje, ki bi omogočila financiranje pravdnih postopkov s strani tretjih oseb, pri čemer morajo določiti jasne pogoje in zaščitne ukrepe, ki so v skladu s to direktivo. Čeprav se ta direktiva ne uporablja samo za zastopniške tožbe, bi morale države članice sprejeti ukrepe za zagotovitev, da stroški postopkov, povezanih z zastopniškimi tožbami, kvalificiranim subjektom ne preprečujejo učinkovitega uveljavljanja njihove pravice do uveljavljanja pravnih sredstev v skladu z Direktivo (EU) 2020/1828 in zlasti njenim členom 20.

(9)

Kadar je dejavnost financiranja pravdnih postopkov s strani tretjih oseb dovoljena, je potreben sistem za izdajo dovoljenj in nadzor nad financerji pravdnih postopkov, ki ga opravljajo neodvisni upravni organi v državah članicah, da se zagotovi, da ti financerji pravdnih postopkov izpolnjujejo minimalna merila in standarde, določene v tej direktivi. Nad financerji pravdnih postopkov bi se moral izvajati nadzor, in sicer na podoben način kot v okviru obstoječega sistema bonitetnega nadzora, ki se uporablja za ponudnike finančnih storitev.

(10)

Od financerjev pravdnih postopkov v Uniji bi bilo treba zahtevati, da opravljajo svojo dejavnost v Uniji, da pridobijo dovoljenje v Uniji in da sklepajo sporazume o financiranju s strani tretje osebe, za katere se uporabljajo zakoni države članice, v kateri poteka postopek, oziroma države članice tožnika ali predvidenih upravičencev, če gre za drugo državo članico, da se zagotovi, da je nadzor v skladu z zakonodajo Unije in nacionalno zakonodajo ustrezen.

(11)

Nadzorni organi v Uniji, ki izdajajo dovoljenja za opravljanje dejavnosti financiranja pravdnih postopkov s strani tretjih oseb, bi morali biti pooblaščeni, da od financerjev pravdnih postopkov zahtevajo izpolnjevanje minimalnih meril, določenih v tej direktivi. Ta merila bi morala vključevati določbe v zvezi z zaupnostjo, neodvisnostjo, upravljanjem, preglednostjo, kapitalsko ustreznostjo in izpolnjevanjem fiduciarne obveznosti do tožnikov in predvidenih upravičencev. Nadzorni organi bi morali biti pooblaščeni za izdajanje vseh potrebnih odredb, tudi za sprejemanje vlog financerjev pravdnih postopkov za dovoljenje in odločanje o njih, za zbiranje potrebnih informacij, izdajo, zavrnitev, začasen preklic ali odvzem dovoljenj in za uvedbo pogojev, omejitev ali sankcij za posamezne financerje pravdnih postopkov ter za preiskovanje, brez nepotrebnega odlašanja, morebitnih pritožb, ki jih zoper posamezne financerje pravdnih postopkov, ki opravljajo dejavnosti v njihovi jurisdikciji, vloži katera koli fizična ali pravna oseba, razen toženca. Pomisleke, ki jih toženec med sodnim postopkom, ki je v teku, navaja v zvezi s financerjem pravdnih postopkov, bi moralo obravnavati ustrezno sodišče ali upravni organ.

(12)

Med drugimi merili za izdajo dovoljenja bi morale države članice od financerjev pravdnih postopkov zahtevati dokazila, da imajo dovolj kapitala za izpolnitev svojih finančnih obveznosti. Če ni zahtev glede kapitalske ustreznosti, se lahko zgodi, da podkapitalizirani financer pravdnih postopkov sklene sporazum o financiranju s strani tretje osebe, nato pa ni pripravljen ali sposoben kriti stroškov pravdnega postopka, ki ga je sklenil podpreti, vključno s stroški ali pristojbinami, ki so potrebni, da se postopek konča, ali morebitnih dosojenih stroškov nasprotne stranke. Pri tem lahko tožniki, ki se zanašajo na financerje pravdnih postopkov, zaradi poslovnih okoliščin ali odločitev financerja pravdnih postopkov utrpijo veliko nepredvideno ekonomsko škodo in morajo morda opustiti postopek, v katerem bi bili sicer lahko uspešni.

(13)

Financerji pravdnih postopkov bi morali biti zavezani, da bodo ravnali pošteno, pregledno, učinkovito in v najboljšem interesu tožnikov in predvidenih upravičencev zahtevkov. Če ni zahteve, da financerji pravdnih postopkov interesom tožnikov in predvidenih upravičencev dajejo prednost pred lastnimi interesi, obstaja tveganje, da se bodo postopki vodili na način, ki bo na koncu služil interesom financerja pravdnih postopkov in ne interesom tožnika.

(14)

Da se prepreči izogibanje zahtevam iz te direktive, sporazumi, sklenjeni s financerji pravdnih postopkov, ki nimajo potrebnega dovoljenja, ne bi smeli imeti pravnega učinka. Breme pridobivanja potrebnih dovoljenj bi morali nositi sami financerji pravdnih postopkov, zato bi bilo treba tožnikom in predvidenim upravičencem plačati odškodnino za škodo, ki jo je povzročil financer pravdnih postopkov, ki nima potrebnega dovoljenja.

(15)

Ta direktiva bi morala urejati dejavnosti financerjev pravdnih postopkov, vendar ne bi smela posegati v druge regulativne obveznosti ali ureditve, kot so obstoječa pravila, ki urejajo opravljanje finančnih storitev, ki se lahko uporabljajo, pri čemer se upoštevajo tudi pravne tradicije držav članic, njihova avtonomija in njihove odločitve glede ustreznosti dovoljevanja financiranja pravdnih postopkov v njihovih nacionalnih pravnih sistemih.

(16)

Za olajšanje dosledne uporabe te direktive bi morale države članice zagotoviti, da njihovi nadzorni organi to direktivo uporabljajo v tesnem sodelovanju z nadzornimi organi drugih držav članic. Usklajevanje med nadzornimi organi bi moralo biti organizirano na ravni Unije, da bi se preprečile razlike med nadzornimi standardi, ki bi lahko ogrozile pravilno delovanje notranjega trga.

(17)

Komisija bi morala v ta namen usklajevati dejavnosti nadzornih organov in olajšati vzpostavitev primerne mreže za sodelovanje. Nadzornim organom bi moralo biti omogočeno, da se po potrebi posvetujejo s Komisijo, Komisiji pa bi moralo biti omogočeno, da za nadzorne organe izdaja smernice, priporočila, obvestila o dobrih praksah ali svetovalna mnenja o uporabi te direktive in v zvezi z vsako očitno nedoslednostjo v zvezi z izvajanjem te direktive. Nadzorni organi bi morali s Komisijo izmenjavati podrobne informacije o svojih dejavnostih, da bi olajšali usklajevanje, vključno z izmenjavo podrobnosti o vseh sprejetih odločitvah in financerjih pravdnih postopkov, ki so jim izdali dovoljenje.

(18)

Za lažje opravljanje storitev financiranja čezmejnih pravdnih postopkov v državah članicah, v katerih je to dovoljeno po nacionalnem pravu, bi moralo biti državam članicam omogočeno, da sodelujejo ter si izmenjujejo informacije in najboljše prakse, od njih pa bi bilo treba zahtevati, naj v celoti upoštevajo odločbe o dovoljenjih druga druge. Države članice bi morale zagotoviti, da so celovite in jasne informacije in smernice o obstoju možnosti financiranja zahtevkov ter o pogojih in zahtevah, ki se uporabljajo za financiranje zahtevkov, v celoti in prosto dostopne vsem državljanom, ki bi lahko uveljavljali pravna sredstva, tudi najranljivejšim skupinam. V skladu s členom 56 Pogodbe o delovanju Evropske unije bi morale države članice vzajemno priznavati predhodna dovoljenja in zato samodejno izdati dovoljenje financerjem pravdnih postopkov, ki delujejo na njihovem ozemlju in imajo dovoljenje za delovanje v drugi državi članici, pod pogojem, da je prvotno dovoljenje še naprej veljavno. Če je nadzorni organ v državi članici prejemnici seznanjen z nepravilnostmi pri ravnanju financerja pravdnih postopkov, bi moral o tem neposredno obvestiti pristojni nadzorni organ.

(19)	Države članice bi morale zagotoviti, da financer pravdnih postopkov ne vpliva neupravičeno oziroma ne nadzoruje odločitve v zvezi z ustreznimi sodnimi postopki, vključno s sklepi o poravnavi, na način, ki bi škodoval interesom tožnikov, na katere se nanaša ta tožba.

(20)

Za odpravo morebitnega neravnovesja v znanju ali sredstvih med financerjem pravdnih postopkov in tožnikom, bi morala sodišča ali upravni organi pri ocenjevanju primernosti sporazuma o financiranju s strani tretje osebe upoštevati raven jasnosti in preglednosti takih sporazumov ter v kolikšnem obsegu so bili tožnikom ali tistim, ki jih tožniki zastopajo, pregledno predstavljena tveganja in koristi ter so jih ti zavestno sprejeli.

(21)	Sporazumi o financiranju s strani tretje osebe bi morali biti predloženi tožnikom v jeziku, ki ga razumejo, ter jasno in z ustreznimi izrazi določati razpon možnih izidov, pa tudi morebitna tveganja in zadevne omejitve.

(22)

Ustreznosti nadzora financerjev pravdnih postopkov in sporazumov o financiranju s strani tretje osebe ni mogoče zagotoviti brez obveznosti financerjev pravdnih postopkov glede preglednosti v zvezi z njihovimi dejavnostmi. To vključuje preglednost v odnosu do sodišč ali upravnih organov, tožencev in tožnikov. Zato bi bilo treba določiti obveznosti, da se zadevno sodišče ali upravni organ obvesti o obstoju poslovnega financiranja in identiteti financerja ter da se sporazumi o financiranju s strani tretjih oseb v celoti razkrijejo sodiščem ali upravnim organom na njihovo zahtevo ali zahtevo, ki jo toženec vloži pri sodišču, in ob upoštevanju ustreznih omejitev za zaščito potrebne zaupnosti. Sodišča ali upravni organi bi morali biti pooblaščeni za dostop do ustreznih informacij o vseh dejavnostih financiranja pravdnih postopkov s strani tretjih oseb, ki so pomembne za sodne postopke v njihovi pristojnosti. Poleg tega bi moralo sodišče ali upravni organ tožence seznaniti z obstojem financiranja pravdnih postopkov s strani tretjih oseb in identiteto financerja.

(23)

Sodišča ali upravne organe bi bilo treba pooblastiti, da, kadar je sporazum o financiranju s strani tretje osebe pomemben za zadevo, o kateri odločajo, ocenijo, ali je sporazum o financiranju s strani tretje osebe skladen s to direktivo, in da ga v skladu s členom 16 po potrebi pregledajo bodisi na zahtevo stranke v postopku bodisi na pobudo sodišča ali upravnega organa ali na podlagi tožbe, ki je pri njih vložena zoper upravno odločbo nadzornega organa, ki je postala pravnomočna.

(24)

Financerji pravdnih postopkov bi morali vzpostaviti notranje postopke dobrega upravljanja, da bi preprečili nasprotja interesov med financerjem pravdnih postopkov in tožniki. Z izpolnjevanjem zahtev glede preglednosti bi bilo treba zagotoviti, da so tožniki v celoti seznanjeni z morebitnimi odnosi, ki jih ima financer pravdnih postopkov s toženci, odvetniki, drugimi financerji pravdnih postopkov ali katero koli drugo tretjo osebo, vpleteno v zadevo, in ki bi lahko povzročili dejansko ali navidezno nasprotje interesov.

(25)

Financerji pravdnih postopkov v nobenem primeru ne bi smeli zahtevati nepoštene, nesorazmerne ali nerazumne nagrade, ki bi bila v škodo tožnikov. Sodišča ali upravni organi bi morali biti pooblaščeni, da ocenijo sporazume o financiranju pravdnih postopkov s strani tretjih oseb, ki so pomembni za zadevo, o kateri odločajo, ob upoštevanju okoliščin in ozadja, v okviru katerega je bil sporazum sklenjen, da bi učinkovito ugotovili, ali je sporazum pošten in skladen s to direktivo ter celotno ustrezno zakonodajo Unije in nacionalno zakonodajo.

(26)

Kadar sporazumi o financiranju s strani tretje osebe financerjem pravdnih postopkov omogočajo, da nagrado ali provizijo prejmejo preden se tožniku izplača odškodnina, je mogoče, da je preostala odškodnina tako zmanjšana, da tožnikom ostane malo ali nič. Zato bi morali sporazumi o financiranju s strani tretjih oseb vedno zagotavljati, da se vsakršna odškodnina najprej izplačajo tožniku, kar pomeni, da se tožnik poplača pred financerjem. Financerjem pravdnih postopkov ne bi smelo biti omogočeno, da zahtevajo prednostno izplačilo nagrade.

(27)

Ker v nekaterih državah članicah nagrada, ki jo prejme financer pravdnih postopkov, zmanjša znesek, ki ga prejme tožnik, bi morala sodišča ali upravni organi nadzorovati višino in sorazmernost te nagrade, da bi preprečila nesorazmerno preusmerjanje prisojenih zneskov financerjem pravdnih postopkov. Razen v izjemnih okoliščinah bi bilo treba nagrado, ki jo zahteva financer pravdnih postopkov in ki bi znesek, dosojen tožnikom in predvidenim upravičencem, vključno z vsemi odškodninskimi zneski, stroški, pristojbinami in drugimi izdatki, zmanjšala na 60 % ali manj, šteti za nepravično in neveljavno.

(28)

Določiti bi bilo treba dodatne pogoje, s katerimi bi se zagotovilo, da financerji pravdnih postopkov ne bi neupravičeno vplivali na odločitve tožnikov med postopkom na način, ki bi koristil samemu financerju pravdnih postopkov in škodil tožniku. Financerji pravdnih postopkov zlasti ne bi smeli neupravičeno vplivati na odločitve o poteku zadev, o tem, kateri interesi imajo prednost in ali bi morali tožniki sprejeti kakršen koli konkreten izid, odškodnino ali poravnavo.

(29)

Financerjem pravdnih postopkov se ne bi smelo dovoliti, da z dogovorjenim financiranjem prenehajo, razen v omejenih okoliščinah, navedenih v tej direktivi ali v nacionalnem pravu, sprejetim v skladu s to direktivo, tako da prenehanje financiranja postopka zaradi spremembe poslovnih interesov ali motivov financerja pravdnih postopkov, ki bi škodilo tožnikom ali predvidenim upravičencem, ni mogoče v nobeni fazi postopka.

(30)

Kadar financerji pravdnih postopkov začnejo, podpirajo ali financirajo postopke, ki niso uspešni, bi morali biti skupaj s tožniki odgovorni za vse stroške nasprotne stranke, ki so jih povzročili tožencem in katerih plačilo lahko naložijo sodišča ali upravni organi. Sodišča ali upravni organi bi morali imeti ustrezna pooblastila, da zagotovijo učinkovitost te obveznosti, sporazumi o financiranju s strani tretje osebe pa ne bi smeli izključevati odgovornosti za te stroške nasprotne stranke.

(31)

Sodišča ali upravni organi držav članic bi morali imeti pravico določiti plačilo stroškov nasprotne stranke v skladu z nacionalnim pravom, vključno z opiranjem na znanstvene, statistične ali tehnične dokaze, ki so lahko pomembni, ali na strokovnjake, ocenjevalce ali davčne računovodje, kakor je ustrezno glede na okoliščine postopka.

(32)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana zlasti v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah. Zato bi bilo treba to direktivo razlagati in uporabljati v skladu s temi pravicami in načeli, vključno s tistimi, povezanimi s pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča ter pravico do obrambe.

(33)

Ker ciljev te direktive, in sicer harmonizacije pravil držav članic, ki se uporabljajo za financerje pravdnih postopkov in njihove dejavnosti, in s tem zagotavljanja dostopa do pravnega varstva ob hkratnem zagotavljanju skupnih minimalnih standardov za varstvo pravic financiranih tožnikov in predvidenih upravičencev v postopkih, ki se v celoti ali delno financirajo na podlagi sporazumov o financiranju s strani tretje osebe, ki se uporabljajo v vseh državah članicah, v katerih je financiranje pravdnih postopkov dovoljeno, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, saj financerji pravdnih postopkov lahko delujejo v več državah članicah in zanje veljajo različna nacionalna pravila in prakse, temveč se lažje dosežejo na ravni Unije zaradi obsega nastajajočega trga financiranja pravdnih postopkov s strani tretjih oseb, nujnosti preprečevanja različnih pravil in praks, ki bi verjetno ovirale pravilno delovanje notranjega trga, in nujnosti preprečevanja, da financerji pravdnih postopkov, ki si prizadevajo optimizirati nacionalna pravila, izberejo najugodnejše sodišče. Unija lahko zato sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(34)

V skladu s skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih se države članice zavezujejo, da bodo, kadar bo to potrebno, obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med elementi direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takih dokumentov v primeru te direktive upravičeno –

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

Poglavje I

Splošne določbe

Člen 1

Predmet urejanja in namen

Ta direktiva določa minimalna pravila, ki se uporabljajo za tretje poslovne financerje pravdnih postopkov in njihove odobrene dejavnosti, in pravni okvir za podporo in zaščito financiranih tožnikov in predvidenih upravičencev, vključno s tistimi, kadar je to ustrezno, katerih interese zastopajo kvalificirani subjekti, v postopkih, ki se v celoti ali delno financirajo iz sredstev tretjih oseb za pravdne postopke. Določa zaščitne ukrepe za preprečevanje nasprotja interesov, zlorabe pravdnih postopkov in nesorazmernega dodeljevanja denarnih nagrad financerjem pravdnih postopkov, hkrati pa zagotavlja, da financiranje pravdnih postopkov s strani tretjih oseb tožnikom in predvidenim upravičencem omogoča dostop do pravnega varstva, ter zagotavlja odgovornost podjetij.

Člen 2

Področje uporabe

Ta direktiva se uporablja za tretje osebe, ki so poslovni financerji pravdnih postopkov (v nadaljnjem besedilu: financerji pravdnih postopkov) in za sporazume o poslovnem financiranju s strani tretjih oseb (v nadaljnjem besedilu: sporazumi o financiranju s strani tretjih oseb), ne glede na naravo zahtevkov, na katere se nanašajo. Ne posega v veljavno mednarodno pravo, pravo Unije in nacionalno pravo, ki omogoča vlaganje zahtevkov, zlasti v pravo o varstvu kolektivnih interesov potrošnikov, pravo varstva okolja in pravo, ki ureja postopke v primeru insolventnosti ali odgovornost.

Člen 3

Opredelitev pojmov

V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(a)

„financer pravdnih postopkov“ pomeni podjetje, ki sklene sporazum o financiranju s strani tretje osebe v zvezi s postopki, čeprav ni niti stranka v teh postopkih, niti odvetnik niti drug pravni strokovnjak, ki zastopa stranko v takih postopkih, niti ponudnik reguliranih zavarovalnih storitev stranki v teh postopkih, in katerega glavni cilj je prejeti povračilo naložbe, ki jo izvede z zagotavljanjem financiranja v zvezi s temi postopki, ali pridobiti konkurenčno prednost na določenem trgu;

(b)	„tožnik“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ki sproži ali namerava sprožiti postopke zoper drugo stranko pred sodiščem ali upravnim organom;

(c)	„sodišče ali upravni organ“ pomeni pristojno sodišče ali upravni, arbitražni ali drug organ, ki odloča v postopkih v skladu z nacionalnim pravom;

(d)	„predvideni upravičenec“ pomeni osebo, ki je upravičena do deleža odškodnine v postopkih in katere interese v postopkih zastopa financirani tožnik ali kvalificirani subjekt, ki v njenem imenu vloži tožbeni zahtevek v okviru zastopniške tožbe;

(e)	„postopek“ pomeni vsak civilnopravdni ali gospodarski pravdni postopek ali vsak prostovoljni arbitražni postopek ali mehanizem za alternativno reševanje sporov v domovini ali čezmejni postopek, s katerim se pred sodiščem ali upravnim organom v Uniji zahteva povračilo škode v zvezi s sporom;

(f)	„kvalificirani subjekt“ pomeni organizacijo, ki zastopa interese potrošnikov in je kvalificirana v skladu z Direktivo (EU) 2020/1828;

(g)	„nadzorni organ“ pomeni javni organ, ki ga imenuje država članica in je odgovoren za izdajo, začasen preklic ali odvzem dovoljenja financerjem pravdnih postopkov ter nadzor nad dejavnostmi financerjev pravdnih postopkov;

(h)

„sporazum o financiranju s strani tretje osebe“ pomeni sporazum, v katerem se financer pravdnih postopkov strinja, da bo financiral vse stroške postopka ali njihov del v zameno za delež denarnega zneska, ki bo dodeljen tožniku, ali provizijo za uspešnost, s čimer financer pravdnih postopkov pokrije financiranje, ki ga je zagotovil, in kadar je ustrezno, plačilo za opravljeno storitev, ki je v celoti ali delno odvisno od izida postopka. Ta opredelitev pojma zajema vse sporazume, v katerih je dogovorjeno tako plačilo, ki je bodisi ponujeno kot neodvisna storitev ali doseženo z nakupom ali dodelitvijo zahtevka.

Poglavje II

Odobritev dejavnosti financerjev pravdnih postopkov v Uniji

Člen 4

Sistem izdaje dovoljenj

1. Države članice lahko v skladu z nacionalnim pravom določijo, ali se lahko v zvezi s postopki, ki so v njihovih jurisdikcijah, ali v korist tožnikov ali predvidenih upravičencev s prebivališčem na njihovem ozemlju ponujajo sporazumi o financiranju s strani tretje osebe.

2. Če so dejavnosti financiranja s strani tretjih oseb dovoljene, države članice oblikujejo sistem za izdajo dovoljenj za dejavnosti financerjev pravdnih postopkov na njenem ozemlju in za nadzor teh dejavnosti. Ta sistem vključuje imenovanje neodvisnega nadzornega oddelka ali organa, katerega naloge so izdajanje, začasen preklic ali odvzem dovoljenj financerjem pravdnih postopkov ter nadzor nad dejavnostmi financerjev pravdnih postopkov.

3. Sistem izdaje dovoljenj iz tega člena se uporablja samo za dejavnosti v zvezi s sporazumi o financiranju s strani tretje osebe, ki ga ponujajo financerji pravdnih postopkov. Če so financerji pravdnih postopkov tudi ponudniki drugih pravnih ali finančnih storitev ali storitev obravnave odškodninskih zahtevkov in jih nadzoruje drug organ v Uniji, ta direktiva ne posega v sistem nadzora in izdaje dovoljenj, ki obstaja v zvezi s temi drugimi storitvami.

Člen 5

Pogoji za pridobitev dovoljenja

1. Države članice zagotovijo, da nadzorni organi izdajo ali ohranijo samo dovoljenja – bodisi v zvezi s pravdnimi postopki v domovini ali čezmejnimi pravdnimi ali drugimi postopki – tistih financerjev pravdnih postopkov, ki spoštujejo to direktivo ter poleg morebitnih meril primernosti ali drugih meril, ki jih lahko določa nacionalno pravo, izpolnjujejo vsaj naslednja merila:

(a)	svoje poslovanje opravljajo prek sedeža v državi članici ter v tej isti državi članici zaprosijo za dovoljenje in ga ohranjajo;

(b)	zavežejo se, da bodo sporazume o financiranju s strani tretje osebe sklepali v skladu s pravom države članice, v kateri je predviden postopek, ali, če gre za drugo državo članico, pravom države članice tožnika ali predvidenih upravičencev;

(c)

nadzornemu organu zadovoljivo dokažejo, da imajo vzpostavljene postopke in strukture upravljanja, ki zagotavljajo njihovo neprekinjeno skladnost s to direktivo ter zahtevami glede preglednosti in fiduciarnih razmerij, ki jih določa ta direktiva, ter da so vzpostavili notranje postopke za preprečevanje nasprotja interesov med njimi in toženci v postopkih, ki vključujejo financerja pravdnih postopkov;

(d)	izpolnjujejo zahteve glede kapitalske ustreznosti iz člena 6 ter

(e)	nadzornemu organu zadovoljivo dokažejo, da imajo vzpostavljeno upravljanje in postopke, ki zagotavljajo izvajanje in spoštovanje fiduciarne obveznosti iz člena 7.

2. Države članice vzajemno priznajo dovoljenje, dano financerju pravdnih postopkov v drugi državi članici, in mu torej samodejno dovolijo delovanje na svojem ozemlju, pod pogojem, da je prvotno dovoljenje še naprej veljavno.

3. Sistem izdaje dovoljenj iz člena 4 ne posega v uporabo prava Unije, ki ureja zagotavljanje finančnih storitev, naložbenih dejavnosti ali varstva potrošnikov.

Člen 6

Kapitalska ustreznost

1. Države članice zagotovijo, da so nadzorni organi pooblaščeni za preverjanje, ali bodo financerji pravdnih postopkov lahko imeli ves čas na razpolago ustrezna finančna sredstva za izpolnjevanje svoje odgovornosti na podlagi sporazumov o financiranju s strani tretje osebe. Nadzorni organi zagotovijo zlasti, da so financerji pravdnih postopkov zmožni:

(a)	plačati vse dolgove, ki nastanejo na podlagi sporazumov o financiranju s strani tretje osebe, ko zapadejo v plačilo, ter

(b)	financirati vse stopnje postopka, ki so se mu zavezali, vključno s sojenjem in morebitnimi poznejšimi pritožbami.

2. Države članice zagotovijo, da lahko financerji pravdnih postopkov po potrebi dokažejo, da izpolnjujejo merila iz odstavka 1, tako da predložijo certifikat ali potrdilo, da bo sistem zavarovanja v celoti kril vse stroške iz odstavka 1.

3. Države članice zagotovijo, da so nadzorni organi pooblaščeni za preverjanje, ali bodo financerji pravdnih postopkov zmožni ves čas ohranjati dostop do minimalne likvidnosti, ki je potrebna za celotno poplačilo vseh predvidenih stroškov nasprotnih strank v vseh postopkih, ki so jih financirali. Države članice zagotovijo, da lahko njihova sodišča ali upravni organi od financerjev pravdnih postopkov zahtevajo varščino za stroške v oblikah, ki jih dovoljuje nacionalno pravo, če tako zahteva tožnik na podlagi utemeljenih posebnih pomislekov.

4. Države članice lahko ustanovijo poseben zavarovalni sklad za kritje vseh neplačanih stroškov tožnikov, ki so v pravdnem postopku sodelovali v dobri veri, če financer pravdnih postopkov med sodnim postopkom postane insolventen. Kadar tak sklad ustanovi država članica, ta država članica zagotovi, da se sklad javno upravlja in financira z letnimi pristojbinami, ki jih plačujejo pooblaščeni financerji pravdnih postopkov.

Člen 7

Fiduciarna obveznost

1. Države članice zagotovijo, da so nadzorni organi pooblaščeni za preverjanje, ali imajo financerji pravdnih postopkov vzpostavljene postopke upravljanja in notranje postopke, ki zagotavljajo, da sporazumi o financiranju s strani tretje osebe, ki jih sklenejo, temeljijo na fiduciarnem razmerju, in da se na podlagi teh sporazumov zavežejo pravičnemu in preglednemu delovanju ter spoštovanju fiduciarnih obveznosti skrbnosti, v skladu s katero morajo delovati v najboljšem interesu tožnika.

2. Kadar namerava tožnik vložiti zahtevek v imenu drugih oseb v postopku, na primer, kadar je tožnik kvalificirani subjekt, ki zastopa potrošnike, se od financerja pravdnega postopka zahteva fiduciarna obveznost do predvidenih upravičencev. Financerji pravdnih postopkov morajo v celotnem postopku ukrepati v skladu s svojo fiduciarno obveznostjo. V primeru nasprotja interesov financerja pravdnega postopka in tožnikov ali predvidenih upravičencev se financer pravdnega postopka zaveže, da bo dal interesom tožnikov ali predvidenih upravičencev prednost pred lastnimi interesi.

Poglavje III

Pooblastila nadzornih organov in usklajevanje med njimi

Člen 8

Pooblastila nadzornih organov

1. Če so sporazumi o financiranju s strani tretje osebe dovoljeni v skladu s členom 4, države članice določijo, da je za nadzor nad izdajo dovoljenj financerjem pravdnih postopkov s sedežem v njihovi jurisdikciji, ponujanjem sporazumov o financiranju s strani tretje osebe tožnikom in predvidenim upravičencem v njihovi jurisdikciji ali v zvezi s postopki v njihovi jurisdikciji odgovoren neodvisen javni nadzorni organ.

2. Države članice zagotovijo, da je vsaki fizični ali pravni osebi, ki želi izraziti pomisleke pri nadzornem organu glede tega, ali financer pravdnih postopkov izpolnjuje obveznosti iz te direktive in veljavnega nacionalnega prava, na voljo pritožbeni postopek.

3. Ne glede na pritožbeni postopek iz odstavka 2 v primeru sodnega postopka, ki je v teku in v katerega je vključen financer pravdnih postopkov, pomisleke toženca v zvezi s tem, ali financer pravdnih postopkov izpolnjuje svoje obveznosti iz te direktive in veljavnega nacionalnega prava, obravnava pristojno sodišče ali upravni organ v skladu s členom 16(2).

4. Vsak nadzorni organ je zlasti pooblaščen in se od njega zahteva, da:

(a)	sprejema vloge financerjev pravdnih postopkov za izdajo dovoljenj in vse informacije, ki so potrebne za obravnavo teh vlog, in da o vsaki vlogi odloči pravočasno;

(b)	sprejema odločitve, ki so potrebne za odobritev ali zavrnitev izdaje dovoljenja vlagatelju za financerja pravdnih postopkov, odvzem dovoljenja ali naložitev pogojev, omejitev ali sankcij pooblaščenemu financerju pravdnih postopkov;

(c)	odloča o ustreznosti in primernosti financerja pravdnih postopkov, tudi glede na njegove izkušnje, ugled, znanje ter notranje postopke za izogibanje nasprotjem interesov in njihovo reševanje;

(d)	na svojem spletnem mestu objavi vsako odločitev, ki jo sprejme v skladu s točko (b), in pri tem ustrezno upošteva poslovno zaupnost;

(e)

vsaj vsako leto oceni, ali pooblaščeni financer pravdnih postopkov še vedno izpolnjuje merila za dovoljenje iz člena 5(1), in zagotovi, da se dovoljenje začasno prekliče ali odvzame, če financer pravdnih postopkov ne izpolnjuje enega ali več od teh meril; takšen začasen preklic ali odvzem ne vpliva na pravice tožnikov in upravičencev v postopku, v katerega je morebiti vključen financer, ter

(f)	na podlagi sistema iz člena 9 sprejema in preučuje pritožbe v zvezi z ravnanjem financerja pravdnih postopkov in njegovim spoštovanjem določb iz poglavja IV te direktive in morebitnih drugih veljavnih določb nacionalnega prava.

5. Države članice zagotovijo, da morajo financerji pravdnih postopkov brez nepotrebnega odlašanja obvestiti nadzorni organ o vseh spremembah, ki vplivajo na njihovo izpolnjevanje zahtev glede kapitalske ustreznosti iz člena 6, odstavka 1 in 2. Države članice poleg tega zagotovijo, da financerji pravdnih postopkov vsako leto potrdijo, da še vedno delujejo v skladu s tema odstavkoma.

6. Države članice zagotovijo, da nadzorni organi na splošno spremljajo fiduciarna razmerja med financerji pravdnih postopkov ter tožniki in predvidenimi upravičenci in da lahko dajejo navodila in sprejemajo odločbe za zagotavljanje varstva interesov tožnikov in predvidenih upravičencev.

Člen 9

Preiskave in pritožbe

1. Države članice zagotovijo, da je vzpostavljen sistem pritožb, ki omogoča sprejemanje in preučitev pritožb iz člena 8(2).

2. Države članice v okviru sistema pritožb iz odstavka 1 zagotovijo, da so nadzorni organi pooblaščeni, da brez nepotrebnega odlašanja presodijo, ali financer pravdnih postopkov izpolnjuje vse obveznosti ali pogoje, določene za pridobitev dovoljenja, ter spoštuje določbe iz te direktive in morebitne druge veljavne zahteve nacionalnega prava.

3. Države članice zagotovijo, da so nadzorni organi pri izvajanju nadzora nad tem, ali financerji pravdnih postopkov spoštujejo obveznosti ali pogoje, določene za pridobitev dovoljenja, pooblaščeni za:

(i)	obravnavo pritožb, ki jih vloži katera koli fizična ali pravna oseba v skladu s členom 8(2) in ob upoštevanju člena 8(3);

(ii)	preučitev pritožb katerega koli drugega nadzornega organa ali Komisije;

(iii)

začetek preiskave po uradni dolžnosti;

(iv)	začetek preiskave na podlagi priporočila sodišča ali upravnega organa, ki ima pomisleke, ki izhajajo iz kakršnega koli postopka pred takim sodiščem ali upravnim organom, v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti ali pogojev, določenih za pridobitev dovoljenja.

Člen 10

Usklajevanje med nadzornimi organi

1. Države članice zagotovijo, da njihovi nadzorni organi to direktivo uporabljajo v tesnem sodelovanju z nadzornimi organi drugih držav članic.

2. Komisija nadzoruje in usklajuje dejavnosti nadzornih organov pri opravljanju nalog iz te direktive ter skliče mrežo nadzornih organov in ji predseduje. Komisija za dopolnitev te direktive sprejme delegirane akte v skladu s členom 11, s katerimi določi načine sodelovanja v okviru mreže nadzornih organov, ki jih redno pregleduje v tesnem sodelovanju z nadzornimi organi.

3. Nadzorni organi se lahko posvetujejo s Komisijo o vsaki zadevi, ki se nanaša na izvajanje te direktive. Komisija lahko za nadzorne organe izda smernice, priporočila, obvestila o dobrih praksah in svetovalna mnenja o izvajanju te direktive in v zvezi z morebitnimi očitnimi nedoslednostmi v tem smislu ali v zvezi z nadzorom financerjev pravdnih postopkov. Komisija lahko ustanovi tudi strokovni center, da bi sodišču ali upravnim organom, ki potrebujejo nasvet glede tega, kako oceniti dejavnosti financerjev pravdnih postopkov v Uniji, zagotovila kvalificirano strokovno znanje.

4. Vsak nadzorni organ sestavi seznam pooblaščenih financerjev pravdnih postopkov ter ga posreduje Komisiji in javno objavi. Nadzorni organi ta seznam posodobijo ob vsaki spremembi in o tem obvestijo Komisijo.

5. Vsak nadzorni organ Komisijo in druge nadzorne organe na podlagi poziva obvesti o podrobnostih odločitev, ki jih je sprejel v zvezi z nadzorom financerjev pravdnih postopkov, vključno s podrobnostmi odločitev, sprejetih v skladu s členom 8(4), točka (b).

6. Kadar financer pravdnih postopkov nadzorni organ zaprosi za dovoljenje, nato pa za dovoljenje zaprosi še drug nadzorni organ, ta organa uskladita in si izmenjata informacije v ustreznem obsegu, da lahko sprejmeta dosledne odločitve, pri čemer ustrezno upoštevata različna nacionalna pravila.

7. Kadar ima financer pravdnih postopkov dovoljenje nadzornega organa neke države članice in želi sporazum o financiranju s strani tretje osebe ponuditi tožniku ali predvidenemu upravičencu iz druge države članice ali za postopke v drugi državi članici, mora predložiti dokazilo, da mu je dovoljenje izdal nadzorni organ matične države članice. Če je nadzorni organ te druge države članice seznanjen z nepravilnostmi pri ravnanju financerja pravdnih postopkov, o tem neposredno obvesti pristojni nadzorni organ.

Člen 11

Izvajanje prenosa pooblastila

1. Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2. Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 10(2) se prenese na Komisijo za obdobje petih let od … [datum začetka veljavnosti temeljnega zakonodajnega akta ali kateri koli drug datum, ki ga določita sozakonodajalca].

Komisija pripravi poročilo o prenosu pooblastila najpozneje devet mesecev pred koncem petletnega obdobja. Prenos pooblastila se samodejno podaljšuje za enako dolga obdobja, razen če Evropski parlament ali Svet temu podaljšanju nasprotujeta najpozneje tri mesece pred koncem vsakega obdobja.

3. Prenos pooblastila iz člena 10(2) lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. S sklepom o preklicu preneha veljati prenos pooblastila iz navedenega sklepa. Sklep začne veljati dan po njegovi objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je določen v navedenem sklepu. Sklep ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4. Komisija se pred sprejetjem delegiranega akta posvetuje s strokovnjaki, ki jih imenujejo države članice, v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje.

5. Komisija takoj po sprejetju delegiranega akta o njem sočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

6. Delegirani akt, sprejet na podlagi člena 10(2), začne veljati le, če mu niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje v roku [dveh mesecev] od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu ali če pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestita Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za [dva meseca].

Poglavje IV

Sporazumi o financiranju s strani tretje osebe in dejavnosti financerjev pravdnih postopkov

Člen 12

Vsebina sporazumov o financiranju s strani tretje osebe

Države članice zagotovijo, da morajo sporazumi o financiranju s strani tretje osebe biti napisani jasno in zlahka razumljivo v enem ali več uradnih jezikih države članice, v kateri prebiva tožnik in predvideni upravičenci, ter morajo vključevati vsaj:

(a)	različne stroške in izdatke, ki jih bo kril financer pravdnih postopkov;

(b)	delež vsakršne odškodnine ali provizijo, ki se plača financerju pravdnih postopkov ali kateri koli drugi tretji osebi, ali kakršne koli druge finančne stroške, ki jih neposredno ali posredno krijejo tožniki in/ali predvideni upravičenci;

(c)	sklicevanje na odgovornost financerja pravdnih postopkov v zvezi s stroški nasprotne stranke v skladu s členom 18 te direktive;

(d)	klavzulo, ki določa, da se vsakršna odškodnina, od katere se odtegne provizija financerja, najprej v celoti izplača tožniku, ki nato plača dogovorjen znesek financerju pravdnih postopkov kot provizijo ali opravnino, pri čemer zadrži vsaj najnižji znesek, določen v tej direktivi;

(e)

tveganja, ki jih prevzamejo tožniki in/ali predvideni upravičenci, vključno z:

(i)	obsegom naraščanja stroškov v pravdnem postopku in njegovim vplivom na finančne interese tožnikov in/ali upravičencev;

(ii)	natančno določenimi okoliščinami, v katerih se lahko sporazum o financiranju s strani tretje osebe odpove, in tveganji za tožnike in/ali upravičence v tem primeru ter

(iii)

vsemi morebitnimi tveganji glede plačila stroškov nasprotne stranke, vključno z okoliščinami, v katerih zavarovanje za stroške nasprotne stranke ali odškodnina morda ne pokrije te izpostavljenosti tveganjem;

(f)	izjavo o nepogojevanju financiranja v zvezi s postopkovnimi koraki;

(g)	izjavo financerja pravdnih postopkov o neobstoju nasprotja interesov.

Člen 13

Zahteve glede preglednosti in izogibanje nasprotjem interesov

1. Države članice zahtevajo, da financerji pravdnih postopkov vzpostavijo politiko in izvajajo notranje postopke za izogibanje nasprotjem interesov in njihovo reševanje. Ta politika in ti notranji postopki ustrezajo naravi, obsegu in zapletenosti poslovanja financerja pravdnih postopkov ter so določeni v pisni obliki in javno dostopni na njegovem spletnem mestu. Prav tako so jasno navedeni v prilogi k vsakemu sporazumu o financiranju s strani tretje osebe.

2. Države članice zahtevajo, da financerji pravdnih postopkov tožniku in predvidenim upravičencem v sporazumu o financiranju s strani tretje osebe razkrijejo vse informacije, za katere se upravičeno domneva, da bi lahko povzročile nasprotje interesov. Financerji pravdnih postopkov morajo razkriti vsaj naslednje:

(a)	podrobnosti o vseh finančnih ali drugih dogovorih med financerjem pravdnih postopkov in katerim koli drugim podjetjem, ki se nanašajo na postopek, vključno z morebitnimi dogovori z ustreznimi kvalificiranimi subjekti, agregatorji zahtevkov, odvetniki ali drugimi zainteresiranimi stranmi;

(b)	podrobnosti o morebitnih upoštevnih povezavah med financerjem pravdnih postopkov in tožencem v postopku, zlasti v zvezi s kakršnim koli konkurenčnim položajem.

Člen 14

Neveljavni sporazumi in klavzule

1. Države članice zagotovijo, da sporazumi o financiranju s strani tretje osebe, sklenjeni s fizičnimi ali pravnimi osebami, ki niso pooblaščene kot financer pravdnih postopkov, nimajo pravnega učinka.

2. Države članice zagotovijo, da financerji pravdnih postopkov ne smejo vplivati na odločitve tožnikov med postopkom na način, ki bi koristil samemu financerju pravdnih postopkov in škodil tožniku. Zato morebitne klavzule iz sporazumov o financiranju s strani tretje osebe, v katerih je financerju pravdnih postopkov dodeljeno pooblastilo za sprejemanje odločitev v zvezi s postopkom ali vplivanje nanje, nimajo pravnega učinka. Brez pravnega učinka je vsaka klavzula ali dogovor, ki med drugim vsebuje:

(a)	dodelitev izrecnega pooblastila financerju pravdnih postopkov za sprejemanje odločitev ali vplivanje nanje med postopkom, kot na primer v zvezi s specifičnimi zahtevki, poravnavo v zadevi ali upravljanjem stroškov, povezanih s postopkom;

(b)	zagotavljanje kapitala ali drugih sredstev z denarno vrednostjo za namene postopka, ki je pogojeno s tem, da posamično uporabo teh sredstev odobri financer pravdnih postopkov.

3. Države članice določijo, da sporazumi, ki financerju pravdnih postopkov zagotavljajo prejem minimalnega donosa na njegovo naložbo, preden tožnik ali predvideni upravičenec prejme svoj delež, nimajo pravnega učinka.

4. Sporazum o financiranju pravdnih postopkov, ki določa, da ima financer pravdnih postopkov pravico do deleža vsakršne odškodnine, s katerim bi se delež, ki je na voljo tožniku in predvidenim upravičencem, zmanjšal na 60 % celotne dosežene odškodnine, vključno z vsemi odškodninskimi zneski, stroški, pristojbinami in drugimi izdatki, ali manj, nima pravnega učinka, razen če obstajajo izjemne okoliščine.

5. Države članice zagotovijo, da sporazumi o financiranju s strani tretje osebe ne vsebujejo določb, ki bi po neuspešnem postopku omejile odgovornost financerja pravdnih postopkov v zvezi s sklepom o naložitvi plačila stroškov nasprotne stranke. Določbe, katerih namen je omejiti odgovornost financerja pravdnih postopkov v zvezi s stroški, nimajo pravnega učinka.

6. Države članice zagotovijo, da pogoji, ki urejajo sporazume o financiranju s strani tretjih oseb, ne dovoljujejo umika tega financiranja, razen v predpisanih okoliščinah, ki jih določa nacionalna zakonodaja v skladu s členom 15(1).

7. Tožnikom in predvidenim upravičencem se povrnejo vse morebitne izgube, ki jih povzroči financer pravdnih postopkov, ki je sklenil neveljaven sporazum o financiranju s strani tretje osebe. To ne vpliva na pravice tožnikov in predvidenih upravičencev v postopku.

Člen 15

Odpoved sporazumov o financiranju s strani tretje osebe

1. Države članice prepovedo, da financer pravdnih postopkov brez informirane privolitve tožnika odpove sporazum o financiranju s strani tretje osebe, razen če je sodišče ali upravni organ financerju pravdnih postopkov izdal dovoljenje za odpoved sporazuma, potem ko je preučil, ali bodo interesi tožnika in predvidenih upravičencev kljub odpovedi ustrezno zaščiteni.

2. Pri odpovedi sporazuma o financiranju s strani tretje osebe je treba upoštevati ustrezen odpovedni rok, kot je predviden v nacionalnem pravu.

Poglavje V

Preverjanje, ki ga opravijo sodišča ali upravni organi

Člen 16

Razkritje sporazuma o financiranju s strani tretje osebe

1. Države članice zagotovijo, da se od tožnikov ali njihovih zastopnikov zahteva, da zadevno sodišče ali upravni organ obvestijo o obstoju sporazuma o financiranju s strani tretje osebe in o identiteti financerja pravdnih postopkov ter da na zahtevo sodišča ali upravnega organa ali toženca ustreznemu sodišču ali upravnemu organu v najzgodnejši fazi tega postopka predložijo celovito in nespremenjeno kopijo takih sporazumov o financiranju s strani tretje osebe, ki se nanašajo na zadevni postopek. Države članice zagotovijo tudi, da sodišče ali upravni organ tožence seznani z obstojem sporazuma o financiranju pravdnih postopkov s strani tretjih oseb in z identiteto financerja.

2. Države članice zagotovijo, da so sodišča ali upravni organi pooblaščeni, da preverijo, ali je sporazum o financiranju s strani tretje osebe v skladu s členom 17, na lastno pobudo ali na predlog stranke v postopku, ki ima utemeljene pomisleke o tem, ali je sporazum o financiranju s strani tretje osebe v skladu s to direktivo in morebitnim drugim veljavnim nacionalnim pravom.

Člen 17

Preverjanje sporazumov o financiranju s strani tretje osebe, ki ga opravijo sodišča ali upravni organi

Države članice določijo, katero sodišče ali upravni organ, je pristojen za izvajanje različnih pravosodnih in upravnih nalog iz te direktive. Ob taki določitvi se navede, da sodišče ali upravni organ, pred katerim poteka zasebno financirana zadeva, brez nepotrebnega odlašanja in na zahtevo stranke v postopku ali na lastno pobudo izvaja nadzor nad vplivom sporazumov o financiranju na zadeve, o katerih odloča, in sicer z izvajanjem pooblastil za:

(a)

izdajanje odredb ali dajanje navodil, ki so zavezujoča za financerja pravdnih postopkov, kot je zahteva, da financer pravdnih postopkov zagotovi financiranje, kot je dogovorjeno v ustreznem sporazumu o financiranju s strani tretje osebe, ali zahteva, da financer pravdnih postopkov sprejme spremembe v zvezi z ustreznim financiranjem;

(b)

ocenjevanje skladnosti posameznih sporazumov o financiranju s strani tretje osebe z določbami iz te direktive, zlasti s fiduciarno obveznostjo do tožnikov in predvidenih upravičencev iz člena 7, kadar pa se ugotovi neskladnost tega sporazuma, odreditve, da financer pravdnih postopkov uvede potrebne spremembe, ali razglasitve klavzule za nično v skladu s členom 14;

(c)	ocenjevanje skladnosti vsakega sporazuma o financiranju s strani tretje osebe z zahtevami glede preglednosti iz člena 13;

(d)

ocenjevanje, ali je delež odškodnine, do katerega je na podlagi sporazuma o financiranju s strani tretje osebe upravičen financer pravdnih postopkov, nepošten, nesorazmeren ali nerazumen glede na člen 14(4), ter ustrezne razveljavitve ali prilagoditve takih sporazumov. Države članice določijo, da lahko pristojna sodišča ali upravni organi pri opravljanju take ocene upoštevajo značilnosti in okoliščine predvidenega ali tekočega postopka, vključno z, kakor je ustrezno:

(i)	stranmi, ki so udeležene v zadevi, in predvidenimi upravičenci postopka ter s tem, kar je bilo po njihovem razumevanju dogovorjeno v zvezi z zneskom, ki ga bo financer pravdnih postopkov prejel na podlagi sporazuma o financiranju, če bodo v sporu uspeli;

(ii)	najverjetnejšo vrednostjo odškodnine;

(iii)

vrednostjo finančnega prispevka financerja pravdnih postopkov in deležem celotnih stroškov tožnika, ki ga financira financer pravdnih postopkov, ter

(iv)	deležem vsakršne odškodnine, do katerega so upravičeni tožnik in predvideni upravičenci;

(e)	naložitvijo sankcij, ki je po mnenju sodišča ali upravnega organa primerna za zagotovitev skladnosti s to direktivo;

(f)	posvetovanjem z neodvisnimi osebami z ustreznim znanjem, vključno s katerim koli ustrezno kvalificiranim strokovnjakom ali nadzornim organom, ali pridobitvijo njihovega strokovnega mnenja, ki je lahko sodišču ali upravnemu organu v pomoč pri izvajanju pristojnosti ocenjevanja.

Člen 18

Odgovornost za stroške nasprotne stranke

1. Kadar tožnik nima zadostnih sredstev za poplačilo stroškov nasprotne stranke, države članice zagotovijo, da so sodišča ali upravni organi pooblaščeni, da po neuspehu v postopku plačilo stroškov naložijo financerjem pravdnih postopkov, bodisi posamično ali solidarno s tožniki. V takem primeru lahko sodišča ali upravni organi od financerjev pravdnih postopkov zahtevajo, da plačajo ustrezne stroške nasprotne stranke, ob upoštevanju:

(a)	vrednosti in deleža vsakršne odškodnine, ki bi jo prejel financer pravdnih postopkov, če bi bil zahtevek uspešen;

(b)	tega, v kolikšnem obsegu bi morali stroške, ki jih ne plača financer pravdnih postopkov, namesto tega kriti toženec, tožnik ali drugi predvideni upravičenci.

(c)	ravnanja financerja pravdnih postopkov skozi ves postopek, zlasti pa njegovega spoštovanja te direktive in tega, ali je njegovo ravnanje prispevalo k skupnemu strošku postopka, ter

(d)	vrednosti začetne naložbe financerja pravdnih postopkov.

Poglavje VI

Končne določbe

Člen 19

Sankcije

1. Države članice določijo pravila o sankcijah, ki se uporabljajo za kršitve nacionalnih predpisov, sprejetih na podlagi te direktive, in sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev njihovega izvajanja. Tako določene sankcije morajo biti učinkovite, sorazmerne kršitvi in morajo učinkovati odvračajoče. Države članice o teh pravilih in ukrepih [do …/brez odlašanja] uradno obvestijo Komisijo in jo [brez odlašanja] uradno obveščajo o vsakršni naknadni spremembi v zvezi z njimi.

2. Nadzorni organi lahko zlasti naložijo sorazmerne globe, izračunane na podlagi prometa podjetja, začasno ali za nedoločen čas odvzamejo dovoljenje za delovanje in naložijo druge ustrezne upravne sankcije.

Člen 20

Pregled

1. Komisija najpozneje … [(…) let po datumu začetka uporabe te direktive] opravi oceno te direktive ter Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru predloži poročilo o glavnih ugotovitvah. Ocena se opravi v skladu s smernicami Komisije za boljše pravno urejanje. Komisija v poročilu zlasti oceni učinkovitost direktive, predvsem glede višine provizij ali obresti, ki se v korist financerjev pravdnih postopkov odtegnejo od odškodnin tožnikov, vključno s tistimi za predvidene upravičence, vpliva financerjev pravdnih postopkov na obseg dejavnosti reševanja sporov in tega, v kakšni meri je financiranje pravdnih postopkov s strani tretjih oseb omogočilo boljši dostop do pravnega varstva.

2. Države članice prvič najpozneje do … [(…) leta po datumu začetka uporabe te direktive] nato pa vsako leto Komisiji zagotovijo naslednje informacije, ki so potrebne za pripravo poročila iz odstavka 1:

(a)	identiteto, število in vrsto subjektov, ki so priznani kot pooblaščeni financerji pravdnih postopkov;

(b)	vse spremembe tega seznama in razloge zanje;

(c)	število in vrsto postopkov, ki jih v celoti ali delno financira financer pravdnih postopkov;

(d)	izide teh postopkov v smislu zneskov, ki so jih zaslužili financerji pravdnih postopkov, v primerjavi z odškodninami, dodeljenimi tožnikom in predvidenim upravičencem.

Člen 21

Prenos

1. Države članice do … sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo. O tem takoj obvestijo Komisijo.

Te ukrepe uporabljajo od … [dan/mesec/leto].

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

2. Države članice Komisiji sporočijo besedilo določb predpisov nacionalnega prava, ki jih sprejmejo na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 22

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 23

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

(1) UL […]

(2) UL […]

Top

Choose the experimental features you want to try