(1)

Zagotavljanje pomoči osebam, ki so v stiski na morju, je pravna obveznost držav članic, določena v običajnem in konvencionalnem mednarodnem pravu, zlasti v Mednarodni konvenciji o varstvu človeškega življenja na morju (konvencija SOLAS, 1974), Konvenciji Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS, 1979), Mednarodni konvenciji o iskanju in reševanju na morju (konvencija SAR, 1979) ter pravu Unije. Evropska unija je pogodbenica konvencije UNCLOS.

(2)

Od leta 2014 na tisoče ljudi poskuša prečkati Sredozemlje, da bi prišli v Evropo, kar zahteva večplasten odziv Evropske unije in njenih držav članic, da bi preprečili izgubo življenj, izboljšali upravljanje migracij, odpravili temeljne vzroke nezakonitih migracij in razbili organizirane kriminalne mreže tihotapcev migrantov in trgovcev z ljudmi.

(3)

Medtem ko se je število nezakonitih migracij v EU v zadnjih dveh letih zmanjšalo, na morju pa je umrlo manj ljudi, je tvegana uporaba majhnih in neprimernih plovil v Sredozemlju še vedno značilna za področje migracij ter še naprej spodbuja organizirani kriminal in povzroča nesprejemljivo izgubo življenj. Po podatkih Mednarodne organizacije za migracije (IOM) je do zdaj v Sredozemlju v letu 2020 umrlo več kot 500 ljudi, v letu 2019 več kot 1 880, od leta 2014 pa skupno več kot 20 300, kar pomeni, da je osrednjesredozemska pot v Evropo najnevarnejša na svetu.

(4)

Od leta 2015 so se zmogljivosti za iskanje in reševanje, usklajevanje in učinkovitost v Sredozemlju v odziv na migracijsko krizo znatno izboljšali, med drugim tudi z znatnimi prispevki obalnih držav ter večjim vključevanjem zasebnih in komercialnih plovil. EU in države članice so okrepile svoje zmogljivosti v Sredozemlju, med drugim tudi z nacionalnimi operacijami in operacijami pod vodstvom Evropske agencije za mejno in obalno stražo (Frontex), kot so Themis (prej Triton), Poseidon in Indalo, predhodno pa tudi pomorska operacija EU EUNAVFOR MED Sophia, ki so od leta 2015 pomagale rešiti več kot 600 000 ljudi na morju.

(5)

V tem okviru je zasebna plovila upravljalo tudi več nevladnih organizacij (NVO), in sicer večinoma v osrednjem Sredozemlju, s čimer so znatno prispevale k reševanju oseb na morju, ki so nato prepeljane na ozemlje EU za varno izkrcanje. Kot je bilo že poudarjeno v akcijskem načrtu EU za boj proti tihotapljenju migrantov (2015–2020) in dodatno pojasnjeno v smernicah Komisije glede svežnja o preprečevanju nudenja pomoči (C(2020) 6470), je treba preprečiti kriminalizacijo tistih, ki zagotavljajo humanitarno pomoč ljudem v stiski na morju, hkrati pa zagotoviti, da so vzpostavljene ustrezne kazenske sankcije proti tihotapcem.

(6)

Evropski parlament je v svoji Resoluciji z dne 18. aprila 2018 o napredku pri globalnih dogovorih OZN o varnih, urejenih in zakonitih migracijah in o beguncih (2018/2642(RSP)) pozval k večjim zmogljivostim za iskanje in reševanje ljudi v stiski, večjim zmogljivostim, ki naj se razporedijo po vseh državah, in priznanju podpore, ki jo zagotavljajo zasebni akterji in nevladne organizacije z izvajanjem operacij reševanja na morju in na kopnem.

(7)

Operacije iskanja in reševanja v izrednih razmerah zahtevajo usklajevanje in hitro izkrcanje na varnem mestu ter spoštovanje temeljnih pravic rešenih oseb v skladu z obveznostmi iz Listine EU o temeljnih pravicah, kot je med drugim načelo nevračanja, ter običajnim in konvencionalnim mednarodnim pravom o človekovih pravicah in pomorskim pravom, vključno s smernicami Odbora za pomorsko varnost (MSC) Mednarodne pomorske organizacije (IMO) o ravnanju z osebami, rešenimi na morju.

(8)

V zadnjih letih se je v evropskem pomorskem prostoru pojavila nova oblika operacij iskanja in reševanja, pri katerih se uporabljajo plovila, ki jih upravljajo NVO v osrednjem Sredozemlju in katerih glavna dejavnost so tovrstne operacije, ki se izvajajo pod vodstvom nacionalnih centrov za usklajevanje reševanja na morju ali na lastno pobudo. V številnih primerih so bila ta plovila uporabljena za zaporedne operacije reševanja, nato pa za izkrcanje rešenih oseb na varnem mestu.

(9)

Tihotapljenje migrantov po morju je kaznivo dejanje, ki lahko ogrozi življenja ljudi ter se kaznuje v skladu z evropskim in mednarodnim pravom. Evropska unija in njene države članice so pogodbenice Konvencije Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu (UNTOC) in njenih protokolov, vključno s Protokolom proti tihotapljenju migrantov po kopnem, morju in zraku, ki dopolnjuje to konvencijo. Zato je bistveno preprečiti, da bi mreže tihotapcev migrantov ali trgovcev z ljudmi, vključno s kriminalnimi organizacijami, ki trgujejo z ljudmi ali izvajajo oblike izkoriščanja, podobnega suženjstvu, izkoristile operacije reševanja, ki jih izvajajo zasebna plovila v Sredozemlju.

(10)

Opozoriti je treba, da konvencija SAR zavezuje pogodbenice, da sodelujejo pri razvoju storitev iskanja in reševanja ter sprejmejo nujne ukrepe za zagotovitev potrebne pomoči vsaki osebi, ki je (ali se zdi, da je) v stiski na morju; zadevne pogodbenice bi se morale usklajevati in sodelovati, da se osebe, ki prejmejo pomoč, izkrcajo z ladje, ki nudi pomoč, in prepeljejo na varno mesto takoj, ko je to razumno izvedljivo. V skladu s smernicami IMO o ravnanju z osebami, rešenimi na morju, bi bilo treba pri izbiri varnega mesta za izkrcanje upoštevati različne pomembne dejavnike in posebne okoliščine posameznega primera. Med drugim bi bilo treba v primeru prosilcev za azil in beguncev, rešenih na morju, upoštevati potrebo po preprečevanju izkrcanja na ozemljih, na katerih bi bili ogroženi življenje in svoboščine oseb, ki trdijo, da imajo utemeljen strah pred preganjanjem. Poleg tega smernice IMO določajo, da bi morali organi odgovorne države storiti vse, kar je v njihovi moči, da pospešijo postopke za izkrcanje preživelih oseb z ladje, hkrati pa poudarjajo, da lahko v nekaterih primerih potrebno usklajevanje povzroči neizogibne zamude.

(11)

Zaradi redne prisotnosti plovil NVO, s katerimi se izvajajo dejavnosti iskanja in reševanja v Sredozemlju, nastajajo posebne operativne potrebe po okrepljenem usklajevanju in sodelovanju med plovili, na katerih se prevažajo rešene osebe, in nacionalnimi organi, pri čemer to zadeva države članice na različne načine: nekatere države usklajujejo operacije iskanja in reševanja, nekatere sprejemajo rešene osebe, ki se izkrcajo na njihovem ozemlju, v nekaterih so NVO zakonito ustanovljene, v drugih pa so plovila, ki se uporabljajo pri dejavnostih iskanja in reševanja, pridobila svojo zastavo.

(12)

Zasebna plovila, ki se uporabljajo za reševanje v Sredozemlju, so vključena v zapletene in pogosto ponavljajoče se operacije iskanja in reševanja, ki lahko zadevajo veliko število ljudi glede na zmogljivost plovil ter ki v fazah od reševanja do izkrcanja vključujejo širok nabor akterjev. Zato je stvar javne politike, vključno z varnostjo, da so ta plovila ustrezno registrirana in primerno opremljena za izpolnjevanje zadevnih varnostnih in zdravstvenih zahtev, povezanih s to dejavnostjo, da ne bi ogrožala posadke ali rešenih oseb. Te dejavnosti morajo potekati v usklajenem okviru, in sicer z okrepljenim sodelovanjem in usklajevanjem med zasebnimi upravljavci in nacionalnimi organi.

(13)

Nenehna izkrcanja rešenih ljudi v obalnih državah članicah neposredno vplivajo na njihove sisteme za upravljanje migracij ter pomenijo večji in takojšen pritisk na njihove migracijske in azilne sisteme, vključno z njihovimi zmogljivostmi za sprejem in obdelavo.

(14)

Poleg drugih pobud je Komisija 4. julija 2017 sprejela „Akcijski načrt za ukrepe v podporo Italiji, zmanjšanje pritiska na osrednjesredozemski poti in večjo solidarnost“, v okviru katerega je Italija ob posvetovanju s Komisijo in na podlagi dialoga z NVO razvila kodeks ravnanja za NVO, ki izvajajo dejavnosti iskanja in reševanja v Sredozemlju.

(15)

Poleg dosedanjih prizadevanj za usklajevanje, med drugim tudi v okviru mehanizma za medsebojno obveščanje o razmerah in odpravo konfliktov v Sredozemlju (SHADE MED), vzpostavljenega v sklopu pomorske operacija EU Sophia, je še vedno treba obravnavati posebnost prakse iskanja in reševanja, ki se v Sredozemlju izvaja v zadnjih letih, in sicer z vzpostavitvijo bolj strukturiranega, zanesljivejšega in bolj trajnostnega okvira v skladu s pristojnostmi EU in ustreznimi mednarodnimi standardi. Ta okvir bi moral določati posebna pravila za solidarnost med državami članicami ter obravnavati potrebo po okrepljenem sodelovanju zlasti med državami članicami zastave in obalnimi državami članicami. Potrebno je tudi sodelovanje z zasebnimi subjekti, ki imajo v lasti ali upravljajo plovila za namene dejavnosti iskanja in reševanja ter prevažanja rešenih ljudi na ozemlje EU. Tak okvir bi moral biti namenjen tudi zagotavljanju ustreznih informacij o operacijah in upravni strukturi teh subjektov v skladu z načelom sorazmernosti in Listino EU o temeljnih pravicah ter povečanju varnosti v interesu vseh na krovu v skladu z veljavno mednarodno zakonodajo.

(16)

Komisija bo ustanovila interdisciplinarno kontaktno skupino, v kateri bodo države članice lahko sodelovale in usklajevale dejavnosti za namene izvajanja tega priporočila. Skupina bo pripravila pregled nacionalnih pravil in praks, opredelila pridobljene izkušnje, ocenila možnosti za oblikovanje boljših načinov sodelovanja med državami zastave in obalnimi državami glede na njihove naloge in odgovornosti ter razvila dobre prakse, ki bodo odražale potrebe, ki izhajajo iz operacij iskanja in reševanja, kot so se razvijale v zadnjih letih. Redno se bo povezovala z zadevnimi zainteresiranimi stranmi, vključno z agencijami EU, zlasti agencijo Frontex, in po potrebi z NVO, ki izvajajo dejavnosti iskanja in reševanja v Sredozemlju, akademsko skupnostjo in mednarodnimi organizacijami, kot je IMO, da bi si izmenjevala znanje ter ohranila skladnost dejavnosti z mednarodnim pravnim in operativnim okvirom. Države članice bi morale Komisiji predložiti vse ustrezne informacije o izvajanju tega priporočila. Kontaktna skupina bo spremljala izvajanje priporočila in enkrat letno izdala poročilo Komisiji.

(17)

Komisija bo upoštevala delo kontaktne skupine in izvajanje tega priporočila pri pripravi evropske strategije za upravljanje azila in migracij oziroma letnih poročil o upravljanju migracij iz uredbe o upravljanju azila in migracij. Na podlagi tega bo po potrebi ocenila in priporočila tudi prihodnje pobude.

(18)

To priporočilo ne posega v nobeno obveznost sodelovanja ali druge obveznosti, ki izhajajo iz zadevnega mednarodnega prava in prava Unije –