Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o obvladovanju izzivov ravnanja z odpadno električno in elektronsko opremo v EU

(2009/C 175/06)

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 17. januarja 2008 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Ravnanje z odpadno električno in elektronsko opremo.

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela na tem področju, je mnenje sprejela 30. oktobra 2008. Poročevalka je bila ga. GAUCI.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 449. plenarnem zasedanju 3. in 4. decembra 2008 (seja z dne 4. decembra) s 119 glasovi za in 1 vzdržanim glasom.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   Direktivo o odpadni električni in elektronski opremi (OEEO) je treba poenostaviti, da bi zmanjšali upravne obremenitve za akterje na trgu.

1.2   Pri pregledu direktive bi morala Evropska unija skupaj z nacionalnimi oblastmi zagotoviti, da bo direktiva ustvarila enake konkurenčne pogoje v vseh državah EU. To bo koristilo okolju, podjetnikom in evropskim državljanom.

1.3   Ker imajo materiali zdaj višjo vrednost kot pred 5–10 leti, se veliko predmetov OEEO izogne uveljavljenim kanalom za zbiranje odpadkov in zato nekateri predmeti niso primerno obdelani. Nevarni sestavni deli brez tržne vrednosti, na primer kondenzatorji zavrženih hladilnikov, so odstranjeni brez obdelave. Danes naj bi bili za ravnanje z OEEO odgovorni proizvajalci, čeprav imajo nad tem zelo malo nadzora ali pa ga sploh nimajo. Za vse akterje v verigi, vključno s trgovci z odpadnim materialom in trgovci, bi morale veljati enake obveznosti.

1.4   Pri izobraževanju mladih državljanov glede njihovega prispevka k boju proti odpadkom imajo glavno vlogo šole. Mladi državljani bi morali biti seznanjeni z nevarnostmi, povezanimi z izrabljenostjo elektronskih in električnih odpadkov, v okviru prizadevanj za spodbujanje njihovega preprečevanja, ponovne uporabe, predelave in recikliranja. Izobraževanje je predvsem odgovornost držav članic, vendar so pri tem pomembne tudi organizacije proizvajalcev, ki to nalogo tudi opravljajo.

1.5   Pregled direktive bi moral omogočati boljši medsebojni vpliv med določbami za varstvo zdravja ljudi in okolja na eni strani ter predpisi za zagotavljanje nemotenega delovanja notranjega trga na drugi. Zlasti pa opredelitev pojma proizvajalec ne bi smela povzročati še več ovir na notranjem trgu. Poleg tega bi bilo to bolj v skladu z nedavno sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti, ki zahteva, da varstvo okolja ni v nasprotju z načeli notranjega trga.

1.6   V sedanjih razmerah so se kolektivni sistemi, ki temeljijo na tržnem deležu, izkazali za uspešne pri ustreznem ravnanju z OEEO. Revidirana direktiva ne bi smela ustvarjati nikakršnih ovir pri delitvi stroškov ravnanja z OEEO na podlagi trenutnih tržnih deležev. Priloga II naj bi v prihodnje omogočila zainteresiranim stranem, da nadaljujejo z oblikovanjem standardov za obdelavo.

1.7   Nenazadnje naj bi stroškovno učinkovito upravljanje tokov električnih in elektronskih odpadkov v EU pomagalo odpraviti pošiljanje te vrste odpadkov v tretje države, kjer so okoljski standardi nižji, tveganja za delavce, ki obdelujejo te odpadke, pa višji. Zato bi morala direktiva izpolniti svoj socialni cilj, tj. varstvo okolja in zmanjšanje vpliva odpadkov na zdravje ljudi. Spodbujati bi bilo treba izvajanje standardov obdelave v tretjih državah.

2.   Uvod

2.1   Cilj Direktive 2002/96/ES (1) o odpadni električni in elektronski opremi je omejiti hitro naraščajoče tokove odpadne električne in elektronske opreme (OEEO) in dopolniti ukrepe Evropske unije na področju odlaganja in sežiganja odpadkov.

2.2   Na podlagi nekaterih virov in različnih tehnik ocenjevanja, je količina nove OEEO, ki pride na trg EU-27, ocenjena na 10,3 milijone ton letno. Številne napovedi predvidevajo, da bo skupna količina OEEO do leta 2020 naraščala za 2,5 % do 2,7 % letno in dosegla okrog 12,3 milijone ton. Skupna količina, zbrana leta 2006, je znašala 2 milijona ton.

2.3   Zdaj je zato treba oceniti, ali je direktiva prinesla pričakovane rezultate na področju varstva okolja. Prav tako je treba ugotoviti, kaj je možno izboljšati in katera sredstva so najprimernejša, da bi dosegli izboljšave.

2.4   Direktiva OEEO je uvedla predvsem številne vzorce ravnanja z odpadki, da bi dosegla več recikliranja električne in elektronske opreme in omejila skupno količino odpadkov, namenjenih za dokončno odstranitev.

2.5   Proizvajalce spodbuja, da bi elektronsko in električno opremo izdelovali na okoljsko učinkovitejši način, pri tem pa povsem upoštevali vidike ravnanja z odpadki. Zato direktiva OEEO vključuje koncept razširjene odgovornosti proizvajalca. Za spoštovanje zakonodaje bi morali proizvajalci EEO upoštevati celotni življenjski cikel električnih in elektronskih proizvodov, vključno z njihovo življenjsko dobo, posodabljanjem, popravljivostjo, razstavljivostjo in uporabo materialov, ki se zlahka reciklirajo. Odgovorni so tudi za sprejemanje in recikliranje električne in elektronske opreme, če ta oprema sodi v eno od desetih širših kategorij proizvodov (2). Nenazadnje morajo zagotoviti podatke, da dokažejo skladnost.

2.6   Razširjena odgovornost proizvajalca nastopi takoj, ko se akter na trgu prijavi v nacionalni register proizvajalcev, ki ga vodijo nacionalne oblasti v vsaki državi članici. Pojem „proizvajalec“ zajema različne vrste dejavnosti in vključuje proizvajalce proizvodov lastne znamke, uvoznike ali preprodajalce. Področje uporabe pojma „proizvajalec“ je tako široko, da lahko pokrije toliko podjetniških dejavnosti, kolikor je mogoče, in s tem omogoča sistem stroškovno učinkovitega ravnanja z OEEO. Tako široko področje uporabe pojma pa je problematično, saj se lahko zgodi, da en proizvod izdeluje več proizvajalcev, odgovornih za ravnanje z njim, kar pa je s pravnega vidika nesprejemljivo.

2.7   Namen direktive OEEO je spodbuditi ločeno zbiranje z določitvijo kvantitativnih ciljev. Države EU bi morale najpozneje do 31. decembra 2006 doseči stopnjo ločenega zbiranja povprečno vsaj štirih kilogramov OEEO iz zasebnih gospodinjstev na prebivalca na leto. Nov obvezujoči cilj pa je treba zastaviti do decembra 2008.

2.8   Direktiva OEEO spodbuja tudi ponovno uporabo in recikliranje, ter v ta namen določa cilje za predelavo, ponovno uporabo in recikliranje.

2.9   Zadnji temelj direktive OEEO je vloga končnih uporabnikov, z drugimi besedami, potrošnikov. Potrošniki lahko svojo opremo vrnejo brezplačno. Da bi preprečili nastajanje nevarnih odpadkov EEO, so bile na podlagi Direktive 2002/95/ES uvedene prepovedi in omejitve nekaterih nevarnih snovi (RoHS) (3).

3.   Splošne ugotovitve – opredeljeni problemi

3.1   Na podlagi zgoraj navedenih ukrepov je bilo pričakovati, da bodo države članice v skladu z direktivo pripravile svoje nacionalne načrte za ravnanje z OEEO. Prva ocena nacionalnega izvajanja zakonodaje na področju OEEO omogoča naslednje sklepe:

4.   Posebne ugotovitve – obeti za prihodnost

4.1   Pri pregledu direktive bi moralo biti v ospredju čim večje povečanje rezultatov na področju okolja (zbrati več) in izboljšanje stroškovne učinkovitosti ravnanja z OEEO (učinkovitejše ravnanje).

4.2   Obvladovanje izzivov glede ravnanja z OEEO v EU pomeni tudi zmanjšanje upravnih obremenitev za podjetja, tako da lahko ostanejo gospodarsko konkurenčna in vlagajo sredstva v izboljšanje okoljske učinkovitosti svojih dejavnosti, ne glede na to ali gre za oblikovanje proizvodov, sisteme zbiranja, sisteme vračanja ali zagotavljanje informacij javnosti.

4.3   Nacionalne uprave in zasebne pobude lahko financirajo izobraževalne programe v šolah, da bodo otroci že v zgodnji fazi seznanjeni z dobrimi praksami na področju odlaganja in recikliranja električne in elektronske opreme. Te programe bi bilo treba izvajati na lokalni ravni, saj je njihovo vsebino treba prilagoditi lokalnim razmeram in potrošniškim vzorcem.

4.4   Najbolj pozitivna izboljšanja na področju okolja in najvišjo stroškovno učinkovitost je mogoče doseči z ustreznimi ukrepi. To so:

(1)  Mnenje EESO o OEEO z, UL C 116, 20.4.2001, str. 38–43 (op.p.: ni prevedeno v slovenščino).

(2)  Direktiva zajema deset kategorij EEO:

(3)  Direktiva o omejevanju uporabe nekaterih nevarnih snovi v električni in elektronski opremi (RoHS) zahteva nadomestitev nekaterih težkih kovin (svinca, živega srebra, kadmija in šestvalentnega kroma) ter bromiranih zaviralcev gorenja (polibrominiranih bifenilov (PBB) ali polibromiranih difeniletrov (PBDE)) v novi električni in elektronski opremi, dani na trg po 1. juliju 2006.

(4)  Glej opombo 2.

(5)  V skladu s členom 12 direktive OEEO „Informacije in poročanje“ naj bi proizvajalci vsako leto zbrali informacije, vključno z dokazanimi ocenami, o količinah in kategorijah električne in elektronske opreme na trgu, zbrane po vseh kanalih, ponovno uporabljene, reciklirane in predelane v državah članicah, in o izvoženih zbranih odpadkih po teži ali, če to ni mogoče, po številu.

(6)  Glej kategorije proizvodov, opisane v opombi 2.