19.2.2011

SL

Uradni list Evropske unije

C 54/1

---

467. PLENARNO ZASEDANJE 8. IN 9. DECEMBRA 2010

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o energetski strategiji za obdobje 2011–2020

(raziskovalno mnenje)

(2011/C 54/01)

Poročevalec: g. HERNÁNDEZ BATALLER

Evropska komisija je 12. maja 2010 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednji temi:

Energetska strategija za obdobje 2011–2020

(raziskovalno mnenje).

Strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 16. novembra 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 467. plenarnem zasedanju 8. in 9. decembra 2010 (seja z dne 9. decembra) s 138 glasovi za, 40 glasovi proti in 21 vzdržanimi glasovi.

1.   Uvod in povzetek

1.1   Evropska komisija namerava sprejeti energetsko strategijo za obdobje 2011–2020 in časovni načrt za prehod na nizkoogljični energetski sistem do leta 2050. Odbor je zaprosila, da kot prispevek k njenemu delu pripravi raziskovalni mnenji na ti dve temi.

1.2   Odbor z veseljem ugotavlja, da se ti temi obravnavata skupaj. Naložbe v energetski sektor imajo dolgotrajen učinek, tako da je zelo pomembno, da strategija za obdobje prihodnjih deset let upošteva dolgoročnejše cilje, zastavljene za leto 2050.

1.3   Komisija je kot podlago za posvetovanje objavila dokument z analizo stanja, imenovan Na poti do nove energetske strategije za Evropo 2011–2020. V točki 1 tega mnenja so povzeta stališča in priporočila Odbora. Točka 2 poudarja nekatere glavne teme, ki bi jih bilo treba zajeti v strategiji. V točki 3 pa so obravnavana konkretna vprašanja, ki so bila v dokumentu Komisije z analizo stanja predlagana za razpravo.

1.4   Zadnjih 200 let se je svet pri zagotavljanju energije in prevoza zanašal predvsem na fosilna goriva. V tem obdobju so bila fosilna goriva na voljo za izkoriščanje po razmeroma nizkih cenah in so prispevala k močnemu povečanju produktivnosti in zvišanju življenjskega standarda v razvitem svetu.

1.5   Vendar pa se večina strokovnjakov strinja, da bodo zaloge nafte in plina v prihodnjih 40 letih postale redkejše, zaradi česar bo preostanek virov podvržen večji konkurenci in zvišanju cen. Premoga bo verjetno še vedno razmeroma veliko in verjetno bo v prihodnjem stoletju tveganje za resno moteno preskrbo z njim manjše. Toda svet mora tudi nujno zmanjšati raven emisij CO2, ki izvirajo iz izgorevanja fosilnih goriv, da bi se izognili katastrofalnim podnebnim spremembam; to pa velja tako za premog kot za nafto in plin.

1.6   Svet mora zato do leta 2050 preoblikovati svojo energetsko osnovo in uporabo energije. Vse različne možne alternativne vire energije je treba čim bolj spodbujati. Tam, kjer se bodo fosilna goriva še naprej uporabljala, bo treba večino njihovih emisij CO2 zajeti pri viru za skladiščenje ali ponovno uporabo, da se preprečijo izpusti v ozračje. V vseh sektorjih pa je treba energijo uporabiti precej bolj učinkovito kot doslej.

1.7   Učinkovito preoblikovanje je eden od največjih izzivov, s katerimi se soočajo družba in državne vlade v 21. stoletju. Zato bo potreben nov pristop oblikovanja cen energije in energetskih storitev, predvsem za zagotovitev, da uporaba fosilnih goriv nosi celotne stroške CO2, ki bremenijo svet, kot tudi za zagotovitev obsežnih naložb v nove tehnologije, močnih novih partnerstev med industrijo in vladami za oblikovanje potrebne infrastrukture ter spremembe odnosa javnosti v zvezi z uporabo energije in njenimi stroški.

1.8   Države bodo morale za dosego potrebnih sprememb med seboj tesno sodelovati. Hkrati pa bo za sam proces preoblikovanja značilna velika konkurenca. Na področju dostopa do preostalih virov nafte in plina bo močna konkurenca, hkrati pa se bodo pojavila tudi nova področja za konkurenco pri razvoju alternativnih virov energije ter energetsko učinkovitih proizvodih in storitvah. Države in regije, ki bodo najhitreje napredovale na področju zagotavljanja večje energetske učinkovitosti in učinkovitega razvoja alternativne energije, bodo še okrepile svoj konkurenčni položaj. Tiste, ki so na tem področju obotavljive in odlašajo s preoblikovanjem, pa se bodo znašle v omajanem konkurenčnem položaju.

1.9   Evropa oziroma Evropska unija je zdaj v odločilni fazi tega preoblikovanja. Ima dobre razloge za pospešitev preoblikovanja, saj je močno odvisna od uvoza nafte in plina iz tujine ter je ranljiva za kakršne koli omejitve, ki se lahko pojavijo v zvezi s tovrstnimi dobavami. Bila je tudi v ospredju naraščajočega javnega in političnega ozaveščanja o grožnji podnebnih sprememb in vodilna pri razvoju nekaterih alternativnih virov energije, ki bodo potrebni v prihodnosti, ter ukrepih za povečanje energetske učinkovitosti v nekaterih ključnih sektorjih.

1.10   Toda Evropa si ne more privoščiti, da bi se zadovoljila s tem. Proces preoblikovanja še ni pridobil zadostnega zagona za samostojno nadaljevanje poti ter ga lahko z lahkoto močno zavrejo zdajšnje gospodarske težave in kratkoročnost ukrepov, ki je značilna zanje. Medtem se druge države in regije, kot sta Kitajska in ZDA, že pripravljajo na hitro ukrepanje. Zlasti Kitajska bo verjetno postala zelo močna konkurentka pri razvoju alternativnih virov energije.

1.11   Bistvenega pomena za Evropo je razvoj nove dinamike za preoblikovanje na področju energije. Nova energetska strategija EU bi lahko zagotovila in tudi mora zagotoviti okvir za vzpostavitev te dinamike. Mora določiti splošne in posebne cilje ter opredeliti ukrepe in strukture, potrebne za njihovo uresničitev. Sprejetje strategije v Svetu in institucijah mora biti priložnost za mobilizacijo skupne politične, poslovne in družbene volje za potrebne spremembe. To je priložnost, ki je ne smemo zamuditi ali zapraviti.

2.   Ključni elementi strategije

2.1   Nova evropska energetska strategija za obdobje 2011–2020 mora temeljiti na vsaj naslednjih treh opornih točkah: zanesljivi oskrbi, nizkoogljičnem gospodarstvu in energetski konkurenčnosti. EESO podpira prizadevanja za prehod na nizkoogljično gospodarstvo in izboljšanje zanesljivosti oskrbe, vendar obžaluje, da je Komisija v dokumentu z naslovom „Na poti do nove energetske strategije za Evropo 2011–2020“ iz maja 2010, ki vsebuje oceno stanja, premalo pozornosti namenila energetski konkurenčnosti. Srednjeročno bi morala Evropa z nizkoogljičnim gospodarstvom v svetu postati konkurenčnejša. Kratkoročno pa obstaja dejansko tveganje za selitev virov CO2 in delovnih mest zaradi kumulativnega stroška vseh energetskih politik, če ne bomo nemudoma sprejeli ustreznih ukrepov.

2.2   Po mnenju EESO bi bilo mogoče ključne elemente strategije povzeti z naslednjimi naslovi:

—	pravilno razumeti gospodarske signale;

—	zagotoviti ustrezne tehnologije;

—	mobilizirati financiranje;

—	zagotoviti ustrezne institucije in strukture (javne in zasebne);

—	zagotoviti udeleženost potrošnikov in javnosti;

—	oblikovati evropsko zavezništvo in partnerstva za izvedbo prehoda in oblikovati splošen dogovor o splošnih ciljih, hitrosti napredovanja in konkretnih ciljih, ki jih je treba doseči v določenih časovnih okvirih.

2.3   Gospodarski signali. Z ekonomskega vidika je najpomembnejši način za uresničitev potrebnega preoblikovanja v energetskem sektorju ustrezno oblikovanje cen energije, z vključitvijo vseh zunanjih stroškov njene proizvodnje in uporabe. Zlasti proizvodnja in uporaba energije bi morala kriti celotne stroške globalne škode, ki jih pri tem procesu povzroča ustvarjanje CO2.

2.4   To se zaenkrat po svetu še zdaleč ne izvaja. Proizvodnja in uporaba energije še zdaleč ne krije svojih celotnih stroškov ogljika in marsikje še vedno prejema neprimerne subvencije za znižanje stroškov v tem procesu ter za spodbujanje povpraševanja in z njim povezanimi emisijami CO2. Cilj prihodnje politike bi moral biti, da emisije CO2, ki se sproščajo ob izgorevanju fosilnih goriv, pokrijejo celotno ceno ogljika. Vse preostale subvencije bi se morale bolj pozorno osredotočiti na:

—	spodbujanje raziskav in razvoja na področju novih tehnologij;

—	pospeševanje uvajanja nastajajočih novih nizkoogljičnih tehnologij za omejeno obdobje, dokler te same še ne zmorejo preživeti na trgu;

—	spodbujanje uvedbe energetsko učinkovitih ukrepov in tehnik; ter

—	pomoč revnejšim ali ogroženim gospodinjstvom za zagotovitev energetskih storitev, ki jih potrebujejo.

2.5   Evropa je dosegla določen napredek v smeri boljših cenovnih struktur. Toda zdajšnja kombinacija mnogih različnih davkov na gorivo v različnih državah, nekatere subvencije za ostanke proizvodnje, nepopoln in spremenljiv sistem trgovanja z emisijami CO2 itd. so še daleč od zagotovitve stalnih in usklajenih cenovnih signalov, ki jih dobavitelji energije in potrošniki potrebujejo za prihodnje načrtovanje, ki jim bo dalo samozavest, da izvedejo potrebne večje in manjše naložbe. Nova energetska strategija bi morala opredeliti jasne splošne in posebne cilje za:

—	odpravo neprimernih subvencij prek energetskega in z njim povezanih sektorjev tako za proizvodnjo kot tudi za potrošnjo;

—	večjo uskladitev obdavčenja vseh goriv, procesov in proizvodov, ki proizvajajo toplogredne pline;

—	oblikovanje prave cene ogljika v vseh sektorjih, pa naj bo to z razširitvijo sistema trgovanja in odpravo njegovih pomanjkljivosti ali z drugimi davčnimi sredstvi; ter

—	načrtno usmerjanje kakršnih koli preostalih subvencij v posebne namene, navedene zgoraj.

2.6   Cene energije bodo verjetno še naprej višje kot v preteklosti (in dobava nekaterih virov iz evropske ponudbe energije bi lahko bila občasno omejena). Energijo je treba uporabljati čim bolj učinkovito, s čimer bo omogočeno obvladovanje skupne porabe energije in obsega potrebnih novih naložb. V spodbujanje energetske učinkovitosti v vseh sektorjih je treba vložiti čim več naporov.

2.7   Pravilno oblikovanje cen je pomembno, a po mnenju Odbora to vsekakor ni dovolj za dokončno usmeritev v nizkoogljično gospodarstvo. Potrebni bodo še mnogi drugi ukrepi in pobude, zlasti v začetni fazi, preden bo trg lahko sam začel delovati spodbujevalno.

2.8   Ustrezne tehnologije. Še vedno morajo glavna prizadevanja biti namenjena spodbujanju razvoja in uveljavljanju alternativnih virov energije, vključno s celo vrsto obnovljivih virov energije. Ko se bodo te alternative popolnoma razvile, bodo lahko postale povsem konkurenčne na trgu in razen razlike v njihovo korist, ki bo izhajala iz ustrezne cene ogljika, ne bodo več potrebovale posebne podpore. Toda do leta 2020 bo več teh tehnologij še vedno v razvojni fazi, verjetno pa bodo potrebovale tudi finančno spodbudo prek programov za raziskave in razvoj, zagotovljenih odkupnih cen ali drugih spodbud za naložbe ter podporo za razvoj ustrezne infrastrukture.

2.9   Veliko alternativnih virov energije bo verjetno mogoče nadvse učinkovito uporabiti kot surovine za proizvajanje električne energije. Za optimiziranje njihovega prispevka in kar najboljšo uporabo obstoječe zmogljivosti proizvajanja energije bo treba električno omrežje močno okrepiti in razširiti na lokalni, nacionalni in evropski ravni, ga narediti „pametnejšega“, da bo lahko sprejelo različne deleže iz mnogih različnih virov v različnih količinah, hkrati pa bo moralo obvladovati vzorce različnega povpraševanja.

2.10   Vloga rezervnih zmogljivosti ali skladiščenja (skupaj z integriranim omrežjem) bo v prihodnosti še pomembnejša kot danes, saj bo treba obvladovati tako nihajočo ponudbo iz obnovljivih virov, kot sta vetrna energija in sončna energija, kot tudi nihajoče povpraševanje. V zvezi s tem bi lahko poleg preostalih elektrarn na fosilna goriva (zlasti plinskih elektrarn), opremljenih s sistemi za zajemanje CO2, čedalje pomembnejšo vlogo imele hidroelektrarne, elektrarne na biomaso, skladišča za plin in morda velike zmogljivosti za shranjevanje energije v baterijah.

2.11   Nekateri analitiki menijo, da bo nova generacija jedrskih elektrarn morala imeti pomembno vlogo v novem nizkoogljičnem gospodarstvu, tako da več evropskih in drugih držav že sprejema ukrepe za podaljšanje življenjske dobe obstoječih elektrarn ter načrtuje tudi nove. Večina članov Odbora meni, da bo jedrska energija morala imeti vlogo pri evropskem prehodu na nizkoogljično gospodarstvo. Tehnologija za konvencionalno proizvajanje jedrske energije je danes dobro razvita, zato bi po mnenju Odbora vsakršen nov razvoj jedrskih elektrarn moral pokriti celotne gospodarske stroške obratovanja, zavarovanja in morebitne razgradnje ter skladiščenja in odlaganja odpadkov brez kakršnih koli očitnih ali prikritih subvencij.

2.12   Premog bo seveda še nekaj desetletij ostal pomemben vir energije, zlasti za pridobivanje energije. Za čim večje zmanjšanje njegovega odtisa CO2 je treba močno pospešiti prizadevanja za razvoj in vzpostavitev zajetja CO2 ter določiti časovne načrte, da bo to ustrezno za vse elektrarne na premog.

2.13   Energetsko učinkovitost in dekarbonizacijo je treba močneje spodbujati v vseh sektorjih, zlasti v prometu, stanovanjskem sektorju in gradbeništvu, energetskem sektorju ter v energetsko intenzivnih industrijah.

2.14   Mobilizirati financiranje. To preoblikovanje energetskega sektorja bo zahtevalo obsežne naložbe v prihodnjih 20 letih (verjetno tri- do štirikrat obsežnejše od sedanjih naložb). Za zagotovitev te razširitve je potrebna velikopotezna evropska strategija, da se določijo jasni cilji in oblikuje ustrezen zanesljiv in usklajen okvir za regulacijo, spodbude in druge vrste podpore zadevnim industrijam, ki bi jim omogočil stalni napredek pri uresničevanju teh ciljev.

2.15   Ustrezne strukture in institucije. Preoblikovanje bo terjalo tudi veliko okrepitev institucionalne ureditve za načrtovanje in usmerjanje razvoja, pri čemer bo hkrati treba nadaljevati spodbujanje dinamičnega in konkurenčnega trga za uresničevanje potrebnih naložb. Na evropski ravni je treba preveriti in povezati ali uskladiti načrtovanje dobave energije, upravljanje omrežja ter ureditev trga energije in njegovih tarifnih struktur, da se zagotovi skladnost navedenega s cilji energetske strategije za obdobje 2011–2020.

2.16   Spremembe, ki jih je treba uvesti, bodo zahtevale hitro in obsežno spreminjanje vzorcev proizvodnje in potrošnje v evropskem gospodarstvu. V sektorju proizvodnje energije je pričakovati, da bodo vzporedno z razvojem virov obnovljive energije ter energetsko učinkovitih proizvodov in storitev ustvarjena številna nova podjetja in delovna mesta, vendar je hkrati možno pričakovati izgubo podjetij in delovnih mest v starejših delih energetskega sektorja. Za usklajeno izvedbo tega prehoda bo potreben obsežen program ozaveščanja, usposabljanja in preusposabljanja.

2.17   Področje novih tehnologij in rešitev, ki so potrebne za preoblikovanje energetskega sektorja, se ponaša z hitro rastočim mednarodnim trgom. Evropa mora razširiti svoje raziskave in razvoj ter spodbujati svoje industrije in podjetja, da prevzame vodilni položaj na tem dinamičnem in konkurenčnem trgu.

2.18   Zagotoviti udeleženost potrošnikov, malih in srednje velikih podjetij ter širše javnosti. Na strani povpraševanja si je treba močno prizadevati za izobraževanje in spodbujanje potrošnikov, tj. tako gospodinjstev kot tudi podjetij, da lahko prispevajo svoj delež k pametni potrošnji, ki bo v prihodnosti nujna. Vsi potrošniki (podjetja in gospodinjstva) bodo potrebovali ustrezne informacije o možnostih, ki so jim na voljo za učinkovitejšo uporabo energije in pomoč pri prehodu na dobavo obnovljivih virov energije. V mnogih primerih bodo potrebovali tudi pobude, da sami izvedejo ukrepe za energetsko učinkovitost ali preidejo k obnovljivim virom energije.

2.19   Cene energije bodo verjetno še naprej višje kot v preteklosti in vpliv na revnejša gospodinjstva in ogrožene skupine ljudi je treba pozorno preučiti ter v skladu s tem oblikovati politike. Tovrstna gospodinjstva bi bilo treba prednostno obravnavati pri dodeljevanju pomoči z uvajanjem ukrepov za energetsko učinkovitost, saj sama morda ne bodo imela sredstev za izvedbo tovrstnih ukrepov in zato, ker bodo višje cene energije nanje vplivale bolj kot na bolje stoječa gospodinjstva.

2.20   Evropsko zavezništvo za spremembo. Za uresničitev potrebnega obsežnega in hitrega preoblikovanja morajo EU in njene države članice deliti svoje zmogljivosti in med seboj tesno sodelovati, da zagotovijo nujno tehnično in gospodarsko povezanost enotnega trga energije, za napredek pri prehodu pa morajo k sodelovanju pritegniti pomembne industrijske sektorje. Pri strategiji EU je potrebno skupno sodelovanje in skupno izvajanje.

2.21   Cilji. Za ohranitev hitrosti uvajanja sprememb bi bilo po mnenju Odbora koristno, da strategija EU določi vrsto med seboj povezanih in usklajenih rokov za dokončanje posameznih faz procesa prehoda. Vsak cilj bi tako potreboval tudi svoj sklop izvedbenih ukrepov in naložbenih načrtov, ki bi se pripravili v sodelovanju z industrijo in drugimi zainteresiranimi stranmi. Primeri bi lahko vključevali:

—	že določene cilje za obnovljive vire energije do leta 2020 in nadaljnje cilje za leta 2030, 2040 ter 2050;

—	zahtevo po opremljenosti vseh novih elektrarn na fosilna goriva s tehnikami oziroma tehnologijo zajemanja in shranjevanja ogljika že na samem začetku, ko bo seveda ta tehnologija preizkušena, ter določitev rokov za takšno posodobitev vseh obstoječih elektrarn;

—	roke za zahtevo, da morajo vsi novi stanovanjski objekti ali stavbe doseči raven, ko ne bodo več proizvajali emisij CO2, in za postopno posodobitev obstoječih stavb;

—	roke za postopno širitev elektrifikacije voznega parka;

—	okvirne roke za popolno odpravo porabe fosilnih goriv za gretje in kuhanje v gospodinjstvih.

2.22   Vse te posamezne cilje in ukrepe je treba vključiti v celostno strategijo za zmanjšanje toplogrednih plinov in jih uskladiti s splošnim ciljem za 20-odstotno (oziroma 30-odstotno) zmanjšanje toplogrednih plinov do leta 2020.

3.   Prednostna področja za novo energetsko strategijo, opredeljena v posvetovalnem dokumentu Komisije

3.1   Sodobna integrirana omrežja. Odbor se strinja s Komisijo, da je razvoj bolj stabilne, prilagodljive, pametne in integrirane omrežne infrastrukture za Evropo bistvenega pomena. Za zagotovitev najučinkovitejših rezultatov obnovljivih virov energije bi bilo treba prednost dati uvedbi različnih vrst obnovljivih virov energije na lokacijah, ki so za vsakega izmed njih optimalne (vetrna energija, kjer je najbolj vetrovno, sončna energija, kjer je največ sonca itd.), nato pa se opreti na učinkovito omrežje za prenos energije tja, kjer je potrebna. Uresničitev te optimizacije na evropski ravni bo na koncu pomenila, da bo celotna evropska proizvodnja električne energije obravnavana kot enoten integriran sistem. Treba je oblikovati „enotno evropsko omrežje“, skupne projekte in strukture za njegovo načrtovanje in upravljanje. Omrežje bo moralo zagotoviti pametno upravljanje in delovanje na vseh ravneh, da se bosta čim bolje usklajevali ponudba in povpraševanje. Integrirano omrežje bo poleg drugih ciljev moralo prilagoditi delež energije iz oddaljenih virov (npr. iz vetrnih elektrarn na morju ali solarnih naprav v puščavah); uporabo izmeničnega in enosmernega toka v različnih delih omrežja bo treba optimizirati, da bo mogoče čim bolj zmanjšati izgubo energije v celotnem omrežju.

3.2   Komisija in države članice morajo tako med seboj kot tudi s celotnim Evropskim omrežjem operaterjev prenosnega sistema za električno energijo (ENTSOs) tesneje sodelovati, da oblikujejo usklajeno strukturo za načrtovanje razvoja in upravljanja integriranega omrežja z vključitvijo tehničnih in finančnih parametrov za njegovo izgradnjo in delovanje.

3.3   Odbor se strinja s Komisijo, da bo pomembno vključiti pametno merjenje porabe na vseh ravneh, tudi na ravni posameznih gospodinjstev. Potrošniki bodo potrebovali veliko pomoči od dobaviteljev goriva in javnih organov, da bodo lahko razumeli informacije, pridobljene s pametnimi števci, in bodo lahko dejansko odločali, kako jih uporabiti za optimizacijo svoje energetske porabe.

Napredek v smeri nizkoogljičnega energetskega sistema. EU se je že zavezala zmanjšanju emisij CO2 za 20 % do leta 2020 oziroma za 30 %, če bodo ostale države sprejele primerljive zaveze. Ti cilji so pomembno gonilo za vrsto drugih politik in naložbe v nove energetske sisteme, ki bodo izvirali iz njih. Po mnenju Odbora bi bilo zaželeno, da se EU v skladu s predlogom okoljskih ministrov Nemčije, Francije in Združenega kraljestva zaveže k hitremu sprejetju strožjega cilja za zmanjšanje emisij CO2 do leta 2020, da se tako zagotovi 30-odstotno zmanjšanje namesto zdajšnje zaveze za 20-odstotno zmanjšanje emisij, če bodo to brez izgube konkurenčnosti omogočali gospodarski in družbeni pogoji ter bodo to zavezo spremljali potrebni ukrepi in naložbe za njeno uresničitev.

3.4.1   Evropska unija dobro napreduje na poti k 20-odstotnem zmanjšanju emisij do leta 2020 (do leta 2009 je dosegla že 17-odstotno zmanjšanje), zato bi ji koristila večja spodbuda v obliki strožjega cilja za zmanjšanje emisij, s čimer bi pospešila energetsko preoblikovanje, izboljšala učinkovitost trgovanja z emisijami CO2 in okrepila dolgoročnejši konkurenčni položaj Evrope. Vendar bi bilo z vidika politike in ohranjanja konkurenčnosti evropske industrije na krajši rok (zlasti v primeru energetsko intenzivnih sektorjev) brez dvoma precej lažje predčasno doseči cilj 30-odstotnega zmanjšanja emisij, če se bodo druge industrijsko razvite države zavezale k podobnemu zmanjšanju in če bodo naprednejše države v razvoju pripravljene ustrezno prispevati k skupnim prizadevanjem. To bi pomenilo, da bi vse velike države enakovredneje prispevale h kritju stroškov investicij in nosile energetsko cenovno breme, povezano z vodenjem energetskega prehoda, hkrati pa bi se selitev virov CO2 zmanjšala na minimum.

3.4.2   EU si je do zdaj prizadevala, da bi možnost doseganja 30-odstotnega zmanjšanja emisij do leta 2020 preoblikovala v pogajalski adut, s čimer bi druge države prepričala, naj sprejmejo podobne zaveze. Vendar se je ta taktika tako v Københavnu kot tudi pozneje izkazala za neuspešno. Hkrati je tudi priložnosti, da bi s strožjim ciljem za leto 2020 pospešili energetsko preoblikovanje v Evropi, s časom vse manj.

3.4.3   Ker celovit globalen dogovor o podnebnih spremembah še vedno ni bil sprejet, bi morala EU razmisliti o predčasnem doseganju 25-odstotnega zmanjšanja emisij do leta 2020, kar bi pomenilo, da bi skušala doseči spodnji del razpona ciljev za zmanjšanje emisij, ki jih je za razvite države za omenjeno leto priporočil Medvladni forum o podnebnih spremembah (IPCC). S tem bi si zagotovila tudi nekaj koristi od preoblikovanja, povezanih s čim prejšnjim sprejetjem strožjega cilja, obenem pa bi zadržala pogajalsko prednost, saj bi lahko z dodatnimi 5 % druge države spodbudila, da v prihodnjih dveh letih dosežejo več.

3.5   Hiter prehod v to smer bi privedel do strožjih zgornjih mej v okviru sistema trgovanja z emisijami in s tem višje in učinkovitejše cene za emisije CO2. Da bi sistem trgovanja lahko pokazal prave rezultate, je treba po mnenju Odbora določiti najnižjo ceno v vrednosti najmanj 30 EUR in se dogovoriti o predpisih za zagotovitev, da se večji delež zmanjšanja emisij CO2 v sami EU uresniči z ustreznimi naložbami, namesto da se izvaža v druge države sveta prek mehanizma čistega razvoja (CDM). Kljub tem izboljšavam pa Odbor ocenjuje kot pomembno, da se ne pričakujejo pretirani rezultati, ki bi jih bilo mogoče doseči samo s sistemom trgovanja. Poleg tega se lahko z vidika politike in konkurence izkaže za nedopustno, da se sistem v EU znatno okrepi, če bo drugod po svetu še vedno opaziti odlašanje pri sprejemanju primerljivih ukrepov. V okviru celostne strategije bo v skladu s smernicami, izpostavljenimi v tem mnenju, treba uvesti še mnoge druge politike, da bi preoblikovanje na področju energije lahko potekalo tako hitro, kot je potrebno, morda pa jih bo treba v prihodnji strategiji tudi bolj poudariti, če bo sistem trgovanja v praksi še naprej tako pomanjkljiv.

3.6   EU je že precej napredovala pri oblikovanju standardov energetske učinkovitosti za stavbe, vozila ter različno drugo blago in storitve. Vendar pa treba narediti še več pri širjenju omejitev ter zagotavljanju strožjih meril zanje. Napredek je potreben tudi pri zagotavljanju, da se vsi ti standardi izvajajo in spoštujejo. Komisija bo morala povečati pritisk na države članice za razvoj ustreznih akcijskih načrtov in politik za energetsko učinkovitost.

3.7   Vodilna vloga na področju tehnoloških inovacij. Tehnološke inovacije v energetskem sektorju bodo bistvene za razvoj novih proizvodov in storitev ter za nižanje njihovih cen na bolj razumne ravni. Evropa je v nevarnosti, da zaostane za glavno svetovno konkurenco v tem sektorju in mora povečati delež raziskav in razvoja (javnega in zasebnega) na področju ključnih novih tehnologij. Na evropski ravni je treba nemudoma izvesti strateški načrt za energetsko tehnologijo (SET-Plan).

3.8   Energijo bi bilo treba v vseh ustreznih programih EU, zlasti tudi v okviru strukturnih skladov, bolj prednostno obravnavati. Države članice morajo prav tako dati večjo prednost energiji in energetskim naložbenim načrtom, predvsem v povezavi z energetsko učinkovitostjo in razvojem obnovljivih virov energije. EU in države članice morajo tudi zagotoviti, da imajo podjetja zasebnega sektorja, ki dobavljajo in distribuirajo energijo ter delujejo v panogi energetsko učinkovitih proizvodov in storitev, pravšnji stabilni okvir predpisov in spodbud, da lahko pri širjenju prizadevanj ustrezno sodelujejo.

3.9   Odbor se strinja, da imajo lokalne in regionalne oblasti pri spodbujanju energetske učinkovitosti v svojih regijah ter usklajevanju načrtov za razvoj obnovljivih virov energije posebej pomembno vlogo. Priporoča evropsko podporo za odlične pobude, ki jih na energetskem področju izvaja Konvencija županov, ter iskanje načinov za okrepitev in razširitev te pobude.

3.10   Trdna in usklajena zunanja energetska politika. Odbor se strinja, da bi EU koristila bolj usklajena energetska politika v odnosu do tretjih držav. Ne glede na usklajenost svoje politike pa bo Evropa, če ostane močno odvisna od uvoza fosilnih goriv iz drugih delov sveta, zlasti če so ti viri skoncentrirani v zgolj nekaj ključnih državah, v mednarodnem okviru še naprej ranljiva. Čim hitreje bo Evropa izboljšala svojo učinkovitost, znižala ravni splošne porabe in zmanjšala odvisnost od tujega uvoza fosilnih goriv, tem bolj bo varna.

3.11   Zaščita državljanov EU. Odbor se strinja s Komisijo, da bi bilo treba dati posebno prednost ukrepom ustvarjanja enakih pogojev delovanja za energetske operaterje po vsej Evropi in spodbujanju preglednosti za potrošnike v povezavi z vsemi vidiki energetskih storitev, ki jih prejmejo. Vsi potrošniki (poslovni in domači) se bodo morali navaditi, da namenijo več pozornosti svojim vzorcem energetske porabe in priložnostim, ki bodo na voljo za učinkovitejšo porabo manjše količine energije.

3.12   Energetski proizvodi in storitve se bodo verjetno sorazmerno podražili, kar bo ekonomska spodbuda za delovanje v tej smeri. Toda potrošniki bodo za spodbudo pri ubiranju prave smeri upravičeno pričakovali več od zgolj povišanja cen. Informacije o energetskih značilnostih blaga in storitev bodo postale bolj splošno dosegljive, vključno s posebnimi informacijami o možni izbiri in pomoči za energetski prehod (npr. izbiri glede izboljšanja energetske učinkovitosti stanovanj in drugih stavb, okolju prijaznejšega prometa, nakupovanja, dopustnikovanja itd.).

---

---