Pritožba, ki jo je 14. septembra 2009 vložila Mineralbrunnen Rhön-Sprudel Egon Schindel GmbH zoper sodbo Sodišča prve stopnje (osmi senat) z dne 8. julija 2009 v zadevi T-226/08, Mineralbrunnen Rhön-Sprudel Egon Schindel GmbH proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli); druga stranka v postopku: Schwarzbräu GmbH

(Zadeva C-364/09 P)

2009/C 267/81

Jezik postopka: nemščina

Stranke

Predlogi pritožnice

Pritožnica predlaga, naj

Podredno k tretjemu predlogu pritožnica predlaga, naj

se znamka Skupnosti št. 505503 „ALASKA“ razglasi za nično vsaj za te proizvode: „mineralne vode in sodavice ter druge brezalkoholne pijače iz razreda 32“.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Obravnavana pritožba je vložena zoper sodbo Sodišča prve stopnje, s katero je bila zavrnjena tožba pritožnice zoper odločbo četrtega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu z dne 8. aprila 2008. S to odločbo je odbor za pritožbe zavrnil zahtevo pritožnice za razglasitev ničnosti besedne znamke Skupnosti „ALASKA“ za vse proizvode, zajete z registracijo (mineralne vode in sodavice ter druge brezalkoholne pijače; sadne pijače in sadni sokovi; sirupi in drugi pripravki za proizvodnjo pijač).

Stranki se v bistvu ne strinjata o vprašanju obstoja absolutnega razloga za zavrnitev registracije, in sicer zahteve po razpoložljivosti označbe geografskega izvora.

Pritožnica s pritožbo graja, da je Sodišče prve stopnje napačno razlagalo člen 7(1)(c) Uredbe (ES) št. 40/94, zlasti glede načel, ki jih je razvila sodna praksa.

V skladu z besedilom zgoraj navedene določbe Uredbe št. 40/94 je registracija znamke Skupnosti izključena že, če jo sestavljajo izključno znaki ali podatki, ki lahko v gospodarskem prometu označujejo geografski izvor proizvodov, zajetih s prijavo. Iz tega naj bi izhajalo, da morajo geografska imena, ki jih lahko uporabijo druga podjetja, za njih ostati razpoložljiva kot označbe geografskega izvora za zadevne skupine proizvodov. Uporaba navedene določbe Uredbe št. 40/94 naj ne bi predpostavljala, da mora obstajati konkretna, aktualna in resna zahteva po razpoložljivosti.

Če bi Sodišče prve stopnje za obravnavani primer uporabilo člen 7(1)(c) Uredbe št. 40/94 in načela, ki jih je razvila sodna praksa, brez pravnih napak, bi moralo ugotoviti, da je Aljaska največji vir pitne vode v Združenih državah Amerike, da upoštevna javnost Aljasko povezuje z naravnim izobiljem čiste vode v različnih oblikah, da proizvodnja mineralne vode na Aljaski poteka v gospodarskem pomembnem obsegu in da se že trži v Skupnosti ter da je treba resno upoštevati nadaljnjo prodajo. Zato naj bi bilo nedvoumno, da bi lahko konkurenti v prihodnje uporabili označbo „ALASKA“ kot navedbo izvora.

Namesto tega pa je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo člena 7(1)(c) Uredbe št. 40/94 in načela iz sodne prakse, saj je s tem, da je opravilo preizkus primernosti, to je ali je trženje mineralne vode iz Aljaske v Skupnosti z gospodarskih vidikov (konkurenčni položaj, transportni stroški) smiselno ali ne, postavilo dodatne zahteve, ki presegajo opisana načela. Te razširjene zahteve naj bi bile v smislu ureditve iz člena 7(1)(c), njegovega besedila in zlasti v smislu načel, razvitih v sodni praksi, previsoko postavljene in naj bi vodile k preširoki razlagi, ki ni v skladu z namenom ureditve iz prava Skupnosti.