(1)

Da bi bila metodologija za določanje referenčnih vrednosti trdna in zanesljiva, bi morali biti v njej določeni narava uporabljenih vhodnih podatkov in vsa merila, ki se uporabljajo v okoliščinah, v katerih količina ali kakovost vhodnih podatkov ne dosega standardov, potrebnih za natančno in zanesljivo določitev referenčne vrednosti, morala bi biti predmet ocene razmerja med uporabljenimi ključnimi predpostavkami in občutljivostjo referenčne vrednosti, izračunano na podlagi navedene metodologije, primerna za predstavljanje dejanskega tržnega ali gospodarskega stanja, ki ga želi izmeriti, ter vključevati dejavnike, vključno s parametri in vhodnimi podatki, ki so najpomembnejši za to, da se izmeri dejansko tržno stanje.

(2)

Referenčna vrednost se izračuna z uporabo formule ali druge metode izračuna na podlagi osnovnih vrednosti. Upravljavci imajo pri oblikovanju formule, izvajanju potrebnega izračuna in določanju vhodnih podatkov določeno stopnjo diskrecijske pravice. Slednja ustvarja tveganje manipulacije. Upravljavci bi zato morali zagotoviti, da je v primeru uporabe take diskrecijske pravice vzpostavljen ustrezen nadzorni sistem. V Uredbi (EU) 2016/1011 se priznava, da lahko oblikovanje metodologije določanja referenčnih vrednosti vključuje diskrecijsko pravico, ki jo uveljavlja vsak upravljavec. Pomembno je, da metodologija vključuje jasna pravila o tem, kako in kdaj se ta diskrecijska pravica lahko uveljavlja in zlasti ali ta diskrecijska pravica temelji na algoritmu ali vnaprej določeni metodologiji. Poleg tega bi morala metodologija pojasniti, v katerih okoliščinah bi se podatki o transakcijah na osnovnem trgu šteli za nezadostne.

(3)

Pomembno je, da lahko upravljavec oblikuje metodologijo določanja referenčnih vrednosti, ki je odporna na različne tržne razmere in omogoča izračun referenčne vrednosti v najširšem sklopu možnih tržnih razmer. Uporabljena metodologija določanja referenčnih vrednosti bi zato morala temeljiti na ustreznih in primernih preteklih referenčnih vrednostih. Iz istega razloga in zlasti zaradi potrditve izračuna referenčne vrednosti in naknadne ocene uspešnosti metodologije bi bilo treba metodologijo določanja referenčnih vrednosti testirati za nazaj z dostopnimi podatki o transakcijah. Takšno testiranje za nazaj bi moral biti naknaden postopek, v katerem se uporabijo dodatni razpoložljivi podatki, ki se niso uporabili za izračun referenčne vrednosti, ali drugi viri podatkov o transakcijah oziroma se rekonstruirajo pretekle referenčne vrednosti. Za zagotovitev, da je metodologija določanja referenčnih vrednosti primerna za potrjevanje veljavnosti, je pomembno, da se testiranje za nazaj izvaja pri vsakem letnem pregledu metodologije določanja referenčnih vrednosti in, odvisno od vrste referenčne vrednosti, po vsaki pomembni spremembi navedene metodologije, in sicer redno ali ob prvi zagotovitvi referenčne vrednosti. Ugotovitve testiranja za nazaj bi se morale odražati v metodologiji.

(4)

Metodologijo določanja referenčnih vrednosti, ki je odporna, bi bilo treba biti možno uporabiti za izračun referenčne vrednosti v najširšem sklopu možnih okoliščin, tudi v izjemnih tržnih razmerah. Zato je pomembno, da upravljavci ocenijo vpliv različnih tržnih pogojev na metodologijo z uporabo preteklih podatkov iz realiziranih izjemnih tržnih razmer in da se za ključne referenčne vrednosti uporabijo hipotetični podatki za nerealizirane izjemne tržne razmere.

(5)

Metodologija določanja referenčnih vrednosti, ki je sledljiva in preverljiva, bi morala omogočati stalno preverjanje in nadzor vsakega izračuna referenčne vrednosti. Sledljivost bi morala vključevati dokumentacijo o različnih korakih metodologije in bi morala biti podlaga za preverljivost, ki bi pomenila zmožnost rekonstrukcije preteklih referenčnih vrednosti.

(6)

V skladu z načelom sorazmernosti upravljavci nepomembnih referenčnih vrednosti in referenčnih vrednosti reguliranih podatkov ne bi smeli biti pod pretiranim upravnim bremenom. Zato je primerno, da imajo takšni upravljavci možnost, da ne izpolnijo nekaterih zahtev glede kakovosti za navedene referenčne vrednosti. Poleg tega bi morali imeti določeni upravljavci referenčnih vrednosti, kadar je to upravičeno zaradi narave, obsega in zapletenosti njihovih dejavnosti, verjetnosti navzkrižja interesov med zagotavljanjem referenčne vrednosti in drugimi dejavnostmi upravljavca ter stopnje diskrecijske pravice pri zagotavljanju referenčne vrednosti, možnost, da ne izpolnijo nekaterih zahtev glede odpornosti metodologije določanja referenčnih vrednosti.

(7)

Ta uredba temelji na osnutkih regulativnih tehničnih standardov, ki jih je Komisiji predložil Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA).

(8)

ESMA je opravil odprta javna posvetovanja o osnutku regulativnih tehničnih standardov, na katerem temelji ta uredba, analiziral potencialne povezane stroške in koristi ter zaprosil za mnenje interesno skupino za vrednostne papirje in trge, ustanovljeno v skladu s členom 37 Uredbe (EU) št. 1095/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (2).

(9)

Za zagotovitev skladnosti z datumom začetka uporabe člena 5 Uredbe (EU) 2019/2175 Evropskega parlamenta in Sveta (3), s katerim je bil členu 12 Uredbe (EU) 2016/1011 dodan odstavek 4, bi se morala ta uredba uporabljati od 1. januarja 2022 –