(1)

Sporočilo Komisije z dne 11. decembra 2019 z naslovom „Evropski zeleni dogovor“ predstavlja evropsko strategijo za zagotovitev podnebno nevtralnega, čistejšega in krožnega gospodarstva do leta 2050, v katerem se optimizira uporaba virov, njihova ponovna uporaba in gospodarjenje z njimi, zmanjšuje onesnaževanje, hkrati pa priznava potreba po politikah za korenito preobrazbo ter potreba po varovanju zdravja in dobrega počutja državljanov pred tveganji in vplivi, povezanimi z okoljem. Njegov namen je tudi zagotoviti, da je tak prehod pravičen in vključujoč ter da pri njem nihče ne bo zapostavljen. Unija je prav tako zavezana Pariškemu sporazumu (4), agendi za trajnostni razvoj do leta 2030 in njenim ciljem trajnostnega razvoja ter udejstvovanju v okviru Svetovne zdravstvene organizacije. Strategija Unije na področju kemikalij za trajnostnost iz oktobra 2020 in akcijski načrt za ničelno onesnaževanje, sprejet maja 2021, posebej obravnavata vidike evropskega zelenega dogovora glede onesnaževanja. Vzporedno nova industrijska strategija za Evropo dodatno poudarja morebitno vlogo prelomnih tehnologij. Druge posebno pomembne politike v zvezi z revizijo Direktive 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta (5) vključujejo evropska podnebna pravila (6), sveženj z naslovom „Pripravljeni na 55“, strategijo za metan in zavezo iz Glasgowa za metan, strategijo za prilagajanje podnebnim spremembam, strategijo za biotsko raznovrstnost, strategijo „od vil do vilic“, strategijo za tla in pobudo za trajnostne izdelke. Poleg tega pobuda REPowerEU, ki je del odziva Unije na rusko vojno agresijo proti Ukrajini, vsebuje predlog skupnih evropskih ukrepov za podporo diverzifikacije oskrbe z energijo, pospešitev prehoda na energijo iz obnovljivih virov in izboljšanje energetske učinkovitosti.

(2)

Komisija je v evropskem zelenem dogovoru napovedala pregled ukrepov Unije za obravnavanje onesnaževanja iz velikih industrijskih naprav, vključno s pregledom sektorskega področja uporabe zakonodaje in možnosti za njeno popolno uskladitev s politikami na področju podnebja, energije in krožnega gospodarstva. Poleg tega tudi akcijski načrt za ničelno onesnaževanje, akcijski načrt za krožno gospodarstvo in strategija „od vil do vilic“ pozivajo k izboljšanju gospodarnosti z viri in njihovi ponovni uporabi ter istočasnemu zmanjšanju emisij onesnaževal pri viru, vključno z viri, ki trenutno ne spadajo na področje uporabe Direktive 2010/75/EU. Obravnavanje onesnaževanja iz nekaterih kmetijsko-industrijskih dejavnosti ob spodbujanju trajnostnih kmetijskih praks, ki imajo več dodatnih koristi za okoljske in podnebne cilje iz evropskega zelenega dogovora, zahteva njihovo vključitev na področje uporabe navedene direktive.

(3)

Ekstraktivna industrija Unije je ključna za doseganje ciljev evropskega zelenega dogovora in industrijske strategije Unije, vključno z vsemi posodobitvami te strategije. Kovine so strateškega pomena za digitalni in zeleni prehod, energetsko preobrazbo, preobrazbo materialov in krožnega gospodarstva ter za krepitev gospodarske odpornosti in avtonomije Unije. Da bi se dosegli ti cilji, je treba nadalje razvijati trajnostne domače zmogljivosti in oskrbo, zlasti glede na naraščajoče svetovno povpraševanje, ranljivost dobavnih verig in geopolitične napetosti. Za to so potrebni učinkoviti, prilagojeni in usklajeni ukrepi, s katerimi se bosta zagotovila vzpostavitev in uporaba najboljših razpoložljivih tehnik, kar pomeni uporabo postopkov, ki so najučinkovitejši, hkrati pa imajo najmanjši možen vpliv na zdravje ljudi in okolje. Mehanizmi upravljanja iz Direktive 2010/75/EU, ki strokovnjake iz industrije tesno povezujejo z razvojem sporazumnih in prilagojenih okoljskih zahtev, bodo podpirali trajnostno rast navedenih dejavnosti v Uniji. Razvoj in razpoložljivost skupno dogovorjenih standardov bosta izenačila pogoje Unije, hkrati pa zagotovila visoko raven varstva zdravja ljudi in okolja. Zato je primerno, da se navedene dejavnosti vključijo na področje uporabe Direktive 2010/75/EU, brez poseganja v Uredbo (EU) 2024/1252 Evropskega parlamenta in Sveta (7). Direktiva o industrijskih emisijah bo podpirala industrijo Unije pri razvoju projektov ter olajšala trajnostno in sporazumno rast rudarskih dejavnosti v Uniji v skladu z referenčnimi vrednostmi za leto 2030 iz akta o kritičnih surovinah. Direktiva o industrijskih emisijah bo pomagala doseči cilje za poenostavljen postopek izdaje dovoljenj iz akta o kritičnih surovinah, saj bo podpirala države članice pri določanju pogojev za obratovalna dovoljenja in hitri izdaji dovoljenj.

(4)

V temu aktu o spremembi bi bilo treba pojasniti, da bi bilo treba pri opredelitvi najboljših razpoložljivih tehnik (BAT) ter izdajanju ali preverjanju dovoljenj upoštevati onesnaževanje z vonjem.

(5)

Pri izdaji in pregledu dovoljenj bi bilo treba izrecno upoštevati morebitno okrepitev vpliva industrijskih izpustov na stanje vodnih teles zaradi razlik v dinamiki pretoka vode.

(6)

Reja živine povzroča izpust znatnih emisij onesnaževal v zrak in vodo. Za zmanjšanje teh emisij, vključno z amonijakom, metanom, nitrati in emisijami toplogrednih plinov, s tem pa za izboljšanje kakovosti zraka, vode in tal je treba znižati prag, nad katerim so naprave za rejo prašičev in perutnine vključeni na področje uporabe Direktive 2010/75/EU. Zato bi morala Komisija oceniti potrebo po ukrepanju Unije za celovito obravnavo emisij iz živinoreje, zlasti reje goveda, ter o tem poročati Evropskemu parlamentu in Svetu, pri tem pa upoštevati vrsto razpoložljivih instrumentov in posebnosti sektorja. Hkrati bi morala Komisija na podlagi dokazov tudi oceniti potrebo po ukrepanju Unije za doseganje cilja globalnega varstva okolja v zvezi s proizvodi, danimi na notranji trg, s preprečevanjem in nadzorom emisij iz živinoreje, ter o tem poročati Evropskemu parlamentu in Svetu na način, ki je skladen z mednarodnimi obveznostmi Unije.

(7)

Ustrezne zahteve za najboljše razpoložljive tehnike upoštevajo naravo, velikost, gostoto živali in kompleksnost teh naprav, vključno s posebnostmi sistemov živinoreje ter vrsto vplivov na okolje, ki jih lahko imajo. Namen zahtev glede sorazmernosti v najboljših razpoložljivih tehnikah je spodbuditi kmete k izvajanju potrebnega prehoda na okolju čedalje prijaznejše kmetijske prakse.

(8)

Rejo prašičev v napravah, ki delujejo v okviru sistema ekološkega kmetovanja ali sistemih proizvodnje z nizko gostoto živali, bi bilo treba izvzeti s področja uporabe Direktive 2010/75/EU, saj pozitivno prispevajo k ohranjanju krajin, preprečevanju gozdnih požarov ter varstvu biotske raznovrstnosti in habitatov. Izjema bi morala zajemati naprave za rejo prašičev na pašnikih z nizko gostoto živali, kjer se živali med letom veliko časa redijo na prostem, zlasti podnevi, in kjer vremenske in varnostne razmere zagotavljajo dobrobit živali ali se sezonsko redijo na prostem. Površina, ki se uporabi za izračun gostote živali, bi morala biti površina, uporabljena za pašo živali v napravi ali za pridelavo krme, ki se uporablja za krmljenje živali v napravi.

(9)

Unija je odgovorna, da še naprej igra vodilno vlogo pri globalnih podnebnih ukrepih, tudi z doseganjem cilja podnebno nevtralne Unije najpozneje do leta 2050 v skladu s Pariškim sporazumom. Obravnavanje globalnih emisij metana iz goveda bi prispevalo k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov, ki je nujno potrebno, če naj svet dvig povprečne globalne temperature ohrani znatno pod 2 oC nad predindustrijskimi ravnmi in si prizadeva za omejitev povišanja temperature za 1,5 oC nad predindustrijskimi ravnmi.

(10)

Strategija „od vil do vilic“ je določila zavezo za spodbujanje globalnega prehoda na trajnostne prehranske sisteme v organih, ki določajo standarde, in za vodenje dela v zvezi z mednarodnimi standardi trajnostnosti. Unija si bo še naprej prizadevala za spodbujanje mednarodnih standardov v ustreznih mednarodnih organih in spodbujanje proizvodnje agroživilskih proizvodov, ki izpolnjujejo visoke varnostne standarde in standarde trajnostnosti. Poleg tega, kot je navedeno v poročilu Komisije z naslovom Uporaba zdravstvenih in okoljskih standardov EU za uvožene kmetijske in agroživilske proizvode, ambiciozni zdravstveni, okoljski in drugi trajnostni standardi in cilji prispevajo k doseganju legitimnih ciljev v zvezi z globalnimi vprašanji, tudi v skladu s pristopom „eno zdravje“. Unija si bo na večstranski ravni še naprej prizadevala za dosego svetovnega soglasja o potrebi po ukrepanju in mednarodno dogovorjenih standardih.

(11)

Unija bi morala prevzeti tudi vodilno vlogo v mednarodnem sodelovanju, da bi vzpostavila odprt in pravičen večstranski sistem, v katerem bi bila trajnostna trgovina ključni dejavnik, ki omogoča zeleni prehod. V skladu s pregledom trgovinske politike Unije in njene politike trajnostnega razvoja ter sporočilom Komisije „Moč trgovinskih partnerstev: skupaj za zeleno in pravično gospodarsko rast“ je bistvenega pomena udejstvovanje s partnerji v procesu sodelovanja za spodbujanje mednarodnega okoljskega upravljanja in skladnosti z mednarodnimi okoljskimi standardi.

(12)

Da bi preprečili umetno razdrobitev kmetij, ki bi lahko povzročila zmanjšanje ravni zmogljivosti kmetije glede na število glav velike živine (GVŽ) na raven, nižjo od pragov, določenih v Prilogi Ia za uporabo te direktive, bi morale države članice sprejeti ukrepe, s katerimi bi zagotovile, da lahko pristojni organ za namene izračuna zmogljivosti za živino šteje za eno enoto dve ali več naprav, če se te nahajajo blizu druga druge in imajo istega upravljavca ali če jih nadzorujejo upravljavci, ki so vključeni v ekonomsko ali pravno razmerje. Prag za mešano živinorejo se ne bi smel uporabljati za izogibanje pragu za vsako posamezno vrsto živine.

(13)

Znatno povečanje števila velikih naprav za proizvodnjo baterij za električna vozila bo v Uniji verjetno potekalo vse do leta 2030 in po njem, s čimer se bo povečal delež Unije na področju svetovne proizvodnje baterij. Več dejavnosti vrednostne verige baterij že ureja Direktiva 2010/75/EU, baterije kot proizvode pa ureja Uredba (EU) 2023/1542 Evropskega parlamenta in Sveta (8). Vendar je na področje uporabe Direktive 2010/75/EU še vedno treba vključiti velike naprave za proizvodnjo baterij, da se zagotovi, da so zajeti tudi v zahtevah iz Direktive 2010/75/EU. Z vključitvijo velikih naprav za proizvodnjo baterij za razliko od naprav, ki samo sestavljajo baterije, na področje uporabe Direktive 2010/75/EU se bo celostno izboljšala trajnostnost baterij in zmanjšal njihov vpliv na okolje v njihovem celotnem življenjskem ciklu. To bo prispevalo k rasti proizvodnje baterij, ki je bolj trajnostna.

(14)

Za nadaljnjo krepitev dostopa javnosti do informacij o okolju je treba pojasniti, da morajo biti dovoljenja za naprave, izdana na podlagi Direktive 2010/75/EU, javnosti na voljo prek spleta, brezplačna in neomejeno dostopna registriranim uporabnikom, pri čemer je treba zagotoviti varstvo zaupnih poslovnih informacij.

(15)

Države članice bi morale za izdajo dovoljenj razviti elektronske sisteme, ki zmanjšujejo upravno breme za upravljavce in pristojne organe, izboljšujejo dostop javnosti do informacij in olajšujejo udeležbo javnosti v postopkih izdaje dovoljenj. Komisija bi morala podpirati države članice pri razvoju elektronskega izdajanja dovoljenj z organiziranjem izmenjave informacij med državami članicami in zagotavljanjem smernic o najboljših praksah.

(16)

Vpliv onesnaževanja, tudi ko ga povzročijo izredni dogodki ali nesreče, se lahko širi prek ozemlja države članice. Brez poseganja v Direktivo 2012/18/EU Evropskega parlamenta in Sveta (9) zahteva omejevanje posledic izrednih dogodkov ali nesreč za zdravje ljudi in okolje ter preprečevanje morebitnih nadaljnjih izrednih dogodkov ali nesreč v takih primerih takojšnjo izmenjavo informacij in tesno usklajevanje med pristojnimi organi držav članic, ki jih taki dogodki prizadenejo ali utegnejo prizadeti. Zato bi bilo treba v primeru vsakega izrednega dogodka ali nesreče, ki znatno vpliva na okolje ali zdravje ljudi v drugi državi članici, spodbujati izmenjavo informacij ter čezmejno in večdisciplinarno sodelovanje med zadevnimi državami članicami, da bi se omejile posledice za okolje in zdravje ljudi ter preprečili morebitni nadaljnji izredni dogodki ali nesreče.

(17)

Države članice bi morale sprejeti tudi ukrepe za zagotavljanje skladnosti, s katerimi spodbujajo, spremljajo in izvršujejo izpolnjevanje obveznosti, ki jih Direktiva 2010/75/EU nalaga fizičnim ali pravnim osebam. Države članice bi morale v okviru ukrepov za zagotavljanje skladnosti zagotoviti, da imajo nacionalni organi, ki so pristojni za izvajanje in izvrševanje te direktive, zadostno število usposobljenega osebja ter zadostne finančne, tehnične in tehnološke vire za učinkovito opravljanje svojih nalog, povezanih z izvajanjem te direktive.

(18)

V okviru ukrepov za zagotavljanje skladnosti bi morali pristojni organi imeti tudi možnost, da prekinejo dejavnost naprave, kadar nadaljnja kršitev pogojev iz dovoljenja in neizvajanje ugotovitev iz poročila o inšpekcijskem pregledu predstavlja nevarnost za zdravje ljudi ali tveganje za povzročitev znatnega škodljivega vpliva na okolje, da bi odpravili to nevarnost.

(19)

V primeru onesnaževanja, ki vpliva na vire pitne vode, vključno s čezmejnimi viri, ali na infrastrukturo za odpadne vode, bi moral pristojni organ prizadete upravljavce pitne vode in odpadnih voda obvestiti o ukrepih, sprejetih za preprečitev ali odpravo škode, ki jo to onesnaževanje povzroča zdravju ljudi ali okolju.

(20)

V oceni Direktive 2010/75/EU je bilo ugotovljeno, da je treba okrepiti povezave med navedeno direktivo in Uredbo (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (10) zaradi boljšega obravnavanja tveganj uporabe kemikalij v napravah, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2010/75/EU. Da bi se razvile sinergije med delom, ki ga izvaja Evropska agencija za kemikalije (ECHA) v zvezi s kemikalijami, in pripravo referenčnih dokumentov BAT na podlagi Direktive 2010/75/EU, bi bilo treba agenciji ECHA pri taki pripravi referenčnih dokumentov BAT dodeliti formalno vlogo.

(21)

Komisija bi morala spodbujati sodelovanje deležnikov in predstavnikov civilne družbe, vključno z nevladnimi organizacijami, ki se ukvarjajo s spodbujanjem varstva zdravja ljudi ali okolja, v forumu za izmenjavo informacij. Komisija bi morala zagotoviti, da Evropska agencija za okolje sodeluje pri izmenjavi informacij, kadar bi bilo strokovno znanje Agencije koristno za izmenjavo informacij. Glede na razširitev področja uporabe in vse večjo delovno obremenitev foruma za izmenjavo informacij in tehnične delovne skupine bi morala Komisija zagotoviti ustrezna sredstva in sprejeti spremembe, vključno s spremembo Izvedbenega sklepa Komisije 2012/119/EU (11), potrebne za zagotovitev delovanja foruma in tehnične delovne skupine.

(22)

Da bi se olajšala izmenjava informacij, na podlagi katerih se določajo ravni emisij in ravni okoljske učinkovitosti, povezanih z najboljšimi razpoložljivimi tehnikami, hkrati pa ohranila celovitost zaupnih poslovnih informacij, bi bilo treba določiti postopke za ravnanje z informacijami, za katere se šteje, da so zaupne poslovne informacije ali poslovno občutljive informacije, vključno s pogoji v zvezi z anonimizacijo za nekatere kategorije deležnikov, in informacijami zbranimi od industrije v okviru izmenjave informacij, ki jo Komisija organizira za namene priprave, pregleda in posodobitve referenčnih dokumentov BAT. Treba bi bilo zagotoviti, da posamezniki, ki sodelujejo pri izmenjavi informacij, ne delijo informacij, ki se štejejo za zaupne poslovne informacije ali poslovno občutljive informacije, z nobenimi predstavniki podjetij ali trgovinskih združenj, ki imajo gospodarski interes v zadevnih industrijskih dejavnostih in na povezanih trgih. Taka izmenjava informacij ne posega v konkurenčno pravo Unije, zlasti v člen 101 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).

(23)

Ta direktiva ne ustvarja obveznosti za razkritje zaupnih poslovnih informacij javnosti poleg tistih, ki so že bile določene v Direktivi 2003/4/ES (12) in Direktivi (EU) 2016/943 Evropskega parlamenta in Sveta (13).

(24)

Da bi se zagotovilo varstvo zdravja ljudi in okolja kot celote, so potrebne sinergije in usklajevanje z drugo ustrezno okoljsko zakonodajo Unije na vseh stopnjah izvajanja Direktive 2010/75/EU. Zato bi se bilo treba pred izdajo dovoljenja v skladu z navedeno direktivo ustrezno posvetovati z vsemi zadevnimi pristojnimi organi, ki so odgovorni v zvezi s skladnostjo z ustrezno okoljsko zakonodajo Unije.

(25)

Da bi se nenehno izboljševali okoljska učinkovitost in varnost naprav, vključno s preprečevanjem nastajanja odpadkov ter optimizacijo rabe virov in ponovne uporabe vode, ter preprečila ali zmanjšala tveganja, povezana z uporabo nevarnih snovi, bi morali upravljavci naprav v skladu s to direktivo in ustreznimi zaključki o BAT vzpostaviti in izvajati sistem ravnanja z okoljem (EMS) in ustrezne dele dati na voljo javnosti. Preden da upravljavec ustrezne dele svojega EMS na voljo javnosti, bi moral imeti možnost, da redigira ali izključi zaupne poslovne informacije. Taka možnost bi se morala uporabljati restriktivno, pri čemer bi bilo treba v posameznem primeru upoštevati javni interes, ki bi mu razkritje služilo. EMS bi moral zajemati tudi obvladovanje tveganj, povezanih z uporabo nevarnih snovi, in analizo morebitne nadomestitve nevarnih snovi z varnejšimi alternativami.

(26)

Da se zagotovi, da je EMS v skladu z zahtevami Direktive 2010/75/EU, bi ga moral pregledati upravljavec, revidirati pa bi ga moral zunanji revizor, ki ga najame upravljavec. Revizor bi moral biti organ za ugotavljanje skladnosti, akreditiran v skladu z Uredbo (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (14), kot se zahteva v skladu s standardom ISO 17021, ali katera koli fizična ali pravna oseba, ki je pridobila licenco okoljskega preveritelja v skladu s členom 2(20) Uredbe (ES) št. 1221/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (15).

(27)

Da bi podprli razogljičenje, učinkovito rabo virov in krožno gospodarstvo, bi morali zaključki o BAT vključevati zavezujoče ravni okoljske učinkovitosti, povezane z BAT, in okvirne ravni okoljske učinkovitosti, povezane z nastajajočimi tehnikami, za posamezne procese, ki imajo podobne značilnosti, kot so nosilci energije, surovine, proizvodne enote in končni izdelki, in visoko stopnjo homogenosti po vsej Uniji, v primerih, kadar so podatki, ki so dani na voljo pri izmenjavi informacij, ki podpira določitev BAT, dovolj zanesljivi. Zaključki o BAT bi morali vključevati tudi okvirne referenčne vrednosti za druge primere, ki jih morajo upravljavci vključiti v svoje sisteme ravnanja z okoljem, v primerih, kadar je okoljska učinkovitost močno odvisna od posebnih okoliščin postopkov. Ravni okoljske učinkovitosti, povezane z najboljšimi razpoložljivimi tehnikami, in primerjalne vrednosti bi lahko vključevale vrednosti porabe, ravni gospodarnosti z viri in ravni ponovne uporabe, ki zajemajo surovinske, vodne in energetske vire ter ravni odpadkov in druge ravni, nastale pod posebnimi referenčnimi pogoji. Določiti bi bilo treba ravni okoljske učinkovitosti in primerjalnih vrednosti, ob upoštevanju virov, potrebnih za preoblikovanje naprav, katerega namen je zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, ter na povpraševanju temelječih sprememb v potrebah po virih za določene proizvode, kot so spremembe pri porabi vode. Pristojni organ bi moral v dovoljenju določiti zavezujoče razpone za okoljsko učinkovitost, kot so določeni v zaključkih o BAT, ter zavezujoče mejne vrednosti okoljske učinkovitosti v zvezi z vodo in okvirne ravni okoljske učinkovitosti v zvezi z odpadki in viri, razen vode, ki niso okoljsko manj stroge od zavezujočih razponov, če je zagotovljena spodnja meja razpona zavezujočega razpona. Upravljavec bi moral primerjalne vrednosti vključiti v EMS.

(28)

Treba je podrobneje določiti pogoje, pod katerimi lahko pristojni organ pri določitvi mejnih vrednosti emisij, ki se v dovoljenju, izdanem na podlagi Direktive 2010/75/EU, uporabljajo za izpuste onesnaževal v vodo, upošteva postopke čiščenja dolvodno v čistilni napravi. Mejne vrednosti emisij bi morale biti določene na način, ki zagotavlja, da taki izpusti ne povzročijo povečane obremenitve z onesnaževali v sprejemnih vodah ali zmanjšajo zmogljivosti ali potenciala za predelavo virov iz toka za čiščenje odpadne vode v primerjavi s položajem, v katerem naprava uporablja najboljšo razpoložljivo tehniko in izpolnjuje ravni emisij, povezane z najboljšimi razpoložljivimi tehnikami za neposredne izpuste.

(29)

Zagotavljanje visoke ravni varstva zdravja ljudi in okolja kot celote med drugim zahteva, da se v dovoljenih določijo mejne vrednosti emisij na ravni, ki zagotavlja skladnost z veljavnimi ravnmi emisij, povezanih z najboljšimi razpoložljivimi tehnikami, določenimi v zaključkih o BAT. Ravni emisij, povezane z najboljšimi razpoložljivimi tehnikami, so običajno izražene kot razponi in ne kot posamezne vrednosti, ki izražajo razlike znotraj zadevne vrste naprave, ki pri uporabi najboljše razpoložljive tehnike povzročijo razlike v doseženih okoljskih učinkovitostih. Na primer, z zadevno najboljšo razpoložljivo tehniko ne bo dosežena enaka učinkovitost v različnih napravah, nekatere najboljše razpoložljive tehnike morda niso primerne za uporabo v nekaterih napravah ali pa bi lahko bila kombinacija najboljših razpoložljivih tehnik učinkovitejša za nekatera onesnaževala ali prvine okolja od drugih. Doseganje visoke ravni varstva zdravja ljudi in okolja kot celote je ogrozila praksa določanja mejnih vrednosti emisij na skrajnem koncu razpona ravni emisij, povezanih z najboljšimi razpoložljivimi tehnikami, ne da bi se upošteval potencial danega naprave za doseganje nižjih ravni emisij z uporabo najboljših razpoložljivih tehnik. Taka praksa vodilna podjetja odvrača od izvajanja učinkovitejših tehnik in ovira doseganje enakih konkurenčnih pogojev, ki zagotavljajo visoko raven varstva zdravja ljudi in okolja. Za zmanjšanje emisij bi moral pristojni organ določiti mejne vrednosti emisij na najstrožji dosegljivi ravni za določeno napravo, ob upoštevanju celotnega razpona ravni emisij, povezanih z najboljšo razpoložljivo tehniko, in učinkov na različne prvine okolja. Mejne vrednosti emisij bi morale temeljiti na oceni upravljavca, v kateri je izvedena analiza izvedljivosti izpolnjevanja najstrožje vrednosti v okviru razpona ravni emisij, povezanih z najboljšimi razpoložljivimi tehnikami, da bi se dosegle čim boljše ravni okoljske učinkovitosti za določene naprave; razen če upravljavec dokaže, da uporaba najboljših razpoložljivih tehnik, kot so opisane v zaključkih o BAT, le zadevni napravi omogoča izpolnjevanje manj strogih mejnih vrednosti emisij. Da bi podprli določitev mejnih vrednosti emisij v dovoljenjih in sprejetje splošnih zavezujočih pravil, bi morali zaključki o BAT vsebovati informacije o okoliščinah, ki omogočajo doseganje nižjih ravni emisij znotraj razpona ravni emisij, povezanih z najboljšimi razpoložljivimi tehnikami, ki so določene za kategorije naprav s podobnimi značilnostmi. Pri določanju mejnih vrednosti emisij znotraj razpona ravni emisij, povezanih z najboljšimi razpoložljivimi tehnikami, se postopek odstopanja ne bi smel uporabljati.

(30)

V zaključkih o BAT bi bilo treba opredeliti nastajajoče tehnike in najboljše razpoložljive tehnike, ki jih lahko industrijski upravljavci uporabijo za preoblikovanje naprav v skladu s ciljem Unije glede trajnostnega, čistega, krožnega in podnebno nevtralnega gospodarstva. Pristojni organi bi morali imeti možnost, da industrijskim upravljavcem zagotovijo dovolj časa za izvedbo temeljitega industrijskega preoblikovanja, ki zahteva znatne naložbe, preko najboljših razpoložljivih tehnik ali nastajajočih tehnik, ki vključujejo večjo spremembo zasnove ali tehnologije, ali za nadomestitev obstoječe naprave, kot je opisano v zaključkih o BAT in določeno v načrtu preoblikovanja.

(31)

V zadnjih letih se Unija in države članice soočajo z nekaterimi izrednimi kriznimi razmerami, kot sta pandemija COVID-19 in ruska vojna agresija proti Ukrajini. Te krize so nenadoma in neposredno vplivale na oskrbo z energijo in viri, materiali ali opremo, ki so ključnega pomena za družbo, kar je povzročilo hudo pomanjkanje in motnje, ki zahtevajo hiter odziv. Kadar krize zahtevajo tak odziv, bi bilo morda treba določiti mejne vrednosti emisij in okoljske učinkovitosti, ki so manj stroge, kot so določene v zaključkih o BAT, da se ohrani proizvodnja energije ali druge opreme ključnega pomena ali da se omogoči neprekinjeno delovanje kritičnih naprav. Potrebo po določitvi manj strogih mejnih vrednosti emisij ali okoljske učinkovitosti je treba uravnotežiti s potrebo po varstvu okolja in zdravja ljudi ter zagotavljanju enakih konkurenčnih pogojev in celovitosti notranjega trga. Zato se lahko manj stroge mejne vrednosti določijo le v skrajnih primerih, ko so izčrpani vsi drugi ukrepi za zmanjšanje onesnaženja. Pristojni organ bi moral zagotoviti, da emisije iz naprave ne povzročajo znatnega onesnaževanja. Za nadzor vpliva na okolje in javno zdravje bi bilo emisije treba spremljati. Komisija bi morala imeti možnost, da za zagotavljanje enakih konkurenčnih pogojev in zaščito notranjega trga zagotovi stroga navodila v zvezi z izrednimi kriznimi razmerami in njihovimi okoliščinami, ki bi jih bilo mogoče upoštevati. Komisija bi morala preveriti, ali so taka odstopanja, ki so jih odobrile države članice, upravičena, in vložiti ugovor, kadar bi ugotovila, da odstopanje ni upravičeno; v tem primeru bi morala država članica brez odlašanja spremeniti odstopanje.

(32)

Države članice bi morale imeti možnost, da nekatere kurilne naprave ali naprave, ki izpuščajo ogljikov dioksid, iz Priloge I k Direktivi 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta (16), izvzamejo iz zahtev glede energetske učinkovitosti v pogojih iz dovoljenja.

(33)

Da bi se preprečile ali zmanjšale emisije onesnaževal naprav, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2010/75/EU, in zagotovili enaki konkurenčni pogoji v celotni Uniji, bi morali biti pogoji, pod katerimi se lahko odobrijo odstopanja od mejnih vrednosti emisij, bolj omejeni s splošnimi načeli, vključno z zahtevo po rednih ponovnih ocenah teh naprav, da bi se zagotovilo, da je izvajanje takih odstopanj v vsej Uniji bolj usklajeno. Poleg tega se odstopanja od mejnih vrednosti emisij ne bi smela odobriti, kadar bi lahko ogrozila skladnost s predpisano kakovostjo okolja.

(34)

V oceni Direktive 2010/75/EU je bilo ugotovljenih nekaj razlik v pristopih k ocenjevanju skladnosti za naprave, zajete v poglavju II navedene direktive. Da bi se dosegli visoka raven varstva okolja kot celote, dosledno izvajanje prava Unije in enaki konkurenčni pogoji v vsej Uniji, hkrati pa zmanjšalo upravno breme podjetij in javnih organov, bi morala Komisija določiti skupna pravila za ocenjevanje skladnosti z mejnimi vrednostmi emisij in potrjevanje izmerjenih vrednosti emisij v zrak in vodo na podlagi najboljših razpoložljivih tehnik. Navedena pravila za ocenjevanje skladnosti bi morala imeti prednost pred predpisi, določenimi v poglavju III in IV o ocenjevanju skladnosti z mejnimi vrednostmi emisij, ki jih vsebujeta prilogi V in VI k Direktivi 2010/75/EU.

(35)

Predpisano kakovost okolja bi bilo treba razumeti, kot da se nanaša na vse zahteve, določene v pravu Unije, kot je zakonodaja Unije o zraku in vodi, ki jih mora v danem trenutku izpolnjevati zadevno okolje ali njegov določen del. Zato je primerno pojasniti, da pristojni organi pri izdaji dovoljenja napravi ne bi smeli le določiti pogojev za zagotavljanje skladnosti obratovanja naprave z zaključki o BAT, temveč bi morali, kadar je to primerno za zmanjšanje posameznega prispevka naprave k onesnaževanju, povzročenem na zadevnem območju, in ob upoštevanju koncentracije zadevnih onesnaževal v sprejemnem okolju, v dovoljenje vključiti tudi posamezne dodatne pogoje, ki so strožji od tistih, ki so določeni v ustreznih zaključkih o BAT, da bi zagotovili skladnost naprave s predpisano kakovostjo okolja. Taki pogoji bi lahko vključevali določitev strožjih mejnih vrednosti emisij, mejnih obremenitev za emisije onesnaževal ali omejitev obratovanja ali zmogljivosti naprave.

(36)

Pogoje dovoljenja bi moral pristojni organ redno preverjati in po potrebi posodobiti, da bi zagotovil njihovo skladnost z ustrezno zakonodajo. Taka preverjanja ali posodobitve bi morala potekati tudi, kadar mora naprava izpolnjevati predpisano kakovost okolja, tudi v primeru nove ali revidirane kakovosti okolja ali kadar stanje sprejemnega okolja zahteva preverjanje dovoljenja, da bi se zagotovila skladnost z načrti in programi, določenimi v skladu z zakonodajo Unije, kot so načrti upravljanja povodij na podlagi Direktive 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta (17).

(37)

Pogodbenice Aarhuške konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah so na sedmem zasedanju potrdile ugotovitve odbora za skladnost konvencije v zadevi ACCC/C/2014/121, v skladu s katerimi Evropska unija z vzpostavitvijo pravnega okvira, ki ne predvideva nobene možnosti za udeležbo javnosti v zvezi s ponovnim preverjanjem in obnovitvami na podlagi člena 21(3) in (4) ter člena 21(5), točki (b) in (c), Direktive 2010/75/EU, ne izpolnjuje člena 6(10) Konvencije. Te ugotovitve so potrdile Unija in njene države članice; da bi se dosegla popolna skladnost z Aarhuško konvencijo, je treba določiti, da bi bilo treba članom zadevne javnosti dati zgodnje in učinkovite možnosti sodelovanja pri izdaji ali posodobitvi pogojev v dovoljenju, ki jih določi pristojni organ, tudi kadar se navedeni pogoji ponovno preučijo po objavi odločitev o zaključkih o BAT v zvezi z glavno dejavnostjo naprave, kadar razvoj najboljših razpoložljivih tehnik omogoča znatno zmanjšanje emisij, kadar varnost obratovanja zahteva uporabo drugih tehnik in kadar je potrebna skladnost z novo ali revidirano predpisano kakovostjo okolja.

(38)

Kot je pojasnjeno s sodno prakso Sodišča (18), države članice ne smejo omejiti pravne pravice do izpodbijanja odločitve javnega organa na člane zadevne javnosti, ki so posredovali pri predhodnem upravnem postopku za sprejetje takšne odločitve. S sodno prakso Sodišča (19) je pojasnjeno tudi, da učinkovit dostop do pravnega varstva v okoljskih zadevah in učinkovita pravna sredstva med drugim zahtevajo, da bi morali imeti člani zadevne javnosti pravico, da pred sodiščem ali neodvisnim in nepristranskim pristojnim organom pravico zahtevajo sprejetje začasnih ukrepov za preprečitev danega primera onesnaževanja, vključno z začasno odložitvijo spornega dovoljenja v konkretnem primeru. Zato bi bilo treba določiti, da pravni položaj ne bi smel biti pogojen z vlogo, ki jo je član zadevne javnosti imel med participativno fazo postopkov odločanja, zlasti v zvezi z izdajanjem dovoljenj in zaprtji lokacij, v skladu s to direktivo. Poleg tega bi moral biti vsak revizijski postopek pošten, pravičen, pravočasen in ne pretirano drag ter bi moral zagotavljati ustrezna in učinkovita pravna sredstva, vključno s sodno prepovedjo, kot je primerno. V zvezi z živinorejskimi kmetijami prekinitev dejavnosti nikakor ne bi smela posegati v nadaljevanje dejavnosti, ki so potrebne za dobrobit živine.

(39)

Čezmejno sodelovanje bi moralo potekati pred izdajo dovoljenj, kadar bi lahko dejavnost naprave vplivala na več kot eno državo članico, ter vključevati predhodne informacije in posvetovanja s člani zadevne javnosti in pristojnimi organi v drugih državah članicah, na katere bi lahko navedena dejavnost vplivala.

(40)

V oceni Direktive 2010/75/EU je bilo ugotovljeno, da čeprav je namenjena spodbujanju preobrazbe evropske industrije, ni dovolj dinamična in ne podpira uporabe inovativnih postopkov in tehnologij v zadostni meri, niti tistih, ki so bistveni za dvojni zeleni in digitalni prehod ter doseganje ciljev Evropskega podnebnega zakona. Brez predpisovanja uporabe katerekoli metode ali določenega tehnološkega postopka je torej primerno, da se olajšata preizkušanje in uporaba nastajajočih tehnik z boljšo okoljsko učinkovitostjo, da bi se olajšalo sodelovanje z raziskovalci in panogami pri javno financiranih raziskovalnih projektih, za katere veljajo pogoji, določeni v ustreznih evropskih in nacionalnih instrumentih financiranja, pa tudi da bi se ustanovil namenski center za podporo inovacijam z zbiranjem in analizo informacij o nastajajočih tehnikah, pomembnih za dejavnosti, ki spadajo na področje uporabe direktive, vključno z rejo perutnine in prašičev, in da bi se opredelilo njihovo stanje razvoja od raziskav do uporabe z lestvico ravni tehnološke pripravljenosti (RTP) in ocenila raven okoljske učinkovitosti teh tehnik ob upoštevanju vseh morebitnih omejitev v zvezi z razpoložljivostjo in zanesljivostjo podatkov. To bo uporabljeno tudi pri izmenjavi informacij o pripravi, pregledu in posodobitvi referenčnih dokumentov BAT. Nastajajoče tehnike, ki jih bo analiziral center, bi morale biti vsaj na ravni RTP 6–7, in sicer tehnologije, predstavljene v ustreznem okolju (okolje, ustrezno za industrijo, v primeru ključnih omogočitvenih tehnologij), ali predstavitve prototipa sistema v operativnem okolju.

(41)

Doseganje ciljev Unije v zvezi s čistejšim, krožnim in podnebno nevtralnim gospodarstvom do leta 2050 zahteva korenito preobrazbo gospodarstva Unije. Skladno z 8. okoljskim akcijskim programom bi bilo zato treba od upravljavcev naprav, zajetih z Direktivo 2010/75/EU, zahtevati, da v svoje sisteme ravnanja z okoljem vključijo načrte preoblikovanja. Taki načrti preoblikovanja bodo dopolnjevali tudi zahteve glede poročanja podjetij o trajnostnosti na podlagi Direktive 2013/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta (20) z zagotovitvijo sredstva za izvajanje teh zahtev na ravni naprave. Prva prednostna naloga bi morala biti preoblikovanje energetsko intenzivnih dejavnosti iz Priloge I. Zato bi morali upravljavci energetsko intenzivnih naprav načrte preoblikovanja izdelati do 30. junija 2030. Od upravljavcev naprav, ki izvajajo druge dejavnosti iz Priloge I, bi bilo treba zahtevati, da načrte preoblikovanja izdelajo v okviru ponovnega preverjanja dovoljenja in njegove obnove po objavi odločitev o zaključkih o BAT, objavljenih po 1. januarju 2030. Upravljavcem bi moralo biti dovoljeno, da pripravijo enoten načrt preoblikovanja, ki bi zajemal vse naprave, ki so pod njihovim nadzorom v državi članici, če pa so bili elementi načrtov preoblikovanja že zasnovani v drugih dokumentih in so skladni z zahtevami Direktive 2010/75/EU, bi bilo treba upravljavcem omogočiti, da v načrt preoblikovanja vključijo sklic na ustrezne dokumente. Čeprav bi morali biti načrti preoblikovanja še naprej okvirni dokumenti, pripravljeni pod odgovornostjo upravljavcev, bi moral organ za ugotavljanje skladnosti ali okoljski preveritelj, s katerim upravljavci sklenejo pogodbo v okviru svojih sistemov ravnanja z okoljem, preveriti, ali vsebujejo minimalne informacije, zahtevane na podlagi delegiranega akta, ki ga sprejme Komisija, upravljavci pa bi morali načrte preoblikovanja objaviti.

(42)

Digitalna orodja, kot so digitalizirani sistemi upravljanja, bi lahko pomagala količinsko in kvalitativno oceniti in obvladovati tveganja, povezana z onesnaževanjem, in pomagati upravljavcem pri preoblikovanju njihovih naprav.

(43)

Nadalje je treba pojasniti merila za ocenjevanje, ali so očiščeni plini ali tekočine, ki nastanejo pri uplinjanju in pirolizi odpadkov, dovolj očiščeni do take mere, da pred njihovim sežigom niso več odpadki.

(44)

Glede na veliko število naprav za rejo, ki bi jih bilo treba vključiti na področje uporabe Direktive 2010/75/EU, ter dokajšnjo preprostost postopkov in emisijskih vzorcev takih naprav je primerno določiti posebne upravne postopke za izdajo dovoljenj in izvajanje zadevnih dejavnosti, ki so prilagojene sektorju, brez poseganja v zahteve v zvezi z javnimi informacijami in udeležbo javnosti, spremljanjem in skladnostjo. To bi omogočilo sprejetje splošnih zavezujočih pravil na nacionalni ravni in registracijo kmetij, namesto da bi se kmetijam izdajala posamezna dovoljenja. Države članice bi morale poskrbeti, da zavezujoči predpisi in postopki registracije zagotavljajo visoko raven varstva okolja, enakovredno tisti, ki jo je mogoče doseči s posameznimi pogoji v dovoljenju.

(45)

Pričakuje se, da bodo inovativne tehnike, ki prihajajo na trg, čedalje bolj zmanjševale emisije onesnaževal in toplogrednih plinov iz naprav, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2003/87/ES in Direktive 2010/75/EU. Čeprav bo s tem mogoče ustvariti nadaljnje sinergije med navedenima direktivama, pa bi lahko to vplivalo na njihovo izvajanje, med drugim tudi na trgu ogljika. V zvezi s tem vsebuje Direktiva 2003/87/ES določbo o pregledu učinkovitosti sinergij z Direktivo 2010/75/EU in zahteva usklajevanje dovoljenj, pomembnih za okolje in podnebje, da bi se zagotovilo učinkovito in hitrejše izvajanje ukrepov, potrebnih za izpolnjevanje podnebnih in energetskih ciljev Unije. Da bi se v zvezi s tem upoštevala dinamika inovacij in pregled iz člena 8 Direktive 2003/87/ES, bi morala Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu do leta 2028, nato pa vsakih pet let predložiti poročilo o pregledu izvajanja Direktive 2010/75/EU.

(46)

Komisija bi morala na podlagi poenostavitev poročanja, ki se izvaja na podlagi Direktive 2010/75/EU, še naprej poenostaviti način, kako ji države članice zagotavljajo informacije na podlagi navedene direktive, z drugimi ustreznimi zahtevami prava Unije in zlasti Uredbo (EU) 2024/1244 Evropskega parlamenta in Sveta (21). Sporočene informacije bi morale omogočiti smiseln pregled izvajanja in doseženih rezultatov v zvezi z emisijami in drugimi oblikami onesnaževanja, mejnimi vrednostmi emisij, uporabo najboljših razpoložljivih tehnik, odobritvijo odstopanj in stanjem obratovanja naprav. V ta namen bi morala Komisija do 5. avgusta 2026 posodobiti izvedbeni sklep, v katerem bi določila vrsto, obliko in pogostost sporočanja informacij, ki jih sporočajo države članice.

(47)

Da bi Direktiva 2010/75/EU še naprej izpolnjevala svoje cilje preprečevanja ali zmanjšanja emisij onesnaževal in doseganja visoke ravni varstva zdravja ljudi in okolja, bi bilo treba določiti pravila obratovanja za dejavnosti v zvezi z rejo prašičev in perutnine, pri tem pa upoštevati posebnosti vsakega sektorja dejavnosti. Na Komisijo bi bilo treba prenesti izvedbena pooblastila za določitev enotnih pogojev. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (22). Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov.

(48)

Komisija bi morala pregledati potrebo po nadzoru nad emisijami pri raziskovanju in proizvodnji mineralnih olj in plina na kopnem in na morju, ob upoštevanju obstoječega zakonodajnega okvira Unije, vključno z Uredbo (EU) 2024/1787 Evropskega parlamenta in Sveta (23) in Direktivo 2013/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta (24), potrebo po nadzoru emisij iz obdelave in pridobivanja neenergetskih industrijskih mineralov na kraju samem, ki se uporabljajo v industriji, razen v gradbeništvu, ter potrebo po nadzoru emisij iz obdelave in pridobivanja rud na kraju samem, ki se na novo izvajajo v Uniji; ter potrebo po reviziji praga dejavnosti iz Priloge I za proizvodnjo vodika z elektrolizo vode.

(49)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja Direktive 2010/75/EU je treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila v zvezi z določitvijo (i) standardizirane metodologije za ocenjevanje nesorazmernosti med stroški izvajanja zaključkov o BAT in morebitnimi koristmi za okolje v skladu s členom 15(4), ob upoštevanju metod, kot sta metoda za statistično oceno življenjske dobe ali metoda za oceno vrednosti leta življenja, če je to primerno, (ii) standardizirane metodologije za ocenjevanje iz člena 15(6), (iii) metode merjenja za ocenjevanje skladnosti z mejnimi vrednostmi emisij, določenimi v dovoljenju v zvezi z emisijami v zrak in vodo, (iv) podrobnih ureditev, potrebnih za ustanovitev in delovanje inovacijskega centra za industrijsko preobrazbo in emisije, (v) obrazca, ki ga je treba uporabljati za načrte preoblikovanja, ter (vi) katere informacije iz EMS so pomembne za objavo, kar bi moralo vključevati informacije vsaj o kazalnikih in ciljih okoljske uspešnosti ter o napredku pri doseganju okoljskih ciljev. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011.

(50)

Za zagotovitev učinkovitega izvajanja in izvrševanja obveznosti, določenih v Direktivi 2010/75/EU, je treba določiti minimalno vsebino učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih kazni. Neskladja v sistemih kazni, dejstvo, da se naložene kazni v številnih primerih štejejo za prenizke, da bi zares odvračale od nezakonitih ravnanj, ter neenotno izvajanje v državah članicah ogrožajo enake konkurenčne pogoje za industrijske emisije v vsej Uniji.

(51)

Države članice bi morale določiti pravila o kaznih, ki se uporabljajo za kršitve nacionalnih določb, sprejetih na podlagi te direktive, in zagotoviti, da se te kazni izvajajo. Države članice bi morale imeti možnost določiti pravila za upravne in kazenske sankcije. Zaradi naloženih kazenskih in upravnih sankcij pa v nobenem primeru ne bi smela biti kršena pravica, v skladu s katero nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan v kazenskih postopkih zaradi istega kaznivega dejanja (načelo ne bis in idem), kot jo razlaga Sodišče. Za najresnejše kršitve, za katere je odgovorna pravna oseba, kot so zelo resne kršitve zaradi svoje narave, obsega in ponavljanja, ali kadar te kršitve pomenijo znatno tveganje za zdravje ljudi ali okolje, bi morale države članice zagotoviti, da njihov nacionalni sistem kazni vključuje globe, katerih najvišji znesek bi moral znašati vsaj 3 % letnega prometa upravljavca v Uniji v poslovnem letu pred letom, v katerem se globa naloži. Za te kršitve lahko države članice brez poseganja v obveznosti držav članic na podlagi Direktive 2008/99/ES Evropskega parlamenta in Sveta (25) tudi ali namesto tega sprejmejo kazenske sankcije, če so učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(52)

Kadar je bila zaradi kršitve nacionalnih ukrepov, sprejetih na podlagi Direktive 2010/75/EU, povzročena škoda zdravju ljudi, bi morale države članice zagotoviti, da lahko zadevni posamezniki od ustreznih fizičnih in pravnih oseb za navedeno škodo zahtevajo in prejmejo odškodnino. Taki predpisi o odškodnini prispevajo k uresničevanju ciljev ohranjanja, varstva in izboljšanja kakovosti okolja in varovanja človekovega zdravja, kot je določeno v členu 191 PDEU. Prav tako podpirajo pravico do življenja, osebne celovitosti in varovanja zdravja iz členov 2, 3 in 35 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47 Listine. Poleg tega Direktiva 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta (26) zasebnim strankam ne daje pravice do odškodnine zaradi okoljske škode ali neposredne nevarnosti take škode.

(53)

Zato je primerno, da Direktiva 2010/75/EU obravnava pravico do odškodnine za škodo, ki jo utrpijo posamezniki, in zagotovi, da lahko posamezniki zaščitijo svoje pravice pred škodo, ki so jo zdravju povzročile kršitve Direktive 2010/75/EU, da bi se s tem zagotovilo učinkovito izvajanje navedene direktive. Postopki v zvezi z odškodninskimi zahtevki bi morali biti oblikovani in se uporabljati tako, da ne onemogočajo ali pretirano otežujejo uveljavljanja pravice do odškodnine.

(54)

Učinek Direktive 2010/75/EU na procesno avtonomijo držav članic bi moral biti omejen na tisto, kar je potrebno za zagotavljanje ciljev varstva zdravja ljudi preko varnega okolja, ki jih navedena direktiva uresničuje, in ne bi smel vplivati na druga nacionalna postopkovna pravila, ki določajo pravico do uveljavljanja odškodnine za kršitve navedene direktive. Taka nacionalna pravila pa ne bi smela ovirati učinkovitega delovanja mehanizma za uveljavljanje odškodnine, ki ga zahteva Direktiva 2010/75/EU.

(55)

Direktiva 2010/75/EU se v državah članicah različno izvaja v zvezi z vključitvijo naprav za proizvodnjo keramičnih izdelkov z žganjem, saj je besedilo opredelitve te dejavnosti državam članicam omogočilo, da se odločijo, ali bodo uporabile obe merili ali le eno od meril o proizvodni zmogljivosti in zmogljivosti peči. Za zagotovitev doslednega izvajanja navedene direktive in enakih konkurenčnih pogojev v vsej Uniji bi bilo treba take naprave vključiti na področje uporabe navedene direktive vedno, ko je izpolnjeno eno od navedenih meril.

(56)

Pri določitvi mejnih vrednosti emisij za onesnaževala, bi moral pristojni organ upoštevati vse snovi, vključno s snovmi, ki vzbujajo zaskrbljenost in ki jih lahko posamezna naprava izpušča ter lahko znatno vplivajo na okolje in zdravje ljudi. Pri tem bi bilo treba upoštevati nevarne lastnosti, količino in vrsto snovi, ki se izpuščajo, in njihov potencial za onesnaževanje katere koli prvine okolja. Zaključki o BAT so po potrebi referenčna točka za izbiro snovi, za katere je treba določiti mejne vrednosti emisij, čeprav se lahko pristojni organ odloči, da bo izbral dodatne snovi. Trenutno so posamezna onesnaževala neizčrpno našteta v Prilogi II k Direktivi 2010/75/EU, kar pa ni združljivo s celostnim pristopom navedene direktive in ne odraža potrebe, da pristojni organi upoštevajo vsa pomembna onesnaževala, tudi tista, ki vzbujajo zaskrbljenost. Neizčrpen seznam onesnaževal bi zato bilo treba črtati. Namesto tega bi bilo treba navesti sklic na seznam onesnaževal iz Priloge II k Uredbi (ES) št. 166/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (27).

(57)

Čeprav so odlagališča odpadkov vključena na področje uporabe Direktive 2010/75/EU, pa zanje ni zaključkov o BAT, saj navedena dejavnost spada na področje uporabe Direktive Sveta 1999/31/ES (28) in se zahteve slednje direktive štejejo za najboljšo razpoložljivo tehniko. Zaradi tehničnega razvoja in inovacij, do katerih je prišlo od sprejetja Direktive Sveta 1999/31/ES, so zdaj na voljo učinkovitejše tehnike za varstvo zdravja ljudi in okolja. Sprejetje zaključkov o BAT na podlagi Direktive 2010/75/EU bi omogočilo obravnavanje ključnih okoljskih vprašanj v zvezi z obratovanjem odlagališč odpadkov, vključno z znatnimi emisijami metana. Direktiva Sveta 1999/31/ES bi zato morala omogočati sprejetje zaključkov o BAT za odlagališča odpadkov na podlagi Direktive 2010/75/EU.

(58)

Ker ciljev te direktive, in sicer zagotavljanja visoke ravni varstva in izboljšanja kakovosti okolja, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi čezmejne narave onesnaževanja iz industrijskih dejavnosti lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(59)

V skladu z načelom sorazmernosti je potrebno in primerno, da se za doseganje osnovnega cilja zagotavljanja visoke ravni varstva okolja in izboljšanja kakovosti okolja določijo pravila o celovitem preprečevanju in nadzoru onesnaževanja, ki izhaja iz industrijskih dejavnosti in dejavnosti živinoreje. V skladu s členom 5(4) Pogodbe o Evropski uniji ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(60)

V skladu s Skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (29) se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med elementi direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takih dokumentov v primeru te direktive upravičeno.

(61)

Kurilne naprave, ki so del majhnih izdvojenih omrežij, se lahko zaradi svoje geografske lege in slabih povezav z omrežjem na kopnem držav članic ali omrežjem druge države članice soočajo s posebnimi izzivi, kar zahteva več časa za uskladitev z mejnimi vrednostmi emisij. Zadevne države članice bi morale pripraviti načrt za zagotavljanje skladnosti, ki bi zajemal kurilne naprave, ki so del majhnega izdvojenega omrežja, in določal ukrepe za zagotavljanje skladnosti z mejnimi vrednostmi emisij, najpozneje do 31. decembra 2029. V načrtu bi morali biti opisani ukrepi za zagotavljanje skladnosti s to direktivo ter ukrepi za zmanjšanje obsega in trajanja emisij onesnaževal v obdobju, ki ga zajema, ter bi morale biti vključene informacije o ukrepih za upravljanje povpraševanja in možnostih za prehod na čistejša goriva ali čistejše alternative, kot sta uvedba obnovljivih virov energije in povezanost z omrežji na kopnem ali omrežjem druge države članice. Zadevne države članice bi morale svoje načrte skladnosti predložiti Komisiji. Če bi Komisija načrtom nasprotovala, bi jih morale države članice posodobiti. Zadevne države članice bi morale vsako leto poročati o napredku pri doseganju skladnosti.

(62)

Da bi imele države članice, pristojni organi in naprave dovolj časa za uskladitev z novimi določbami ter da bi imela Komisija dovolj časa za sprejetje novih zaključkov o BAT, v katerih bi se nove določbe upoštevale, bi bilo treba predpisati prehodne določbe. Za zagotovitev pravne varnosti je treba določiti točen datum, do katerega bi bilo treba najpozneje zagotoviti skladnost z določbami. Glede na seviljski postopek in število referenčnih dokumentov BAT, ki jih je treba pregledati, bi moral ta datum nastopiti čez 12 let za obstoječe dejavnosti, za nove dejavnosti pa čez 10 let. To ne preprečuje, da bi se zaključki o BAT sprejeli in začeli izvajati prej, kar se pričakuje za večino dejavnosti, ki jih zajema ta direktiva. Obstoječe naprave so v skladu z določbami Direktive 2010/75/EU v različici, veljavni 3. avgusta 2024, dokler niso na voljo novi zaključki o BAT ali se ne posodobi dovoljenje.

(63)

Direktivi 2010/75/EU in 1999/31/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

naslov se nadomesti z naslednjim:

„Direktiva 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah in emisijah iz živinoreje (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja)“

(2)

v členu 1 se drugi odstavek nadomesti z naslednjim:

„Ta direktiva določa tudi pravila za preprečevanje ali, če to ni izvedljivo, za stalno zmanjševanje emisij v zrak, vodo in tla, za preprečevanje nastajanja odpadkov, izboljšanje učinkovite rabe virov ter za spodbujanje krožnega gospodarstva in razogljičenja, da bi dosegli visoko stopnjo varstva zdravja ljudi in okolja kot celote.“

(3)

v členu 2 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

(4)

člen 3 se spremeni:

(5)

v členu 4(1) se drugi pododstavek nadomesti z naslednjim:

„Z odstopanjem od prvega pododstavka lahko države članice določijo postopek za registracijo naprav, ki jih zajema samo poglavje V ali poglavje VIa.“

(6)

v členu 5 se doda naslednji odstavek:

(7)

člena 7 in 8 se nadomestita z naslednjim:

(*3)  Direktiva 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode. (UL L 143, 30.4.2004, str. 56).“;"

(8)

v členu 9 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

(9)

v členu 11 se točka (f) spremeni:

;

(10)

v členu 11 se vstavita naslednji točki:

;

(11)

v členu 12 se točke (b), (c) in (f) odstavka 1 nadomestijo z naslednjim:

;

(12)

člen 13 se spremeni:

(13)

člen 14 se spremeni:

(14)

vstavi se naslednji člen:

(*4)  Direktiva (EU) 2024/1785 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. aprila 2024 o spremembi Direktive 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja) in Direktive Sveta 1999/31/ES o odlagališčih odpadkov (UL L, 2024/1785, 15.7.2024, ELI: http://data.europa.eu/eli/dir/2024/1785/oj).“;"

(15)

člen 15 se nadomesti z naslednjim:

(16)

vstavi se naslednji člen:

(17)

v členu 16 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

(18)

v členu 16 se doda naslednji odstavek:

(19)

v členu 16 se doda naslednji odstavek:

(20)

člen 18 se nadomesti z naslednjim:

(21)

v členu 20 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

(22)

v členu 21(3), prvi pododstavek, se točka (a) nadomesti z naslednjim:

;

(23)

v členu 21(5) se točka (c) nadomesti z naslednjim:

;

(24)

v členu 21(5) se doda naslednja točka:

;

(25)

v členu 23(4) se peti pododstavek nadomesti z naslednjim:

„Komisija sprejme in, kadar je primerno, redno posodablja navodila glede meril za ocenjevanje okoljskih tveganj.“

(26)

člen 24 se spremeni:

(27)

v členu 25(1) se dodata naslednja pododstavka:

„Položaj v revizijskem postopku ni pogojen z vlogo, ki jo je član zadevne javnosti imel med participativno fazo postopkov odločanja na podlagi te direktive.

Postopek revizije je pošten, nepristranski, pravočasen in ne pretirano drag ter mora zagotavljati ustrezna in učinkovita pravna sredstva, vključno s sodno prepovedjo, kot je primerno.“

(28)

v členu 26 se odstavka 1 in 2 nadomestita z naslednjim:

(29)

naslednji naslov se doda za členom 26:

„ POGLAVJE IIA

OMOGOČANJE IN SPODBUJANJE INOVACIJ“

(30)

člen 27 se nadomesti z naslednjim:

(31)

vstavijo se naslednji členi:

(32)

v členu 30 se odstavek 5 nadomesti z naslednjim:

(33)

v členu 30(6) se tretji pododstavek nadomesti z naslednjim:

„Države članice Komisijo nemudoma obvestijo o vseh odstopanjih, odobrenih na podlagi prvega pododstavka, vključno z razlogi, ki utemeljujejo odstopanje in naložene pogoje.“

(34)

vstavi se naslednji člen:

(35)

v členu 42(1) se drugi pododstavek nadomesti z naslednjim:

„To poglavje se ne uporablja za naprave za uplinjanje ali pirolizo, če se plini ali tekočine, ki nastanejo pri taki toplotni obdelavi odpadkov, obdelujejo pred njihovim sežigom do take mere, da:

(36)

v členu 48 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

(37)

v členu 63 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

(38)

v členu 70 se odstavek 3 nadomesti z naslednjim:

(39)

za členom 70 se vstavi naslednji naslov:

„ POGLAVJE VIA

POSEBNE DOLOČBE ZA REJO PERUTNINE IN PRAŠIČEV“

(40)

za naslovom „POGLAVJE VIa“ se vstavijo naslednji členi:

(41)

v členu 72 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

(42)

v členu 73(1) se prvi in drugi pododstavek nadomestita z naslednjim:

„Do 30. junija 2028 in nato vsakih pet let Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o preučitvi izvajanja te direktive. Poročilo vključuje informacije o dejavnostih, za katere so bili ali niso bili sprejeti zaključki o BAT na podlagi člena 13(5) te direktive, upošteva dinamiko inovacij, vključno z nastajajočimi tehnikami, potrebo po nadaljnjih ukrepih za preprečevanje onesnaževanja in pregled iz člena 8 Direktive 2003/87/ES.

To poročilo vključuje oceno potrebe po ukrepanju na ravni Unije z določitvijo ali posodobitvijo minimalnih zahtev za vso Unijo glede mejnih vrednosti emisij in glede pravil o spremljanju in skladnosti za dejavnosti v okviru zaključkov o BAT, sprejetih v predhodnem petletnem obdobju, na podlagi naslednjih meril:

(43)

člen 73 se spremeni:

(44)

člen 74 se nadomesti z naslednjim:

(45)

člen 75 se nadomesti z naslednjim:

(46)

člen 76 se nadomesti z naslednjim:

(47)

člena 77 in 78 se črtata;

(48)

člen 79 se nadomesti z naslednjim:

(*5)  Direktiva 2008/99/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o kazenskopravnem varstvu okolja (UL L 328, 6.12.2008, str. 28).“;"

(49)

vstavi se naslednji člen:

(50)

Priloga I se spremeni v skladu s Prilogo I k tej direktivi;

(51)

vstavi se Priloga Ia, kot je določena v Prilogi II k tej direktivi;

(52)

Priloga II se nadomesti z besedilom v Prilogi III k tej direktivi;

(53)

Priloga III se spremeni v skladu s Prilogo IV k tej direktivi;

(54)

Priloga IV se spremeni v skladu s Prilogo V k tej direktivi;

(55)

Priloga V se spremeni v skladu s Prilogo VI k tej direktivi;

(56)

Priloga VI se spremeni v skladu s Prilogo VII k tej direktivi.