1.

Ali je treba šteti, da je treba v primeru vročitve vabila odraslemu članu istega gospodinjstva člen 4a(1)(a)(i) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ (1), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299/PNZ (2), razlagati tako, da mora odreditveni pravosodni organ dokazati, da je zadevna oseba dejansko prejela vabilo, ali pa ga je treba razlagati tako, da vročitev odraslemu članu istega gospodinjstva dokazuje, da se je zadevna oseba dejansko seznanila z vabilom, če prepričljivo ne izkaže, da z vabilom ni bila seznanjena in zakaj z njim ni bila seznanjena?

2.

Ali je treba pojem „sojenje“ iz člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299/PNZ, v primeru, ko je bil izveden pritožbeni postopek, razlagati tako, da se nanaša na obravnavo, na podlagi katere je bila sprejeta prvostopenjska odločba, če je le zahtevana oseba vložila pritožbo, ta pa je bila zavrnjena?

3.

Ali je združljivo s primarnostjo prava Unije, da je nemški zakonodajalec v členu 83(1), točka 3, Gesetz über die internationale Rechtshilfe in Strafsachen (zakon o mednarodni pravni pomoči v kazenskih zadevah) obsodbo na podlagi sojenja v nenavzočnosti določil kot absolutno oviro za predajo, čeprav je ta okoliščina v skladu s členom 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299/PNZ, le fakultativni razlog za neizvršitev?