17.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 65/46

1.1

V okviru skupne ribiške politike (SRP) so bila skupna podjetja prvič opredeljena v Uredbi št. 3944/90 kot: „Skupna podjetja […] so vsa zasebnopravna podjetja, ki se jih udeležujejo eden ali več ladjarjev iz Skupnosti ter eden ali več partnerjev iz tretje države, s katerimi ima Skupnost stike, in so povezani v okviru podjetniške pogodbe; namen teh podjetij je, da izkoriščajo ribolovne vire, ki sodijo v suverenost in sodno oblast teh držav, in/ali morebiti izboljšajo njihovo izkoriščanje, pri čemer se kot primarni cilj upošteva oskrba trga Skupnosti  (1).“ V 90. letih se je skupna ribiška politika močno razvila. Zanjo se je uveljavil pojem „modra Evropa“. Danes spet postaja aktualna, razprava o možnosti skupne pomorske politike pa SRP daje še širšo vizijo.

1.2

Iz ustreznih členov v točki 2.1.2 tega mnenja navedene uredbe je razvidno, da se med nadaljnjim razvojem SRP instrument skupnih podjetij ni preverjal, in je zato ostal izključno strukturnopolitična alternativa za razrez ali končni izvoz ladij. Veljavni predpisi so zato služili kot čisto finančni nadzorni mehanizmi.

1.3

Skupna podjetja v ribiškem sektorju so več kot le strukturnopolitični instrumenti — predstavljajo nosilce vrste ciljev, ki so jasno opredeljeni v različnih dokumentih in pravnih predpisih EU: oskrba trgov, politika sodelovanja, zaposlovanje in regionalni razvoj, spodbujanje trajnostne ribiške politike, aktivno sodelovanje EU v posameznih regionalnih ribiških organizacijah in na splošno udeležba v trajnostnih investicijskih projektih v različnih državah in na različnih trgih, ki se jih države članice udeležijo v obliki kapitala in strokovne pomoči.

1.4

Po reformi skupne ribiške politike skupna podjetja vsekakor nimajo več nobene strukturnopolitične funkcije, vendar ni mogoče prezreti (kot je navedeno v nadaljevanju), da trenutno ni nobenih posebnih okvirnih predpisov za skupna podjetja na področjih pristojnosti in političnih področjih EU.

1.5

Odbor je v mnenjih, za katere je zaprosila Komisija, zmeraj zastopal stališče, da je treba skupna podjetja v ribiškem sektorju prilagoditi novi skupni ribiški politiki. To je izrazil v mnenju o predlogu uredbe Sveta o izvajanju reforme SRP (2). V mnenju o Evropskem skladu za ribištvo (3) (v zvezi s predlogom za ustrezno uredbo Sveta (4)) je Odbor to stališče potrdil in ga tudi javno zastopal pred komisarjem za ribištvo, ko se je le-ta 16. julija 2005 udeležil seje strokovne skupine NAT. Komisar se je z njim seznanil in zagotovil, da bo Komisija to vprašanje preučila.

1.6

V tem mnenju želi Evropski ekonomsko-socialni odbor nadalje utrditi svoje dosedanje stališče in predložiti potrebne argumente za nov pristop do pravega namena skupnih podjetij v ribiškem sektorju ter v skladu s tem tudi vsebinsko spremeniti zanje veljavna pravila. Pri tem izhaja iz uradnih dokumentov in njihove stvarne podlage.

1.7

Upa, da bo predlaganemu novemu pristopu, ki ima namen spodbuditi drugačen odnos, sledil potreben korak, tj. osnutek obširnih posebnih pravil za to vrsto podjetij, ki so edinstvena v svetovni trgovini in Evropski uniji v mednarodnih odnosih odpirajo čisto posebne možnosti trgovanja.

2.1.1

Skupna podjetja v ribiškem sektorju so bila z Uredbo Sveta št. 3944/90 o spremembi Uredbe Sveta št. 4028/86 uvedena v pravo Skupnosti kot instrument za zmanjšanje ribolovne zmogljivosti ribiškega ladjevja Skupnosti. S tem je bila po eni strani povezana obveznost oskrbe trga EU kljub pomanjkanju ribolovnih virov v vodah Skupnosti, po drugi strani pa prepoved dostopa do izključnih ekonomskih con tretjih držav. Koncept se osredotoča na štiri vidike: zmanjšanje presežnih zmogljivosti, jamčenje dobave, deloma ohranitev delovnih mest ter uresničevanje političnih in trgovinskih sporazumov s tretjimi državami (5). Za izvajanje teh ukrepov je Komisija sprejela Uredbo št. 1956/1991 (6).

2.1.2

S sprejetjem uredb Sveta (EGS) št. 2080/93 (7) in št. 3699/93 (8) je bilo upravljanje in financiranje skupnih ribiških podjetij vključeno v Finančni instrument za usmerjanje ribištva (FIUR). V skladu z načelom subsidiarnosti so bile doslej države članice pristojne za izbor, upravljanje in spremljanje projektov ter za izplačilo subvencij. Subvencije so na začetku ustrezale premijam za razrez ali izvoz ladij, sedaj pa znašajo 80 % premije, ki se nameni za razrez ladje. Ladjar EU je lahko upravičeno domneval, da razlika med premijo za razrez ter subvencijo za izvoz in predajo ladje skupnemu podjetju obstaja zaradi nadaljnjega dobrega odnosa med EU in novim skupnim podjetjem, kateremu predaja ladjo oz. ladje. Ta načela so veljala tudi v Uredbi Sveta št. 2468/98 z dne 3. novembra 1998 (9) o spremembi Uredbe št. 3699/93 ter v Uredbi Sveta št. 2792/1999 z dne 17. decembra 1999 (10), ki skupno podjetje enostavneje opredeljuje kot „trgovsko podjetje z enim ali več partnerji iz tretje države, v kateri je ladja registrirana“ (11).

2.2.1

Zelena knjiga o prihodnosti skupne ribiške politike (12) priznava tako sedanje presežne zmogljivosti ribiškega ladjevja EU kot globalizacijo v ribiškem sektorju in upravičena prizadevanja mnogih držav v razvoju, da bi razvile lastni ribiški sektor. Glede na te tri glavne točke in zaradi kapitalsko zelo intenzivnih investicij v ribiškem sektorju (ladjevje, pristanišča, hladilne naprave, predelovalna podjetja itd.), ki jih zelena knjiga prav tako priznava, bi morala steči obširnejša tematska razprava o pomenu skupnih podjetij v ribiškem sektorju, kot so jo obravnavali takratni uradni dokumenti (13).

2.2.1.1

Skupna podjetja v ribiškem sektorju so za EU instrument za sodelovanje z državami v razvoju in vlaganje sredstev v razvoj tamkajšnjega ribiškega sektorja s ciljem, da bi se tako pospešilo oblikovanje ali rast celotnega gospodarstva. Dobava ribiškega ladjevja skupnim podjetjem ne zadeva le samega ribištva, temveč pospešuje tudi razvoj drugih sektorjev, npr. pristaniške dejavnosti, storitev (popravila, ladjedelništvo in strojništvo, dobava živil, pošiljanje, natovarjanje, pretovarjanje in raztovarjanje, oskrba posadke, prevozi itd.), vzdrževanja hladilne verige (v skladu s predpisi zakonodaje Skupnosti o varnosti živil s pomočjo investicij v drage hladilne naprave), upoštevanja higienskih predpisov za živila in nazadnje tudi oblikovanje ribiške predelovalne industrije.

2.2.1.1.1

S tem instrumentom je mogoče na mnogih ladjah v Evropi ustvariti kakovostna delovna mesta za posadko na srednjih in višjih pozicijah, hkrati pa tudi številna delovna mesta na ladjah in v podjetjih, ki se razvijejo okrog njih. Ta delovna mesta ponujajo domačim ribičem, ki jim sicer ne preostane drugega kot pogosto neučinkovita in zaradi pomanjkanja nadzora, skladiščenja, trženja itd. ter za lokalne ribiške vire pogosto škodljiva tradicionalna ribiška opravila, dobro možnost za zaposlitev in dohodek.

2.2.1.2

Ustvarjanje vrednosti na kraju samem in izvoz v posamezni državi predhodno obdelanega ali neobdelanega ulova omogoča oblikovanje mednarodnih vrednostnih verig, v katerih se povečanje vrednosti pravičneje porazdeli. Hkrati ta država doseže eksponentno rast bruto domačega proizvoda in dohodek na prebivalca v ribiškem sektorju. Kjer se je doslej razvilo le obalno ribištvo s pomanjkljivimi higienskimi in tržnimi pogoji, se sedaj postopno oblikuje razvit ribiški sektor.

2.2.1.3

Skupna podjetja so se morala kot oddolžitev za investicije ladjarjev in podjetij v ribiškem sektorju, držav članic in Evropske unije (v obliki subvencij) obvezati k primarni oskrbi evropskih trgov. Tako je zagotovljena dobava na deficitarnem trgu Skupnosti, na katerem povpraševanje po ribah zaradi priporočil o zdravi in raznoliki prehrani, ki jih redno posredujejo znanstvene in javne ustanove, nenehno narašča. Pri oskrbi trga EU je treba strogo upoštevati predpise Skupnosti o živilih.

2.2.1.4

Dejavnost skupnih podjetij na območjih, odvisnih od ribištva, omogoča zagotovitev ravni zaposlovanja v ribiški industriji v Evropski uniji sami, saj se osrednje podružnice, tehnične naprave in distribucijska podjetja ohranjajo v Evropi, delovna mesta pa nastajajo v pomožni industriji, bodisi zato, ker morajo velike ribiške ladje vsaka štiri leta opraviti predpisani remont v svojih domačih pristaniščih v Evropi, bodisi neposredno tako, da se verige znanja v zvezi z zgoraj navedenimi storitvami oblikujejo na kraju samem.

2.2.1.5

Skupna podjetja dobavljajo Evropski uniji zanesljive podatke za spremljanje in nadzor ulova v vodah pod suverenostjo tretjih držav ali v mednarodnih vodah, ker obstajajo ustrezni pravni sporazumi z ribiškimi podjetji v državah izvora. Zato mora imeti Evropska unija učinkovito vlogo v pristojnih regionalnih ribiških organizacijah, ki so del organizacije FAO (14) (pristojne strokovne organizacije ZN) ali so organizirane pod njenim pokroviteljstvom. To omogoča zahteva, da morajo skupna podjetja vsakega pol leta državam članicam posredovati podatke o ulovu, da lahko Komisija, države članice in Računsko sodišče opravijo ustrezen finančni nadzor.

2.2.1.6

Poleg tega skupna podjetja omogočajo zastopanje ribiških interesov Evropske unije v mednarodnih vodah in ribjih loviščih. Ribiški sektor EU na osnovi v uredbah določenih zahtev jamči kakovost za trajnostni ribolov, vzdrževanje in upravljanje virov, varnost na krovu, nadzor, varnost živilske verige itd. To bo preprečilo ali vsaj zmanjšalo škodljive učinke tujega ribiškega ladjevja, ki niti ne spodbuja razvoja ribiškega sektorja in industrije v tretjih državah niti ne jamči kakovosti proizvodov, ki so navsezadnje namenjeni Evropski uniji, in nima ustreznega nadzora in odgovornosti pri gospodarjenju z viri.

2.2.1.7

S skupnimi podjetji lahko Evropska unija v državah, s katerimi ima sklenjene sporazume o ribištvu in v katerih delujejo skupna podjetja ali podjetja, ki jih nadzoruje Evropska unija, končno učinkovito in trajnostno prispeva k oblikovanju lokalnega ribiškega sektorja. Ta ribiški sektor je zaradi nenehne oskrbe trgov z morskimi proizvodi uporaben tako za tretje države kot za Evropsko unijo.

2.2.2

Teh argumentov pa že omenjena zelena knjiga ne navaja — tudi posredno ne — niti v točki 3.9, ki obravnava mednarodno razsežnost SRP (15), niti v točki 5.8 o „zunanji ribiški politiki“ (16). Skupna podjetja niti enkrat niso omenjena kot učinkovit instrument za izvajanje načel ribiške politike iz zelene knjige, čeprav so bila do leta 2002 predmet obsežnih tozadevnih predpisov Skupnosti, kot obširno navaja to mnenje.

2.2.3

Dejstvo, da so skupna podjetja praktično popolnoma izključena iz SRP, se kaže v tem, da je Komisija zadnje poročilo s podrobnimi tozadevnimi podatki zahtevala leta 2001, ladje, ki jih uporabljajo skupna podjetja, pa v njem niso bile posebej obravnavane (17). Pred tem je obstajalo posebno poročilo za ocenjevanje skupnih podjetij v smislu strukturnopolitčnih ukrepov na področju ribištva (Etude de bilan des sociétés mixtes dans le contexte des interventions structurelles dans le domaine de la pêche), ki je bilo predloženo 16. junija 2000. Iz teh dokumentov je razvidno, da sedaj obstaja približno 300 skupnih podjetij s skupaj več kot 600 ribiškimi ladjami. Za ta podjetja pa sedaj ni veljavnih pravnih predpisov Skupnosti v ribiškem sektorju in se nahajajo v pravni praznini. Upoštevajo se kot tuja podjetja z udeležbo partnerjev iz Skupnosti. Do Evropske unije so sicer zavezana k prednostni oskrbi in rednemu posredovanju podatkov, vendar imajo pravico le do varnosti, ki jim jo omogoča dvostranski sporazum o vzajemni varnosti investicij med državo članico izvora in upravičeno tretjo državo.

2.3.1

Priprave končne verzije navedene zelene knjige so se že začele, ko sta bili objavljeni Uredba Sveta (ES) št. 1263/1999 z dne 21. junija 1999 o Finančnem instrumentu za usmerjanje ribištva (18) in Uredba Sveta (ES) št. 2792/1999 z dne 17. decembra 1999 o določitvi podrobnih pravil in sporazumov glede strukturne pomoči Skupnosti v ribiškem sektorju (19). S tema uredbama je bil podaljšan pravnomočen obstoj skupnih podjetij v ribiškem sektorju v okviru FIUR do poteka roka, tj. do 31. decembra 2006.

2.3.2

Toda Uredba Sveta (ES) št. 2369/2002 z dne 20. decembra 2002 o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 2792/1999 z dne 17. decembra 1999 o določitvi podrobnih pravil in sporazumov glede strukturne pomoči Skupnosti v ribiškem sektorju (20) je od 31. decembra 2004 praktično ukinila skupna podjetja iz strukturne politike Skupnosti. Skupna podjetja pa bodo ostala del pravnega reda Skupnosti, dokler jih zavezujejo predpisi, ki so veljali v času njihove ustanovitve, vendar ni posebnega pravnega predpisa, ki bi jim določal srednje- in dolgoročni okvir.

2.3.3

Načelo, ki je podlaga za ukinitev subvencij skupnim podjetjem v ribištvu in za črtanje vseh sklicev nanje v pravnih predpisih, je mogoče najti v peti uvodni izjavi nazadnje navedene uredbe, v skladu s katero bi bilo treba odobriti finančno podporo Finančnemu instrumentu za usmerjanje ribištva (FIUR) predvsem za zmanjšanje zmogljivosti z razrezom ribiških ladij. Sedaj je zmanjšanje ribiških zmogljivosti le eden izmed mnogih ciljev politike Skupnosti, za katere pa so skupna podjetja pravzaprav ustrezni nosilci in bi to lahko ostala tudi v prihodnje, kot je razloženo spodaj.

3.1

Namen nadaljevanja posebnih ukrepov za skupna podjetja v ribiškem sektorju v okviru SRP

3.1.1

Ukinitvi zanje veljavnih predpisov je treba ugovarjati, saj skupna podjetja v ribištvu temeljijo na gospodarskem konceptu, ki posebej dobro ustreza globaliziranemu gospodarstvu, kajti po eni strani to pomeni dobro možnost za prihranek stroškov, saj so stroški v upravičeni državi ponavadi nižji kot v izvorni državi članici, po drugi strani pa to omogoča prenos tehnologije, ustvarjanje in delitev dodane vrednosti, dostop do virov in oskrbo trgov.

3.1.2

Po eni strani skupna podjetja omogočajo ohranjanje delovnih mest na morju in na kopnem na območjih Evropske unije, ki so vezana na ribiški sektor, po drugi strani pa v tretjih državah, kjer imajo ta podjetja svoj sedež, ustvarjajo nova delovna mesta za višje usposobljene delavce, k čemur sodijo tudi ukrepi za redno in nadaljnje izobraževanje zaposlenih v namembni državi.

3.1.3

Skupna podjetja v ribiškem sektorju so bila v okviru strukturnopolitičnih ukrepov v ribištvu uvedena v zakonodajo Skupnosti leta 1990. Od takrat je minilo 15 let, v tem času pa so se zmeraj izkazala za uporaben instrument. Z neprimernim neupoštevanjem skupnih podjetij in njihovo izključitvijo iz SRP Komisije ter iz predpisov, ki veljajo od 1. januarja 2005, Evropska unija izgublja učinkovit instrument za gospodarsko sodelovanje s tretjimi državami — večinoma državami v razvoju — poleg tega pa krši načelo zaupanja, na katerem bi morali temeljiti odnosi med evropskimi podjetji in institucijami Skupnosti.

3.1.4

Skupna podjetja v ribiškem sektorju je mogoče in jih je v dvostranskih in večstranskih sporazumih o sodelovanju s tretjimi državami treba upoštevati kot posebno poglavje, pri čemer je njihov poseben položaj treba izraziti s konkretnimi določbami, tako glede samega ribištva kot tudi z vidika spodbujanja in varstva evropskih investicij v tujini, carin, zaposlovanja, davčnega prava itd.

3.1.5

Ribiška skupna podjetja je v skladu z veljavno pravno podlago sicer mogoče uvrstiti med t. i. partnerske sporazume, toda v praksi doslej ni bilo nobenega omembe vrednega rezultata. Zato bi bilo treba pristojnosti, ki so sedaj porazdeljene po Komisiji (generalni direktorat za razvoj, sodelovanje in ribištvo), uskladiti s pravnim predpisom, ki bo podjetnikom in akterjem v tem sektorju dal jasna merila, kako naj ravnajo v okviru teh sporazumov ali drugih obstoječih instrumentov, da bodo dosegli navedene praktične rezultate.

4.1

Odbor priporoča, da se skupna podjetja, ki niso predvidena kot strukturnopolitična alternativa za razrez ribiških ladij v okviru uravnavanja zmogljivosti ladij, upoštevajo pri tekočem pregledu skupne ribiške politike, in da se v skladu s sklepi Sveta z dne 19. julija 2004 (21) prizna vloga teh podjetij kot instrumenta za oskrbovanje trgov in za obsežne posege v ta sektor. Evropska unija lahko uporabi ta instrument v okviru svojih lastnih pristojnosti, mednarodnih in regionalnih obveznosti ter dvostranskih sporazumov za učinkovito uresničevanje skupne ribiške politike v skladu z načeli FAO in STO, vendar mora pri tem poskrbeti, da ne pride do povečevanja ribolovnih zmogljivosti, ki bi lahko povzročilo prelov.

4.2

Zato Odbor meni, da:

4.2.1

bi morala Komisija v obliki študije podrobno raziskati sedanji položaj in zmogljivosti skupnih podjetij v ribiškem sektorju in narediti bilanco, nato pa drugim institucijam Skupnosti in zadevnim sektorjem posredovati svoje sklepe;

4.2.2

bi bilo treba v veljavnih pravnih predpisih Skupnosti predvideti potrebne določbe in postopke, ki bodo skupnim podjetjem v ribiškem sektorju pri dejavnosti v okviru dvostranskih in večstranskih sporazumov s tretjimi državami dolgoročno zagotovila pravno varnost in stabilnost, hkrati pa upoštevala posebnosti njihove dejavnosti in njeno uporabnost za gospodarjenje z ribolovnimi viri, oskrbovanje trgov, ustvarjanje delovnih mest na območjih, odvisnih od ribolova, ustvarjanje dodane vrednosti, sodelovanje in mednarodno trgovino.