15.2.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 48/6

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) meni, da se je treba s pomočjo celovitega pristopa soočiti z demografskimi izzivi tako, da se sprejmejo ukrepi na različnih gospodarskih, socialnih in političnih področjih. Zakonito priseljevanje je del odziva EU na trenutni demografski položaj.

1.2

Notranja mobilnost evropskih državljanov se je zmanjšala in je manjša od priseljevanja državljanov tretjih držav. Odbor meni, da je treba odpraviti ovire in olajšati notranjo mobilnost evropskih delavcev.

1.3

EESO podpira cilj programa Evropa 2020, da se zaposlenost prebivalstva med 20. in 64. letom poveča na 75 odstotkov, in sicer z večjo udeležbo žensk in starejših delavcev ter boljšim vključevanjem priseljencev na trg dela.

1.4

Skupna politika priseljevanja mora temeljiti na strateškem pristopu, ki vključuje srednje- in dolgoročno vizijo, ob upoštevanju vidikov, kot so: demografski okvir, razvoj trgov dela, vključevanje, kulturna raznolikost, temeljne pravice, enaka obravnava, nediskriminacija in sodelovanje z državami izvora.

1.5

Vsaka država članica sama odloča o sprejemu novih priseljencev. EU lahko prispeva pomembno dodano vrednost prek skupne politike in dobro usklajene zakonodaje.

1.6

EU in države članice morajo kljub nekaterim nacionalnim razlikam imeti odprto zakonodajo, ki omogoča priseljevanje z namenom zaposlitve prek zakonitih in preglednih poti, tako za visoko kot za manj kvalificirana dela.

1.7

EESO ob upoštevanju demografskih vprašanj meni, da je treba spremeniti veljavne direktive in pripraviti nove zakonodajne instrumente.

1.8

S sprejetjem Lizbonske pogodbe je začela veljati Listina o temeljnih pravicah, ki bo EU omogočila, da sprejme bolj uravnotežen pristop k zakonodaji o priseljevanju in bolj spoštuje človekove pravice.

1.9

Vendar pa v Evropi naraščajo nestrpnost, rasizem in ksenofobija do priseljencev in manjšin. Politiki, nosilci družbene moči in mediji morajo ravnati odgovorno in z veliko mero politične in socialne taktnosti, da bi preprečili takšna ravnanja. Institucije EU morajo ukrepati odločno, organizacije civilne družbe pa biti zelo dejavne v boju proti tem ideologijam in ravnanjem.

1.10

Evropska zakonodaja o priseljevanju mora zagotoviti enako obravnavo na podlagi načela nediskriminacije.

1.11

Sodelovanje z državami izvora ne bi smelo temeljiti izključno na boju proti nezakonitemu priseljevanju, vračanju in nadzoru nad mejami. Sporazumi bi morali upoštevati interese vseh strani: priseljencev, da se zagotovi spoštovanje njihovih temeljnih pravic, držav izvora, da bi lahko izseljevanje pozitivno prispevalo k njihovemu gospodarskemu in družbenemu razvoju, ter evropskih družb gostiteljic.

1.12

Skupna politika priseljevanja mora vključevati povezovanje, ki je dvosmeren družbeni proces vzajemnega prilagajanja med priseljenci in družbo gostiteljico, in ki ga je treba podpreti s pomočjo dobrega upravljanja v Evropski uniji na nacionalni, regionalni in lokalni ravni. Skupen evropski pristop prinaša veliko dodano vrednost, saj vključevanje povezuje z vrednotami in načeli iz Pogodbe, z enako obravnavo in nediskriminacijo, z Listino o temeljnih pravicah, Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in agendo Evropa 2020.

1.13

EESO predlaga Komisiji, naj zaprosi za pripravo raziskovalnega mnenja o primernosti oblikovanja evropske platforme za dialog za upravljanje delovnih migracij.

2.1

V EU je nekaj manj kot 500 milijonov prebivalcev  (1). V zadnjih desetih letih je bila rast prebivalstva pozitivna, saj se je število prebivalcev povečalo za več kot 18 milijonov (2).

2.2

Vendar pa so med državami velike razlike. Število prebivalcev se je v nekaterih državah zmanjšalo, zlasti na Madžarskem, Poljskem, v Bolgariji in Romuniji. V drugih državah članicah je ostalo enako ali pa se je povečalo, predvsem v Španiji, Franciji, Italiji in Združenem kraljestvu. V nekaterih državah članicah so tudi znatne regionalne razlike.

2.3

Naravna rast prebivalstva je prispevala nekaj več kot 3 milijone novih prebivalcev v EU (3) . Države z največjim absolutnim naravnim prirastkom so Francija, Združeno kraljestvo, Španija in Nizozemska, čeprav je bilo pozitivno gibanje zabeleženo tudi v drugih državah. Največji negativni naravni prirastek pa so imele Nemčija, Bolgarija, Romunija in Madžarska.

2.4

Prebivalstvo EU se stara. Delež prebivalstva pod 15. letom starosti se je s 17,7 % leta 1998 znižal na 15,7 % leta 2008.

2.5

Delež prebivalstva nad 65. letom starosti se je v EU povečal s 15,3 % leta 1998 na 17 % leta 2008. Ta delež se je nekoliko znižal na Irskem in v Luksemburgu, medtem ko je v Nemčiji in Italiji dosegel skoraj 20 %, v Grčiji pa presega 18,5 %.

2.6

Stopnja starostne odvisnosti  (4) v EU je bila v zadnjih desetih letih v večji meri stabilna, saj se je z 49,2 % leta 1998 znižala na 48,6 % leta 2008. Na Danskem, v Nemčiji, Grčiji, Italiji in na Nizozemskem se je ta stopnja v zadnjih letih povečala, v Franciji in na Finskem je ostala stabilna, v drugih državah EU – zlasti tistih, kjer je delež otrok in mladih najbolj upadel – pa se je zmanjšala.

2.7

Celotna stopnja rodnosti  (5) je leta 2006 znašala 1,53 otroka na žensko. V obdobju 1999–2008 se je povečala v vseh državah EU. Še vedno pa je v številnih državah članicah nižja od 1,5 otroka na žensko. Samo v Franciji dosega 2 otroka na žensko.

2.8

Pričakovana življenjska doba ob rojstvu se pri evropskem prebivalstvu zvišuje in znaša v povprečju več kot 82 let za ženske in 76 let za moške.

2.9

Umrljivost dojenčkov  (6) se v večini držav članic zmanjšuje, pri čemer je bilo leta 2006 v celotni EU manj kot 5 smrti na 1 000 živorojenih otrok.

3.1

Evropa je cilj majhnega del mednarodnih migracij, in že leta je veliko ljudi priseljenskega porekla del njenega prebivalstva.

3.2

V Pogodbi – in zato tudi v mnenjih EESO – se priseljevanje nanaša na osebe, ki so državljani tretjih držav.

3.3

Priseljevanje je bilo glavni vzrok za povečanje števila prebivalcev v EU v obdobju 1999–2008. Prispevek neto migracije v EU znaša skoraj 15 milijonov prebivalcev (7). Negativen je samo v Bolgariji, Latviji, Litvi, na Poljskem in v Romuniji. V nekaterih državah članicah je rahlo pozitiven, medtem ko imajo najvišje stopnje priseljevanja v Nemčiji, Španiji, Franciji, Italiji in Združenem kraljestvu. Med letoma 1999 in 2008 je večina držav članic imela pozitiven saldo migracij, z izjemo Bolgarije (- 215 600), Latvije (- 24 700), Litve (- 88 100), Poljske (- 566 100) in Romunije (- 594 700).

3.4

Migracijski tokovi povečujejo število prebivalstva EU. Priseljevanje je vzrok za več kot 80 % povečanja prebivalstva v zadnjih desetih letih.

3.5

V nekaterih državah EU (Italiji, na Malti, v Avstriji in na Portugalskem) je saldo migracij predstavljal več kot 4 % povprečnega števila prebivalstva za to obdobje, več kot 10 % pa na Cipru (11,64 %), v Španiji (12,62 %), na Irskem (10,66 %) in v Luksemburgu (11,08 %). Na drugi strani se je zmanjšanje števila prebivalstva zaradi neto migracije gibalo med 0,75 % v Latviji in 2,62 % v Romuniji.

3.6

Leta 2008 se je število tujcev (državljanov EU in tretjih držav) povzpelo na skoraj 31 milijonov. Nemčija je država z najštevilčnejšim tujim prebivalstvom (več kot 7 milijonov), sledijo ji Španija (5,3), Združeno kraljestvo (4), Francija (3,7) in Italija (3,4); v vseh teh državah, razen v Nemčiji, se je število tujcev leta 2009 povečalo. V Grčiji in Belgiji prebiva skoraj po milijon tujcev, na Irskem, Nizozemskem, v Avstriji in na Švedskem pa po več kot pol milijona.

3.7

V četrtem četrtletju 2009 (8) je skoraj 11 milijonov evropskih državljanov prebivalo v drugi državi članici. Od teh jih je 2,5 milijona prebivalo v Nemčiji, 1,8 milijona v Združenem kraljestvu, 1,6 v Španiji, 1,2 v Franciji in 1,1 milijona v Italiji. V manjšem številu prebivajo tudi v Belgiji (642 900), na Irskem (350 500), v Luksemburgu (191 000), Avstriji (322 200), na Nizozemskem (272 100), v Grčiji (142 500) in na Švedskem (185 700).

3.8

Od četrtega četrtletja 2005 se je število državljanov EU, ki prebivajo v drugi državi članici, povečalo za več kot 2,7 milijona; najbolj priljubljeni cilji teh notranjih premikov so Italija, Združeno kraljestvo in Španija, kjer jih biva po več kot 1,7 milijona.

3.9

Leta 2009 je rast števila tujcev upadla na manj kot milijon, kar je podobno ravni iz leta 2006.

4.1

Prebivalstvo EU se bo po demografskih napovedih Eurostata leta 2018 gibalo med 495 in 511 milijoni, odvisno od prisotnosti ali odsotnosti migracije v prihodnjih letih.

4.2

Ob upoštevanju priseljevanja državljanov tretjih držav naj bi se število prebivalcev v EU leta 2020 povečalo na 514 milijonov in leta 2030 doseglo 520 milijonov. Te napovedi temeljijo na predpostavki, da bo neto migracija vsako leto znašala nekaj manj od 1,5 milijona ljudi.

4.3

Zato naj bi leta 2020 rast števila prebivalcev, vključno z migracijo, dosegla 14 milijonov, od tega 5,3 milijona v Španiji, 4 milijone v Združenem kraljestvu, 1,4 milijona v Italiji, 1,3 milijona v Franciji, skoraj milijon na Irskem, približno pol milijona na Švedskem in v Belgiji ter skoraj pol milijona na Portugalskem. Na drugi strani naj bi prišlo do demografskega upada za več kot 660 000 oseb v Romuniji, 530 000 v Nemčiji in 419 000 v Bolgariji ter več kot 100 000 na Poljskem, Madžarskem, v Litvi in Latviji.

4.4

Leta 2020 se bo število prebivalcev v EU v primerjavi z letom 2008 povečalo za skoraj 845 000 oseb do 14. leta starosti, se zmanjšalo za 2,8 milijona v starostni skupini med 15. in 64. letom ter povečalo za 18,1 milijona v starostni skupini nad 65. letom. Poleg tega se bo za 4,7 milijona zmanjšalo tudi število prebivalcev med 20. in 59. letom starosti. Tako bo napovedana rast prebivalstva EU v glavnem temeljila na povečevanju števila ljudi nad 65. letom starosti, zato bo prebivalstvo postajalo vedno starejše, delež ljudi nad 65. letom starosti pa dosegel 20 % prebivalstva.

5.1

Demografsko spremenljivko na trgu dela bi bilo treba obravnavati z vidika drugih gospodarskih, socialnih in političnih spremenljivk, ki presegajo okvir tega mnenja.

5.2

V obdobju 1998–2008 se je število prebivalstva, ki je glede na starost lahko aktivno, povečalo za 12,1 milijona, in za nekaj manj kot 12 milijonov v skupini med 20. in 59. letom starosti.

5.3

Leta 2009 je bilo v EU zaposlenih približno 218 milijonov ljudi, kar je bilo 3,8 milijona manj kot leto prej. Več kot 24 milijonov (11 %) je bilo zaposlenih začasno. Povprečna starost upokojitve je bila 61,4 leta.

5.4

V četrtem četrtletju 2009 je 5,8 milijona državljanov EU delalo v drugi državi članici, od tega 1,4 milijona v Nemčiji, 1,1 milijona v Združenem kraljestvu, 820 000 v Španiji, 650 000 v Italiji, 540 000 v Franciji, 280 000 v Belgiji, 190 000 na Irskem, 180 000 v Avstriji, 150 000 na Nizozemskem in 125 000 na Švedskem.

5.5

Stopnje aktivnosti so se v EU-15 v obdobju 1998–2008 povečale v vseh starostnih skupinah, vendar z razlikami, ki se gibljejo med eno (15–19 let) in 10 odstotnimi točkami (60–64 let). Stopnje aktivnosti moških se dejansko niso spreminjale, razen v starostni skupini od 50 do 70 let, kjer so se najbolj – za skoraj 10 odstotnih točk – povečale za starostno skupino od 60 do 65 let. Stopnje aktivnosti žensk so se povečale v vseh starostnih skupinah ter zlasti v skupini od 30 do 65 let, s povečanjem za več kot 10 odstotnih točk med 50. in 65. letom starosti.

5.6

V zadnjih nekaj letih se je močno povečalo vključevanje žensk na trg dela, vendar je stopnja aktivnosti žensk še vedno nižja od stopnje aktivnosti moških

5.7

Potencialno aktivno prebivalstvo bo leta 2020 znašalo 361 milijonov, od katerih bo dejansko aktivnih 238 milijonov oseb (9), zaradi česar bo preostalih 123 milijonov ostalo brez zaposlitve. To pomeni 74,2-odstotno stopnjo aktivnosti za starostno skupino 20–64, kar je zaradi sprememb v demografski strukturi nekoliko pod stopnjo iz leta 2008.

5.8

Ob upoštevanju stopnje brezposelnosti (10) bi lahko bilo leta 2020 zaposlenih 221,5 milijona oseb, kar bi za starostno skupino od 20 do 64 let pomenilo 69,3-odstotno stopnjo zaposlenosti.

5.9

Vendar pa agenda Evropa 2020  (11) določa, naj bi se raven zaposlenosti prebivalstva med 20. in 64. letom starosti povečala na 75 %, in z večjim vključevanjem žensk in starejših delavcev ter priseljencev na trg dela.

5.10

Leta 2020 bi se lahko dodatno zaposlilo več kot 17,5 milijona ljudi, če bi za starostno skupino od 20 do 64 let dosegli 75-odstotno stopnjo zaposlenosti. Kljub temu pa bi več kot 76 milijonov ljudi iz te starostne skupine še vedno ostalo brez dela, čeprav je ob tem treba upoštevati, da bi ta podatek vključeval osebe, ki zaradi bolezni in invalidnosti niso sposobne za delo.

5.11

Stopnje zaposlenosti v različnih državah EU se zelo razlikujejo in so leta 2009 segale od najnižje na Malti (manj kot 60 %) do najvišje na Nizozemskem (skoraj 80 %), nekatere države pa že presegajo tudi cilj 75 %. Zato bi povečanje stopnje zaposlenosti v državah z nizkimi stopnjami – pod povprečno stopnjo EU, med katerimi je večina držav članic, ali nad povprečno stopnjo v EU, vendar pod 75 % – lahko pomenilo notranje preseljevanje prebivalstva v EU.

5.12

Eden od dejavnikov povečanja stopenj zaposlenosti je zvišanje izobrazbene ravni prebivalstva. Leta 2008 je bila stopnja zaposlenosti za osebe z univerzitetno izobrazbo v starostni skupini od 15 do 64 let 84-odstotna, v primerjavi z 71 % za osebe s srednješolsko in 48 % za osebe z nižjo izobrazbo. Poleg tega je bila stopnja zaposlenosti diplomantov jasno nad povprečjem 66 %. Izboljšanje izobrazbene ravni je lahko tudi dejavnik povečanja produktivnosti ter lahko prispeva k zadovoljitvi naraščajočega povpraševanja po visoko izobraženih delavcih.

5.13

V trenutni gospodarski krizi trgi dela ne morejo omogočiti zaposlitve vsem za delo sposobnim prebivalcem (avtohtonim in priseljencem), stopnja brezposelnosti pa znaša okoli 10 %. Februarja 2010 je bilo v EU brezposelnih 23,01 milijona za delo sposobnih moških in žensk, kar je 3,1 milijona več kot februarja 2009.

5.14

Prebivalstvo se vse hitreje stara. Zaradi upokojevanja generacije „baby-boom“ iz šestdesetih let se bo število aktivnega prebivalstva v EU zmanjšalo, število oseb nad 60. letom starosti pa se bo povečevalo dvakrat hitreje kot pred letom 2007, tj. za dva milijona na leto, v primerjavi s prejšnjim milijonom na leto.

5.15

Po mnenju Evropske komisije (12) bo pomanjkanje delovne sile po letu 2020 občutnejše, tako da bo Evropa le težko ohranjala raven svoje gospodarske aktivnosti in zaposlenosti. Ta položaj lahko traja več desetletij.

5.16

V nekaterih državah članicah starejše osebe lažje ostanejo aktivne na trgu dela, tako da se dejanska upokojitvena starost približuje zakonsko določeni upokojitveni starosti, prav tako pa se spodbujajo zakonodajne reforme za dvig upokojitvene starosti nad 65 let, kot opozarja Komisija v zeleni knjigi (13).

6.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor meni, da se je treba na podlagi celovitega pristopa soočiti z demografskimi izzivi tako, da se sprejmejo ukrepi na različnih gospodarskih, socialnih in političnih področjih. EU mora med drugim sprejeti ukrepe na področjih zaposlovanja in izobraževanja, izboljšanja trgov dela, pokojninskih sistemov, odnosov med delodajalci in delojemalci, aktivne družinske politike itd.

6.2

Politika priseljevanja je del političnih odločitev, ki jih mora v tem okviru sprejeti EU.

6.3

Odbor poudarja sklepe, ki jih je skupina za razmislek pod predsedstvom Felipeja Gonzáleza zbrala v dokumentu Evropa 2030  (14), v katerem potrjuje, da „se bo z demografskim izzivom Evropske unije mogoče spoprijeti le z dvema dopolnilnima svežnjema ukrepov: s povečanjem deleža aktivnega prebivalstva ter z izvajanjem uravnotežene, pravične in proaktivne politike priseljevanja.“ […]„Tuja delovna sila bo kljub temu v določeni meri pomagala zmanjšati primanjkljaj delovne sile ter znanj in spretnosti v Evropi, EU pa bo morala razviti proaktiven pristop k priseljevanju.“

6.4

EESO je sprejel številna mnenja, v katerih je spodbujal k skupni politiki EU na področju priseljevanja, da bi se ljudem omogočilo, da se prek zakonitih in preglednih postopkov preselijo v Evropo.

6.5

Evropa je cilj nekaterih mednarodnih migracijskih tokov, saj nekatere priseljence, ki iščejo novih priložnosti, privlačita sorazmerna gospodarska blaginja in politična stabilnost.

6.6

EU mora upoštevati, da so mnogi priseljenci zelo podjetni, da ustvarjajo podjetja v Evropi in prispevajo k ustvarjanju novih delovnih mest.

6.7

Mobilnost v EU zaradi dela je manjša od priseljevanja. V zadnjih letih so pravico do prostega gibanja v EU najbolj izkoriščali poljski in romunski državljani. EESO meni, da mora EU spodbujati in olajševati mobilnost evropskih državljanov zaradi dela, zato je treba mrežo EURES okrepiti, in da mora priznavati akademske in poklicne kvalifikacije.

7.1

Oblikovanje skupne politike priseljevanja je zelo težaven proces. Izboljšalo se je sodelovanje v boju proti nezakonitem priseljevanju in trgovanju z ljudmi, sklenjeni so bili nekateri sporazumi s tretjimi državami, oblikoval se je evropski pristop k vključevanju, vendar pa ni bilo prav dosti napredka na področju zakonodaje o sprejemu novih priseljencev zaradi ekonomskih razlogov kot tudi ne na področju pogojev za vstop in prebivanje ter pravic priseljenega prebivalstva.

7.2

Pri razvoju skupne politike priseljevanja je treba upoštevati, da ima vsaka država članica svoje posebne značilnosti (trge dela, pravne sisteme, zgodovinske vezi s tretjimi državami itd.).

7.3

Skupna zakonodaja za sprejem nastaja prek različnih direktiv, ki zajemajo različne poklicne kategorije priseljenih delavcev.

7.4

Evropska podjetja želijo izboljšati mednarodno zaposlovanje visoko kvalificiranih priseljenih delavcev. V skladu s tem je EU sprejela direktivo o modri karti (15), ki jo je Odbor podprl, obenem pa predlagal tudi nekaj sprememb.

7.5

Vseeno pa za ostale vrste dela še ne obstaja skupna zakonodaja, kljub temu, da bo EU v prihodnosti sprejela številne delavce priseljence za opravljanje dejavnosti, ki zahtevajo srednje in nizke kvalifikacije.

7.6

Komisija je v prispevku k stockholmskemu programu predlagala vzpostavitev evropske platforme za delovne migracije, v kateri bi sodelovali socialni partnerji, vendar Svet tega predloga ni podprl. EESO želi, da bi se Komisija z njim posvetovala o koristnosti oblikovanja takšne platforme.

8.1

EU že dve leti razpravlja o predlogu Komisije o okvirni direktivi  (16) o pravicah priseljencev, ki predvideva tudi enoten postopek. Po mnenju EESO je ključnega pomena, da se ta direktiva sprejme v času belgijskega predsedovanja.

8.2

Komisija je 13. julija sprejela dva nova zakonodajna predloga: o sezonskih priseljenih delavcih (17) in o priseljenih delavcih, ki so začasno napoteni v drugo državo članico (18). EESO bo proučil pristop teh predlogov in bo pripravil ustrezni mnenji.

8.3

Skope določbe Direktive 2003/86 o pravici do združitve družine dopuščajo, da nekatere nacionalne zakonodaje te pravice ne zagotavljajo v celoti. Direktivo je treba spremeniti, da bi lahko tudi priseljenci po enem letu zakonitega bivanja organe zaprosili za ponovno združitev družine, da bi tako uresničevali temeljno pravico do družinskega življenja. uresničevali temeljno pravico do družinskega življenja. Odbor tudi meni, da bi morajo ponovno združeni zakonci ali partnerji in polnoletni otroci imeti možnost, da pridobijo delovno dovoljenje. Komisija bo o tem oktobra predstavila zeleno knjigo.

8.4

Že več let velja direktiva o študentih  (19). Odbor meni, da bi morale osebe, ki imajo dovoljenje za bivanje iz te direktive, ob prenehanju veljavnosti tega dovoljenja imeti možnost, da zaprosijo za izdajo delovnega dovoljenja po pospešenem postopku, s podaljšanjem veljavnosti predhodnega dovoljenja za bivanje. Komisija bo leta 2011 pripravila poročilo o izvajanju direktive.

8.5

Prav tako je v veljavi direktiva o raziskovalcih  (20). Odbor meni, da bi bilo treba oblikovati pospešen postopek, da bi te osebe po zaključku raziskovalnega projekta lahko pridobile modro karto za opravljanje dela. Komisija bo leta 2012 pripravila poročilo o izvajanju direktive.

8.6

Treba je odpraviti eno najpomembnejših težav, s katero se soočajo številni priseljenci in podjetja v Evropi: priznavanje akademskih in strokovnih nazivov.

8.7

Odbor meni, da je treba za čim večjo zakonitost in preglednost priseljevanja pri zakonodaji o sprejemu upoštevati tudi dejavnosti, ki se izvajajo v mikropodjetjih in družinah. Zato je EESO v drugem mnenju (21) predlagal uporabo začasnega šestmesečnega dovoljenja za vstop in bivanje, namenjenega iskanju zaposlitve.

8.8

Ob upoštevanju Listine o temeljnih pravicah mora EU vsakomur zagotoviti varstvo človekovih pravic v skladu s svojo zakonodajo in zakonodajo držav članic.

8.9

Človekove pravice so univerzalne in neodtujljive ter ščitijo vse ljudi, ne glede na njihovo stanje in pravni položaj. Zato je EESO pripravil mnenje na lastno pobudo (22), v katerem je predlagal, da ukrepi in zakonodaja EU o priseljevanju in mejah ustrezno spoštujejo človekove pravice.

8.10

Evropska zakonodaja o priseljevanju mora zagotoviti enako obravnavo na podlagi načela nediskriminacije (člen 21 Listine) ter spoštovanje člena 15(3) Listine, ki določa: „Državljani tretjih držav, ki smejo delati na ozemlju držav članic, imajo pravico do enakih delovnih pogojev kot državljani Unije.“

8.11

Enaka obravnava na delovnem mestu se nanaša na delovne pogoje, plačilo, odpoved, varnost in zdravje pri delu ter pravico do članstva v sindikatu in stavke. To velja tudi za enako obravnavo v primeru drugih temeljnih socialnih pravic, kot so: zdravstveno varstvo, pokojninske pravice, zaščita pred brezposelnostjo in usposabljanje.

8.12

EESO z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se v Evropi krepijo rasizem, ksenofobija in nestrpnost. Odbor pozitivno ocenjuje dejavnosti Evropske agencije za temeljne pravice.

8.13

EESO meni, da bodo nekateri migracijski projekti začasni in v nekaterih primerih krožnega značaja, vendar izkušnje kažejo, da je velika večina migracijskih projektov stalnih in dolgoročnih, zato morajo evropske politike in zakonodaja vedno spodbujati spoštovanje človekovih pravic, varnost pravnega statusa priseljencev, vključevanje in ponovno združevanje družin.

8.14

EU in države članice lahko z državami izvora sklenejo sporazume o sistemih krožnega priseljevanja, ki bi olajšali priseljevanje na podlagi preglednih postopkov. EESO podpira partnerstva za mobilnost, ki so bila vzpostavljena v sodelovanju z nekaterimi državami izvora. Vendar morajo biti sporazumi po mnenju Odbora uravnoteženi, da bi imeli pozitiven učinek za vse: priseljence, države izvora in države EU.

8.15

Da bi sistem krožnega priseljevanja lahko deloval, mora zakonodaja Skupnosti ponuditi zelo prilagodljiva kratkoročna dovoljenja, skupaj z določbami glede vračanja in jamstvi za nadaljnjo zaposlitev v prihodnjih letih. Na ta način bodo številni priseljenci uporabili zakonite poti in ne bodo ostajali v Evropi nezakonito, ko jim bo poteklo dovoljenje za bivanje.

8.16

EESO predlaga, da se pogosteje izdajajo začasna dovoljenja za obdobje od treh in devetih mesecev, katerih veljavnost se lahko podaljša na tri, štiri ali pet let. Takšni postopki zahtevajo finančna in logistična sredstva ter sodelovanje med delodajalci in organi držav izvora in sprejema kot tudi sindikati.

8.17

Odbor želi opozoriti, da krožno priseljevanje otežuje socialno povezovanje in vključevanje. Prav tako ne spodbuja k vzpostavljanju tesnih vezi med delavci in podjetji ali k udeležbi v sindikatih. Poleg tega otežuje usposabljanje.

8.18

Ureditev začasnega bivanja lahko vključuje sporazume za usposabljanje in priznanje poklicnih kvalifikacij. Tako bodo lahko začasni priseljenci, ki delajo v Evropi, izboljšali svoje kvalifikacije, po vrnitvi pa povečali svoje možnosti za zaposlitev.

8.19

Trenutno velja, da priseljenci s stalnim statusom v okviru direktive o rezidentih za daljši čas  (23) izgubijo svoj zakoniti status, kadar zapustijo državo za več kot 12 mesecev.

8.20

Da se olajšajo kroženje priseljencev ter pobude za ustanavljanje podjetij in ustvarjanje delovnih mest v državi izvora, mora evropska zakonodaja o priseljevanju ljudem omogočiti, da za daljše obdobje (vsaj tri leta) ohranijo pravico do stalnega bivanja ter da vrnitev ne bo pomenila izgube njihovega dovoljenja za delo in bivanje v Evropi.

8.21

Treba je zagotoviti jamstva glede pokojninskih pravic, pridobljenih v EU, in sicer s sklenitvijo vzajemnih sporazumov z državami izvora ter ratifikacijo Konvencije ILO št. 157.

8.22

Odbor predlaga, da države članice EU ratificirajo konvenciji ILO št. 97 in 143 o pravicah priseljenih delavcih. Prav tako morajo države članice EU pristopiti k Mednarodni konvenciji (24) o varstvu pravic vseh delavcev migrantov in članov njihovih družin, kot je EESO predlagal v mnenju na lastno pobudo (25).

9.1

EESO je predlagal (26), da bi morala EU v okviru zunanje politike spodbujati oblikovanje mednarodnega zakonodajnega okvira za migracije.

9.2

Trenutno je EU podpisnica različnih instrumentov o sosedstvu in pridružitvi. EESO meni, da bi bilo treba v teh dogovorih okrepiti poglavje o migraciji in mobilnosti. Prednostnega pomena je, da se izvajajo sporazumi o gibanju oseb med EU in sosednjimi državami, s katerimi ima EU že vzpostavljeno gospodarsko in politično sodelovanje.

9.3

Odbor je sprejel dve mnenji (27), v katerih predlaga ukrepe, s katerimi bi priseljevanje v Evropo lahko spodbujalo gospodarski in družbeni razvoj v državah izvora.

9.4

Usposabljanje v državi izvora lahko olajša politiko priseljevanja in prispeva k upravljanju priseljevanja, ob upoštevanju strokovnih potreb v evropskih podjetjih.

9.5

EESO predlaga, da se sklenejo sporazumi med EU in državami izvora, da se olajša priznanje strokovnih nazivov in usposabljanje v državah izvora.

9.6

Treba je preučiti možnost, da bi EU in države članice financirale programe usposabljanja v državi izvora ter s tem prispevale k razvoju kakovostnih izobraževalnih struktur. Nazive, pridobljene v okviru teh programov, bi bilo treba priznati kot evropske nazive. Ti programi usposabljanja bi morali biti povezani s pospešenim postopkom za pridobitev dovoljenja za delo in bivanje.

10.1

Med cilji agende Evropa 2020 je tudi vključevanje. Vključevanje je dvosmeren družbeni proces vzajemnega prilagajanja, ki poteka v zapletenih odnosih med posamezniki in skupinami. Procesi vključevanja počasi potekajo v družbenih strukturah (v družini, v šolah in na univerzah, v soseskah in mestih, na delovnem mestu, v sindikatih, podjetniških organizacijah, verskih, kulturnih in športnih ustanovah itd.).

10.2

Sad sodelovanja med Evropsko komisijo in EESO je Evropski forum za vključevanje, ki je bil ustanovljen, da bi civilni družbi in organizacijam priseljencev omogočil sodelovanje pri politikah EU glede vključevanja.

10.3

EESO je v zadnjih letih pripravil različna mnenja za spodbujanje politik vključevanja ter ustanovil stalno skupino za spodbujanje vključevanja in krepitev odnosov z organizacijami civilne družbe in forumom.

10.4

EESO je sprejel novo mnenje na lastno pobudo (28) Vključevanje in socialna agenda, da bi se v okviru agende Evropa 2020 in nove evropske agende za socialno politiko okrepil cilj vključevanja tako, da bi več pozornosti namenjali družbenim učinkom priseljevanja, položaju priseljencev pri zaposlovanju, vključevanju v družbo, enakosti spolov, revščini, izobraževanju in usposabljanju, zdravju, socialnemu varstvu ter boju proti diskriminaciji.

10.5

Špansko predsedstvo je prav tako zaprosilo EESO, da pripravi raziskovalno mnenje o vključevanju priseljenih delavcev. Mnenje (29) analizira pomen, ki ga imajo zaposlovanje, enaki delovni pogoji, enake možnosti in enaka obravnava za priseljevanje. Prav tako vsebuje priporočila za evropske in nacionalne organe kot tudi socialne partnerje.

10.6

Ministrska konferenca 15. in 16. aprila 2010 v Zaragozi je Komisijo pozvala, naj pripravi novo agendo za vključevanje. EESO s Komisijo sodeluje pri pripravi informativnega poročila o novih izzivih vključevanja, v katerem predlaga, da se v novi agendi okrepita državljanska udeležba oseb priseljenskega izvora in njihovo sodelovanje v demokratičnem procesu.

10.7

Dvostranski pristop od vlad zahteva, da poskrbijo, da bodo nacionalne zakonodaje olajševale dodeljevanje državljanstva priseljencem, ki zanj zaprosijo, in da bodo postopki pregledni.

10.8

EESO je v mnenju na lastno pobudo (30), ki ga je pripravil za konvencijo, zadolženo za pripravo ustavne pogodbe, predlagal dodelitev evropskega državljanstva državljanom tretjih držav z dolgotrajnim statusom rezidenta.

10.9

Skupaj z demografskim izzivom se morajo EU in države članice soočiti z drugim velikim političnim in družbenim izzivom: vključevanjem novih državljanov, ki imajo enake pravice in dolžnosti, zaradi česar morajo pravice iz nacionalnega in evropskega državljanstva vključevati ljudi priseljenskega porekla, ki Evropi prispevajo veliko etnično, versko in kulturno raznolikost.

11.1

EESO želi opozoriti, da v EU prebiva več sto tisoč oseb z neurejenim upravnim statusom, ki delajo na črno, so v uradni družbi „nevidni“ in ne morejo uživati temeljnih pravic.

11.2

Dokument skupine za razmislek Evropa 2030 predlaga, da bi bilo treba „uskladiti pravice nezakonitih priseljencev v vsej EU.“ EESO predlog podpira.

11.3

Kot je EESO predlagal tudi v drugih mnenjih (31), je treba olajšati urejanje osebnega položaja nezakonitih priseljencev, ob upoštevanju delovne in socialne zakoreninjenosti, na podlagi zaveze Sveta EU v okviru Evropskega pakta o priseljevanju in azilu (32).