23.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/93

1.1

EESO meni, da je treba regije s posebnimi naravnimi ovirami (gorske, obrobne in zlasti otoške) javno in politično priznati, da bi lahko sprejeli posebne ukrepe, ki bi bili v skladu z dejanskimi potrebami teh regij.

1.2

Medtem ko se Evropska komisija in evropske regije oziroma države članice pogajajo o programih za razvoj podeželja in konkurenčnost regij, želi Odbor poudariti pomen in potrebe kmetijstva na območjih s posebnimi naravnimi ovirami (v gorskih in otoških regijah ter regijah na skrajnem obrobju).

1.3

Glede na te ovire Odbor Evropsko komisijo poziva, naj predlaga posebno politiko za te regije, da bi uskladili različne politike, ki se uporabljajo zanje, in dosegli sinergijo med sedanjimi ukrepi.

1.4

Čeprav je drugi steber skupne kmetijske politike (SKP) — razvoj podeželja — nujno potrebna politika in ima zato veliko politično prednost, je treba reči, da je bila to glavna spremenljivka pri doseganju dogovora o finančnih perspektivah. Glede na to zmanjšanje proračuna Odbor od Komisije in Sveta zahteva, da usmerita odobrena proračunska sredstva za razvoj podeželja na najšibkejša območja, ki ta sredstva najbolj potrebujejo: na območja s stalnimi naravnimi ovirami.

1.5

Odbor poziva Komisijo in države članice, naj pri pripravi programov za razvoj podeželja in regionalnih programov v okviru strukturnih skladov zagotovijo komplementarnost in koherenco teh programov na območjih z naravnimi ovirami.

1.6

Odbor predlaga, naj se po vzoru že obstoječih platform za spodbujanje gorskih regij, kakršna je EUROMONTANA, spodbujajo tudi otoške regije in regije na skrajnem obrobju, zlasti pri temah kmetijske politike in ob aktivni udeležbi civilne družbe.

1.7

Zaradi negotovega položaja kmetijstva in pomena, ki ga ima v teh regijah, EESO meni, da je nujna uvedba evropskega centra za opazovanje teh območij (gorskih, otoških in obrobnih regij). Cilj tega je razvoj evropske vizije kmetijstva v teh regijah, ki bi bila referenčna točka za spremljanje in analizo položaja kmetijstva na teh območjih ter razširjanje informacij o tem, hkrati pa stičišče idej in dialoga med upravami, civilno družbo in raznimi evropskimi organizacijami, ki bi predstavljalo evropske pobude za ohranjanje in razvoj kmetijstva na teh območjih.

1.8

Vendar pa EESO opozarja, da je poleg gorskih, otoških in regij na skrajnem obrobju, ki jih to mnenje obravnava, še mnogo drugih območij, v katerih je kmetijstvo v slabšem položaju in ki imajo podobne težave zaradi lokacije, proizvodnih stroškov in podnebja. Pri tem gre zlasti za „druga območja v slabšem položaju“ in „območja s posebnimi ovirami“, ki jih bo EESO obravnaval v posebnem mnenju.

1.9

Tudi pri določanju drugih območij v slabšem položaju morajo biti v ospredju objektivne, z lokacijo povezane ovire za kmetijstvo. V zadostni meri pa je treba upoštevati tudi posebne regionalne značilnosti.

2.1

Ozadje

3.1

Zakonodaja o razvoju podeželja in regionalni politiki je sedaj sprejeta. Porazdelitev finančnih sredstev je bila otežena zaradi zmanjšanega proračuna za politične ukrepe. Posledica sporazuma o finančnih perspektivah za obdobje 2007–2013 je bilo znižanje zneskov, namenjenih razvoju podeželja v starih državah članicah, pa tudi večja razpršenost sredstev za regionalno politiko.

3.2

Po mnogih letih so gorska območja in območja na skrajnem obrobju s stalnimi naravnimi ovirami sedaj priznana na ravni skupne kmetijske politike in regionalne politike. To pa ne velja za otoške regije.

3.2.1

Gorska območja so v evropskem kontekstu pomembna, saj obsegajo tretjino celotnega ozemlja in približno 18 % prebivalstva Evropske unije. S pristopom Romunije in Bolgarije se bo površina gorskih območij v Evropski uniji povečala. Evropska gorska območja se zelo razlikujejo tako po svojih geografskih (npr. topografskih in podnebnih) kot tudi po socialno-ekonomskih značilnostih (npr. demografskih, dostopnosti in povezavah s sosednjimi regijami). Razlikujejo se glede na uporabo tal, vlogo kmetijstva, socialno kohezijo in predvsem stopnjo gospodarskega razvoja.

3.2.2

Eurostat uporablja pet meril za opredeljevanje otoških regij: površina otoka mora znašati najmanj 1 km2, od celine mora biti oddaljen najmanj 1 km, imeti mora najmanj 50 stalnih prebivalcev, med celino in otokom ne sme biti stalne fizične povezave in na otoku ne sme biti prestolnice države članice EU.

3.2.3

Otok, na katerem je prestolnica države članice EU, po opredelitvi Eurostata ne sodi v to kategorijo. Tako sta bila pred širitvijo iz tega izključeni Velika Britanija in Irska. Od maja 2004 pa sta postala članici EU dva sorazmerno majhna otoka, Ciper in Malta. Odbor zato predlaga, da se opredelitev ponovno preuči, da bi vključili tudi Ciper in Malto. Evropska unija je to dejstvo priznala tako v svojem predlogu za nove strukturne in kohezijske sklade kot v Pogodbi o Ustavi za Evropo, ki že vključuje ustrezen preudarek.

3.2.4

Regije na skrajnem obrobju, se pravi francoski prekomorski departmaji, Azori, Madeira in Kanarski otoki, so polnopravni del EU kljub svojim posebnostim. Gre za regije s podobnimi značilnostmi, ki jih zaznamuje niz geografskih, fizičnih in zgodovinskih dejavnikov; ti v veliki meri določajo njihov gospodarski in socialni razvoj.

3.2.5

Druga posebna območja, ki so manjša (npr. primestna območja (7), mokrišča, polderji itd.), se srečujejo s posebnimi težavami, ki bi jim veljalo posvetiti posebno pozornost v okviru bolj decentraliziranega izvajanja evropskih politik. Odbor bi lahko ta vprašanja obravnaval v posebnem mnenju.

3.3

Ta območja se soočajo s stalnimi naravnimi ovirami, kot je odročnost, kar povzroča višje stroške trženja, ponudbe in storitev ter težji dostop na trg. Poleg tega so višji tudi stroški infrastrukture, prevoza in energije.

3.4

Zato je na območjih z ovirami posebej pomembno ohranjanje kmetijstva za gospodarski razvoj, družbeno življenje, kulturno dediščino (višji delež kmečkega prebivalstva na teh območjih), uravnotežen ozemeljski razvoj in okolje.

3.5

V zadnjem času je prišlo do številnih pomembnih sprememb SKP, ki bodo vsekakor vplivale na trajnostni razvoj evropskih regij, zlasti območij s posebnimi naravnimi ovirami, in sicer predvsem zaradi slabitve drugega stebra za stare države članice. Pri teh spremembah je opaziti dvoje: na eni strani evropski odgovor na pogajanja znotraj STO (Svetovne trgovinske organizacije) in prizadevanje za konkurenčnost na mednarodnih trgih, na drugi strani pa obstaja nerealna želja po večji podpori za varstvo okolja, dobro počutje živali in podeželska območja.

3.6

Teoretični cilj reforme SKP iz leta 2003 je izboljšati konkurenčnost in prilagoditi kmetijsko proizvodnjo zahtevam trga. Vendar bi same sile trga privedle do izginotja kmetijstva na območjih z ovirami. Zato je potrebna proaktivna politika, da bi ohranili kmetijstvo na teh območjih s težavami.

3.7

Vpliv reforme „prvega stebra“, ki je bila sprejeta 29. septembra 2003 in vključuje ločitev, navzkrižno skladnost (cross-compliance) in modulacijo, je težko oceniti, saj so države članice in regije sprejele različne strateške odločitve glede potrebnih ukrepov. Vendar se zdi, da reforma tvega opustitev in/ali selitev proizvodnje (saj dodeljevanje neposrednih pomoči ni več vezano na proizvodnjo), na primer na področju živinoreje in končnega pitanja živali.

3.8

Medtem ko potekajo pogajanja med Evropsko komisijo ter evropskimi regijami in državami članicami glede programov za razvoj podeželja in regionalno politiko, je treba posebno pozornost namenjati območjem s stalnimi naravnimi ovirami, da bi zagotovili ozemeljsko kohezijo, ki je nujno potrebna za uspeh lizbonske strategije. Če bi torej javni ukrepi temeljili samo na strategiji konkurenčnosti, bi bilo to v nasprotju z zastavljenimi cilji. V to smer pa se očitno nagibajo nekatere države članice EU.

3.9

Kmetijstvo mora še naprej ostati gospodarska dejavnost, ki temelji na želji kmetovalcev po podjetništvu. To ne pomeni, da je treba območja z ovirami spremeniti v muzeje zastarelih načinov kmetovanja ali pa v rezervate, kjer ima glavno ali izključno vlogo okolje. Kmetijski sektor se je bil sposoben razvijati in posodabljati tako, da je izpolnjeval pričakovanja potrošnikov in državljanov. S tem je treba nadaljevati, da bodo inovativne in podjetniške sposobnosti kmetovalcev nagrajene. Kmetijstvo na območjih z ovirami se mora še naprej razvijati tako in agroživilskemu sektorju omogočiti, da se bo razvijal na podlagi lokalne proizvodnje in tem območjem zagotovil gospodarsko vitalnost. K temu morajo še posebej prispevati državne pomoči za regije.

4.1

Uvod: posebnosti gorskega kmetijstva in izzivi za razvoj podeželja

4.1.1

Gorsko kmetijstvo v Evropi ima nekaj posebnih značilnosti. Čeprav se posamezne gorske regije v Evropi med seboj razlikujejo z okoljskega, pedološkega, podnebnega, gospodarskega in socialnega vidika, se soočajo z enakimi omejitvami (ovirami) pri kmetovanju na pobočjih, neravnem terenu in v najpogosteje neprijaznih podnebnih razmerah. Ti dejavniki omejujejo izbiro na proizvodnjo krme in živinorejo. Zaradi njih se kmetijstvo na teh območjih težje prilagaja konkurenci in ima višje stroške, zaradi česar ni možna proizvodnja zelo konkurenčnih poceni izdelkov. Vendar ima takšno kmetovanje precej prednosti za trajnostni razvoj gorskih območij.

4.1.2

Vprašanja v zvezi z razvojem podeželja na gorskih območjih so povezana v glavnem s pomanjkanjem uporabnih zemljišč, konkurenco z drugimi dejavnostmi, kot sta gozdarstvo in urbanizacija, opuščanjem pridelovalnih površin, zaraščanjem zemljišč, razvojem turizma, dostopnostjo (ali odročnostjo), storitvami splošnega pomena, upravljanjem voda, naravnimi viri in zlasti z ohranjanjem biotske raznovrstnosti. Nanašajo pa se tudi na varnost živil in ljudi glede na pozitivno vlogo kmetijstva in gozdarstva pri boju z naravnimi nesrečami, kot so zemeljski in snežni plazovi, poplave in požari.

4.2.1

Na podlagi poročila Evropskega računskega sodišča in študije na zahtevo Evropske komisije z naslovom Gorska območja v Evropi: analiza gorskih območij v sedanjih in prihodnjih državah članicah ter tretjih državah, ki je bila objavljena januarja 2004 na spletnem naslovu http://europa.eu.int/comm/regional_policy/sources/docgener/studies/study_fr.htm, lahko Komisija sedaj pride do enotne opredelitve gorskega območja.

4.3.1

Gorsko kmetijstvo ima edinstven vpliv na okolje in samo deželo. Lokalnemu gospodarstvu, okolju in celotni družbi prinašajo kmetje precejšnjo korist.

Gre za njegove „pozitivne zunanje učinke“ oziroma njegovo „multifunkcionalno naravo“. Kmetijstvo je namreč učinkovit vmesnik, ko gre za načrtovanje rabe zemljišča in upravljanje naravnih virov, in ima osrednjo vlogo pri oblikovanju krajine. Ti vidiki so še posebej pomembni na gorskih območjih zaradi njihovih precejšnjih vodnih virov, biotske raznovrstnosti, posebej značilne za gore, in turističnega pomena skoraj vseh gorskih območij. Poleg tega kmetijstvo prispeva k ohranjanju nekaterih živalskih in rastlinskih vrst, bodisi z njihovo neposredno uporabo (vrste goveda in ovac, ki se izvažajo v svet, zlasti zaradi svoje odpornosti, in nekatere rastlinske vrste, kot so cvetje za parfume in nekatera žita, ki jih potrošniki danes ponovno odkrivajo), bodisi zaradi učinka kmetijstva (vzdrževanje planinskih pašnikov). Prispeva tudi k raznolikosti kmetijskih izdelkov in živil na trgu, predvsem zato, ker pogosto ponuja tipične in dobro poznane lokalne izdelke, ki imajo manjšo konkurenco, kar pa pomaga tudi k ohranjanju lokalnega tradicionalnega znanja. Takšna oblika kmetovanja pa seveda prispeva tudi k zaposlovanju na podeželju in je tesno povezana z nekmetijskimi dejavnostmi na podeželju, saj se precej ljudi v teh regijah ukvarja z več dejavnostmi.

4.3.2

Razen če si zamislimo, da bi bilo te pozitivne zunanje učinke mogoče izkoriščati za povračilo stroškov za izvršene storitve (kar je za zdaj bolj redko), bi splošno zmanjšanje podpore gorskim kmetom zanje imelo takojšnje posledice, saj bi pospešilo zapuščanje kmetij in s tem njihove naloge ohranjanja podeželja. Gre za splošni interes vseh oblikovalcev politike in celotne družbe. Če zares želimo prednostno obravnavo trajnostnega razvoja, tega ne smemo pozabiti.

4.3.3

Potreba po ohranitvi produktivnega kmetijstva na gorskih območjih je še posebej pomembna za podeželsko gospodarstvo, za njegovo strukturno preobrazbo in s tem dodano vrednost teh območij, kar pomeni zaposlovanje, rast itd. Poleg tega so izdelki iz gorskih območij pogosto sestavni del posebno bogate kulturne dediščine gorskih območij, katerih preživetje je odvisno od lokalnih izdelkov, kot npr. sir artisou de Margeride  (9), sir iz Mahóna (s španskega otoka Menorca, op. prev.), muzej janeževega žganja v Ruti (španska pokrajina Córdoba, op. prev.) itd.

4.3.4

Gorsko kmetijstvo se srečuje s stalnimi posebnimi ovirami. Zaradi izvajanja prvega stebra SKP, ki tradicionalno temelji na ravni proizvodnje kmetijskih sistemov, gorska območja prejemajo manj pomoči v okviru prvega stebra od nižinskih. Pomoč v okviru drugega stebra je na teh območjih dejansko enako pomembna kot pomoč v okviru prvega stebra. Posebna politika za podporo gorskim območjem mora omogočati polno in koherentno upoštevanje posebnih težav, s katerimi se srečujejo gorske kmetije — ne glede na to, ali se ukvarjajo s poljedelstvom ali pašništvom. Ta politika odraža dejstvo, da družba namenja potrebna sredstva za spodbujanje dinamičnega gorskega kmetijstva, ki je sposobno zagotoviti kmetijsko proizvodnjo in ohranjati krajino, kar je nujno za prihodnje gospodarjenje in razvoj teh območij.

4.3.5

V okviru evropske mreže za razvoj podeželja Odbor poziva Komisijo, da ustanovi tematsko delovno skupino za vprašanja v zvezi z gorskimi območji.

4.3.6

Sredozemska gorska območja se hkrati srečujejo s težavami, značilnimi za gorska območja, in s tistimi, ki so posledica sredozemskega podnebja (suša, požari, nevihte itd.). Te posebne značilnosti bi bilo treba upoštevati na evropski ravni, da bi lahko politike prilagodili posameznim regijam.

4.4.1

Medtem ko se sredstva za razvoj podeželja v starih državah članicah zmanjšujejo oziroma stagnirajo, nove države članice pa se nagibajo k temu, da bi jih namenjale kratkoročno najproduktivnejšim območjem, mora Evropska komisija zagotoviti, da bodo sredstva EU prednostno dodeljena območjem s stalnimi naravnimi ovirami, saj jih ta območja nepretrgoma potrebujejo.

4.5.1

Nadomestilo za naravne ovire in s tem za višje proizvodne stroške je najpomembnejši ukrep pomoči gorskemu kmetijstvu. Danes nihče ne dvomi v pomen tega ukrepa, čeprav ni zadostnih sredstev, da bi dosegli njegove cilje.

4.5.2

Pogoji za kmetijsko proizvodnjo na gorskih območjih so oteženi predvsem zaradi nadmorske višine, pobočij, snega in težavnih prometnih povezav. Te ovire imajo dvojno posledico: višje stroške opreme (stavb in materiala) in prevoza ter zmanjšano produktivnost nekaterih produkcijskih dejavnikov (zemljiško lastništvo, kapital in delo), odvisno od vrste proizvodnje in obsega same ovire.

4.5.3

Nižja produktivnost produkcijskih dejavnikov proizvodnje gorskih kmetij je povezana s krajšim obdobjem vegetacije, ki znaša v nižinah osem mesecev, na nadmorski višini 1000 metrov pa manj kot šest. To pomeni, da je potrebno pridelati vsaj tretjino več krme za živali, in to na območju, ki že tako pridela manj krme.

4.5.4

Nadomestilo za naravne ovire (ICHN — Indemnités Compensatoires de Handicap Naturel) je glavni podporni mehanizem, usmerjen k temu cilju. Dobro bi bilo določiti zgornjo mejo nadomestila, da bi omejili večanje srednje velikih in velikih kmetij, če želimo ohraniti zadostno število kmetij in s tem preprečiti opustelost.

4.6.1.1

V okviru prejšnjih programov je bilo možno s kmetijsko-okoljskimi ukrepi izvajati politiko, ki je podpirala proizvodnjo krme na območjih z ekstenzivno proizvodnjo. V to smer je treba nadaljevati z enostavnimi ukrepi, ki bi bili dostopni čim večjemu številu živinorejcev, hkrati pa uvesti dodatne ukrepe, ki bi bili bolj usmerjeni na območja s posebnimi okoljskimi izzivi.

4.6.1.2

Omejitev kmetijsko-okoljske podpore na omenjena območja bi bilo v nasprotju z zastavljenim ciljem, saj bi skoraj neizogibno privedla do tega, da bi kmetje opustili živinorejo, podeželska pokrajina pa bi postala ledina, kar bi oviralo preprečevanje naravnih nevarnosti, večfunkcionalnost teh območij in ohranjanje biotske raznovrstnosti. Vendar je treba omeniti, da bodo kmetijsko-okoljski ukrepi, ki bodo začeli veljati leta 2007, dejansko selektivnejši kot v preteklosti, saj na podlagi navzkrižne skladnosti predvidevajo obvezen osnovni znesek, za katerega ni nadomestila.

4.6.2.1

Dodatni stroški za gradnjo stavb na gorskih območjih so odvisni od številnih dejavnikov: stavbe morajo vzdržati velike količine snega in močan veter, biti morajo dobro izolirane; potrebno je obsežnejše preoblikovanje terena, živino je treba držati v hlevih dlje, zaradi česar je potrebno več skladiščnega prostora za krmo in gnoj. Dodatni stroški pa nastanejo v zvezi z mehanizacijo zaradi posebnih strojev, ki so potrebni za obdelovanje površin na pobočjih, zaradi predčasne obrabe iz klimatskih razlogov in zaradi cen strojev, ki jih izdelujejo le v majhnem številu. Kot izravnava slabosti, ki so posledica naravnih danosti, je pospeševanje naložb predpogoj za nadaljnji obstoj kmetij. Zato se zdi pospeševanje naložb na gorskih območjih še posebno nujno.

4.6.3.1

Na gorskih območjih in drugod se število kmetijskih naselitev zaradi pomanjkanja perspektiv, težavnosti dela in dragih postopkov pri prenosu kapitala zmanjšuje. Na tri kmete, ki opustijo svojo kmetijo, pride — tako na gorskih območjih kot drugod — le ena nova naselitev.

4.6.3.2

Zaradi neodpornosti kmetijskih sistemov na gorskih območjih in višjih naložb kot v dolinah pa je na teh območjih pomembneje kot drugje pospeševati nadaljevanje kmetijske dejavnosti pri novih rodovih in ustanavljanje novih kmetij. Pri tem gre za cilj v neposrednem interesu kmetijstva, a seveda — kot že poudarjeno — tudi skupnosti.

4.6.4.1

Dodatni stroški za storitve (umetno osemenjevanje, spravilo žetve itd.) so v glavnem posledica manjše gostote naseljenosti na območjih gorskega kmetijstva, zaradi česar nastajajo daljše prevozne poti, in prevoznih razmer v ožjem pomenu, ki so težavnejše in povzročajo hitrejšo obrabo vozil. Za ohranjanje kmetij na gorskih območjih je treba te storitve podpirati, predvsem zbiranje mleka, stroške katerega zdaj krijejo kmetje. V zvezi z gorskimi območji argument, da takšne storitve podpore učinkujejo kot izkrivljanje konkurence, ni prepričljiv, saj se tržna pravila ne uporabljajo enakomerno in brez razlike za vsa območja.

4.6.5.1

Glede povečevanja vrednosti pridelkov iz gorskega kmetijstva je zelo pomembno, da na kraju samem obstaja gospodarska infrastruktura za predelavo in trženje. Vendar pa je tudi kmetijska predelovalna in prehrambna industrija izpostavljena omejitvam, značilnim za gorska območja: oddaljenost od tržišč, višji prevozni, gradbeni in obratovalni stroški. To bi vodilo tudi k ustvarjanju delovnih mest, kar je pomembno prav na podeželju.

4.6.5.2

Zato je trajna podpora za ta področja utemeljena in potrebna. Kmetijska predelovalna in prehrambna industrija mora dobiti obsežen dostop do pomoči z regionalno usmeritvijo.

4.6.6.1

Turistične kmetije so na nekaterih evropskih gorskih območjih — tako npr. v Avstriji — močno razvite in kot dodatni vir zaslužka nepogrešljivo prispevajo k preživetju kmetij. Po drugi strani so privlačne pokrajine in obdelovalna območja, ki jih odločilno oblikuje kmetijska dejavnost, pogoj za razvoj (tudi nekmečkega) turizma na teh območjih.

4.6.7.1

Večina kmetij na gorskih območjih se v konkurenčnem boju ne more uveljaviti, saj ne more ponuditi velikih količin in standardnih pridelkov za enako ceno kot v dolini (oziroma se mora zaradi odročne lege pogosto sprijazniti z nižjimi cenami). Če želijo povečati kmetijske dohodke, morajo na gorskih območjih storiti še več kot drugod za zagotavljanje kakovosti, izvornosti in izvirnosti pridelkov ter za ustvarjanje mehanizmov, s katerimi je mogoče izboljšati proizvodnjo in strukturiranje agro-živilskega sektorja ter tako povečati dodano vrednost. Zelo veliko oznak izvora izvira z gorskih območij.

4.6.7.2

Zagotavljanje ustreznega varstva zelo kakovostnih živil iz gorskega kmetijstva — kar pomeni isto kot zaupanje potrošnikov in povečanje vrednosti pridelovalcev — je za gorsko kmetijstvo eden od velikih izzivov prihodnosti. Zato je Odbor med podpisniki Evropske listine za zelo kakovostna živila z gorskih območij  (10) in bi izrazil zadovoljstvo, če bi takšno podporo izkazale druge institucije Skupnosti.

4.7.1

Evropska regionalna politika vsebuje kot cilj ozemeljsko kohezijo, ki je v skupni kmetijski politiki obravnavan le zelo redko. Evropska regionalna politika vsebuje podeželsko razsežnost, ki bi jo bilo mogoče okrepiti. Če obe politiki ukrepata skupaj in usklajeno, lahko izrecno in pozitivno vplivata na trajnostni razvoj na gorskih območjih.

4.8.1.1

Ker so bile na evropskih gorskih območjih velike zveri iztrebljene, je bilo mogoče vpeljati in razvijati ekstenzivno ovčerejo. Zaradi oživljanja staleža (npr. volkov v Alpah in medvedov v Pirenejih) pa je treba o tej obliki ekstenzivne živinoreje, pri kateri ni velikih zahtev po varovanju, ponovno premisliti.

4.8.1.2

V okviru različnih pobud predlagajo pravične rešitve, s katerimi poskušajo poiskati sporazum med pašo na gorskih območjih in zaščito velikih zveri. Takšne pobude (učinkoviti zaščitni ukrepi, plačevanje odškodnin za izgubljene živali, storitve za nadomestilo dodatnih stroškov zaradi sobivanja z zvermi itd.), s katerimi je treba nadaljevati, obstajajo zlasti v Italiji in Španiji. Te izkušnje morajo prevzeti druga evropska gorska območja.

4.8.2.1

Ocenjujejo, da gorski gozdovi v EU-15 obsegajo skupno 28 milijonov, v EU-25 pa 31 milijonov ha površin. Njihova stopnja rasti je višja od stopnje rasti evropskih gozdov v celoti. Gozdarstvo je za kmete na gorskih območjih pogosto dodaten vir dohodka. Ker igra biomasa zdaj vse pomembnejšo vlogo, zlasti za pridobivanje energije, bi lahko gozdarstvo ponujalo še eno možnost za trajnostni razvoj gorskih območij — pod pogojem, da bi na novih gozdarskih območjih smotrno gospodarili. Izbor vrst in sort, ki se zdijo primerne — (predvsem zaradi svojih mehanskih lastnosti), ne bi bila samo dobra priložnost za gorska območja in trg gradbenega lesa, temveč tudi možnost, da bi omejili uvoz iz tretjih držav, ki je lahko povzročitelj okoljskih nesreč.

4.8.2.2

Tudi v funkcionalnem oziru imajo gozdni ekosistemi na gorskih območjih posebne značilnosti. Tako igrajo pomembno in temeljno vlogo pri uravnavanju površinskih voda in podtalnice ter so posebno občutljivi za zunanje vplive (onesnaževanje, prevelik stalež divjadi, viharje, žuželke) in požare, ki jih je na teže dostopnih gorskih območjih, kjer se ogenj lahko hitro širi, teže preprečevati in gasiti.

4.8.2.3

Stabilnost gorskih ekosistemov ni pomembna le zanje same, temveč tudi za varstvo niže ležečih regij.

4.8.3

Odbor izraža zadovoljstvo, da je Evropska skupnost sprejela kmetijski protokol Alpske konvencije. Komisijo poziva, naj pospešuje to vrsto mednarodnega sodelovanja za vse evropske gorske masive.

5.1.1

Več kot 10 milijonov Evropejcev (3 % celotnega prebivalstva) živi na 286 otokih s skupno površino več kot 100.000 km2 (3,2 % ozemlja EU). Teh 286 otokov se deli v otočja. Tako lahko govorimo o 30 otoških regijah; štirje Balearski otoki npr. po opredelitvi EU tvorijo eno samo otoško regijo. V splošnem je raven gospodarske razvitosti kmetijstva na teh 286 otokih nižja od razvitosti kmetijstva na evropski celini. Otoške regije ustvarjajo 2,2 % celotnega BDP EU, kar je le 72 % povprečja EU.

5.1.1.1

Tu gre predvsem za sredozemske otoke: 95 % evropskih otočanov živi na sredozemskih otokih in samo 5 % na otokih v Atlantiku ali severnih morjih. Samo v petih sredozemskih otoških regijah (Siciliji, Korziki, Sardiniji, Balearih in Kreti) živi 85 % evropskih otočanov.

5.1.1.2

Pogosto se govori o „stroških zaradi otoške lege“, tj. o dodatnih stroških življenja na otokih. Vendar se je treba vprašati, ali ti stroški res obstajajo. Ali je konzumiranje in produciranje na otoku dražje kot na celini? Da na to vprašanje odgovorimo pritrdilno, moramo sprejeti premiso, da naravno okolje vpliva na človekovo ravnanje in s tem na kmetijsko dejavnost. V tem smislu je mogoče govoriti o „stroških zaradi otoške lege“.

5.2.1

Četudi se kmetijstvo regij na skrajnem obrobju od regije do regije razlikuje, vendarle kaže dve skupni značilnosti: dvojni značaj in odvisnost od zunaj. Poleg sodobnega, izvozno usmerjenega kmetijstva obstaja tradicionalno kmetijstvo, ki je bolj ali manj enako samooskrbnemu kmetijstvu, ob tem pa obstaja močna odvisnost od zunanjih trgov, tako glede inputa kot tudi glede končne namembnosti, lokalnih in tujih trgov. Trgovinska bilanca jasno kaže izvoz nekaterih „posebnih pridelkov“ in uvoz cele palete kmetijskih pridelkov za porabo na domačem trgu.

5.2.2

Razvoj podeželja vsekakor ovira cela vrsta skupnih trajnih težav, ki izhajajo iz zemljepisne in gospodarske izolacije teh regij in ki jih krepijo preostale, že omenjene naravne ovire.

5.3.1

Splošne in za kmetijstvo pomembne ovire:

5.3.2

Za kmetijstvo pomembne ovire:

6.1.1

Evropska komisija je pred časom sklenila glede teh regij izvajati skupno strategijo, in sicer v obliki programov POSEI (Programov za odpravljanje tistih posebnih težav, ki so posledica odročnosti in otoške lege teh regij): POSEIDOM za francoske prekomorske departmaje (Martinique, Guadeloupe, Gvajano in La Réunion), POSEICAN za Kanarske otoke in POSEIMA za Madeiro in Azorske otoke.

6.2.1

Kmetijstvo območij na skrajnem obrobju igra, poleg svojega deleža v BDP regije, ki je v vsekakor višji nad povprečnim BDP Skupnosti, ključno vlogo za tamkajšnje gospodarstvo (precejšnji posredni vplivi na promet in na dejavnosti, povezane s prometom), za socialno ravnotežje in ravnotežje politike trga dela, za prostorski red, ohranjanje naravne in kulturne dediščine in tudi za varnost oskrbe.

6.3.1

Meje, ki jih postavlja narava, in težave pri oskrbi s proizvodnimi sredstvi ter primerno tehniko povzročajo višje proizvodne stroške.

6.3.2

Njihovi izdelki so dražji kot izdelki evropske celine in zaradi razdrobljenosti območij ter manjkajočih predelovalnih in trženjskih struktur s precejšnjimi težavami konkurirajo z uvoženimi izdelki na lokalnih trgih. Vse večje število supermarketov in velikih distribucijskih verig ne prispeva ravno k izboljšanju tega položaja.

6.3.3

Zaradi majhnih in pogosto razdrobljenih lokalnih trgov manjkajo prednosti, ki jih omogoča velikost, ter zadružne strukture (ali podobno). Razen tega primanjkuje klavnic in malih predelovalnih obratov.

6.3.4

Tudi lokalna predelovalna industrija, ki trpi zaradi podobnih ovir za svoj razvoj, ni primeren odjemalec, zato je zelo težko prigospodariti dodano vrednost.

6.3.5

Pri izvozu so podobne težave: razdrobljene in razpršene strukture ponudbe, pomanjkljivi trženjski sistemi in infrastrukture, težave z dostopom do distribucijskih mrež na namembnem kraju in s pravočasnim odzivanjem na spremembe trga.

6.3.6

Število domačinov (predvsem mladih) upada zaradi odseljevanja v druge gospodarske panoge (posebno v turizem) ali zaradi izseljevanja z otoških območij.

6.3.7

Kmetije, na katerih imajo odločilno vlogo ženske, so praviloma majhne družinske kmetije in v precejšnji meri temeljijo na delnem delovnem času. Očitno se zaradi čezmerne parcelizacije in težav z mehaniziranjem le težko ukvarjajo z ekstenzivnejšim kmetijstvom.

6.3.8

Ker večjega industrijskega sektorja ni, je gospodarski razvoj usmerjen h kmetijstvu. Turizem dodatno obremenjuje okolje in izpostavlja kmetijstvo (zanj vedno negativnemu) konkuriranju za najboljše terene, vodo in delovno silo. Poleg tega povzroča odseljevanje prebivalstva na obalna območja težave v zvezi z erozijo tal in opustelostjo.

6.4.1

Kmetijski pridelki, kot so paradižnik in tropski sadeži ter rastline in cvetje, morajo na istih trgih konkurirati z ustreznimi pridelki iz tretjih držav, ki so sklenile pridružitvene sporazume z EU (npr. države AKP, Maroko) ali pa zanje veljajo ureditve o preferenčnih carinah.

6.4.2

Programov POSEI doslej na kmetijskem področju še ni bilo mogoče optimalno izkoriščati, kar je razložljivo predvsem s tem, da so bili nekateri ukrepi izvedeni šele pred kratkim. Upoštevati je treba kreditne linije, določene za te programe, in nameniti dovolj sredstev za uresničitev zastavljenih ciljev.

6.4.3

Spremembe v okviru bližajoče se reforme skupne ureditve trga za banane, s čimer naj bi ohranili raven dohodka in zaposlenost proizvajalcev Skupnosti, da se zagotovi prihodnost pridelovanja banan v Skupnosti.

6.4.4

Končni rezultat pogajanj v okviru Svetovne trgovinske organizacije, predlog za spremembo carin; po potrebi je treba sprejeti primerne ukrepe, da se zagotovita zaposlenost in raven dohodka kmetov na sektorjih, za katere gre.

6.4.5

Glede na okolje, v katerem so te regije, bi bilo treba uvesti in poostriti sanitarni nadzor rastlin in živali ter zagotoviti potrebne kadre in tehnično opremo.

7.1

Odbor poudarja strateški pomen kmetijske dejavnosti za socialno, kulturno, ozemeljsko, naravno in krajinsko ravnotežje v teh regijah.

7.2

Po proučitvi različnih že omenjenih dokumentov Odbor ugotavlja, da obstajajo strukturne slabosti za razvoj kmetijske dejavnosti v otoških regijah in regijah na skrajnem obrobju.

7.3

Zato je treba po mnenju Odbora Komisiji posredovati več priporočil, v katerih se poziva k temu, da se pripravijo posebni ukrepi za premagovanje slabosti, ki so posledica otoške lege oziroma lege na skrajnem obrobju in ki zadevajo 16 milijonov evropskih državljanov, predvsem pa vplivajo na razvoj kmetijske dejavnosti na teh območjih.

7.4

Glede otoških območij in regij na skrajnem obrobju Odbor Evropsko komisijo poziva, da sprejme naslednje ukrepe:

7.4.1

Priznanje vseh otoških območij in regij na skrajnem obrobju kot zapostavljenih kmetijskih območij. Posebne slabosti za razvoj kmetijstva na otokih Malta in Gozo (11) so pomemben precedenčni primer za uresničevanje tega ukrepa na otoških območjih in v regijah na skrajnem obrobju.

7.4.2

Uvedbo ureditve pomoči za prevoz kmetijskih pridelkov med temi območji in celino ter za promet med posameznimi otoki. Subvencioniranje prevoznih stroškov mora služiti temu, da bi lahko na evropskem trgu kmetijski proizvodi z otoških območij in regij na skrajnem obrobju konkurirali ob enakih pogojih pridelkom drugih kmetijskih proizvajalcev v Uniji.

7.4.3

Pripravo načrta za zagotavljanje enakih cen za temeljna obratna sredstva za kmetijstvo na teh območjih (tako npr. gorivo, krmo, stroje itd.), da se izravna višje proizvodne stroške kmetijske dejavnosti na otoških območjih in regijah na skrajnem obrobju. Sprejeti bi bilo treba ukrepe za podporo uvoza temeljnih proizvodov za krmljenje živali.

7.4.4

Vključitev sofinanciranja EU v programe za razvoj podeželja in določitev višjih deležev sofinanciranja EU; programi bi morali zajemati tudi gradnjo in finančno pospeševanje posebnih infrastruktur za premagovanje slabosti, ki so posledica otoške lege oziroma lege na skrajnem obrobju. K tem infrastrukturam sodijo med drugim načrti za namakanje s prečiščeno vodo, drenažni sistemi, pristaniške in skladiščne infrastrukture, trženjske pomoči itd.

7.4.5

Uvedbo posebnih ukrepov za spremljanje in nadzor oligopolskih tendenc (zlasti razširjenih na otoških območjih) povsod, kjer majhnost lokalnega trga pospešuje prevladovanje nekaterih maloštevilnih oskrbovalnih podjetij, ki včasih dosegajo visoke marže. Boj proti tem praksam bo pospeševal razvoj svobodnega trga na teh območjih.

7.5

Glede na posebne ukrepe za otoška območja Unije, ki niso na skrajnem obrobju, Odbor Komisijo poziva, da sprejme naslednje ukrepe:

7.5.1

Sprejetje posebnih akcijskih programov za otoška območja Unije, ki niso na skrajnem obrobju. Ti posebni programi morajo biti usmerjeni enako kot že odobreni programi za regije na skrajnem obrobju (12) in zagotavljati, da lahko otoška območja dosegajo primerljiv razvojni napredek kot sedem regij na skrajnem obrobju: v obdobjih 1994–1999 in 2000–2006 so te regije prejele na prebivalca približno 33 % več sredstev iz strukturnih skladov kot so jih na prebivalca prejela preostala območja Cilja 1. Te finančne pomoči so prispevale k temu, da je bila gospodarska rast višja in da so se deleži brezposelnih zniževali močneje kot v mnogih drugih regijah EU.

7.5.2

V novem obdobju načrtovanja programov za regionalno politiko (2007–2013) je predvidena višja udeležba skladov EU v skupnih stroških, ki jih je mogoče subvencionirati, pri čemer je za ta delež določena zgornja meja 85 %, kot to že velja za regije na skrajnem obrobju in za najodročnejše grške otoke (13). Zdi se, da je nov predlog Komisije (14) za obdobje 2007-2013 za otoške regije nezadosten (predvidena najvišja meja je približno 60 %).

7.5.2.1

Lokalnim in regionalnim skupnostim je treba omogočiti izvajanje programa JEREMIE (15) v obliki investicijskega sklada, ki bi omogočal dodeljevanje finančnih sredstev tistim mladim kmetom, ki bi se želeli posvetiti kulturam, namenjenim prehrani.

7.5.3

Odbor predlaga posebno obravnavo otoških regij v okviru novih strukturnih skladov.

7.6

Zaradi posledic, ki nastanejo, ker ne obstaja posebna politika za nadomestilo stroškov zaradi otoške lege, Odbor zahteva, da vsi udeleženi akterji, vlade, civilna družba itd. sodelujejo pri vzpostavitvi platforme, ki bi povezovala in usklajevala vse zahteve — s ciljem, da se premagajo težave in da se zagotovi, da bodo na otoških območjih tudi v prihodnje obstajali kmetje — moški in ženske.