23.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/12

1.1

Evropski svet se je na zasedanju marca 2006 osredotočil na ponovno oživitev lizbonske strategije za rast in zaposlovanje ter na celosten, na upravljanju temelječ pristop k novim izzivom globalizacije.

1.2

EU si mora prizadevati za zagotavljanje inovativnega, konkurenčnega in trajnostnega razvoja za svoje prebivalce, da zagotovi večjo gospodarsko in socialno kohezijo ter spodbudi ustvarjanje in razvoj novih podjetij, novih poklicnih profilov, več in boljših delovnih mest, hkrati pa ohrani evropski socialni model in se usmeri v gospodarstvo znanja.

1.2.1

Odbor je trdno prepričan, da bodo brez „novega obdobja upravljanja, ki bo temeljil na partnerstvu in lastni odgovornosti“ (1), vsa prizadevanja Evrope za povečanje konkurenčnosti in zaposlenosti zaman ter da je treba sprejeti nove modele upravljanja, ki se bodo izvajali hitro in na vseh področjih.

1.2.2

Po mnenju Odbora sta sedmi okvirni program za raziskave in tehnološki razvoj in novi program za konkurenčnost in inovativnost (PKI) še vedno preveč oblikovana od zgoraj navzdol in še ne omogočata ustrezne stopnje integracije in odgovorne udeležbe javnih in zasebnih razvojnih akterjev na lokalni in regionalni ravni, ki bi čimbolj izkoristili pomembno vlogo socialnih partnerjev za spodbujanje trajnostne in dolgotrajne rasti.

1.3

Evropska unija bi morala spodbujati takšno partnerstvo na lokalni ravni z organi in gospodarskimi akterji ter zlasti socialnimi partnerji, tudi prek obeh omenjenih instrumentov, zato da se spodbudi nova generacija ozemeljskih dogovorov za razvoj v okviru globalizacije (2).

1.4

EESO je prepričan, da ena oblika upravljanja, ki bi ustrezala vsem, ne obstaja. Vsaka regionalna ali lokalna raven mora najti način, ki najbolj ustreza zahtevam lokalnega ali regionalnega upravljanja in pri tem ostaja združljiv z nacionalnim, evropskim ali mednarodnim referenčnim okvirom.

1.5

Vsekakor pa obstajajo nekatere skupne značilnosti:

1.5.1

Prav tako je izjemno pomembno, da ta celostna regionalna politika vključuje strukturiran socialni dialog, tudi s povečanjem vloge lokalnih/regionalnih ekonomsko-socialnih svetov, vključitvijo socialnih partnerjev in predstavnikov organizirane civilne družbe ter z oblikovanjem učinkovitih oblik ekonomskega in socialnega partnerstva (3).

1.5.2

Pri tem je treba slediti poti, ki jo kaže EESO in v strukturiran dialog z njim vključiti ekonomsko-socialne svete ter podobne organe posameznih evropskih držav.

1.6

Uspeh te nove oblike upravljanja je zelo odvisen od zmožnosti določiti najučinkovitejšo stopnjo bližine za obvladovanje težav in iskanje rešitev v skladu z načelom subsidiarnosti, pri tem pa ohraniti skladen okvir in skupno vizijo z drugimi ravnmi posredovanja (4).

1.7

Odbor je prepričan, da lahko raziskovanje srednjeročnih in dolgoročnih možnih poti, dejavnosti in ukrepov v obliki proučevanja prihodnjega razvoja (foresight), predstavlja dragocen prispevek od zgoraj navzdol h kulturni rasti družbe in pomaga pri izbiri politikov in upravljavcev. Najpomembnejše pa je, da prav tako lahko utrjuje in krepi lokalno interakcijo med tehnološkimi, gospodarskimi, socialnimi in kulturnimi sektorji, ki so potrebni za zagotavljanje trajnostnega in konkurenčnega razvoja.

1.8

Predvsem morajo biti socialni partnerji in predstavniki organizirane civilne družbe vključeni v oblikovanje jasnega dogovora o prednostih in pomanjkljivostih za iskanje novih niš na notranjem in mednarodnem trgu.

1.9

Globalizacija povzroča konkurenčni pritisk na področju modernizacije, inovativnosti in izboljšanja vrednostne verige ter omogoča učinkovitejšo in cenejšo proizvodnjo ter trženje blaga in storitev. Vendar pa v primeru prepoznega ukrepanja obstaja nevarnost, da bodo nastale nove delitve in razdrobljenost v ekonomskih in socialnih strukturah, zlasti na lokalni in regionalni ravni.

1.9.1

S stališča Odbora je zato potrebno čimprejšnje oblikovanje novih področij pristojnosti, da bi javnost pripravili na potrebne spremembe. Organizirati je treba skupne ukrepe usposabljanja za področne vodje, poslovne vodje in odgovorne za finančne in kreditne sisteme, ki bi jih morali izvajati v sodelovanju s politiki, uradniki javnega sektorja in vodji lokalnih in regionalnih oblasti.

1.10

Le celosten in skupno oblikovan ozemeljski pristop bo zagotovil, da bo lahko znanje, pridobljeno z naložbami v raziskave in razvoj, inovacije in izobraževanje, ustvarilo možnosti za inovacije, ki bodo evropski industriji dale konkurenčno prednost in ji omogočile privabiti človeške in finančne vire.

1.10.1

V okviru tega je najpomembneje proučiti nove načine privabljanja človeških virov v regijo, med drugim tudi z izboljšanjem združljivosti poklica in družine ter oblikovanjem pobud, zlasti za intelektualne poklice in visokokvalificirane delavce, kot so vodje, raziskovalci in strokovnjaki na področju industrije, ki jim zagotavljajo ustrezne ugodnosti v delovnem življenju.

1.11

Novega programa za konkurenčnost in inovativnost (2007–2013) ni mogoče obravnavati ločeno od drugih regionalnih politik in programov Skupnosti. Njegov cilj je obravnavati vprašanja s tremi različnimi pristopi: podjetništvo in inovacijski program, podporni program za politiko IKT in program Inteligentna energija.

1.12

V okviru tega Odbor podpira intenzivno usklajevanje programa za konkurenčnost in inovativnost z regionalno in kohezijsko politiko ter čezmejnimi, transnacionalnimi in medregionalnimi ukrepi sodelovanja kot tudi s sedmim okvirnim programom za raziskave in razvoj. Pomemben del programa „Zmogljivosti“, ki je vključen v sedmi okvirni program za raziskave in razvoj, je namenjen tudi razvoju področja raziskav in razvoja v malih in srednje velikih podjetjih, pobudi Regija znanja in podpori inovacijam in inovativnim storitvam za podjetja ter pomembnim povezavam med usposabljanjem in podjetjem.

1.13

Odbor meni, da je pomembno skrbno usklajevati te pobude za zagotavljanje sinergije in preprečevanje prekrivanja in neskladnosti. Vsaka regija jih mora prilagoditi in sprejeti, pri tem pa dati prednost partnerstvu za skupno oblikovan lokalni razvoj.

1.14

Odbor ponovno poudarja stališča, ki jih je izrazil že v nedavnem mnenju o sodobni industrijski politiki: „Manjka pa jasna povezava med prizadevanji na ravni EU in nepogrešljivim sodelovanjem vlad, industrije ter nacionalnih in regionalnih interesnih skupin.“

2.1

Upravljanje: antropološka literatura razlikuje med tremi vrstami upravljanja (5). Upravljanje, ki je blizu državljanom, vključuje usklajevanje vseh akterjev na lokalni ravni, in je izrazito usmerjeno v vse vrste dejavnosti, povezane s tehnologijo. Za mrežno upravljanje je značilna visoka stopnja usklajenosti med akterji, ki so povezani v mrežo, zlasti podjetji, raziskovalnimi organizacijami in organizacijami za financiranje. Dirigistično upravljanje temelji na visoki stopnji usklajenosti in osrednjem upravljanju ključnih vidikov, kot so financiranje in pristojnosti na področju raziskav.

—

vključevanju socialnih in okoljskih vidikov v gospodarske odločitve;

—

uporabi skupnega sistema vrednot in participativne metodologije v procesu odločanja;

—

spodbujanju dobre prakse in stalnem združevanju zamisli med interesnimi skupinami za povečanje inovacij in konkurenčnosti.

—

opredeliti prebivalstvo, ki živi na določenem območju;

—

opredeliti njegove vodilne vrednote.

—

Institucionalni kapital: sposobnost uradnih institucij določenega območja, da se osredotočijo na problem — reševanje problema, sposobnost ukrepanja, hitrost pri sprejemanju odločitev, kakovost informacij, ki so na voljo organizacijam, njihova prilagodljivost in tudi obstoječi odnosi med različnimi organizacijami.

—

Kulturni kapital: dediščina tradicij, vrednot in prepričanj regije, bogastvo njenega jezika in tudi socialni odnosi ter vedenjski vzorci (7).

—

Simbolični kapital: zmogljivost regije, da zbere potrebno energijo za zagotavljanje lastnega razvoja in svoj potencial kot vzor za lokalna podjetja.

—

Psihosocialni kapital: večinoma temelji na zaupanju, na prepričanju, da obstaja neka skupnost, ki ima razvojni potencial, ter na zavedanju, da obstaja možnost za sodelovanje v skupinah in združenjih.

—

Kognitivni kapital predstavljajo kolektivno znanje in izkušnje, kar pa ne smemo zamenjati s človeškim kapitalom posameznikov. Odraža se v organizacijah, ki tvorijo infrastrukturo znanja, kot so univerze, raziskovalni centri, kulturne in strokovne organizacije, podjetja in organi, odgovorni za socialni dialog (8).

2.4.1

Za podporo smernic, ki jih je sprejel Evropski svet v Lizboni, je Komisija postavila temelje za vzpostavitev evropskega raziskovalnega prostora (ERA) (10); potrebna finančna sredstva pa so vključena v šesti okvirni program, pri čemer je posebna pozornost namenjena ozemeljskemu proučevanju prihodnjega razvoja (11). Pozneje, leta 2001, je Komisija ustanovila enoto za „proučevanje prihodnjega razvoja na področju znanosti in tehnologije, povezave z IPTS“ (12), ki naj bi spodbujala proučevanje prihodnjega razvoja kot modela za inovacije.

2.5.1

V preteklih letih je zamisel o bližini državljanom pridobila pomen hkrati z drugimi koncepti, kot je subsidiarnost. Kultura, ki je blizu državljanom, javnosti omogoča, da izrazi željo po sodelovanju pri sprejemanju odločitev na družbenem področju. Zaradi novih tehnologij se znanje širi zelo hitro in v takšnem obsegu, kot si ga prej ni bilo mogoče predstavljati.

3.1

Ob začetku tretjega tisočletja se EU srečuje s korenitimi strukturnimi spremembami, ki so le v nekaj letih izjemno spremenile svetovno okolje, v katerem deluje in tekmuje evropsko gospodarstvo. Te spremembe vključujejo zlasti naslednje:

3.2

Ahovo poročilo (13) je ponovno poudarilo potrebo po novih modelih upravljanja, da postane Evropa konkurenčna in se začne zavedati izzivov, ki so jih sistemu prinesle strukturne spremembe.

3.2.1

Sprejetje tega novega modela upravljanja zahteva:

3.3

Raziskave in razvoj, načrtovanje, sistemi proizvodnje, logistični sistemi (16), trženje in storitve za kupce se vedno bolj povezujejo kot dejavnosti, ki delujejo kot ena sama enota za povezovanje kupcev z izumitelji novih proizvodov.

3.4

Sodobna struktura podjetij je vedno manj odvisna od razpoložljivosti fizične infrastrukture in vedno bolj od lastništva neopredmetenih sredstev. Zahteva regijo, opremljeno s strukturami za ozemeljsko upravljanje, ki lahko ohrani zmogljivost za proizvodnjo blaga in storitev ter zagotovi najboljše možne poprodajne storitve.

3.5

Razvoj jasne regionalne ali lokalne identitete, ki se odraža v socialnem kapitalu, je ključnega pomena, ker preprečuje nevarnost preseljevanja podjetij in omogoča nov poslovni razvoj, ki zahteva posebne značilnosti in visoko kakovost storitev na lokalni ravni. Te standarde je mogoče doseči le z dobro usposobljenim osebjem z visoko stopnjo ozaveščenosti.

3.6

Ozaveščenost javnosti, političnih nosilcev odločitev in socialnih partnerjev glede regionalne/lokalne identitete omogoča celosten pristop do okoljske in socialne trajnosti, ki s privabljanjem novih naložb ustvarja dodano vrednost.

3.7

Regionalna/lokalna identiteta kot kakovost temelji na kombinaciji pripadnosti, prepoznavnosti in empatiji glede niza skupnih vrednot in skupne vizije prihodnosti. Spodbujanje regionalne/lokalne identitete vključuje:

4.1.1

Glede najboljšega izkoriščanja lokalnih človeških virov obstajajo različna prednostna področja ukrepanja:

4.2.1

Celostni ozemeljski pristop lahko z zagotavljanjem ugodnega okolja spodbudi in pospeši ustvarjanje in razvoj podjetij, zlasti malih in srednje velikih podjetij. To zajema:

4.3.1

Evropski svet je na zasedanju marca 2006 določil prednostne naloge, ki jih je treba obravnavati v obnovljenem partnerstvu za rast in zaposlovanje:

4.4

Program za podjetniške pobude in inovativnost, ki je del programa za konkurenčnost in inovativnost, povezuje v skladen okvir veliko dejavnosti, namenjenih obravnavi ključnih težav, ki vplivajo na konkurenčnost in inovacije v gospodarski in družbeni strukturi EU, z usmerjanjem razvoja v inovativne in produktivne ukrepe, varstvom okolja ter oblikovanjem učinkovite in družbeno sprejemljive uporabe virov.

4.5

Poseben program „Zmogljivosti“, ki je del sedmega okvirnega programa, je namenjen povečanju možnosti za raziskave in inovacije, zlasti:

4.5.1

Zagotavljanje optimalne udeležbe malih in srednje velikih podjetij pri raziskovalnih in inovacijskih dejavnostih bo vključevalo tudi druge posebne programe sedmega okvirnega programa („Sodelovanje“, „Zamisli“, „Ljudje“).

4.5.2

Bistvena je tudi potreba po polni uporabi rezultatov raziskav, ki je tudi skupna značilnost vseh programov, najučinkoviteje pa se izpolni na teritorialni ravni. V okviru tega je potrebna visoka stopnja usklajenosti, skladnosti in sinergije z instrumenti regionalne in kohezijske politike Skupnosti in drugimi podpornimi instrumenti Skupnosti za regionalno sodelovanje ter izobraževanje in usposabljanje.

4.5.3

Poleg tega je treba zgoraj navedene ukrepe uskladiti z regionalnimi politikami v zvezi z reformiranimi evropskimi strukturnimi skladi.

4.6

Da se te pobude ustrezno prilagodijo v praksi, morajo poleg tega, da so čim bolj usklajene, za zagotavljanje sinergije in preprečevanje prekrivanja ali neskladja prednostno obravnavati tudi:

4.6.1

Odbor meni, da sta sedmi okvirni program za raziskave in razvoj ter nov program za konkurenčnost in inovacije, o katerem je Odbor že predložil mnenja, še vedno preveč oblikovana od zgoraj navzdol in še ne omogočata ustrezne stopnje integracije in odgovorne udeležbe javnih in zasebnih razvojnih akterjev na lokalni in regionalni ravni, kot je to nujno in zaželeno. Tak pristop lokalnim akterjem v resnici ne omogoča primerne vloge skupnih skrbnikov evropskega upravljanja.

4.6.2

Evropska unija bi morala spodbujati takšno partnerstvo na lokalni ravni z organi in gospodarskimi akterji ter zlasti socialnimi partnerji tudi prek obeh omenjenih instrumentov, zato da se spodbudi nova generacija ozemeljskih dogovorov za razvoj v okviru globalizacije (23). Ti morajo vključevati vse interesne skupine na področju gospodarskega razvoja in razvoja zaposlovanja, da se zagotovi učinkovit odziv na izzive trga in konkurenčnosti, pri čemer je treba preseči lokalno miselnost, ki je v svetu medsebojno povezanih stvarnosti vedno bolj omejujoča.

4.7.1

Za velik del ukrepov za trajnostno konkurenčnost so odgovorni lokalni in regionalni subjekti, zaradi česar so sistemi upravljanja in sodelovanja med različnimi lokalnimi in regionalnimi oblastmi, različnimi organi in institucijami, socialnimi partnerji, podjetji in akterji civilne družbe prednostna naloga.

4.7.2

V zvezi s konceptom upravljanja, je treba omeniti predhodne ugotovitve Odbora o tem, „da morajo zasebne interesne skupine ukrepati in prevzeti odgovornost z dejanskimi prispevki in ukrepi. (…) Socialni in civilni dialog sta pomembna spremljevalna ukrepa“ (24).

4.7.3

V zvezi s krepitvijo socialnega dialoga je treba poudariti: „Odbor se strinja …, da imajo socialni partnerji glede na njihovo poznavanje sektorja lahko posebno vlogo pri opozarjanju.“

4.7.4

Po mnenju Odbora gre za izvajanje poenostavljenega, proaktivnega in reaktivnega sistema socialnega inženiringa in sprejemanja odločitev, ki bo lahko ohranil visokokakovostno politično, gospodarsko in socialno demokracijo brez zadrževanja in oviranja razvoja ukrepov in pobud.

4.7.5

Bistven je razvoj skupne srednjeročne do dolgoročne vizije in tudi prepoznavanje in razdelitev odgovornosti v zvezi z dogovorjenimi vmesnimi cilji ter uporaba naprednih in preverjenih orodij na regionalni ravni, kot je proučevanje prihodnjega razvoja (foresight).

4.8

Celostni ozemeljski pristop je strategija upravljanja za razvoj socialno odgovornih regij.

4.8.1

V kontekstu, kot je ta, ki je odprt svetovni konkurenci, mora vsaka strategija upravljanja za socialno odgovoren lokalni in regionalni razvoj zagotoviti trajnostno težnjo v smeri ekonomskega razvoja in visokih socialnih standardov. Takšna strategija bi morala vključevati zlasti: