20.5.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/115

1.1

EU je v preteklih letih zasledovala tri glavne cilje:

Ključna zakonodaja na teh področjih zajema revidirane direktive o trgu električne energije in plina, ki odpirajo trg za negospodinjske uporabnike od sredine leta 2004 in vse uporabnike od leta 2007. Leta 2001 je bila o zagotovitvi dobave električne energije objavljena zelena knjiga, ki je poudarila upravljanje povpraševanja kot ključno dejavnost, pomembno tako za zagotovitev dobave kot tudi za boj proti klimatskim spremembam.

1.2

Zanesljiva dobava energije po zmernih cenah je pomemben pogoj za gospodarsko rast in blaginjo državljanov Evrope. Zato je EESO v svojem mnenju podprl cilje Komisije in njen pristop.

1.3

Predlog za direktivo o učinkovitosti končne rabe energije in energetskih storitvah je Komisija predstavila kot del paketa predlogov v zvezi z energetsko infrastrukturo in zagotovitvijo dobave. Komisija opozarja, da se v zvezi s tem ne sme prezreti vprašanja o ravnovesju povpraševanja in ponudbe. Temeljni vzrok za večji poudarek mrež je rast povpraševanja, na katero se je mogoče deloma odzvati z upravljanjem povpraševanja.

1.4

Učinkovitost končne rabe energije ali ohranjanje energije je že dolgo priznan in pomemben element energetskega trga. Manjša poraba energije prihrani denar in z manjšo potrebo po pridobivanju in investicijah v novo proizvodnjo, prenos in distribucijo neposredno prispeva k zagotovitvi dobave in pogosto tudi k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov.

1.5

Za boljšo energetsko učinkovitost obstaja precej potenciala. Sporočilo se nanaša na raziskave, ki povprečno kažejo, da je končno rabo energije v EU mogoče zmanjšati za vsaj 20 %, ne da bi bilo za to treba zmanjšati udobje ali povečati stroške. Potencial učinkovitosti za porabo električne energije je na splošno nižji kot ta skupna številka, za druge vire energije pa višji.

1.6

V sporočilu, ki spremlja energetski paket, Komisija ugotavlja, da se bo prihodnja rast povpraševanja po električni energiji uravnavala z upravljanjem povpraševanja. Nekaj novih investicij bo vendarle potrebnih za obnovitev dotrajanih elektrarn. Komisija izhaja iz tega, da bo večino pridobila iz obnovljivih virov energije in majhnih obratov, ki združujejo funkcije toplarn in elektrarn.

1.6.1

Odbor se ne more strinjati s tem opisom prihodnjih usmeritev in potreb v sektorju električne energije. Od sporočila o zagotovitvi dobave je treba pričakovati veliko bolj jasne in realistične informacije o prihodnjih usmeritvah in možnostih. Zlasti če je na voljo več boljših informacij in scenarijev, vključno z materialom, ki ga proizvaja Komisija sama. Izogibanje jasnim in realističnim, četudi za nekatere neljubim, osnovnim informacijam nikomur ne koristi.

1.6.2

Zelo grob preračun lahko prikaže širino problema in možnosti za njegovo rešitev. Povpraševanje po električni energiji v EU narašča s stopnjo od 1 do 2 % na leto. Cilj EU za povečanje pridobivanja električne energije iz obnovljivih virov pomeni letno povečanje za 1 %. Predlagani cilj energetske učinkovitosti bi pomenil zmanjšanje letne rasti za 1 %. Obnovljivi viri energije in energetska učinkovitost bi tako lahko predstavljali odziv na rast povpraševanja in poleg tega bi bilo morda treba pokriti veliko manj kot 1 % sedanje zmogljivosti na leto. Elektrarne delujejo od 30 do 50 let, kar teoretično pomeni, da bi jih bilo treba nadomeščati s povprečno letno stopnjo 3 %. Mednarodna agencija za energijo (IEA) ugotavlja, da bo potreba po novih elektrarnah v EU v prihodnjih 20 letih znašala več kot 200.000 MW.

2.1

Cilj predloga Komisije je, da s povečanjem energetske učinkovitosti vsako leto prihrani 1 % več energije v vsaki državi članici. 1 % energije za prihranek je izračunan na osnovi povprečne letne porabe energije v državah članicah v preteklih petih letih. To bo leta 2012 pomenilo približno 6 % prihranjene energije. Države članice bi se obvezale, da bodo v skladu z določbami direktive poročale in preverjale, ali se ta količina energije vsako leto do leta 2012 zares prihrani. Poraba energije v državah članicah sicer še lahko raste, toda z nižjo stopnjo kot brez teh ukrepov.

2.2

Osnutek direktive spodbuja ukrepe za energetsko učinkovitost in je usmerjen v spodbujanje trga za energetske storitve, kot so razsvetljevanje, ogrevanje, topla voda, prezračevanje itd. Države članice bi se obvezale k spoštovanju dveh ciljev za varčevanje energije in zagotovitvi, da bodo dobavitelji energije v obdobju 2006 do 2012 opravljali energetske storitve.

2.3

Splošen cilj varčevanja energije za končno rabo 1 % na leto pomeni 1 % povprečne količine energije, dobavljene ali prodane končnim uporabnikom v preteklih petih letih. Te prihranke bo treba prijavljati v naslednjih sektorjih: gospodinjstva, kmetijstvo, komercialni in javni sektorji, promet in industrija. Zračni in pomorski promet se ne štejeta iz merilnotehničnih razlogov. Tudi energetsko intenzivne industrijske panoge niso vštete, ker so že zajete v direktivi o trgovanju z emisijami in direktivi IPPC. Upoštevale se bodo vse vrste energije: od električne energije in zemeljskega plina do daljinskega ogrevanja in hlajenja, kurilnega olja, premoga in lignita, energentov iz gozdarskih in kmetijskih panog ter goriv.

2.4

Za javne sektorje držav članic je določen sektorski cilj, v skladu s katerim morajo ti sektorji letno prihraniti vsaj 1,5 % energije in katerega naj bi dosegli s pomočjo javnih naročil na področju energetske učinkovitosti. Ti prihranki bi prispevali tudi k splošnemu cilju za letni prihranek v višini 1 %.

2.5

Dobavitelji energije so obvezani opravljati energetske storitve. Dobavitelji energije in/ ali maloprodajna podjetja na tem področju bi morala opravljati energetske storitve kot sestavni del distribucije in prodaje energije ter jo zagotoviti vsaj 5 % svojih strank. Kot drugo možnost je mogoče ponuditi energetski nadzor.

2.6

Način izračuna omogoča vključevanje že prej sprejetih ukrepov. Države članice lahko merijo in preverjajo vpliv že obstoječih energetskih storitev in ukrepov za energetsko učinkovitost, ki niso bili sprejeti pred letom 1991. Upoštevati je mogoče tudi energetske davke in informacijske kampanje za varčevanje energije, če so pripomogli k prihrankom, ki jih je mogoče izmeriti in preveriti.

2.7

Države članice bodo odločile, kateri sektorji in koliko bodo prispevali za dosego nacionalnega cilja, čeprav bi bilo treba vsem strankam, ki izpolnjujejo pogoje, ponuditi obliko energetskih storitev ali programa oziroma ukrepov za energetsko učinkovitost.

2.8

Energetski prihranki se bodo izračunali kot seštevek merjenih ali ocenjenih znižanj končne rabe energije, ki jih bo mogoče pripisati energetskim storitvam, programom, ki so namenjeni izboljšanju energetske učinkovitosti, in drugim ukrepom, ki izpolnjujejo pogoje. Države članice bodo redno poročale o svoji uspešnosti pri izpolnjevanju ciljev. Primeri energetskih storitev, ki izpolnjujejo pogoje, in smernice za energetsko učinkovitost, tj. za merjenje in preverjanje energetskih prihrankov, so navedeni v predlogu.

3.1

EESO je že večkrat poudaril pomen varčevanja energije in izboljšane učinkovitosti končne rabe energije pri izpolnjevanju cilja trajnostnega razvoja in zlasti boja proti klimatskim spremembam. Odbor pozdravlja pobudo Komisije, da se resno osredotoči na to temo. EESO trdno podpira cilj energetske učinkovitosti in nekatere predloge v osnutku direktive, ima pa tudi svoje predloge za spremembe.

3.2

V mnogih državah članicah na tem področju potekajo dejavnosti, kar se danes kaže v obliki številnih političnih ukrepov, praktičnih izkušenj in rezultatov. Morda najbolj razširjena oblika dejavnosti na tem področju, katere primere iz sektorjev je mogoče najti po vsej EU, je prostovoljna dejavnost v neorganiziranih oblikah ali na osnovi dogovorov.

3.3

Na ravni EU obstajajo zahteve za označevanje gospodinjskih in drugih aparatov in direktiva o energetski učinkovitosti stavb. Drugi ukrepi, kot je direktiva o oblikovanju proizvodov, ki za delovanje potrebujejo energijo, so v pripravi. Mnoga druga področja politike EU podpirajo učinkovitost končne rabe energije, kot je direktiva IPPC (1) in direktive o energetskih davkih. Na žalost pa te politike v veliki meri vključujejo ukrepe, ki znatno povečujejo energetske stroške. Na to je mogoče gledati kot na podporo varčevanju energije, toda škoda, ki so jo gospodinjstvom in konkurenčnosti industrijskih panog povzročili višji stroški, je lahko večja od pozitivnih učinkov.

3.4

Dejavnosti za izboljšanje energetske učinkovitosti se zaradi različnih lokalnih okoliščin in dejavnosti zelo razlikujejo. Učinki teh dejavnosti na notranjem trgu so očitno omejeni. Zato je v skladu z načelom o subsidiarnosti pomembno, da dodatne dejavnosti na ravni EU prinašajo resnične dodatne koristi.

3.5

Zdi se, da Komisija v svojem predlogu poskuša upoštevati različne dejavnosti in njihovo raznolikost. Toda ob upoštevanju vseh obstoječih nacionalnih in EU-predpisov in zlasti vseh prostovoljnih dejavnosti EESO meni, da je treba predlog nekoliko prilagoditi, tako da se bo optimalno povečala vrednost obstoječih ukrepov. Pojasniti je treba tudi koherentnost z drugimi s tem povezanimi zahtevami, kot so tiste, ki jih določa direktiva o stavbah.

3.6

Možnosti za izboljšanje energetske učinkovitosti so bile predmet mnogih raziskav. EESO se načeloma strinja s številkami, ki jih je predložila Komisija. Možnosti je veliko, toda nekatere je treba kritično obravnavati, tako da se bo bolj upoštevala gospodarska realnost. Rentabilnost investicij v energetsko učinkovitost se izračuna na osnovi donosa investicije v življenjski dobi energetskega sistema, kar pa ni zmeraj tudi gospodarsko praktično. Če se na primer donos dodatnih stroškov bolj učinkovitega ogrevalnega sistema v družinski hiši pokaže v nekaj desetletjih, kolikor znaša življenjska doba takega ogrevalnega sistema, bo lastnik to komajda upošteval kot rentabilno investicijo. Prav tako vodja majhnega podjetja z omejenim proračunom na seznam prednostnih nalog ne bo uvrstil zamenjave še delujočega stroja z drugim strojem, ki bo sicer porabil manj energije, pred projekt, ki bo povečal celotno proizvodnjo in promet.

3.7

Ob upoštevanju navedenega je cilj, določen v direktivi, tj. prihranek 1 % letne porabe energije, sicer visoko zastavljen, vendar v celoti uresničljiv. Cilj, da bi se v javnem sektorju prihranilo 1,5 % energije, ki se nanaša v glavnem na uporabo v stavbah, je lahko v nekaterih državah članicah previsoko zastavljen in predrag, da bi ga bilo mogoče doseči v predlaganem časovnem okviru.

3.8

Glavni argument v podporo opredelitve obveznega cilja je, da so cilji lahko dobra motivacija. Vendar je veliko argumentov tudi proti zavezujočemu cilju.

3.8.1

Razlike v preteklih in sedanjih dejavnostih so, da bi enotni cilj predstavljal različne stroške za uporabnike energije v različnih državah članicah. Posamezni cilji za vsako državo članico posebej niso izvedljivi zaradi pomanjkanja primerljivih informacij, ki bi služile za osnovo izračuna.

3.8.2

Drugi argument je, da bi cilj veljal kot „palica“ namesto kot „korenček“, to pa bi ustvarilo napačen vtis. Možnosti in koristi izboljšane energetske učinkovitosti je treba posredovati na pozitiven in spodbuden način.

3.8.3

Osnovni podatki o porabi energije, energetski učinkovitosti in učinkih sedanjih ukrepov so v mnogih državah članicah pomanjkljivi. Načini izračuna za prihranek, kot so navedeni v osnutku direktive, niso dobro opredeljeni. Prilagodljivost na tej točki je sicer dobrodošla, vendar so rezultati glede na cilj primerljivi in zanesljivi le, če so primerljivi in zanesljivi tako osnovni podatki kot tudi načini izračuna.

3.8.4

EESO skrbi tudi, da suboptimizacija, v tem primeru energetske učinkovitosti s postavitvijo zavezujočih ciljev, ne bo služila optimizaciji celotnih ciljev, kot je skupna učinkovitost gospodarstva ali zmanjšanje emisij toplogrednih plinov na stroškovno učinkovit način.

3.9

Zato EESO iz zgoraj navedenih razlogov ne podpira zastavljanja zavezujočega cilja za države članice. Najmanjša zahteva za zastavitev cilja je opredelitev popolnoma zadovoljive in izvedljive metode za izračun.

3.9.1

Namesto najugodnejših nacionalnih zavezujočih ciljev EESO predlaga, da bi bile države članice obvezane vzpostaviti ali posodobiti sedanje programe za energetsko učinkovitost, vključno z nadzorovanjem. Cilja 1 % in 1,5 % za javni sektor pa naj bi bila zastavljena kot povprečje vseh držav članic.

3.10

Države članice morajo imeti svobodno izbiro pri usmerjanju ciljev in dejavnosti v različnih sektorjih in za različne oblike energije. Pomembno pa je, da so vsi sektorji in vsa goriva vključena sorazmerno s svojimi možnostmi.

3.11

Določbe osnutka direktive o dokumentiranju, preverjanju in nadzorovanju (člen 4.5) pomenijo delovno obremenitev, ki je lahko nesorazmerna s pričakovanimi rezultati. Kakovost dokaza tega dela ostaja vprašljiva, saj je težko jasno opredeliti zvezo med posameznim ukrepom in določeno količino energetskega prihranka. Potreben je veliko enostavnejši, jasnejši in zanesljivejši pristop.

3.12

Enake rezultate kot z obveznimi dejavnostmi je mogoče lažje doseči tako, da se temeljne probleme z informacijami in financiranjem obravnava bolj neposredno. Določila v členu 8 o vzpostavitvi ustreznih kvalifikacij, akreditacije in/ ali potrjevanja sistemov za energetske storitve usmerjajo dejavnosti v to smer. Ta določila je treba nadalje razviti in razširiti. Razviti je treba inovativne finančne metode, kot so posojila z nizkimi obrestnimi merami, da bodo v pomoč pri dolgih obdobjih rentabilnosti, kot v primerih iz točke 3.6.

3.13

Dodati je treba tudi ukrepe za podporo in razvoj že obstoječih uspešnih prostovoljnih dejavnosti. V skladu s členom 12 primeri ukrepov, ki so pokazali dobre rezultate in ki bi jih Komisija morala spodbujati, predstavljajo informiranje o energetskih nadzorih in enostavna dostopnost do njih, razvijanje oblik energetskega nadzora, primernih za mala in srednje velika podjetja ali za posebno panožno dejavnost, in podpora nadaljnjega usposabljanja ljudi, da bodo lahko opravljali naloge upravljavcev energije.

3.14

Namesto da se Komisija ukvarja z obsežnim poročanjem, bi lahko podprla prizadevanja držav članic za večjo energetsko učinkovitost, tako da jim pomaga ustvariti boljšo podatkovno osnovo, in sicer tako za države članice kot zase. Potrebna je temeljita analiza sedanjih ovir za boljšo energetsko učinkovitost. Komisija bi lahko spodbudila tudi sodelovanje in izmenjavo najboljših praks med državami članicami.

3.15

Predlog, kot je ta, vpliva na trge in stroške uporabnikov, zato je treba njegove posledice temeljito oceniti. Ker to ni bilo opravljeno med pripravljalno fazo, EESO poziva, da se to ocenjevanje opravi takoj, še preden Svet in Parlament sprejmeta sklepe.

3.16

Komisija predstavlja zamisel o možnosti, da se kasneje uvede sistem t. i. belih potrdil, tj. potrdil o energetskem prihranku. Tak sistem bi lahko deloval samo, če se uvedejo obveznosti za ohranjanje energije ali energetsko učinkovitost. EESO ne podpira uvedbe zavezujočih obveznosti za ta namen in zato tudi ne more podpreti uvedbe omenjenih potrdil. Poleg tega je treba uvesti skrben nadzor in oceniti delovanje trgovanja z emisijami in trgovanja z zelenimi potrdili, še preden se uvedba novih sistemov za že tako kompleksen energetski trg sploh postavi za cilj.

4.1

V členu 3 bi moral biti pojem energetskih storitev bolj jasno opredeljen. Ponovno je treba oceniti tudi mejno vrednost 50 GWh v opredelitvi „malih dobaviteljev energije in podjetij za maloprodajo energije“ — morda je nepraktično nizka.

4.2

Člen 4 je treba revidirati v skladu s splošnimi ugotovitvami iz tega mnenja.

4.3

Člen 6, točka a), in člen 10, točka b): zaželena je vedno večja ponudba energetskih storitev. Toda EESO se ne strinja s pristopom Komisije, da jih morajo zagotoviti le dobavitelji energije in maloprodajna podjetja in da morajo biti stroški vključeni v dobavne in prodajne cene, dokler ni dosežena določena uveljavljenost na trgu. Energetske storitve že sedaj zagotavljajo tudi drugi — npr. podjetja za vzdrževanje stavb, svetovalna podjetja in podjetja za energetske storitve (energy service companies — ESCO) — in vsi morajo imeti enake možnosti pri dostopu do trga teh storitev. Predlog, da na račun vseh uporabnikov 5 % strank dobi brezplačne storitve, ni pravičen do strank in zapostavlja druge dobavitelje.

4.4

Pojem „stranke, ki izpolnjuje pogoje“ v členu 7 je treba pojasniti.

4.5

Člen 10, črka a): težko je predvideti, kako bi bilo mogoče tarife prenosa oblikovati tako, da bi usmerjeno spodbudile učinkovitost energije. Relevantni mehanizmi primerov, navedenih v odstavku, so težko razumljivi.

4.6

Merilne zahteve iz člena 13 se lahko izkažejo za zelo drage in v končni fazi bo zmeraj uporabnik tisti, ki bo nosil stroške. Zato je treba ukrepe v zvezi z meritvami obravnavati previdno.