25.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

L 193/6

(1)

Uredba (ES) št. 994/98 pooblašča Komisijo, da z uredbo določi zgornjo mejo, pod katero se šteje, da ukrepi pomoči ne izpolnjujejo vseh meril iz člena 87(1) Pogodbe in zato zanje ne velja postopek uradne priglasitve iz člena 88(3) Pogodbe.

(2)

Na podlagi navedene uredbe je Komisija sprejela Uredbo (ES) št. 69/2001 z dne 12. januarja 2001 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES pri pomoči de minimis  (3), ki določa zgornjo mejo 100 000 EUR na upravičenca v obdobju treh let. Ta uredba prvotno ni veljala za kmetijski, ribiški, ribogojni in transportni sektor, ker so zanje veljali posebni predpisi.

(3)

Za kmetijski in ribiški sektor je Uredba Komisije (ES) št. 1860/2004 z dne 6. oktobra 2004 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES za pomoč de minimis v kmetijskem in ribiškem sektorju (4) uvedla posebno zgornjo mejo 3 000 EUR na upravičenca za obdobje treh let, ker so izkušnje, ki jih je pridobila Komisija, pokazale, da zelo majhni zneski pomoči, dodeljeni v teh sektorjih, ne izpolnjujejo meril člena 87(1) Pogodbe, če so izpolnjeni nekateri pogoji. Tako je v primeru, ko znesek pomoči, ki ga prejmejo posamezni proizvajalci, ostane majhen, in celotni znesek pomoči, dodeljene tema sektorjema, ne preseže majhnega odstotka vrednosti proizvodnje.

(4)

Glede na spremenjene gospodarske razmere in pridobljene izkušnje v zvezi z uporabo obstoječih pravil de minimis so bile potrebne spremembe teh pravil. Zato je Komisija sprejela Uredbo (ES) št. 1998/2006 z dne 15. decembra 2006 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe pri pomoči de minimis  (5). Ta uredba je nadomestila Uredbo (ES) št. 69/2001, povečala splošno zgornjo mejo de minimis s 100 000 EUR na 200 000 EUR, razširila uporabo Uredbe tudi na sektor, ki se ukvarja s predelavo in trženjem kmetijskih proizvodov, in določila nov prag de minimis100 000 EUR za državno pomoč za cestnoprometni sektor.

(5)

Nedavne izkušnje z uporabo pravil o državni pomoči za ribiški sektor ter zlasti zgornje meje de minimis iz Uredbe (ES) št. 1860/2004 in Smernice za pregled državnih pomoči za ribištvo in ribogojstvo (6) so pokazale, da je tveganje za izkrivljanje konkurence zaradi pomoči de minimis manjše, kot je bilo predvideno v letu 2004.

(6)

Izkušnje Komisije so pokazale, da pomoč podjetjem v ribiškem sektorju, ki ne presega 30 000 EUR na upravičenca v obdobju treh let, ne vpliva na trgovino med državami članicami in/ali izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco, kadar skupni znesek takšne pomoči, dodeljene vsem podjetjem v ribiškem sektorju v obdobju treh let, ne presega zgornje meje v vrednosti približno 2,5 % letne proizvodnje v ribištvu. Zato je primerno navesti, da za to pomoč ne velja člen 87(1) Pogodbe. V zvezi s tem je treba upoštevati proračunska leta, kot so določena za proračunske namene v zadevni državi članici. Obdobje treh let bi se moralo spreminjati glede na vsako novo pomoč de minimis, kar pomeni, da bi bilo treba za vsako novo dodelitev pomoči de minimis določiti skupni znesek take pomoči, dodeljene v zadevnem proračunskem letu in v predhodnih dveh proračunskih letih.

(7)

Tudi drugo državno pomoč, ki jo dodeli država članica, je treba upoštevati pri dodelitvi pomoči de minimis.

(8)

Ukrepi pomoči, ki presegajo zgornjo mejo pomoči de minimis, se ne smejo razdeliti na več manjših delov, da bi se lahko za te dele uporabljalo področje uporabe te uredbe.

(9)

Pomoč de minimis je treba v skladu z načeli, ki urejajo pomoč iz člena 87(1) Pogodbe, šteti za dodeljeno takrat, kadar se zakonska pravica do prejemanja pomoči dodeli upravičencu na podlagi veljavnega nacionalnega pravnega sistema.

(10)

Sodišče Evropskih skupnosti je odločilo, da države članice, potem ko Skupnost izda predpise za uvedbo skupne ureditve trga v določenem sektorju kmetijstva, ne smejo sprejeti nobenega ukrepa, ki bi lahko to ureditev trga ogrozil ali povzročil izjeme od nje (7). To načelo se uporablja tudi za ribiški sektor. Zaradi tega razloga se ta uredba ne bi smela uporabljati za pomoč, katere znesek je določen na podlagi cene ali količine proizvodov, danih na trg.

(11)

Ta uredba se ne sme uporabljati za izvozno pomoč ali pomoč de minimis, ki daje prednost domačim proizvodom pred uvoženimi. Ta uredba prav tako ne velja za pomoč pri financiranju vzpostavitve in delovanja distribucijskega omrežja v drugih državah. Pomoč, ki omogoča sodelovanje na sejmih, raziskave ali svetovalne storitve, potrebne za uvajanje novega ali obstoječega proizvoda na novem trgu, običajno ne predstavlja izvozne pomoči.

(12)

Ta uredba se ne sme uporabljati za podjetja v težavah v smislu Smernic skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (8) v zvezi s težavami, povezanimi z določanjem bruto ekvivalenta dotacije pomoči, dodeljene tej vrsti podjetij.

(13)

Glede na cilje skupne ribiške politike se ta uredba ne uporablja za pomoč za povečanje ribolovne zmogljivosti in pomoč, ki se dodeli za izdelavo ali nakup ribiških plovil, razen pomoči za posodobitev glavne palube iz člena 11 Uredbe Sveta (ES) št. 2371/2002 z dne 20. decembra 2002 o ohranjevanju in trajnostnem izkoriščanju ribolovnih virov v okviru skupne ribiške politike (9).

(14)

Da se zagotovijo preglednost, enako obravnavanje in pravilna uporaba zgornje meje pomoči de minimis, morajo države članice uporabljati isti način izračuna. Za lažji izračun in v skladu z Uredbo (ES) št. 1998/2006 je primerno, da se zneski pomoči, ki niso v obliki denarne dotacije, preračunajo v svoj bruto ekvivalent dotacije. Za izračun ekvivalenta dotacije drugih preglednih vrst pomoči razen dotacij, plačljivih v več obrokih, se zahteva uporaba tržnih obrestnih mer, ki veljajo v času dodelitve takšne pomoči. Za enotno, pregledno in enostavno uporabo pravil o državni pomoči bi se morale tržne obrestne mere za namene te uredbe šteti kot referenčne mere, ki jih na podlagi objektivnih meril redno določa Komisija in so objavljene v Uradnem listu Evropske unije ali na internetu. Vendar obstaja možnost, da bo treba najnižji obrestni meri dodati dodatne bazne točke zaradi zagotovljenega zavarovanja ali tveganja, povezanega z upravičencem.

(15)

Da se zagotovijo preglednost, enako obravnavanje in učinkovito spremljanje, je treba to uredbo uporabljati le za pomoč de minimis, ki je pregledna. Pregledna pomoč je pomoč, za katero je mogoče vnaprej brez ocene tveganja natančno izračunati bruto ekvivalent dotacije. Takšen natančen izračun se lahko na primer izvede v zvezi z donacijami, subvencioniranimi obrestnimi merami in limitiranimi davčnimi oprostitvami. Pomoč v obliki dotoka svežega kapitala se ne bi smela obravnavati kot pregledna pomoč de minimis, razen če je skupni znesek dotoka javnega kapitala nižji od zgornje meje pomoči de minimis. Pomoč v obliki ukrepov rizičnega kapitala, kot je navedena v Smernicah Skupnosti o državnih pomočeh za spodbujanje naložb rizičnega kapitala v mala in srednje velika podjetja (10), se ne bi smela obravnavati kot pregledna pomoč de minimis, razen če zadevna shema rizičnega kapitala predvideva kapital samo do zgornje meje pomoči de minimis za vsako ciljno podjetje. Pomoč v obliki posojil je treba obravnavati kot pregledno pomoč de minimis, kadar se bruto ekvivalent dotacije izračuna na podlagi tržnih obrestnih mer, ki veljajo v času odobritve dotacije.

(16)

Ta uredba ne izključuje možnosti, da se ukrep, ki ga je sprejela država članica, ne bo obravnaval kot državna pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe zaradi drugih razlogov, kot so tisti, navedeni v tej uredbi, na primer pri dotoku svežega kapitala, ker se je odločitev o takem ukrepu sprejela v skladu z načelom tržnega vlagatelja.

(17)

Zagotoviti je treba pravno varnost za jamstvene sheme, ki ne morejo vplivati na trgovino ali izkrivljati konkurence in v zvezi s katerimi je na voljo zadosti podatkov, da se lahko zanesljivo ocenijo vsi morebitni učinki. Ta uredba mora zato prenesti splošno zgornjo mejo pomoči de minimis v višini 30 000 EUR na upravičenca v posebno jamstveno zgornjo mejo, ki temelji na zajamčenem znesku posameznega posojila, kateremu je jamstvo namenjeno. To posebno zgornjo mejo je primerno izračunati z uporabo metodologije, s katero se ocenjuje znesek državne pomoči, vključen v jamstvene sheme, ki pokrivajo posojila v korist perspektivnih podjetij. Metodologija in podatki, ki se uporabijo za izračun posebne jamstvene zgornje meje, morajo izključevati podjetja v težavah, kot so opredeljena v Smernicah skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah. Ta posebna zgornja meja se zato ne sme uporabljati za priložnostne individualne pomoči, ki se dodelijo zunaj področja uporabe jamstvenih shem, za pomoč, ki se dodeli podjetjem v težavah, in za jamstva za transakcije, ki niso posojila, kot so na primer jamstva za transakcije lastniškega kapitala. Posebno zgornjo mejo je treba določiti na podlagi dejstva, da se lahko ob upoštevanju limitirane mere (neto stopnja neplačil) v višini 13 %, kar pomeni najslabši možni scenarij za jamstvene sheme v Skupnosti, v zvezi z jamstvom v višini 225 000 EUR sklepa, da ima bruto ekvivalent dotacije, ki je enak zgornji meji pomoči de minimis iz te uredbe. To posebno zgornjo mejo je treba uporabiti samo za jamstva, ki pokrivajo do 80 % posojila.

(18)

Dolžnost Komisije je, da zagotovi spoštovanje pravil o državni pomoči in zlasti da pomoč, dodeljena na podlagi pravil de minimis, izpolnjuje pogoje teh pravil. V skladu s členom 10 Pogodbe morajo države članice spodbujati izpolnjevanje te naloge z vzpostavitvijo potrebnih mehanizmov, s katerimi zagotovijo, da skupni znesek pomoči, dodeljene v skladu s pravilom de minimis, ne presega zgornje meje 30 000 EUR na upravičenca ali skupne zgornje meje, ki jo določi Komisija na podlagi vrednosti proizvodnje v ribiškem sektorju na državo članico v obdobju treh proračunskih let. Zato morajo države članice ob dodelitvi pomoči de minimis s sklicevanjem na to uredbo obvestiti zadevno podjetje o znesku pomoči in navesti, da gre za pomoč de minimis. Poleg tega mora zadevna država članica pred odobritvijo take pomoči od podjetja prejeti izjavo o drugi pomoči de minimis, ki jo je prejelo v zadevnem proračunskem letu in dveh prejšnjih proračunskih letih, ter skrbno preveriti, da nova pomoč de minimis ne bo presegla zgornje meje pomoči de minimis. Upoštevanje zgornje meje se lahko zagotovi tudi z uporabo centralnega registra.

(19)

Da se zagotovi jasnost in ker se zgornja meja pomoči de minimis za ribiški sektor razlikuje od zgornje meje pomoči de minimis za kmetijski sektor, se sprejme posebna uredba, ki bo veljala samo za ribiški sektor, Uredba (ES) št. 1860/2004 pa se ustrezno spremeni.

(20)

Glede na izkušnje Komisije in zlasti glede na običajno pogostost potrebe po prilagajanju politike državne pomoči ter zlasti ob upoštevanju obdobja uporabe Uredbe (ES) št. 1998/2006 in Uredbe (ES) št. 1860/2004 je primerno, da se obdobje uporabe te uredbe omeji na 31. december 2013. Če bi ta uredba prenehala veljati brez podaljšanja, bi se moralo državam članicam glede shem pomoči de minimis, ki so bile v njej zajete, omogočiti prilagoditveno obdobje šestih mesecev. Zaradi pravne varnosti je primerno, da se opredeli učinek te uredbe za pomoč, dodeljeno pred začetkom njene veljavnosti –

(a)

pomoč, katere znesek se določi na podlagi cene ali količine proizvodov, danih na trg;

(b)

pomoč za dejavnosti, povezane z izvozom, kot sta pomoč, ki je neposredno vezana na izvožene količine, in pomoč, ki je vezana na vzpostavitev in delovanje distribucijskega omrežja ali na druge tekoče izdatke, povezane z izvozno dejavnostjo;

(c)

pomoč, ki je odvisna od uporabe domačih proizvodov v breme uvoženih proizvodov;

(d)

pomoč za povečanje ribolovne zmogljivosti, izražene v tonaži ali moči, kot določa člen 3(n) Uredbe (ES) št. 2371/2002, če ne zadeva pomoči za posodobitev glavne palube iz člena 11(5) navedene uredbe;

(e)

pomoč za nakup ali izdelavo ribiškega plovila;

(f)

pomoč, dodeljeno podjetjem v težavah.

(a)

„podjetja v ribiškem sektorju“ pomenijo podjetja, ki se ukvarjajo s proizvodnjo, predelavo in trženjem ribiških proizvodov;

(b)

„ribiški proizvodi“ pomenijo proizvode iz člena 1 Uredbe Sveta (ES) št. 104/2000 (11);

(c)

„predelava in trženje“ pomenita vse postopke, vključno s postopki za ravnanje s proizvodi, njihovo obdelavo, proizvodnjo in distribucijo v času med iztovarjanjem ali nabiranjem in fazo končnega proizvoda.

(a)

Pomoč v obliki posojil se obravnava kot pregledna pomoč de minimis, kadar se bruto ekvivalent dotacije izračuna na podlagi tržnih obrestnih mer, ki veljajo v času odobritve dotacije.

(b)

Pomoč v obliki dotoka svežega kapitala se ne obravnava kot pregledna pomoč de minimis, razen če skupni znesek dotoka javnega kapitala ne presega zgornje meje pomoči de minimis.

(c)

Pomoč v obliki ukrepov rizičnega kapitala se ne obravnava kot pregledna pomoč de minimis, razen če zadevna shema rizičnega kapitala predvideva kapital samo do zgornje meje pomoči de minimis za vsako ciljno podjetje.

(d)

Pomoč v obliki vračljivih predujmov se ne obravnava kot pregledna pomoč, kadar skupni znesek vračljivih predujmov presega prag, ki se uporablja na podlagi te uredbe.

(e)

Individualna pomoč, predvidena v okviru jamstvene sheme za podjetja, ki niso podjetja v težavah, se obravnava kot pomoč de minimis, kadar zajamčeni del posojila, predvidenega v okviru takšne sheme, ne presega 225 000 EUR na podjetje. Če znaša zajamčeni del posojila, kateremu je jamstvo namenjeno, le določen delež te zgornje meje, se šteje, da bruto ekvivalent dotacije navedenega jamstva ustreza istemu deležu veljavne zgornje meje iz odstavka 2. Jamstvo ne presega 80 % posojila, kateremu je namenjeno.

(a)

V naslovu se besede „in ribiškem sektorju“ nadomestijo z besedo „sektorju“.

(b)

V členu 1 se besede „kmetijskem ali ribiškem sektorju“ nadomestijo z besedama „kmetijskem sektorju“.

(c)

V členu 2:

(d)

V členu 3(2) se tretji pododstavek črta.

(e)

V členu 4(2) se besedi „in ribištvo“ črtata.

(f)

V drugem pododstavku člena 4(3) se besedi „ali ribiški“ črtata.

(g)

Priloga II se črta.