31.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 77/73

1.1

Podnebne spremembe so eden največjih svetovnih izzivov 21. stoletja. Da bi preprečili katastrofalne spremembe, je treba bistveno zmanjšati emisije toplogrednih plinov, emisije razvitih držav pa bo treba do sredine stoletja zmanjšati za 60 do 80 % v primerjavi z ravnmi iz leta 1990.

1.2

Mednarodna pogajanja o podnebnih spremembah, ki so se začela decembra 2007 na Baliju, so odločilnega pomena za obseg ukrepov, ki naj bi jih v svetovnem merilu sprejeli do leta 2020. Nujno je ta pogajanja uspešno končati v Københavnu leta 2009.

1.3

EU si je za obvezujoč cilj zadala, da bo do leta 2020 zmanjšala emisije toplogrednih plinov za 20 % v primerjavi z letom 1990, in predložila pogajalsko ponudbo, naj bi jih zmanjšali še bolj, za 30 % v primerjavi z letom 1990, če bodo druge države sprejele podobne obveznosti. Evropska komisija je 23. januarja 2008 v okviru svojega energetskega svežnja predložila predloge za uresničitev teh podnebnih ciljev.

1.4

Odbor močno podpira pobudo EU v pogajanjih in še posebej njeno enostransko obvezo, da bo za dosego napredka pri pogajanjih do leta 2020 zmanjšala emisije za 20 %.

1.5

Vendar pa so po mnenju Odbora podnebne spremembe dobile tako resne razsežnosti, da so v boju proti njim potrebna nadaljnja prizadevanja. EU bi si morala postaviti za cilj 30-odstotno zmanjšanje, ki je bilo pod določenimi pogoji ponujeno za leto 2020, in v pogajanjih bi si morali prizadevati za zagotovitev podobnih obvez drugih razvitih držav, pri čemer so pomembni tudi prispevki iz držav, ki se hitro razvijajo in emisije katerih se hitro povečujejo.

1.6

Da bi EU čimbolj povečala svoj vpliv na pogajanja, mora biti zmožna dokazati svojo verodostojnost tako, da svoje zaveze uresničuje. Do konca leta 2008 mora biti pripravljen sveženj ukrepov za uresničitev 20-odstotnega zmanjšanja emisij.

1.7

Za dosego 30-odstotnega zmanjšanja do leta 2020, ki mora biti po mnenju Odbora edini pravi cilj, bodo verjetno na ravni EU in na nacionalni ravni potrebni nadaljnji ukrepi. Odbor zahteva, da je treba čimprej sprejeti ukrepe, da bi oblikovali še en sveženj ukrepov za uresničitev omenjenega zmanjšanja.

1.8

Odbor z zanimanjem pričakuje napovedane prihodnje predloge Komisije o prilagajanju podnebnim spremembam in priporoča, naj se ti predlogi dopolnijo z nacionalnimi strategijami prilagajanja za vsako državo članico.

1.9

Odbor nadalje priporoča razvoj novih pobud za podporo izboljševanju usposobljenosti in prenosu tehnologije na področju blaženja podnebnih sprememb in prilagajanja tem spremembam.

1.10

Za ustrezno odzivanje na podnebne spremembe bodo potrebne temeljite spremembe v svetovnem gospodarstvu in v naložbenih tokovih. Odbor priporoča bolj podrobno analizo potrebnih virov in ustreznih javnih in zasebnih instrumentov, potrebnih za upravljanje teh tokov. Domneva, da bodo potrebna podobna prizadevanja in vodenje kot pri oblikovanju Marshallovega načrta za obnovo Evrope po drugi svetovni vojni. EU bi morala biti pomembna pobudnica tega nujno potrebnega načrta.

1.11

Potrebna bodo posebna sredstva za spodbujanje ukrepov za blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje tem spremembam v državah v razvoju. Ena od možnosti je razširitev mehanizma CDM (Clean Development Mechanism – kjotski Mehanizem za okolju prijazni razvoj), vendar pa bi bilo treba zaostriti merila in izboljšati izvedbo. Evropa bi lahko nekatera dodatno potrebna sredstva zagotovila iz iztržka dražb pravic za trgovanje z emisijami ogljikovega dioksida.

1.12

Ukrepati morajo tako vse javne institucije na vseh ravneh kot tudi potrošniki in širša javnost.

1.13

EU ima pri vodenju in izvajanju te globoke preobrazbe pomembno nalogo. Odbor poziva vse institucije EU, naj si v polni meri prizadevajo za uresničevanje ciljev EU glede podnebnih sprememb. Sam bo storil vse, kar je v njegovi moči, da bi civilno družbo mobiliziral za podporo temu velikemu skupnemu projektu.

1.14

Čim prej je treba določiti parametre za dogovor na svetovni ravni, ki bodo oblikovani na mednarodnih pogajanjih v naslednjih osemnajstih mesecih, tako da bo politična prizadevanja nato mogoče usmeriti v seznanjanje s tem izzivom ter v pridobivanje podpore, zaupanja in zavezanosti vseh delov družbe po svetu za velike spremembe, ki jih je treba doseči. Ta pogajanja ne morejo potekati za zaprtimi vrati; vključeni morajo biti vsi deli družbe. Ukrepi za zmanjšanje onesnaževanja morajo biti stvarni, sprejemljivi z gospodarskega in socialnega vidika ter uresničljivi v predlaganem časovnem okviru.

2.1

Podnebne spremembe so eden največjih svetovnih izzivov 21. stoletja. 4. poročilo Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) iz leta 2007 je opozorilo na spremembe, do katerih je v zadnjih dveh stoletjih že prišlo zaradi velikanskega povečanja emisij toplogrednih plinov, ki jih povzroča človek. Poročilo je napovedalo vznemirjujoče nadaljnje spremembe, če v prihodnjih letih ne bodo sprejeti nujni ukrepi za zajezitev emisij v svetovnem obsegu. IPCC svetuje, da bi moral biti svetovni cilj zadržanje povečanja povprečnih svetovnih temperatur pri največ dveh stopinjah Celzija v primerjavi z ravnmi iz predindustrijske dobe, če želimo preprečiti katastrofalne spremembe. Zato je treba bistveno zmanjšati celotne emisije toplogrednih plinov, emisije razvitih držav pa bo treba do sredine stoletja zmanjšati za 60 do 80 % v primerjavi z ravnmi iz leta 1990.

2.2

Mednarodna skupnost si že 20 let prizadeva doseči dogovor o skupnem ukrepanju za zajezitev emisij toplogrednih plinov. V Riu je bila leta 1992 sprejeta Okvirna konvencija o podnebnih spremembah (United Nations Framework Convention on Climate Change, UNFCCC), ki je bila leta 1997 okrepljena s Kjotskim protokolom, s katerim so se države podpisnice obvezale, da bodo sprejele posebne ukrepe za zmanjšanje emisij do leta 2012. Vendar se na splošno priznava, da so ti dogovori in ukrepi samo začetek in da bodo v prihodnjih letih potrebni veliko odločnejši in obsežnejši ukrepi, da bi dosegli cilj za sredino stoletja. Mednarodna pogajanja o podnebnih spremembah, ki so se začela decembra 2007 na Baliju, so zato odločilnega pomena za obseg ukrepov, ki naj bi jih v svetovnem merilu sprejeli do leta 2020. Ta pogajanja je treba uspešno končati v Københavnu leta 2009.

2.3

Cilji za 2020. Bali Roadmap (Načrt z Balija, na Baliju dogovorjen pogajalski mandat za nov sporazum o varstvu podnebja) se sklicuje na navedbo v 4. poročilu IPCC, po kateri bodo morale razvite države do leta 2020 svoje emisije zmanjšati za 25 do 40 % v primerjavi z ravnmi iz leta 1990, da bi s tem dosegli dolgoročni cilj omejevanja segrevanja Zemlje za največ dve stopinji v primerjavi z ravnmi iz predindustrijske dobe.

2.4

Seveda bodo morale prav razvite države močno zmanjšati svoje emisije v absolutnem smislu, saj so te države, izraženo v vrednostih na prebivalca, najbolj prispevale – in prispevajo – k podnebnim spremembam. Evropa mora prevzeti svoj delež odgovornosti. ZDA je treba ponovno vključiti v mednarodno strategijo in jih pripraviti, da se bodo dejansko obvezale za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Tudi Rusija bo morala pristati na stvarnejši cilj kot na pogajanjih v Kjotu.

2.5

Evropska unija ima v teh pogajanjih pomembno vlogo. Svet je sprejel dolgoročno vizijo, po kateri naj bi razvite države do leta 2050 zmanjšale svoje emisije za 60 do 80 %. Kot prehodni ukrep na poti k temu dolgoročnemu cilju si je EU za obvezujoč cilj zadala, da bo do leta 2020 zmanjšala emisije toplogrednih plinov za 20 % v primerjavi z letom 1990, in v pogajanjih ponudila, naj bi jih zmanjšali še bolj, za 30 % v primerjavi z letom 1990, če bodo druge države sprejele podobne obveznosti. Zatem je Evropska komisija 23. januarja 2008 v okviru svojega energetskega svežnja predložila predloge za uresničitev ciljev zmanjšanja emisij za 20 oziroma 30 %.

2.6

Pomembno postaja tudi, da se države v razvoju same obvežejo, da bodo pomagale omejevati podnebne spremembe. Najpomembnejše hitro razvijajoče se države – Kitajska, Indija, Brazilija in nekatere druge – so že med največjimi onesnaževalci s toplogrednimi plini ali pa to postajajo. Zato morajo svoja gospodarstva usmeriti tako, da se bodo njihove emisije povečevale bistveno manj kot v modelu „business as usual“ (običajnega gospodarjenja).

2.7

V sporazumu na svetovni ravni, za katerega si prizadevajo pogajalci, bi se morale razvite države v glavnem obvezati, da si bodo prizadevale doseči ambiciozne cilje in sprejeti ukrepe za zmanjšanje svojih emisij ter državam v razvoju ponuditi finančno in tehnološko podporo, če se bodo slednje obvezale, da bodo svojo rast in razvoj usmerjale tako, da se bodo njihove emisije toplogrednih plinov čim manj povečevale.

3.1

EESO je od vsega začetka spremljal splošni potek pogajanj in sveženj ukrepov, ki ga je predložila Komisija, da bi EU lahko izpolnila obveznosti, ki jih je sama prevzela. Za spremljanje pogajanj na kraju samem je Odbor v imenu evropske civilne družbe poslal majhni delegaciji kot del delegacij EU na konferenco podpisnic sporazuma na Baliju in – v času med zasedanji – na nadaljnje srečanje v Bonnu. EESO prek svojih stikov z organizacijami in skupinami civilne družbe v drugih vodilnih državah tudi poglobljeno proučuje njihova stališča in vlogo, ki jo lahko ima civilna družba pri spodbujanju in izvajanju dogovorov.

3.2

Odbor proučuje posamezne elemente v svežnju o podnebnih spremembah in energiji, ki ga je predložila Komisija, v več ločenih mnenjih, na katere se sklicuje in jih povzema v tem splošnem mnenju. na lastno pobudo, v katerem Odbor proučuje napredek pri pogajanjih in njihove možnosti nasploh ter še posebej vlogo Evrope. Po sprejetju mnenja namerava Odbor vzporedno s pogajalskimi srečanji, ki naj bi bila predvidoma v Poznanju decembra 2008 in Københavnu decembra 2009, organizirati prireditve, da bi tako civilni družbi pomagal pri odzivanju na pogajanja, ki potekajo, in njenem prispevku.

3.3

Načrt za pogajanja, dogovorjen na Baliju, je opredelil štiri glavne pogajalske svežnje:

3.4

Mnenje je strnjeno okrog teh štirih pogajalskih svežnjev.

4.1

Cilji. Odbor soglaša z oceno IPCC, da je zmanjšanje emisij razvitih držav za 25 do 40 % v primerjavi z ravnmi iz leta 1990 primerna zaželena raven za cilje, ki jih je treba določiti za leto 2020. Doseganje večjih zmanjšanj do leta 2020, kot so navedena, bi bilo zdaj najbrž neizvedljivo.

4.2

Odbor močno podpira vodilno vlogo EU v pogajanjih. Pozdravlja pobudo, ki jo je EU pokazala s svojo enostransko obvezo, da bo zato, da bi spodbudila pogajanja, do leta 2020 zmanjšala emisije za 20 %. Vendar pa so po mnenju Odbora podnebne spremembe dobile že tolikšne razsežnosti, da je treba storiti vse, da bi dosegli 30-odstotno zmanjšanje, ki je bilo pod določenimi pogoji ponujeno za leto 2020. V pogajanjih bi si morali prizadevati za zagotovitev podobnih obvez drugih razvitih držav, s pomembnimi prispevki tudi iz držav, ki se hitro razvijajo in emisije katerih se hitro povečujejo.

4.3

Če bo rezultat pogajanj samo obveza EU za 20-odstotno zmanjšanje s sorazmerno skromnimi obvezami drugih držav, bi bil to po mnenju Odbora velik neuspeh.

4.4

Izvajanje. Za EU so ukrepi, ki jih je predložila Komisija v svojem svežnju o podnebnih spremembah in energiji, zelo pozitiven in konstruktiven izvedbeni načrt, da bi Evropa lahko uresničila svoje obveze o 20-odstotnem zmanjšanju emisij do leta 2020. Odbor je pripravil ločena mnenja o vsakem od elementov tega načrta. V celoti vzeto podpira vse elemente načrta, vendar z naslednjimi pripombami:

4.5

Evropska unija trdno gradi na prepričanju, da s pomočjo svojega sistema za trgovanje z emisijami kot bistvenega političnega instrumenta doseže potrebna zmanjšanja emisij. Sistem EU za trgovanje z emisijami je že zdaj največji sistem za trgovanje z emisijami v svetu in se bo po letu 2012 še povečal. V začetku je sistem imel na evropske emisije le omejen učinek, ker so bile začetne zgornje meje in pravice do emisij odmerjene širokogrudno in so vodile do zelo nizke cene ogljika. S strožjimi zgornjimi mejami se je povečala tudi cena ogljika in v povezavi z drugimi dejavniki, ki povečujejo ceno fosilnih goriv, bo to verjetno močneje vplivalo na evropsko proizvodnjo energije in na druge industrijske sektorje.

4.6

Na splošno Odbor meni, da bo krepitev sistema trgovanja z emisijami ogljikovega dioksida pozitivno vplivala na poslovanje evropskih podjetij in zaposlovanje, ker bo spodbujala hiter razvoj energetsko učinkovitejših postopkov z nižjimi emisijami ogljikovega dioksida in izdelki, ki bodo v prihodnosti imeli vodilen položaj na trgu. To ne bo samo ustvarjalo novih delovnih mest, temveč bo zmanjševalo tudi odvisnost EU od uvoza in s tem povečevalo njeno energetsko varnost.

4.7

EU je bila doslej na tem področju resda prva, vendar pa mora biti odslej eden od bistvenih ciljev spodbujati razvoj sistema za trgovanje z emisijami tudi v ZDA in v drugih državah ter vse sisteme povezati v skupni svetovni trg ogljikovega dioksida. Razvoj dejansko globalnega trga ogljikovega dioksida bi lahko imel veliko vlogo pri zagotavljanju kar najbolj učinkovitega in gospodarnega zmanjševanja emisij ogljikovega dioksida po vsem svetu. Odbor močno podpira pobudo za Mednarodno partnerstvo za trgovanje z emisijami (International Carbon Action Partnership, ICAP), ki si prizadeva, da bi se različni sistemi trgovanja z ogljikovim dioksidom, ki se pojavljajo po svetu, skladno razvijali v smeri enotnega globalnega trga. Z razvojem mednarodnega trga z ogljikovim dioksidom v okviru sistema zgornjih mej, veljavnih po vsem svetu, bi morali zmanjšati nevarnost, da bi sistem trgovanja, ki bi vključeval samo Evropo, škodoval evropski konkurenčnosti.

4.8

Koristni bi lahko bili tudi mednarodni sektorski sporazumi, ki bi določali podrobnejše načrte in strategije za zagotavljanje postopnega zmanjšanja emisij iz glavnih sektorjev oziroma emisij, ki jih povzročajo njihovi izdelki. A te sporazume bi morali obravnavati le kot podporni ukrep za izvajanje trdnih, na mednarodni ravni dogovorjenih, nacionalnih ciljev, ne pa kot alternativo obvezujočim nacionalnim ciljem, saj je razvoj v zadnjih 20 letih pokazal, da imajo zgolj prostovoljni sektorski sporazumi na tem področju premajhne učinke, in še te prepozno, poleg tega pa jih ni mogoče učinkovito uveljaviti.

4.9

Glede prometa Odbor ponovno poudarja svoje stališče, da se mora dolgoročna trajnostna strategija za promet opirati na temeljito oceno vseh impulzov za povpraševanje po prometu, pri čemer je treba obravnavati tudi vprašanje, kako bi lahko ukrepi na področju prostorskega načrtovanja, infrastrukture in javnega prometa lahko zajezili in na koncu celo zmanjšali nezadržno rast povpraševanja po prometu. Načrtovanje ne bi smelo izhajati s stališča, da je rast prometa neizogibna in da so edina možnost za omejevanje emisij iz prometa zgolj tehnične izboljšave na področju goriva in motorjev, čeprav so te izboljšave pomembne.

4.10

Glede tehničnih ukrepov se Odbor zavzema za to, da ne bi določili samo kratkoročnih strogih mejnih vrednosti emisij za motorna vozila (120g CO2 na km do 2012/2015), temveč da bi določili tudi srednjeročno, še nižjo mejno vrednost emisij do leta 2020 (6). Obenem bi bilo treba posebej podpirati razvoj in čimprejšnje uvajanje vozil, ki ne povzročajo emisij ogljikovega dioksida, na električni ali vodikov pogon.

4.11

Odbor ocenjuje možnosti za uresničitev cilja 10 % za biogoriva v prometu bolj pesimistično kot Komisija. Zaradi težav v zvezi z zmožnostmi večine biogoriv za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov ter okoljskimi in socialnimi učinki njihove proizvodnje bodo potrebna strožja trajnostna merila, kot so tista, ki jih predlaga Komisija, da se tako zagotovi, da bodo biogoriva uvedena šele, če imajo resnične in znatne učinke na zmanjšanje neto emisij ogljikovega dioksida in ne povzročajo nesprejemljivega pritiska na kmetijsko rabo zemljišč in proizvodnjo hrane. Poleg tega sedanji gospodarski premisleki jasno kažejo, da je raba biomase za proizvodnjo elektrike ali toplote (vsaj zdaj in v bližnji prihodnosti) veliko učinkovitejša kot raba v obliki biogoriv.

4.12

Nadaljnji ukrepi za dosego cilja 30 %. Če bo energetski sveženj mogoče sprejeti do konca leta 2008 in če se bo izvajanje začelo takoj v letu 2009, ima EU po mnenju Odbora dobre možnosti, da do leta 2020 doseže svoj cilj 20-odstotnega zmanjšanja emisij.

4.13

Vendar pa Odbor dvomi, da bo mogoče doseči 30-odstotno zmanjšanje emisij do leta 2020 tako, da se – kot je doslej predlagala Komisija – cilji v posameznih elementih energetskega svežnja preprosto določijo bolj ambiciozno in da se lahko v večji meri uporabljajo dobropisi CDM. Odbor je nasprotno mnenja, da bo za uresničitev ambicioznejšega cilja najbrž potrebna obsežnejša in širša paleta ukrepov na evropski in nacionalnih ravneh.

4.14

Odbor predlaga, naj se na evropski ravni za drugi sveženj upoštevajo naslednji dodatni elementi:

4.15

Za dosego strožjih posameznih ciljev v okviru dogovora o porazdelitvi bremen si morajo države članice in njihovi politični voditelji po mnenju Odbora bolj prizadevati ter v partnerstvo in skupna prizadevanja vključiti širšo javnost, podjetja, sindikate in druge organizacije civilne družbe.

4.16

Za večjo verodostojnost EU na mednarodni ravni je zelo pomembno, da vsaka posamezna država članica stori vse, da se zagotovi ne samo uresničitev splošnega kjotskega cilja za EU-15, temveč tudi uresničitev posameznih kjotskih ciljev za leto 2012. Komisija v zadnjem sporočilu o napredku pri doseganju kjotskih ciljev (7) ugotavlja, da so samo tri države članice EU-15 na dobri poti, da dosežejo svoje cilje z uporabo sedanjih nacionalnih političnih ukrepov, osem držav članic pa naj bi po predvidevanjih doseglo svoje cilje, „če se upoštevajo učinek kjotskega mehanizma, uporabe ponorov ogljika ter dodatnih domačih politik in ukrepov, ki so že v obravnavi“. Tri države članice svojega kjotskega cilja verjetno ne bodo dosegle. Poleg tega široka uporaba dobropisov v okviru prožnih mehanizmov, dogovorjenih s kjotskim protokolom – predvsem CDM – kaže, da bo pot do nujno potrebne preobrazbe v družbo z nizkimi emisijami ogljikovega dioksida v številnih državah članicah še dolga.

5.1

Celo če bodo ukrepi za zmanjšanje globalnih emisij v prihodnosti uspešni, je pričakovati, da se bo segrevanje Zemlje v prihodnjih desetletjih še naprej povečevalo zaradi emisij, do katerih je že prišlo. Odbor se je na zeleno knjigo Komisije o prilagajanju podnebnim spremembam že odzval s sprejetjem mnenja (8). Če povzamemo, mora EU po njegovem mnenju zasnovati vseobsegajočo strategijo za upravljanje prilagajanja podnebnim spremembam v EU, v okviru katere naj bi vsaka država članica pripravila podrobnejše nacionalne načrte prilagajanja. Veliko večjo prednost bi bilo treba prilagajanju podnebnim spremembam namenjati tudi v raziskavah in analizah, proračunskih sredstvih, naložbenih programih in drugih ukrepih. Odbor upa, da bo Komisija v svoji beli knjigi, načrtovani za jesen 2008, predlagala podrobne ukrepe za napredek na tem področju.

5.2

Mnoge regije zunaj EU, ki so v razvoju, so podnebne spremembe že močno prizadele; te regije bodo v prihodnosti še bolj trpele posledice sprememb, vendar nimajo dovolj virov, da bi jih obvladale. Zato mora biti za EU in za druge države OECD ena od bistvenih prednostnih nalog, da okrepijo finančno in drugo pomoč posebno ranljivim območjem sveta ter jim tako pomagajo, da se bodo lahko soočila s podnebnimi spremembami. Premisleke o podnebnih spremembah je treba vključiti v vse razvojne politike.

5.3

Potrebna bodo velika prizadevanja za podporo trajnostnemu upravljanju gozdov v državah v razvoju. Treba bo tudi obrzdati komercialne interese, ki še naprej povzročajo velika krčenja gozdov na mnogih območjih, pomembnih za svetovni podnebni sistem. EESO pripravlja ločeno mnenje o podnebnih spremembah in gozdarstvu.

6.1

Za uspešen prehod na gospodarstvo z nižjimi emisijami ogljikovega dioksida bo v svetu potrebna nova industrijska revolucija. Potreben bo velik premik v smeri čistejših oblik pridobivanja energije, novih tehnologij za zajemanje emisij ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov ter stalno spodbujanje energetsko učinkovitejših izdelkov in vzorcev potrošnje. Za to bosta morala javni in zasebni sektor močno okrepiti ustrezne programe raziskav; potrebni pa bodo tudi obsežni naložbeni programi za prestrukturiranje industrije in spremembo izdelkov in storitev. Veliko za to potrebnih tehnologij že obstaja, vendar je treba njihovo uporabo še mnogo bolj razširiti.

6.2

V EU bodo za to potrebne korenite spremembe v programih porabe EU in vlad, da bi podprli primerne raziskave, razvoj in naložbe. Podjetja in druge je treba z davčnimi in drugimi spodbudami pripraviti do potrebnih naložb.

6.3

Treba bo ugotoviti, katere vrste tehnologije in storitev lahko hitro razvijajočim se državam in državam v razvoju zagotavljajo čim boljši nadaljnji razvoj, ki je trajnosten in z nizko intenzivnostjo ogljika, in podpirati prenos teh tehnologij v te države po primernih pogojih. Treba bi bilo najti načine, da bi nove tehnologije, ki lahko državam v razvoju posebno učinkovito pomagajo pri prilagajanju podnebnim spremembam ali pri zmanjšanju intenzivnosti ogljika v njihovem prihodnjem razvoju, uvajali hitro, v velikem obsegu in po dostopnih cenah. Opozoriti je treba, da države v razvoju same razvijajo nekatere nove tehnologije, ki jih potrebujejo. S prenosom tehnologije, ki pač ni le enosmerna cesta s Severa proti Jugu, bi morali olajšati hitro razširjanje ključnih tehnologij po vsem svetu, ne glede na to, kje nastajajo.

6.4

Odbor poziva EU, naj skupaj s svojimi partnerji nujno prouči možnosti, kako bi lahko državam v razvoju brez težav in po dostopnih cenah omogočili dostop do najsodobnejše in glede CO2 najučinkovitejše tehnologije, predvsem na področju proizvodnje elektrike, energetsko intenzivnih industrij, prometnega sektorja in – takoj ko bo ta tehnologija na voljo – zajemanja in skladiščenja ogljika. Države, ki bodo verjetno pri proizvodnji električne energije ostale močno odvisne od premoga, bodo potrebovale pomoč, da bodo lahko uporabljale najnovejšo tehnologijo čistega premoga in uvedle tehnologijo zajemanja ogljika, takoj ko bo na voljo.

6.5

S takšnim prenosom tehnologije naj bi državam v razvoju omogočili, da bi svoj razvoj usmerjale z manjšo intenzivnostjo ogljika kot sicer; utegnilo bi biti smotrno, da bi to podporo do neke mere povezali s primernimi obveznostmi držav v razvoju, da bodo same sprejele nadaljnje ukrepe za omejevanje možnega povečevanja svojih emisij.

6.6

Vzporedno s pogajanji o podnebju bi morale EU in ZDA dati novo pobudo za liberalizacijo trgovanja s podnebju prijaznimi dobrinami in storitvami v okviru Svetovne trgovinske organizacije. Ta pobuda bi morala biti zasnovana tako, da bi razvite države, države v razvoju in države, ki se hitro razvijajo, od takšne liberalizacije lahko v enaki meri imele čiste koristi, npr. s spodbujanjem (nadaljnjega) razvoja okoljskih tehnologij in storitev v državah v razvoju.

7.1

Države v razvoju bodo v velikem obsegu potrebovale pomoč razvitih držav, da bodo lahko prispevale svoj delež k obvladovanju podnebnih sprememb, ne da bi ogrožale svoje razvojne cilje. Predvsem bo treba zagotoviti, da bo prihodnji razvoj držav v razvoju potekal s kolikor mogoče nizko intenzivnostjo ogljika in da ne bo – kot pri „starih“ industrializiranih državah – slonel zgolj na proizvodnji z veliko intenzivnostjo ogljika, ki je zaznamovala (in zdaj ovira) razvoj teh držav.

7.2

Države v razvoju, ki jih podnebne spremembe najbolj prizadevajo in ki imajo najmanj lastnih virov, da bi se jim prilagodile, bodo potrebovale tudi dodatno pomoč: izboljšane programe ukrepov za varstvo obal, preprečevanje poplav, boj proti suši, preusmeritev kmetijstva, nove zahteve na področju zdravstvenega varstva itd.

7.3

Odbor pozdravlja spoznanje, do katerega so na Baliju prišle vse države, da bodo za ta prenos potrebni novi in dodatni viri ter naložbeni kanali in mehanizmi. Vendar pa industrializirane države – razen nekaj hvalevrednih izjem – pri uresničevanju starih obljub o zagotovitvi dodatnih virov za cilje trajnostnega razvoja niso bile kaj prida uspešne. Zato je zdaj za ves svet nujno, da mobilizira in zagotovi resnične dodatne vire.

7.4

Odbor je seznanjen z ocenami sekretariata Združenih narodov za okvirno konvencijo o podnebnih spremembah (United Nations Framework Convention on Climate Change, UNFCCC), po kateri bo, ko se bodo programi začeli v celoti izvajati, vsako leto iz javnega in zasebnega sektorja skupaj potrebnih več sto milijard dolarjev. Te ocene priporočajo, naj UNFCCC, Evropska komisija in/ali OECD ter mednarodne finančne ustanove nujno natančneje določijo finančne potrebe, da bi bilo mogoče z obvezujočimi obljubami in obveznostmi zagotoviti zadostno financiranje ter s programi odločilen prispevek k obvladovanju globalnega problema podnebnih sprememb. Eden od virov financiranja bi bila lahko dražba emisijskih pravic v prihodnjih razvojnih fazah sistema za trgovanje z emisijami ogljikovega dioksida, vendar ta vir verjetno ne bo zadoščal za vse, kar je treba storiti.

7.5

CDM je bil kar uspešen pri usmerjanju novih virov za podporo primernim naložbam v državah, ki niso navedene v Prilogi I. Vendar pa so imele pri dodeljevanju projektov prednost Kitajska in druge države, ki se hitro razvijajo; obstajajo precejšnji dvomi v dodatnost in kakovost mnogih projektov. Če naj mehanizem, kot je načrtovano, prispeva k temu, da se čim učinkoviteje dosežejo resnična zmanjšanja emisij, sta nujna učinkovita uporaba in nadzor meril za odobritve projektov.

7.6

Odbor priporoča, naj EU in druge zadevne strani čim hitreje preverijo, kako bi bilo mogoče v prihodnjem obdobju odpraviti pomanjkljivosti sistema in začeti izvajati celoten program. V prihodnosti bi moral CDM namenjati prednost projektom, ki ne prispevajo samo bistveno k zmanjševanju emisij, temveč tudi pospešujejo preobrazbo v gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika. Neposredno financiranje projektov za energetsko učinkovitost (lahko uresničljiv cilj) se – predvsem v državah, ki se hitro razvijajo in ki bi te programe že tako izvedle – ne zdi smotrno. Za te države bi bili lahko smotrna alternativa „sektorski CDM-ji“, po možnosti v povezavi s tako imenovanimi „no-lose targets“ (cilji brez sankcij) (9).

7.7

V vsem svetu bodo nujne obsežne naložbe zasebnega sektorja v proizvodnjo z nižjimi emisijami ogljikovega dioksida. Ukrepi EU in nacionalnih vlad bi morali zasebni sektor spodbujati za takšne naložbe.

7.8

Stroški in naložbe bodo v prihodnjih 50 letih dosegli več tisoč milijard dolarjev. To so velikanski zneski. Vendar so takšne naložbe zaradi zmanjševanja virov fosilnih goriv in rasti cen potrebne že zdaj. Precej neodvisno od podnebnih sprememb postajata zato diverzifikacija v smeri odmika od fosilnih goriv in učinkovitejša raba preostalih virov z gospodarskega stališča vedno pomembnejši. V isto smer kažejo tudi varnostni razmisleki, saj sta tako pomanjkanje fosilnih goriv kot tudi podnebne spremembe, do katerih že prihaja, zelo močna vira nestabilnosti in konfliktov na številnih območjih sveta.

7.9

S tega vidika nujnost hitrega odziva na nevarnost podnebnih sprememb ni dodatno breme za svetovno gospodarstvo, temveč preprosto dodaten pomemben razlog za pospešeno uresničitev v vsakem primeru nujne preobrazbe gospodarstva in industrije. Ko je sodček nafte stal 60 dolarjev, je Sternovo poročilo ocenilo, da bi stroški ukrepov za boj proti podnebnim spremembam v naslednjih 50 letih lahko znašali 1 % svetovnega BDP. Pri sedanji ceni dobrih 100 dolarjev za sodček se zdijo naložbe v obnovljive vire energije in najrazličnejše ukrepe za energetsko učinkovitost gospodarsko še precej zanimivejše. Iz enakega razloga bodo neto dodatni stroški ukrepov za boj proti podnebnim spremembam verjetno veliko nižji; v nekaterih primerih bi lahko celo postali celo negativni, kar kaže, da bo učinkovito ukrepanje proti podnebnim spremembam v prihodnjih letih svetovnemu gospodarstvu prineslo čisti dobiček.

7.10

Ustreznega odziva na izziv podnebnih sprememb zato ne bi smeli jemati kot velikanske, moreče in nadležne obveznosti, ki zavira gospodarsko rast, temveč nasprotno kot priložnost za osvojitev vodilnega položaja v prihodnji gospodarski in industrijski revoluciji. EU je doslej imela vodilen položaj v razpravi o ukrepih glede podnebnih sprememb. Še vedno pa mora storiti več, da bi to, v prihodnost usmerjeno politično usmeritev preoblikovala v enako aktivno in živahno gospodarsko okolje, ki bo spodbujalo naša podjetja in družbe, naj namenijo potrebne naložbe za osvojitev vodilnega položaja in zmago v konkurenci na področju prihodnjega gospodarstva z nizkimi emisijami ogljikovega dioksida.

7.11

Nekateri trdijo, da je potreben nov Marshallov načrt, in Odboru se zdi ta vzporednica primerna za ponazoritev obsega problematike in prizadevanj, ki bodo potrebna. Potrebujemo vizijo v merilu Marshallovega načrta o tem, kako se lahko vse države sveta s skupnimi močmi soočijo s skupno, globalno nevarnostjo, pri čemer najmočnejše in najbogatejše države z lastnim zgledom kažejo pot naprej in drugim kar čimbolj velikodušno pomagajo.

7.12

Ukrepati morajo tako vse nacionalne oblasti in javne institucije na vseh ravneh kot tudi podjetja, potrošniki in širša javnost.

8.1

Do podnebnih sprememb že prihaja in imajo resne posledice po vsem svetu. Še večje težave je pričakovati v prihodnjih nekaj letih, ko se bo koncentracija toplogrednih plinov še povečala, temperature pa še hitreje naraščale. Svet potrebuje nujne ukrepe za določitev in uresničevanje zahtevnih ciljev za zmanjšanje emisij do leta 2020, ki bi jim v naslednjih letih sledila še večja zmanjšanja. Prej kot bo doseženo zmanjšanje, bolj bo prispevalo k upočasnitvi naraščanja temperature.

8.2

Razvite države imajo veliko večje emisije na prebivalca kot druge države, zato morajo okrepiti svojo zavzetost in ukrepe za njihovo zmanjšanje. EU mora zagotoviti, da bo dejansko dosegla svoje cilje za leto 2012, nato pa se obvezati za 30-odstotno zmanjšanje do leta 2020, tj. največje zmanjšanje na svoji lestvici. Da bi bila pri tem zares verodostojna, mora sprejeti nadaljnji sveženj premišljenih in realističnih ukrepov, s katerimi bi zagotovili uresničitev teh ciljev, in že zdaj načrtovati nadaljnja zmanjšanja emisij, potrebna po letu 2020.

8.3

Vključiti je treba tudi države v razvoju in posebno prizadevanje posvetiti zagotavljanju, da bodo energetsko najbolj intenzivni sektorji v hitro razvijajočih se gospodarstvih opremljeni z energetsko najučinkovitejšimi oblikami proizvodnje, ki imajo hkrati najnižje emisije ogljika. Potrebovale bodo obsežno, usmerjeno pomoč razvitega sveta.

8.4

Čim prej je treba vzpostaviti parametre sporazuma na svetovni ravni, ki ga je treba v naslednjih 18 mesecih doseči na mednarodnih pogajanjih, da bo mogoče politična prizadevanja usmeriti na seznanjanje z izzivom in vzpostavljanje podpore, zaupanja in prizadevanj vseh delov družbe po vsem svetu za velike spremembe, ki jih je treba izvesti. To ni sporazum, ki ga je mogoče doseči za zaprtimi vrati – vključiti je treba vse dele družbe. Ukrepi za zmanjšanje emisij morajo biti dokazano realistični, gospodarsko in družbeno uravnoteženi ter izvedljivi v predlaganem časovnem okviru.

8.5

Potrebne spremembe na svetovni ravni je mogoče primerjati z obsegom industrijske revolucije v zadnjih dveh stoletjih, ko so se fosilna goriva izkoriščala za pridobivanje energije, s katero je bilo doseženo izjemno povečanje proizvodne zmogljivosti in dosežkov človeške družbe. Svet zdaj potrebuje drugo industrijsko revolucijo, v kateri bodo fosilna goriva nadomestile druge oblike energije in se bo do čim večje možne mere povečala energetska učinkovitost, tako da bo mogoče doseči primerljive ravni proizvodnje in rasti, ne da bi obremenjevali ozračje z netrajnostnimi ravnmi emisij toplogrednih plinov. Potrebne so večje naložbe, ustrezne in jasne spremembe predpisov, davkov in drugih gospodarskih instrumentov, pa tudi večje spremembe v ekonomskem vedenju in življenjskem slogu posameznikov. Vsak mora razumeti izziv in si prizadevati za potrebne spremembe.