Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o zanesljivosti preskrbe v kmetijskem in živilskem sektorju v EU

(mnenje na lastno pobudo)

(2011/C 54/04)

Poročevalec: g. KRAUZE

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 18. februarja 2010 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Zanesljivost preskrbe v kmetijskem in živilskem sektorju v EU

(mnenje na lastno pobudo).

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 17. novembra 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 467. plenarnem zasedanju 8. in 9. decembra 2010 (seja z dne 9. decembra) s 133 glasovi za, 3 glasovi proti in 7 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   Zagotavljanje preskrbe s hrano bi moral ostati eden od temeljnih ciljev kmetijske politike EU. Glede na izzive in negotovost, povezane s prehransko varnostjo v svetu, bi morala skupna kmetijska politika (SKP) po letu 2013 še naprej zagotavljati zanesljivost preskrbe v kmetijskem in živilskem sektorju.

1.2   Trajnostna kmetijska proizvodnja in brezhibno delujoči kmetijski trgi ustvarjajo podlago za zanesljivo preskrbo s hrano v EU. Prihodnja skupna kmetijska politika potrebuje močne mehanizme tržnega uravnavanja, da se zagotovita delovanje kmetijskih trgov in stabilnost cen. Pravila za trgovino s kmetijskimi proizvodi bi morala zagotavljati preskrbo v kmetijskem sektorju v vseh državah in okoliščinah.

1.3   Da bi se EU lahko odzvala na vse izzive v prihodnosti in zagotovila zanesljivost preskrbe v kmetijskem in živilskem sektorju v vseh državah članicah, potrebuje močno SKP. SKP bi morala biti tudi v prihodnosti ena ključnih politik EU. Financiranje SKP v prihodnosti mora biti primerno.

1.4   Ključ do prehranske varnosti v svetu je trajnostna lokalna proizvodnja hrane. V EU je treba ohraniti raznoliko kmetijsko proizvodnjo in jo spodbujati v celotni EU. Posebno pozornost je treba nameniti oddaljenim regijam in območjem z omejenimi možnostmi.

1.5   EU si mora močneje prizadevati za sistematično načrtovanje za zanesljivo preskrbo, da bi zagotovila uspešno kmetijsko proizvodnjo in uspešno delovanje celotnega živilskega sektorja, tudi v krizi in izrednih razmerah. Vendar pa morajo praktični ukrepi (zaloge, kmetijska infrastruktura, usposabljanje itd.) na tem področju ostati v pristojnosti držav članic. Za področje zanesljive preskrbe v kmetijskem in živilskem sektorju trenutno ni potrebna nova zakonodaja EU.

1.6   Države članice lahko politiko EU za razvoj podeželja uporabijo kot orodje za spodbujanje ukrepov za podporo in izboljšanje zanesljive preskrbe v kmetijskem in živilskem sektorju. Države članice bi morale to možnost izkoristiti v svojih programih razvoja podeželja.

1.7   Kmetijski sektor bi lahko imel pomembno vlogo pri zanesljivejši in bolj trajnostni preskrbi z energijo v EU in zmanjšanju odvisnosti EU od uvoženih fosilnih goriv. Na ravni kmetijskih gospodarstev lahko lastna proizvodnja energije pomembno prispeva k zanesljivosti preskrbe. Za spodbujanje uporabe energije iz biomase v kmetijskih gospodarstvih bi bilo treba nadalje razviti tehnologije za pridobivanje energije iz biomase. Proizvodnja energije iz biomase bi morala biti trajnostna in bolj bi bilo treba poudariti boljšo uporabo stranskih proizvodov iz kmetijskega in živilskega sektorja za zmanjšanje onesnaževanja in emisij CO2.

2.   Uvod

2.1   Zanesljivost preskrbe v kmetijskem in živilskem sektorju pomeni zagotavljanje preskrbe s hrano in da ima prebivalstvo ekonomska sredstva za dostop do nje ter preprečevanje lakote. Večina kmetijskih proizvodov v EU se proizvaja v zadostnih količinah za preskrbo prebivalstva EU, to pa je dosežek SKP. Prehranska varnost kot javna dobrina, ki je ne nagrajuje trg, ampak jo zagotavlja kmetijsko-živilski sektor v dobro družbe, bo pomemben cilj SKP po letu 2013 (1).

2.2   Prehranska varnost bo glavni izziv globalnega kmetijstva in živilskega sektorja v prihodnjih desetletjih. Zaradi prehranske in gospodarske krize več kot milijarda ljudi po svetu trpi zaradi lakote.

2.3   Prehranska varnost pomeni dovolj hrane za zdravo življenje pa tudi hrano, ki je varna in neoporečna. To je zapletena tema, ki je povezana z drugimi sektorji, kot so proizvodnja nafte, logistika itd. Vsi logistični ali proizvodni problemi v glavnih regijah proizvajalkah zaradi nepričakovane krize lahko vplivajo na razpoložljivost hrane za milijone ljudi, zlasti tistih, ki živijo na urbanih območjih. Ključ do prehranske varnosti v svetu je trajnostna lokalna proizvodnja hrane (2).

3.   Izzivi svetovne proizvodnje hrane

3.1   V skladu z napovedjo Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO) bo število svetovnega prebivalstva do leta 2050 doseglo skoraj 9,5 milijarde; da bi nahranili vse ljudi, se bo morala svetovna proizvodnja hrane v primerjavi s sedanjo podvojiti. Še posebej hitro bo naraščalo število prebivalcev v mestih v državah v razvoju. Kmetje bodo izpostavljeni visokim pričakovanjem in povečanemu pritisku k intenzivnejšemu kmetijstvu. Kmetijska produktivnost se bo morala povečati, da bi nahranili naraščajoče število svetovnega prebivalstva. Možnosti za povečanje rabe zemljišč so omejene zaradi drugih zahtev po njihovi rabi v nekmetijske namene in zaradi pomanjkanja ustreznih kmetijskih površin.

3.2   Naložbe v kmetijstvo se bodo morale povsod povečati, zlasti pa v državah v razvoju, ki imajo velik potencial za povečanje proizvodnje. V državah v razvoju je treba tudi izboljšati podeželsko infrastrukturo, dostop do sodobnih sredstev, trajnostno upravljanje tal in zlasti dostop do vode, pa tudi izobraževalne sisteme in delovanje kmetijskih trgov. Vendar pa bo dolgoročno glavno vprašanje v zvezi s prehransko varnostjo razpoložljivost hrane in dostop do nje. Najučinkovitejše sredstvo za to, da se zagotovi prehranska varnost, bodo splošen razvoj in višji prihodki v najrevnejših državah. Kmetijstvo ima posebej pomembno vlogo pri zagotavljanju prehranske varnosti, vendar pa je slednje težko zagotavljati le s kmetijstvom (3).

3.3   FAO je v sklepni deklaraciji na svetovnem vrhu o hrani leta 2009 zapisal, naj bodo za proizvodnjo hrane odgovorne posamezne države.

3.4   Prehrambna in gospodarska kriza ter spreminjajoče se svetovne razmere so pripeljale do spoznanja, da vse države in regije, tudi tiste z omejenimi možnostmi, morajo imeti pravico, da same proizvajajo hrano, in da je to celo njihova dolžnost. Treba je proizvesti več hrane na bolj trajnostni način.

3.5   Poleg rasti števila prebivalstva so pomemben izziv za svetovno preskrbo s hrano podnebne spremembe in s tem povezana omejenost naravnih virov. Podnebne spremembe imajo lahko velik vpliv na proizvodnjo hrane, zlasti v državah v razvoju, od katerih se nekatere niso dovolj sposobne prilagoditi podnebnih spremembam. Kmetijstvo si mora prizadevati za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, hkrati pa je lahko tudi del rešitve problema emisij s skladiščenjem ogljika v tleh. Treba je doseči učinkovitejšo kmetijsko proizvodnjo z manj emisijami. Kmetijstvo mora prispevati k boljši kakovosti zraka in vode, ohranjanju biotske raznovrstnosti in preprečevanju erozije. Osrednji izziv za prehransko varnost v svetu je tudi zagotavljanje potrebnih kmetijskih površin in zadostne količine sladke vode.

3.6   Pri soočanju z izzivi, povezanimi s prehransko varnostjo in podnebnimi spremembami, imajo ključno vlogo inovacije v kmetijstvu. Najpomembnejše inovacije na teh področjih se pogosto nanašajo na gojenje rastlin in rejo živali, namakalne tehnike, preprečevanje poplav, odpornost proti vročini in mrazu, diverzifikacijo tradicionalnih načinov kmetovanja itd. Ena od rešitev problemov v prihodnosti bi bila lahko izboljšanje učinkovitosti metod gojenja rastlin, s čimer bi lahko bistveno povečali produktivnost v kmetijstvu.

4.   Pojem zanesljivosti preskrbe

4.1   Prehranska varnost je strateško vprašanje za vse narode sveta. Dostop do hrane je en vidik širšega pojma varnosti. Problemi pri dostopu do hrane zelo hitro povzročijo večjo družbeno nestabilnost in nemire. Za zagotavljanje dostopa do hrane, tudi v krizi in izrednih razmerah, je odgovorna družba.

4.2   Prehranska varnost v modernem mrežno povezanem gospodarstvu je odvisna od mnogih vprašanj. Za prehransko varnost so potrebni stabilna preskrba z energijo (nafto in električno energijo), IT, učinkovita logistika, dobra higiena in delujoč sistem hitrega opozarjanja, da se družba zavaruje pred škodljivo hrano. Zavarovanje najpomembnejše infrastrukture v kmetijstvu in živilskem sektorju ter konkretni ukrepi na lokalni ravni so naloga držav članic.

4.3   Družba mora zagotoviti preskrbo s hrano v izrednih razmerah. To pomeni „zanesljivost preskrbe“. Na splošno se pod tem razume zagotavljanje pretoka materialov (npr. pripravljanje kriznih zalog), v širšem smislu pa preskrba s hrano pomeni sposobnost ohranjanja tistih osnovnih gospodarskih dejavnosti v družbi, ki so nujne za preživetje prebivalstva ter za delovanje in varnost družbe. Zanesljivost preskrbe v zvezi z razpoložljivostjo hrane zato pomeni sposobnost zagotavljanja proizvodnje hrane in delovanje celotnega živilskega sektorja, tudi v krizi in izrednih razmerah.

5.   Kmetijska politika EU in zanesljivost preskrbe

5.1   Evropska unija trenutno pripravlja revizijo SKP, tj. kmetijske politike po letu 2013. Komisija je novembra 2010 objavila sporočilo o prihodnji politiki. Najverjetneje bo konec leta 2011 objavila ustrezne zakonodajne predloge, sklep Sveta in Evropskega parlamenta pa je mogoče pričakovati leta 2012. V EU se bo zadostna proizvodnja hrane še naprej zagotavljala prek SKP.

5.2   Cilji kmetijske politike EU, kot so opredeljeni v Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti in so bili nespremenjeni vključeni v Lizbonsko pogodbo, ratificirano lani, so naslednji:

5.3   Jasno je, da se bodo s svetovnimi spremembami in novimi izzivi, ki jih prinašajo, zastavljali drugi cilji kmetijske politike EU, vendar bodo zgoraj navedeni primarni cilji še vedno potrebni in pomembni. V preteklih letih je bila kmetijska politika EU deležna različnih kritik, tudi v trgovinskih pogajanjih. Pravzaprav je SKP več kot zadovoljivo izpolnila zastavljene cilje. Kljub nihanjem cen in tudi v času kriz je Unijo preskrbovala s hrano. S SKP je bila tako dosežena zanesljiva preskrba s hrano v EU, čeprav EU pri nekaterih kmetijskih proizvodih in vloženih sredstvih ni popolnoma samozadostna. Pri tem mora EU upoštevati dejstvo, da se države na obrobju EU pogosto soočajo s težavami pri zagotavljanju preskrbe v obdobjih velikih cenovnih nihanj.

5.4   V prihodnosti bodo svetovni trgi delovali bolj odprto. Z vsemi prihodnjimi trgovinskimi sporazumi bodo verjetno kmetijski proizvodi iz držav nečlanic EU lažje vstopali v EU (ob izpolnjevanju meril varnosti živil), hkrati pa se bodo odprle možnosti za dostop kmetijskih proizvodov EU do drugih trgov. Zaradi svetovnega demografskega razvoja in trgov se v svetu spreminjajo prednostne naloge kmetijske proizvodnje in povpraševanje po hrani. Soodvisnost družb in gospodarskih območij se povečuje. Zaradi podnebnih sprememb prihaja do vse več skrajnih vremenskih pojavov. Ker povečana mednarodna trgovina sama ne more zagotoviti preskrbe s hrano, se bodo v prihodnosti povečala nihanja cen kmetijskih proizvodov in nestabilnost trgov. Prihodnja kmetijska politika EU mora zagotoviti mehanizme za stabilizacijo trgov. EU ne sme povzročati nestabilnosti na svetovnih trgih hrane, ampak mora dejavno prispevati k njenemu odpravljanju.

5.5   Evropska unija je pomembna svetovna proizvajalka in izvoznica hrane. EU bo najbolje pripomogla k ohranjanju stabilnosti na svetovnih trgih in preprečevanju prehrambne krize s tem, da bo zagotovila uravnovešenost lastnega kmetijskega trga in njegovo učinkovito delovanje. EU bi morala imeti tudi pomembno vlogo pri ohranjanju prehranske varnosti v svetu.

5.6   Evropski potrošniki želijo še naprej uživati kakovostna, hranljiva in varna živila. Prihodnja kmetijska politika mora zagotoviti, da bo vsa proizvodnja potekala tako, da bo zagotovljeno varstvo okolja (zrak, tla, voda) in dobro počutje domačih živali. Dejstvo, da so v EU standardi višji kot v preostalem svetu, povišuje stroške evropskih proizvajalcev, kmetijska politika EU pa mora v kmetijstvu in gospodarstvu predvideti orodja za zagotavljanje enakih pogojev proizvodnje v EU in v drugih državah. Izziv EU je uporabiti obstoječa orodja (npr. trgovinske sporazume) in razviti nova, da bi dosegli, da bodo druge države proizvajalke hrane uporabljale takšne standarde proizvodnje hrane, ki jih uporabljajo proizvajalci hrane v EU.

5.7   Politika razvoja podeželja (drugi steber SKP) bo še naprej zelo pomembna za uravnotežen razvoj podeželskih območij v prihodnosti. Podeželska območja so pomemben del Evrope. Na podeželskih območjih, ki predstavljajo 90 % celotne površine Unije, živi več kot 60 % prebivalstva sedanje Evropske unije 27 držav članic. Politika razvoja podeželja, ki močneje upošteva različne okoliščine v državah članicah, bi lahko v prihodnosti postala še pomembnejša. Vse pomembnejša bo za zaposlovanje v podeželskih skupnostih in močneje bo prispevala k diverzifikaciji poslovnih priložnosti. Lahko bi postala orodje EU za spodbujanje zanesljive preskrbe v kmetijskem in živilskem sektorju.

5.8   Glede na izzive in negotovost, povezane s prehransko varnostjo v svetu, mora prihodnja kmetijska politika EU še naprej namenjati pozornost zanesljivi dobavi. Zagotavljanje preskrbe s hrano je temeljni cilj kmetijske politike EU. EU si mora močneje prizadevati za sistematično načrtovanje, da bi zagotovila uspešno kmetijsko proizvodnjo in uspešno delovanje celotnega živilskega sektorja, tudi v krizi in izrednih razmerah. Zato morajo biti na voljo potrebni mehanizmi. Eden od ključnih ciljev kmetijske politike EU mora biti ohranjanje raznolike kmetijske proizvodnje in spodbujanje te proizvodnje v celotni EU. Prava strateška rešitev za prehrambno politiko EU je ohranjanje velike raznolikosti visoko kakovostnih živil iz različnih podeželskih območij Unije za evropske državljane. To bo pripomoglo tudi k zanesljivosti preskrbe.

5.9   Za dolgoročno zanesljivo preskrbo v kmetijskem in živilskem sektorju mora biti kmetijska proizvodnja trajnostna. Poleg okoljske trajnosti sta pomembni tudi gospodarska in socialna razsežnost. Vlogo kmetijstva pri prilagajanju na podnebne spremembe in njihovem zaviranju bi bilo treba bolje upoštevati. Kmetijski in živilski sektor imata tudi vlogo pri proizvodnji energije iz biomase. Cilje strategije Evropa 2020 bi bilo treba vključiti v kmetijsko politiko.

5.10   Zaradi proizvodnje energije iz biomase je postalo kmetijstvo EU pomemben akter pri uvedbi tehnologij na področju obnovljive energije. Trajnostno kmetijstvo in živilski sektor lahko pomembno prispevata k zmanjšanju odvisnosti EU od uvoženih fosilnih goriv in zagotavljanju zanesljive preskrbe potrošnikov EU z energijo. S pomočjo pretvorbe kmetijskih odpadkov in stranskih proizvodov (gnoja, odpadkov živilske industrije itd.) v energijo iz biomase bomo zmanjšali onesnaženje in emisije CO2.

(1)  V Helsinkih je 31. maja 2010 v zvezi s pripravo mnenja potekal seminar z naslovom Zanesljivost preskrbe v kmetijskem in živilskem sektorju v Evropski uniji.

(2)  V skladu z opredelitvijo vrha o hrani Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo.

(3)  UL C 100, 30.4.2009, str. 44.