23.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/163

1.1

Formalna vključitev pravic evropskega državljanstva v najnovejše pogodbe ni preprečila povečanja evroskepticizma v javnem mnenju. Po mnenju Evropejcev samih Evropa trpi zaradi kopičenja pomanjkljivosti: slaba prepoznavnost, pomanjkanje identifikacije, obveščanja, dialoga in učinkovitosti so glavne točke na dolgem seznamu. Povzamemo lahko, da je premalo zaupanja. Postopek ratifikacije ustavne pogodbe nosi posledice preteklih napak, zastoj pri sprejemanju pa bo verjetno povzročil še večji evroskepticizem.

1.2

Nujno je torej ukrepati, vendar ne z novimi deklaracijami o pravicah, ampak z dejanskimi ukrepi, ki omogočajo polno izvajanje evropskega državljanstva. Zato bo potrebno odločnejše zavzemanje Komisije, kodeks ravnanja institucij za boljšo upravo, zaustavitev naraščanja vrzeli med evropskimi ambicijami in omejenimi sredstvi, okrepljeno sodelovanje med državami, ki so pripravljene napredovati skupaj ter večji pritisk in več pobud s strani akterjev civilne družbe.

1.3

EESO najprej predlaga odpravo posebno neupravičenih pomanjkljivosti v Evropi; treba je:

1.4

EESO predlaga razvoj evropske uprave, ki bo temeljila na državljanih, kar pomeni, da je treba:

1.5

EESO predlaga spodbujanje skupnih pobud z vsebino, ki močno poudarja identiteto, kot npr:

1.6

Na splošno je EESO prepričan, da bi take pobude Evropejcem omogočile, da se bolj zavedajo evropskega državljanstva, učinkoviteje uresničujejo svoboščine, ki jim jih prinaša, s čimer bi v Evropi obnovili identiteto, dinamiko, konkurenčnost in kohezijo, ki jih ji sedaj države članice le s težavo zagotavljajo.

1.7

Da bi prispeval k temu cilju, bi EESO moral ustanoviti stalno skupino za dejavno evropsko državljanstvo in na to temo kmalu organizirati posvetovanje.

2.1

Kljub prevladujočemu evroskepticizmu so Evropejci globoko navezani na bistvene dosežke evropske integracije, za katere menijo, da so samoumevni in nepreklicni:

2.2

Evropejci so prav tako zahtevni do evropske integracije. Pričakujejo resnično dodano vrednost in zlasti:

2.3

Za veliko Evropejcev njihova pričakovanja glede vsakodnevnih skrbi in prihodnosti danes nikakor niso izpolnjena. Dvakratna zavrnitev osnutka ustavne pogodbe, proti kateri so glasovali francoski in nizozemski volivci, je razkrila zlasti nezadovoljstvo in dvom javnosti, čeprav so k rezultatu nedvomno prispevali tudi drugi razlogi, ki niso povezani z Evropo.

2.4

Dejanski napredek v zvezi z evropskimi državljanskimi pravicami, ki jih je uvedla Maastrichtska pogodba, je bil dosežen z novejšimi pogodbami (Amsterdamsko pogodbo, Pogodbo iz Nice), Listino o temeljnih pravicah in ustavno pogodbo, o kateri so odločali volivci (in ki Listino uzakonja, s tem ko jo vključuje v Pogodbo). Konvencija za pripravo ustavne pogodbe, ki predstavlja novost zaradi vključitve poslancev in odprtosti za civilno družbo, si je prizadevala okrepiti te pravice na političnem, državljanskem, gospodarskem in socialnem področju. Evropski ekonomsko-socialni odbor v zadnjih letih, poleg tega da je sodeloval na konvenciji, ni opustil prizadevanj za polno priznavanje pravic evropskih državljanov in upoštevanje vprašanj, ki jih vznemirjajo. Vendar je treba priznati, da uradna vključitev teh pravic v pogodbe ni uspela preprečiti povečanja evroskepticizma v javnosti. Danes citata Jeana Monneta „ne povezujemo držav, temveč združujemo ljudi“ nikakor ne občutimo kot prevladujočega načina delovanja Unije.

2.5

Zaradi vrste vzrokov obstaja nevarnost, da bi se zaskrbljenost v javnosti še povečala:

2.5.1

zavrnitev ratifikacije ustavne pogodbe bo postavila delovanje Unije na preizkušnjo: nerazumljivost in zapletenost pogodbe iz Nice, ki bi ju morala odpraviti nova pogodba, bosta hitro pokazali negativne posledice;

2.5.2

vedno večja vrzel med ambicijami Evrope in pomanjkanjem sredstev za njeno upravljanje, tako na političnem področju (težave pri odločanju 27-ih držav članic) kot pri proračunskih zadevah (omejena sredstva, ki so načrtovana za obdobje 2007–2013);

2.5.3

nove pravice evropskih državljanov iz ustavne pogodbe, ki vključuje Listino o temeljnih pravicah, ne morejo biti uradno priznane;

2.5.4

zaradi teh neugodnih razmer se stanje ne more izboljšati, hkrati pa se krepi mnenje državljanov, ki vidijo Evropo v vlogi dežurnega krivca.

2.6

Kot je poudaril EESO v svojem prispevku Evropskemu svetu 15. in 16. junija 2006 (1), premor za razmislek, za katerega smo se odločili zaradi zavrnitve ustavne pogodbe, ne sme biti izgovor za odlašanje ali pasivnost pri večjem vključevanju državljanov v Evropo. Nasprotno, nujno se zdi izboljšati podobo Evrope v javnosti, zaradi nevarnosti, da se verižno okrepijo nezaupanje, opuščanje in blokade, ki bi imeli nepredvidljive posledice. Razen tega bi bilo popolnoma nesmiselno kakor koli trditi, da se lahko sedanji neuspešni poskus ratifikacije ustavne pogodbe reši brez prizadevanj po okrepitvi istovetenja Evropejcev z Evropo. To pomeni, da je treba analizirati, zakaj zelo veliko Evropejcev meni, da je Evropa na nekaterih področjih danes premalo prepoznavna in privlačna.

3.1

Ljudje občutijo „državljanstvo“ intuitivno in celo čustveno, če o njem ne razmišljajo v smislu pravic in dolžnosti. Samo „evropsko“ državljanstvo bi bilo treba dojemati kot dodano vrednost, ki bogati in ne odpravlja nacionalnega državljanstva, in kot „nove meje“, ki prinašajo več pravic, svoboščin in odgovornosti. Na tem področju in kljub velikim napredkom na področju trgovine evropsko državljanstvo še zdaleč ni pokazalo svoje vrednosti. Namesto tega se zdi, da je bilo storjeno vse, da bi ga od tega odvrnili. Na to kažejo nekatere preproste ugotovitve. Vsi Evropejci in predvsem„Evropejec z ulice“ menijo, da Evropi manjka štirih stvari:

3.1.1

pomanjkanje prepoznavnosti in profila: cilji in obseg evropske integracije, tudi v geopolitičnem smislu (kje bodo potekale meje?), so danes nejasni zaradi političnih razlik glede cilja integracije in pomanjkanja jasnih meril za nadaljevanje na videz stalnega procesa širitve;

3.1.2

pomanjkanje poistovetenja in bližine: kljub doseženim svoboščinam in pravicam se Evropa zdi predvsem zadeva političnih, diplomatskih in strokovnih krogov, vključenost državljanov pa je obravnavana kot manj pomembna in zelo omejena; tudi nacionalne in lokalne uprave ravnajo tako, kot da je Evropa daleč stran, in jo pogosto dojemajo kot nekaj tujega;

3.1.3

pomanjkanje obveščenosti in dialoga: Evropejci slabo poznajo svoje pravice, svoboščine in pogoje za delovanja skupnega trga. Njihova vprašanja o Evropi so pogosto slabo sprejeta, za odgovore je slabo poskrbljeno ali pa so pomanjkljivi. Vlade po drugi strani poskušajo predstaviti podobo Evrope, kot jim ustreza, ter razkriti ali prikriti tisto, kar jih ovira, čeprav ob tem tvegajo, da bodo ogrozili verodostojnost Evrope. Veliki, zlasti nacionalni mediji (radio, televizija) dajejo vtis, da teh vprašanj ne poznajo dobro, sami novinarji zaradi nezadostne izobrazbe na tem področju sodijo, da so zahtevna. O tem skoraj ne poročajo, razen občasnih, pogosto nenatančnih povzetkov. Pomanjkanje „evropskega“ mnenja, če izvzamemo nespretne „lepljenke“ nacionalnih mnenj, nikakor ne omogoča razvoja evropskih medijev in obratno;

3.1.4

pomanjkanje gospodarske in socialne učinkovitosti: ob soočanju z globalizacijo mnogi Evrope zaradi nezadostnih dosežkov na področju rasti in zaposlovanja (vključno glede kakovosti) ne dojemajo kot sposobno gonilno silo ali učinkovit ščit v boju z vedno večjo zunanjo konkurenco, na katero se pogosto gleda kot pretirano ali celo nelojalno, in s selitvijo podjetij (z napetostmi, ki jih je zanetilo novo povečanje razlik med proizvodnimi stroški znotraj same razširjene Unije).

3.2

Evropejci, ki so bolje obveščeni o delovanju Evrope zaradi svojih stikov, poklica ali potovanj, se zavedajo, da ne obstajajo le te štiri pomanjkljivosti, ampak imajo izkušnje tudi z drugimi, ki so prav tako opazne:

3.2.1

pomanjkanje kohezije, ki se je neizogibno povečalo s širitvijo: upravne, kulturne in socialne razlike so se zelo povečale, razlike v razvoju pa so se potrojile; upoštevati je treba tudi razlike v ekonomskem in monetarnem povezovanju, pri čemer je euro območje sedaj omejeno na 12 držav;

3.2.2

pomanjkanje dokončnega oblikovanja enotnega trga ovira njegovo delovanje, na katerem je še vedno veliko ovir na področju storitvenega sektorja (2/3 BDP), javnih naročil (16 % BDP) in obdavčevanja; za prosti pretok državljanov iz novih držav članic še vedno veljajo prehodne omejitve;

3.2.3

pomanjkanje poenostavitve je očitno vsem evropskim državljanom kot uporabnikom predpisov: direktive in druge določbe Skupnosti, ki naj bi jim poenostavile življenje, so prepogosto samo dodane k nacionalnim predpisom, ki jih je vedno več;

3.2.4

pomanjkanje sredstev, ki ga spremlja pomanjkanje splošnega interesa in prepoznavnosti evropskih javnih oblasti, so opazili vsi opazovalci: na finančnem področju: proračun Skupnosti, ki je bil zmanjšan na približno 1 % BDP (v nasprotju z 20 % v ZDA, sicer v drugačnem kontekstu) in ki je bil v zadnjem načrtu za obdobje 2007–2013 predmet napornih in konfliktnih pogajanj, ne bo zadoščal za dodatne naloge, dodeljene Evropi; na institucionalni ravni je na splošno težko sprejemati odločitve zaradi velikega števila vpletenih akterjev in, v številnih primerih, zaradi vztrajnih zahtev ali postopkov, ki zahtevajo soglasje držav članic;

3.2.5

pomanjkanje nadnacionalnih infrastruktur (prevoz, energija, telekomunikacije) ob pomanjkanju proračunskih sredstev: sporazum iz decembra 2005 v Evropskem svetu je celo za polovico zmanjšal (samo 2 % proračuna namesto skoraj 4 %) sredstva, ki jih je predlagala Komisija za obdobje 2007–2013, čeprav so poznejši pogovori z Evropskim parlamentom nekoliko stanje izboljšali;

3.2.6

poročila Komisije jasno kažejo na pomanjkanje discipline v številnih državah članicah (prenos direktiv, kazni za kršitev zakonodaje Skupnosti);

3.2.7

k seznamu dodajmo še pomanjkanje komunikacije in izvajanja lizbonske strategije: strategija je daleč od ponovnega zagona evropskih naložb v raziskave, inovacije, skupna infrastrukturna omrežja in izobraževanje ter celo zelo zaostaja za potrebnim prizadevanjem in predvidenimi cilji (zelo značilen je načrt proračuna za obdobje 2007–2013, ki je zelo omejen za vsa ta področja).

3.3

Pri mnogih evropskih državljanih vlada — kar je gotovo logično glede na dolg seznam pomanjkljivosti v delovanju Evrope — pomanjkanje zaupanja. Da bi ga odpravili, se je treba odločno spoprijeti z vsemi ugotovljenimi nepravilnostmi v delovanju. Za dosego tega cilja sedaj ni pravi trenutek za spreminjanje evropskega seznama sicer vsebinsko zelo dobrih, a slabo poznanih in neuveljavljenih pravic, temveč je treba razjasniti in poenostaviti pristop Evropejcev do Evrope in jim omogočiti dostop do bolj prepoznavnega in učinkovitega skupnega državljanstva.

3.4

Brez večje podpore glavnih akterjev v Evropi ne bo mogoče doseči pomembnejšega začetnega napredka. Za to so potrebni:

3.4.1

bolj „bojevito“, torej drznejše ali bolj nepopustljivo zavzemanje Evropske komisije, zlasti z izvajanjem pravice do predlaganja in z metodami posvetovanja;

3.4.2

boljše delovanje evropskih institucij z dejansko zavezanostjo državljanom, s kodeksom za boljšo upravo in določbo, ki Evropejcem priznava več odgovornosti pri vprašanjih, ki jih neposredno zadevajo;

3.4.3

izražanje političnih voditeljev, ki je bolj naklonjeno Evropi in ki ne daje napačnih predstav tehnokratske Evrope ali je ne prikazuje kot žrtvovanje, ob tem pa si politični voditelji pripisujejo najboljšo vlogo; za to bi bil potreben bolj pedagoški pristop medijev;

3.4.4

odgovorna drža voditeljev, ki bi privolili v to, da Evropa, ki jo gradijo skupaj (v smislu odločitev, sredstev in discipline), prejme minimalna sredstva, ki ustrezajo uradnim ambicijam glede Evrope;

3.4.5

„okrepljeno sodelovanje“ med državami, ki so pripravljene napredovati, da bi odprle pot — v pogojih, ki ne ogrožajo primarnosti metode Skupnosti –, kadar je zahteva po soglasju prevelika ovira za napredek, ki je bistvenega pomena za Evropejce;

3.4.6

večji pritisk in več pobud socialnih partnerjev in drugih akterjev civilne družbe: brez njihove dejavne in stalne pomoči bi bilo nesmiselno načrtovati razvoj prepoznavnega in učinkovitega evropskega državljanstva.

3.5

Kot je EESO poudaril že v svojem mnenju o akcijskem programu aktivnega državljanstva  (2), program Komisije „Državljani za Evropo“ (2007-2013) ovira pretirano ozko področje delovanja in skromen proračun (235 milijonov EUR je bilo zmanjšanih na 190, kar znaša manj kot pol eura na prebivalca za to obdobje). Kljub hvale vrednim namenom nima na voljo nobenih sredstev za dosego svojega cilja zagotoviti „osrednje mesto državljanom“ v evropski integraciji. V najboljšem primeru bo lahko igral samo spremljevalno vlogo.

3.6

Ukrepanje je torej nujno, vendar ne z novimi deklaracijami o pravicah, temveč z dejanskimi ukrepi, ki omogočajo polno izkoriščanje evropskega državljanstva. Zato Evropski ekonomsko-socialni odbor predlaga razvoj novih pobud na treh področjih:

4.1

Evropski državljani so lahko upravičeno začudeni zaradi pomanjkanja skupnih orodij in evropskih svoboščin na ključnih področjih, ki bi morala nasprotno ponazarjati njihovo pripadnost Uniji. To velja predvsem za posebno neupravičene pomanjkljivosti, povezane z evropskim statutom za združenja, družbe za vzajemno zavarovanje in za majhna podjetja, enotni evropski patent, ali evropsko davčno zaščito pred vsemi oblikami dvojnega obdavčevanja, vključno z dajatvami socialne varnosti in sistemi pokojninskega zavarovanja. Te pomanjkljivosti bodo natančneje obravnavane v nadaljevanju.

4.2

Protislovno je, da pol stoletja po vzpostavitvi skupnega trga več tisoč združenj, ustanovljenih za zaščito evropskih interesov svojih članov, nima pravnega statusa v evropski zakonodaji in so prisiljena, da se opirajo na nacionalno zakonodajo države, v kateri so bila ustanovljena, tj. najpogosteje na belgijsko zakonodajo.

4.2.1

Osnutek besedila, ki predlaga takšen evropski statut, je Komisija oktobra 2005 umaknila skupaj s šestdesetimi drugimi besedili in se pri tem sklicevala na poenostavitev zakonodaje ali majhne možnosti, da bi bili predlogi sprejeti. Z umikom tega osnutka statuta brez posvetovanja z zainteresiranimi krogi je Komisija žal zaustavila proces.

4.2.2

Prvo dejanje za okrepitev evropskega državljanstva bi bilo, da Komisija prizna svojo napako, se opraviči ter ponovno predloži osnutek. Seveda si morata Parlament in Svet prizadevati, da ga čim prej sprejmeta, potem ko bosta pojasnila ali celo utemeljila razloge za nastale ovire.

4.3

Podobno je treba storiti tudi glede evropskega statuta za družbe za vzajemno zavarovanje, ki ga je Evropska komisija prav tako neupravičeno umaknila. Statut bi namreč prispeval k spodbujanju novih evropskih pobud in podprl uveljavljanje podjetniškega pluralizma v Evropi.

4.4

Prav tako je protislovno, da ni enotnega in poenostavljenega evropskega pravnega statusa, ki bi pomagal malim in srednje velikim podjetjem, medtem ko obstaja veliko večletnih programov, deklaracij in celo listina o malih in srednje velikih podjetjih, ki podjetnikom ne prinašajo nobenega pomembnega izboljšanja.

4.4.1

Odbor je leta 2002 soglasno predložil natančna priporočila za takšen statut (3). Doslej jih ni upošteval še noben predlog Komisije. Čeprav si sledijo uradna sporočila, ki pozivajo k bolj podjetniški in konkurenčni Evropi, postajajo razmere vedno težje upravičljive.

4.4.2

Odbor zato od Komisije ponovno zahteva, da čim prej predloži predlog uredbe za statut.

4.5

Simboličen je zlasti poskus sprejetja patentne listine Skupnosti, ki je še vedno niso ratificirale vse države članice, čeprav je bila podpisana že leta 1975.

4.5.1

Večkratni pozivi Evropskega sveta državam članicam, tj. samemu sebi, da najdejo rešitev, niso bili uspešni. Za evropske izumitelje še vedno velja zapleten in drag sistem za zaščito pravic glede na stopnjo učinkovitosti. Ta ovira kaže na žalostno nemoč Evropske unije, ki si je postavila cilj, da do leta 2010 postane najbolj dinamično in konkurenčno na znanju temelječe gospodarstvo na svetu.

4.5.2

Odbor predlaga, da bi se patentna listina Skupnosti, če bi se pokazalo, da je sklenitev soglasnega sporazuma še naprej nedosegljiva, začela uporabljati med tistimi državami članicami, ki so jo že ratificirale, pri čemer bi se uporabljali učinkoviti, enostavni in konkurenčni postopki.

4.6

Ukinitev dvojnega obdavčenja med državami članicami še naprej ureja zapleten in pomanjkljiv sklop več sto dvostranskih konvencij med državami, ki dopušča, da so državljani zavezani davčnim organom, ki so pogosto sami slabo obveščeni o veljavnih določbah.

4.6.1

Osnutek enotne in poenostavljene uredbe Komisije, ki bi odpravil to težavo, še ni končan, ker ni bilo doseženo soglasje med državami.

4.6.2

Koristno bo, da te določbe zdaj sprejmejo in izvajajo tiste države članice, ki to lahko storijo. Logično bi bilo zlasti, da se vse države članice eura območja dogovorijo in sprejmejo besedilo.

4.6.3

EESO prav tako poudarja potrebo po zagotavljanju dejanske prenosljivosti socialnih storitev, brez davčne diskriminacije, v okviru mobilnosti znotraj Skupnosti. EESO med drugim opozarja na svoje prejšnje mnenje o prenosljivosti pravic iz dodatnega pokojninskega zavarovanja  (4), ki zahteva uskladitev obdavčenja dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki je predlog direktive ne zajema: razlike v davčni obravnavi med državami članicami namreč predstavljajo resno oviro mobilnosti, saj so delavci lahko izpostavljeni dvojnemu obdavčenju na prispevke in prejemke.

5.1

Evropsko povezavo še vedno prepogosto razumemo kot zadevo držav, v kateri imajo državljani drugotno vlogo. Da bi to spremenili, bi bilo treba razviti upravo Unije, ki v večji meri temelji na državljanih, torej zagotoviti delovanje Unije, ki je bolj neposredno v službi državljanov in spodbujati bolj evropski pristop medijev, bolje analizirati posledice projektov za državljane, v večji meri uporabljati postopke, kot sta dialog in posvetovanje, navesti razloge za blokade ali umike, bolj spodbujati pristope samoregulacije in koregulacije, spodbujati razvoj čezmejnih kolektivnih pogajanj socialnih partnerjev, izvajati pojem javne službe, ki podpira enotni trg z evropeiziranimi zunanjimi carinami, razvijati bolj interaktivno evropsko obveščanje, pritegniti socialne partnerje in druge akterje, ki predstavljajo civilno družbo v lokalnih in regionalnih skupnostih pri izvajanju programov, ki koristijo evropske pomoči. Te zahteve bodo natančneje obravnavane v nadaljevanju.

5.2

Čeprav lahko danes medije imenujemo „četrto oblast“ ob zakonodajni, izvršilni in sodni, je presenetljiva ugotovitev, da jih evropska razsežnost ni dosegla, za razliko od preostalih treh, kljub temu da je vsem najbolj vidna in poznana. Tako ni velikih radijskih ali televizijskih programov evropskega dometa in značaja; pozablja se na večjezičnost. V medijih je sorazmerno malo evropskih političnih razprav in oddaj. Življenje evropskih institucij, z izjemo priložnostnih dogodkov, kot so zasedanja na vrhu, krize in nove širitve, je še zmeraj redko komentirano in ostaja zaupno. Kot primer navedimo nedavno raziskavo Eurobarometra, ki poroča, da je samo 30 % ljudi, ki je izjavilo, da se zanima za evropske zadeve (in številka bi bila še precej manjša, če bi zajeli vse državljane EU) pravilno odgovorilo na tri osnovna vprašanja (število držav članic, ali so evropski poslanci imenovani ali izvoljeni, ali so v Evropski komisiji zastopanje vse narodnosti). Treba bi bilo torej sprejeti ukrepe za odpravo vztrajnih dezinformacij, kot na primer:

5.2.1

tekmovalnost evropskih medijev o evropskih vprašanjih in spodbude za to, da večjo pozornost namenijo informacijam o političnem življenju Unije,

5.2.2

spodbujanje in usklajevanje teh pobud v medijih, ki bi jih lahko podprla evropska avdiovizualna agencija v sodelovanju s podobnimi organi v državah članicah.

5.3

Kar zadeva delovanje evropskih institucij, so se zadnje pogodbe posvetile predvsem postopkom soodločanja, s čimer so upravičeno povečale pristojnosti Evropskega parlamenta, manj pa postopkom posvetovanja, ki bi jih lahko še izboljšali.

5.3.1

V praksi, in zlasti na podlagi bele knjige Komisije iz leta 2002 o boljši evropski upravi, je narejen že prvi korak: pogostejše zatekanje k zelenim knjigam, javna posvetovanja na spletu (čeprav je v praksi njihova uporabnost zelo različna), zaprosila za raziskovalna mnenja, naslovljena na EESO v zgodnejši fazi postopka.

5.3.2

Med naslednjimi potrebni koraki je pomembna bolj načrtna uporaba predhodnih analiz vpliva predlogov Komisije, ki bi morale obravnavati zlasti, ali predlogi vključujejo dodano vrednost in dejansko poenostavitev za državljane in uporabnike ter ali je mogoče sprejeti alternativne pristope k običajni zakonodaji, pri čemer bi bili ti pristopi vedno predloženi skupaj s predlogi. Dejanske poenostavitve predpisov ne bo mogoče zagotoviti brez predhodnega povezovanja predstavnikov uporabnikov in brez vzporednih programov za poenostavitev na nacionalni ravni.

5.3.3

Izboljšati bi bilo treba kakovost posvetovanj: Komisija bi morala zlasti utemeljiti ukrepe, ki so sledili razpravam, in razloge, zakaj so bile nekatere možnosti in argumenti sprejeti pred drugimi. Faza posvetovanja bi morala v vsakem primeru biti popolnoma ločena od faze odločanja ali soodločanja, vendar pogosto ni tako. Razen v prej navedenem primeru raziskovalnih mnenj zmanjšujejo učinkovitost posvetovanj Evropskega ekonomsko-socialnega odbora tudi organi odločanja zaradi vzporedne in istočasne predložitve.

5.3.4

Evropski svet marca 2006 je dokaj upravičeno zahteval, da dobijo socialni partnerji in drugi akterji civilne družbe, ki jih lizbonska strategija neposredno zadeva, več nadzora nad procesom. Evropski ekonomsko-socialni odbor prav tako izraža zadovoljstvo, da ga je Evropski svet ponovno pooblastil, da skupaj z Odborom regij prispeva k oceni in izvajanju te strategije. Mreže izmenjav, ki jih je EESO razvil v ta namen z ekonomsko-socialnimi sveti ali podobnimi reprezentativnimi organi v državah članicah, koristno prispevajo k upravi, ki v večji meri temelji na državljanih Unije.

5.3.5

Na nacionalni ravni bi bilo potrebno, da se vlade in parlamenti načrtno posvetujejo s socialnimi partnerji pred jesenskimi in pomladnimi zasedanji Evropskega sveta, ter jih pritegnejo k širšim smernicam ekonomske politike, smernicam za zaposlovanje in k izvajanju lizbonske strategije. Nacionalna poročila držav članic bi se morala izrecno opirati na ta posvetovanja.

5.4

Evropske institucije se ne bi smele čutiti odgovorne za ustrezno posvetovanje z državljani in njihovimi predstavniškimi organizacijami samo pred sprejetjem predlogov ali usmeritev, ki jih zadevajo. Tako bi morale ravnati tudi v primeru dolgotrajne blokade ali v primeru umika predloga, da bi bilo mogoče:

5.5

Velik korak v smeri prepoznavnega in učinkovitega evropskega državljanstva bi bilo tudi večje spodbujanje pristopov koregulacije in samoregulacije, v okviru katerih se s socialno-poklicnimi akterji ne samo posvetuje, temveč se jih vključi v opredeljevanje ekonomskih in socialnih predpisov, ki jih neposredno zadevajo.

5.5.1

Šele po sprejetju Maastrichtske pogodbe leta 1992 je bila sposobnost za sklepanje pogodb evropskih socialnih partnerjev uradno priznana v okviru avtonomnega dialoga tako na medprofesionalni kot na sektorski ravni. Potrebno je bilo še eno desetletje, da je evropski medinstitucionalni sporazum, ki so ga decembra 2003 sklenili Parlament, Svet in Komisija, v celoti priznal pristopa samoregulacije in koregulacije, ki vključujeta akterje civilne družbe na drugih področjih ter določil opredelitve in postopke.

5.5.2

Te prakse so že zelo razvite, zlasti kar zadeva, poleg socialnega dialoga, tehnične standarde, strokovne predpise, storitve, potrošnike, varčevanje z energijo in okolje (5). Še vedno pa so daleč od tega, da bi dosegle razvoj, ki ga zaslužijo, čeprav imajo vsi evropski državljani že zdaj opravka z njimi, iz enega ali drugega razloga.

5.5.3

Za podporo boljšemu izvajanju evropskega državljanstva v mejnih državah bi bilo zlasti koristno spodbujati razvoj kolektivnih čezmejnih pogajanj, kot načrtuje Komisija v svojem sporočilu iz leta 2005 o socialni agendi.

5.5.4

Razvoj samoregulacije in koregulacije bi moral kot dopolnilo k ukrepanju zakonodajalca in po potrebi pod njegovim nadzorom omogočati napredovanje Evrope in pravic evropskih državljanov na številnih področjih, na primer:

5.5.5

EESO je sprejel sistematski pristop zbiranja in spodbujanja nadomestnih praks regulacije kot npr. reševanje sporov, zlasti s posvetovanji in posodobljeno bazo podatkov PRISM2, ki je glavna referenca o stanju samoregulacije v Evropi.

5.6

Tako klasični evropski predpisi (direktive, uredbe) kot tudi koregulacija in samoregulacija bi morali prispevati k poglabljanju enotnega trga in izboljšati njegovo delovanje. Evropski državljani bi morali imeti možnost, da si enotni trg prilastijo kot naravno razsežnost svojih pobud in dejavnosti.

5.6.1

Čeprav predstavlja naravni okvir za tekmovalnost in konkurenčnost za gospodarske dejavnike, enotni trg ne bi smel biti postavljen v frontalno in sistematično nasprotje s koncepti javnih storitev in splošnega interesa, ki si prav tako zaslužijo razvoj na evropski ravni. Razne evropske agencije, ki so bile ustanovljene v državah članicah, da bi prispevale k različnim vidikom delovanja enotnega trga, se morajo osredotočiti na dejanske „naloge evropske javne službe“ pri izvajanju svojih dolžnosti. Takšne smernice so lahko koristne v razpravi o ustanovitvi javnih služb v Evropi. Dejansko bi prispevale k preseganju poenostavljenega nasprotovanja med tistimi, ki razumejo javne službe le v nacionalnem smislu, in tistimi, ki samodejno enačijo odpiranje Evrope z večjo privatizacijo.

5.6.2

Zunanje meje Unije bi morala postopno začeti upravljati carinska uprava Skupnosti z identičnim vizualnim znakom namesto nacionalnih carinskih uprav. Najprej bi bilo treba v povezavi z Evropsko agencijo za varovanje meja ustanoviti evropski organ za inšpekcijo in mejno stražo, pri čemer bi se zagotovilo skupno osnovno usposabljanje carinikov in okrepilo medsebojne izmenjave, ki so danes zelo neredne. Uskladiti bi bilo treba tudi kršitve in sankcije, države članice pa bi morale vzajemno priznavati in izvajati sodne in upravne odločitve sodišč.

5.6.3

Evropa bi se prav tako morala opremiti s skupnim, mobilnim in uspešnim sistemom civilne zaščite, ki bi lahko hitro in učinkovito podprl države članice in njihovo prebivalstvo v primeru naravnih nesreč in terorizma.

5.6.4

V zvezi z obveščanjem državljanov o njihovih pravicah in možnostih v okviru enotnega trga bi bilo treba v vseh državah članicah zagotoviti informacije, ki jih zdaj zelo pogosto ni, o centrih Solvit in drugih kontaktnih točkah o Evropi, ki so bili ustanovljeni v vseh državah članicah za pomoč državljanom pri reševanju morebitnih problemov v zvezi s trgovino med državami članicami. Zgoraj navedene evropske agencije se po ustanovitvi same skoraj niso predstavile javnosti. Informacijske kampanje bi morale odpraviti to pomanjkljivost.

5.6.5

Obveščanje o delovanju Evrope in enotnega trga ter o pravicah in svoboščinah državljanov na tej ravni bi se prav tako moralo prilagoditi pričakovanjem in jeziku sogovornikov. Pogosto je potrebno izhajati iz vprašanj in želja državljanov, zlasti mladih, namesto da jim dajemo vnaprej pripravljene odgovore „ex cathedra“. Razvoj kontaktnih in informativnih točk o Evropi bi morala spremljati dejanska zmogljivost za polno vključevanje jezika, pristopa in stališča sogovornikov s pomočjo interaktivnega dialoga, ki omogoča boljšo usvojitev informacij o Evropi glede na značilnosti vsakega posameznika. Uporaba interneta ustreza tem ciljem. Evropske institucije in združenja civilne družbe bi morali v polni meri izkoristiti internet za učinkovitejše evropsko državljanstvo.

5.7

Da bi pritegnili evropske državljane k posegom strukturnih skladov, je treba postoriti še marsikaj. Medtem ko določbe, ki urejajo pomoč Skupnosti državam AKP v Afriki, na karibskem in pacifiškem območju, izrecno predpisujejo večje vključevanje civilne družbe (glej Kotonovski sporazum), je protislovno, da ne obstaja ničesar podobnega v zvezi z vključevanjem socialnih partnerjev in drugih predstavnikov evropske organizirane civilne družbe v kohezijsko politiko Unije.

5.7.1

Strateške smernice, ki jih je predlagala Komisija za obdobje 2007–2013, se le neuradno sklicujejo na takšno posvetovanje in vključevanje, pri čemer ne načrtujejo izrecnih določb v predlaganih besedilih, ne glede na to, ali gre za smernice ali predpise za strukturne sklade.

5.7.2

To pomanjkljivost je treba odpraviti in doseči, da bi ta besedila predpisovala vključenost z določbami, ki bi jih lahko neposredno uporabljale institucije Skupnosti in države članice.

6.1

Evropski državljani, ki od Evrope pričakujejo dodano vrednost k svoji nacionalni in regionalni identiteti, zelo pogosto ugotavljajo, da je ta dodatna vrednost skromna, če ne celo zgolj površinska. Res je, da so se evropske vlade postopoma odločale za korake vedno večjega pomena: himna in evropska zastava, evropski potni list, vzajemna pomoč med veleposlaništvi in konzulati ter seveda skupna valuta euro, ki sedaj povezuje že dvanajst držav članic.

6.1.1

Ta napredek je bil dosežen zelo postopoma. Danes ga spremljajo velike zamude v zvezi s skupno identiteto na drugih, pogosto sorodnih področjih. Za njihovo odpravljanje je treba opredeliti koncept subsidiarnosti, vendar ne v smislu sistematičnega prehajanja navzdol, ampak v smislu prilagajanja na posamezen primer, ki lahko pogosto zahteva evropsko posredovanje.

6.1.2

V tej smeri bi bilo treba spodbujati pobude z vsebino, ki močno poudarja evropsko identiteto, kot na primer: dati prednost financiranju velikih evropskih projektov, vlagati v ambiciozne evropske programe izobraževanja in usposabljanja, vključno s prostovoljno evropsko civilno službo za mlade, zbrati pričevanja znanih osebnosti, ki izražajo svojo evropsko pripadnost, vlagati v ambiciozne evropske program na ravni kulture in medijev, s skupnim statutom za ustanove in sponzorje, doseči pomemben napredek na področju ekonomskega in socialnega vključevanja v območje eura. Prav tako bi bilo treba sprejeti zelo pomembne politične odločitve, kot na primer: izpeljati volitve v Evropski parlament na isti dan, 9. maj uveljaviti kot dela prost dan po vsej Evropi, predčasno uveljaviti evropsko pravico do državljanske pobude. Te zahteve bodo natančneje obravnavane v nadaljevanju.

6.2

Skromna sredstva evropskega proračuna bi morala biti dodaten razlog za to, da bi večji delež namenili financiranju avtentičnih evropskih projektov.

6.2.1

Ta finančna sredstva bi morala koristiti zlasti obmejnim regijam, ki so „spojne točke Evrope“ in ki so v večji meri kot druge prizadete na področju kohezije zaradi pomanjkanja usklajenosti med državami članicami. Socialno-poklicnim akterjem teh čezmejnih regij bi morali priznati osrednjo vlogo pri načrtovanju in izvajanju čezmejnih programov. Zagotoviti bi jim bilo treba velik delež proračuna Skupnosti, ki bi se v naslednjih letih še povečeval. Še posebno bi bilo treba povečati proračunska sredstva za program EURES, njegove dejavnosti pa predstaviti v regionalnem tisku, na regionalnem radiu in televiziji.

6.2.2

Takšna finančna sredstva Skupnosti, s pomočjo učinkovitih javno-zasebnih partnerstev, bi morala spodbujati tudi razvoj vseevropskih omrežij (promet, energija, telekomunikacije) za učinkovitejše in bolje povezano delovanje Evrope. Vendar gibanje trenutno poteka v prav nasprotno smer, kot kaže sklep Evropskega sveta v decembru 2005 glede zmanjšanja sredstev za obdobje 2007–2013, ki ga je najprej predlagala Komisija za omrežja, nato pa so bila s poznejšim dogovorom z Evropskim parlamentom nekoliko povečana.

6.2.3

Prav tako bi bilo treba razvijati več velikih evropskih industrijskih in tehnoloških projektov iz proračuna Skupnosti ali s posebnimi prispevki držav članic, ki želijo sodelovati. Uspeh, dosežen na področjih letalske in vesoljske industrije, kaže pot naprej. Podobni dosežki krepijo ugled Evrope v javnem mnenju in občutek skupne pripadnosti, hkrati pa večajo njeno konkurenčnost. Še vedno je veliko možnosti za sodelovanje ter industrijsko in tehnološko vključevanje v obrambnem in varnostnem sektorju.

6.3

Začeti bi bilo treba ambiciozne pobude za krepitev evropskega državljanstva z izobraževanjem in usposabljanjem, tudi na temo Evrope.

6.3.1

Na vseh stopnjah izobraževanja, od osnovne in srednje šole do univerze, je treba zagotoviti skupno osnovno znanje o Evropi. Učenje jezikov bi bilo treba močno spodbujati na podlagi skupnega referenčnega okvira ravni znanja (posplošiti pobudo Sveta Evrope z uvedbo evropskega jezikovnega „portfolija“). Odprtost Evrope bi bilo treba zagotoviti ne samo s podiplomskimi študiji, temveč predvsem z izmenjavami, pripravništvi in konkretnimi izkušnjami med bivanjem. Prednostno je treba spodbujati tesno medsebojno povezovanje ter evropska šolska in univerzitetna potovanja. Novinarske šole bi morale obsežen del programa posvetiti Evropi.

6.3.2

Mladi bi morali imeti možnost opravljanja privlačnih in poučnih evropskih prostovoljnih civilnih služb na veliko širši ravni kot v izvedenih prvih primerih, ki se jih je doslej udeležilo kakih tisoč mladih. Ta možnost bi koristno dopolnjevala izmenjave študentov v okviru programov Erasmus in Leonardo, ki doživljata velik uspeh z več milijoni udeležencev.

6.3.3

Za spodbujanje občutka evropske pripadnosti bi se znane osebnosti iz sveta kulture ali športa v komunikacijskih kampanjah lahko predstavile kot pristni Evropejci in s svojo osebnostjo ovrednotile občutek in izraz evropske identitete.

6.4

Podobno bi bilo treba spodbujati ambiciozne pobude za ovrednotenje evropske kulture in pospeševati njeno razširjanje v medijih.

6.4.1

Treba bi bilo bolje izkoristiti kulturno bogastvo Evrope s poudarjanjem njenih skupnih temeljev in velike raznolikosti njenih izrazov. Prav tako bi bilo treba spodbujati uporabo izvirnih inačic filmov s podnaslovi ter del in oddaj iz drugih držav članic, kar bi Evropejcem olajšalo učenje in ohranjanje znanja tujih jezikov.

6.4.2

Evropska unija bi morala zlasti spodbujati ustanovitev evropske filmske šole in po zgledu oskarjev uvesti svoje nagrade za svoje najboljše ustvarjalce in umetnike.

6.4.3

Skupna promocija ustanov in sponzorjev bi močno pospešila uspešnost ambicioznih evropskih kulturnih programov z mnogimi gospodarskimi in družbenimi učinki. Priprava privlačnega evropskega statuta na teh področjih bi neposredno prispevala k poglobitvi tega sodelovanja.

6.5

Končno bi bilo treba razmisliti tudi o euru. Zdi se, da države, ki so sprejele euro, menijo, da so s tem dosegle ciljno točko in ne izhodiščne. Državljani v euro območju se lahko upravičeno sprašujejo, ali je tako mišljenje ustrezno.

6.5.1

Zakaj te države na gospodarskem področju ne poglobijo integracije, okrepijo finančnih izmenjav in si prizadevajo za boljšo harmonizacijo na davčnem področju? Zakaj euro skupina, ki jo sestavlja dvanajst finančnih ministrov, danes še vedno ni oblikovala ogrodja gospodarske vlade euro območja, ki bi dopolnjevala politiko Evropske centralne banke, ki je že sedaj zvezna? Zakaj se ne razmišlja o enotni gospodarski in finančni predstavitvi držav z euro območja (MDS, G7 itd.), da bi imela večjo težo zlasti v primerjavi z dolarjem? Zakaj države iz euro območja še niso začele tesno medsebojno sodelovati pri svojih proračunih?

6.5.2

Zakaj je euro skupina zdaj, ko se zahteve po bolj učinkovitem in usklajenem izvajanju lizbonske strategije krepijo, še vedno omejena na gospodarske in finančne ministre ter zakaj ni ustanovila ustreznice za ministre za socialne zadeve? Ali ne bi mogla euro skupina s takšno dvojno strukturo gospodarstvo-finance in socialne zadeve, ki bi se ji lahko pridružili tudi ministri za industrijo, razviti bolj učinkovite pristope h gospodarskim in socialnim reformam, dajati zgled pri spodbujanju raziskav in izvajanju patentne listine Skupnosti ter predložiti skupno poročilo o izvajanju lizbonske strategije skupaj z nacionalnimi poročili?

6.5.3

Seveda se je treba z državljani iz držav euro območja podrobno posvetovati in jih vključiti v takšne izbire, zlasti prek njihovih predstavniških združenj. Prav tako jih je treba spodbujati k razvijanju svojih pobud na področju euro območja. Tako bi euro območje, ki je laboratorij za večjo gospodarsko in socialno integracijo, postalo tudi laboratorij za učinkovitejše evropsko državljanstvo.

6.5.4

Seveda bi bilo treba ob tem paziti, da ne bi škodili koheziji Unije v njeni celoti: države nečlanice euro območja bi bilo treba pravilno obveščati, se z njimi posvetovati in jih po možnosti pritegniti k temu okrepljenemu sodelovanju, ki ga bodo v polni meri izvajale takoj po uvedbi eura.

6.6

Na čisto politični ravni bi nekateri ukrepi prispevali k znatnemu napredku v smeri bolj razvidnega in učinkovitejšega evropskega državljanstva, kot na primer:

6.6.1

izbrati isti dan za splošne neposredne volitve v Evropski parlament; pristen evropski volilni večer po volitvah bi dal razpravam, govorom in komentarjem povsem drugo razsežnost. Politični izzivi bi tako dobili resnično evropski značaj, namesto da jih povsem napačno zapiramo v nacionalni okvir, kot se to večinoma dogaja danes;

6.6.2

uradni praznični značaj 9. maja, dneva Evrope, ki bi si zaslužil postati evropski dela prost dan — ki bi ga lahko države članice po svoji izbiri zamenjale z drugim, doslej dela prostim dnevom –, zlasti s kulturnimi dogodki in programi, v znamenju Evrope;

6.6.3

izvajanje evropske pravice do državljanske pobude, s čimer bi predčasno uveljavili določbe, predvidene v ustavni pogodbi (milijon zbranih podpisov v več državah članicah). Evropska komisija bi se že sedaj lahko zavezala k obravnavi in po potrebi k predaji vseh evropskih predlogov državljanske pobude, ki so dosegli ta prag. Zavezala bi se tudi k javni predstavitvi natančnih razlogov v primeru odločitve, da ne bo upoštevala te pobude.

7.1

Po vseh teh spoznanjih, deklaracijah in listinah lahko povzamemo, da se bolj prepoznavnega in učinkovitega evropskega državljanstva ne določa z zakonom. Evropsko državljanstvo si je treba zaslužiti in ga izvajati. Evropsko državljanstvo se razvija in je gonilna sila. Šele s svojo uveljavitvijo se bo okrepilo. In le z razvijanjem dimenzije „horizontalnega“ sodelovanja v evropski integraciji bo evropsko državljanstvo zagotovilo polno sprejemanje „vertikalne“ dimenzije te strukture in njen nadaljnji obstoj.

7.2

Učinkovito evropsko državljanstvo danes potrebuje sredstva, ki niso samo deklarativna, ampak tudi dejansko učinkovita in jih je doslej primanjkovalo. Evropejcem je sedaj treba dati ta sredstva, ki jih pričakujejo in ki jih bodo znali dobro uporabiti. Ni dvoma, da bodo Evropi uspeli dati novo identiteto, novo dinamiko, konkurenčnost in kohezijo, ki jih ji države članice le stežka zagotavljajo.

7.3

Za spremljanje razvoja teh priporočil in zagotavljanje svojega prispevka k dejanskemu napredku za evropske državljane bi Evropski ekonomsko-socialni odbor moral ustanoviti stalno skupino za dejavno evropsko državljanstvo. Naloge te skupine bodo naslednje:

7.4

Da bi zaznamovali in usmerili začetek spremljanja, bo Evropski ekonomsko-socialni odbor organiziral simpozij o dejavnem evropskem državljanstvu, kot je predvidel v prejšnjem mnenju o akcijskem programu aktivnega državljanstva  (6).