–

za S M. M. J. van Zantvoort, advocate,

–

za Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR) C. J. Ullersma, advocate,

–

za nizozemsko vlado M. K. Bulterman in A. Hanje, agentki,

–

za nemško vlado J. Möller in A. Hoesch, agenta,

–

za Evropsko komisijo A. Azéma in F. Wilman, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 10(1)(e) Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (UL 2011, L 337, str. 9).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru dveh sporov, v prvem med S, v drugem pa med A in Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie (državni sekretar za varnost in pravosodje, Nizozemska) (v nadaljevanju: urad državnega sekretarja), ker jima je ta zavrnil priznanje statusa begunca.

3

Člen 1(A), točka 2, prvi pododstavek, Konvencije o statusu beguncev, ki je bila podpisana 28. julija 1951 v Ženevi in je začela veljati 22. aprila 1954 (Recueil des traités des Nations unies, zvezek 189, str. 150, št. 2545 (1954)), kakor je bila dopolnjena s Protokolom o statusu beguncev, ki je bil sklenjen 31. januarja 1967 v New Yorku in je začel veljati 4. oktobra 1967 (v nadaljevanju: Ženevska konvencija), določa, da se izraz „begunec“ uporablja za vsako osebo, ki se „zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takšnega strahu noče uživati zaščite te države“.

4

V uvodnih izjavah 4, 12 in 16 Direktive 2011/95 je navedeno:

[…]

[…]

5

Člen 2 te direktive določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]

[…]“.

6

Člen 4 navedene direktive, naslovljen „Obravnavanje dejstev in okoliščin“, v odstavkih od 3 do 5 določa:

„3.   Obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito se izvede v vsakem posameznem primeru posebej in vključuje upoštevanje naslednjega:

[…]

4.   Dejstvo, da je prosilec že bil podvržen preganjanju […] ali se mu je s takšnim preganjanjem […] neposredno grozilo, je resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem […], razen če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje […] ne bo ponovil[o].

5.   Kadar države članice uporabljajo načelo, po katerem je dolžan prošnjo za mednarodno zaščito utemeljiti prosilec, in kadar vidiki izjav prosilca niso utemeljeni z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, teh vidikov ni treba potrditi, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

[…]

7

Člen 6 te direktive določa:

„Subjekti preganjanja ali resne škode vključujejo:

[…]“.

8

Člen 9 Direktive 2011/95 določa pogoje za to, da se dejanje lahko šteje za „dejanje preganjanja“ v smislu člena 1(A) Ženevske konvencije. V ta namen vsebuje neizčrpen seznam oblik, ki jih lahko imajo dejanja preganjanja, in zahteva, da je mogoče vzpostaviti povezavo med temi dejanji in razlogi za preganjanje iz člena 10 te direktive.

9

Člen 10 te direktive, naslovljen „Razlogi za preganjanje“, določa:

„1.   Države članice pri ocenjevanju razlogov za preganjanje upoštevajo naslednje elemente:

[…]

[…]

2.   Pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, ni pomembno, ali prosilec dejansko ima rasne, verske, nacionalne, družbene ali politične značilnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt preganjanja.“

10

Člen 13 navedene direktive, naslovljen „Priznanje statusa begunca“, določa:

„Države članice priznajo status begunca državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki izpolnjuje pogoje za begunca v skladu s poglavjema II in III.“

11

Poglavje C2 Vreemdelingencirculaire 2000 (okrožnica o tujcih iz leta 2000) z dne 2. marca 2001 (Stcrt. 2001, št. 64) v različici, ki se uporablja v zadevi v glavni stvari, v odstavku 3.2 določa:

„[…]

Politično prepričanje

Okoliščina, da tuji državljan svojega političnega prepričanja v državi izvora ne more izraziti enako kot na Nizozemskem, ne zadostuje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi azila tujcu […].

V vsakem primeru [Immigratie- en Naturalisatiedienst (IND) (služba za priseljevanje in sprejem v državljanstvo)] pri presoji prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi azila prav tako upošteva:

IND v primeru temeljnega političnega prepričanja ne zahteva zadržanja, če so dejavnosti (ki jih tuji državljan načrtuje) povezane s tem temeljnim političnim prepričanjem. Če ne gre za temeljno politično prepričanje, IND dejansko zahteva zadržanje.

IND oceni, ali imajo ukrepi in sankcije, ki bodo sprejeti proti tujemu državljanu v primeru vrnitve v izvorno državo zaradi tega izražanja ali dejanj, ki so posledica temeljnega političnega prepričanja, dovolj težke posledice, da bi šlo za preganjanje.

Tudi če ne gre za temeljno politično prepričanje, IND oceni, ali so oziroma ali bodo državni organi izvedeli za politične dejavnosti tujega državljana ali za njegovo izražanje političnega prepričanja v njegovi izvorni državi, na Nizozemskem ali drugje ter, ali so te dejavnosti in izražanje političnega prepričanja zadosten razlog za priznanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi političnega prepričanja, ki se mu pripisuje, v primeru vrnitve.

[…]“.

12

S, ki je sudanska državljanka, je na Nizozemsko prišla 21. januarja 2012. V četrti prošnji za azil, ki jo je vložila pri uradu državnega sekretarja, je navedla, da bi jo v primeru vrnitve v izvorno državo sudanske oblasti preganjale zaradi političnih dejavnosti na Nizozemskem v podporo na eni strani stranki Oumma, ki je pripadala zavezništvu „sil svobode in spremembe“ in koordinirala sudansko revolucijo leta 2019, na drugi strani pa v podporo Darfur Vereniging Nederland (združenje Darfur na Nizozemskem).

13

S je tudi potrdila, da je sodelovala na več kot desetih manifestacijah, organiziranih na Nizozemskem proti sudanski vladi, na katerih je skandirala slogane proti sudanskemu režimu, da je druge ženske obveščala o dejavnostih stranke Oumma in jih spodbujala, naj se udeležijo teh manifestacij, ter da je v svojih računih Facebook in Twitter kritizirala sudansko vlado.

14

S v nobeni od svojih prošenj za azil ni trdila, da je v času, ko je bila še v Sudanu, izražala politična prepričanja in da bi zaradi tega morala zapusti to državo. Prav tako ni trdila, da so sudanski organi izvedeli za politična prepričanja, ki jih je izrazila po svojem odhodu.

15

Urad državnega sekretarja je z odločbo z dne 30. avgusta 2019 zavrnil prošnjo S za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi azila, ker je menil, da, kljub verodostojnosti njenih izjav o dejavnostih na Nizozemskem, te dejavnosti ne izhajajo iz političnega prepričanja, ki ga je treba zaščititi. Po mnenju urada državnega sekretarja S tega prepričanja ni jasno opredelila niti ni navedla, da je zanjo temeljnega pomena, niti ni pojasnila, katere konkretne dejavnosti namerava v prihodnje izvajati na podlagi navedenega prepričanja.

16

Rechtbank Den Haag (sodišče v Haagu, Nizozemska) je s sodbo z dne 20. maja 2020 ugodilo tožbi, ki jo je vložila S, in to odločbo razveljavilo, ker je menilo, da je S zadostno dokazala, da ima „politično prepričanje“ v smislu člena 10(1)(e) Direktive 2011/95. Po mnenju navedenega sodišča bi bilo treba vprašanje, ali je bilo to prepričanje vredno zaščite, presojati glede na točke 80, 82 in 86 dokumenta z naslovom Priročnik o postopkih in merilih, ki jih je treba uporabiti za določitev statusa begunca, in smernicah o mednarodni zaščiti v skladu s Konvencijo iz leta 1951 in Protokolom iz leta 1967 o statusu beguncev, ki ga je pripravil Urad visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR), v različici, ki je bila ponovno izdana februarja 2019 (HCR/1P/4/FRE/REV.4, v nadaljevanju: priročnik o postopkih). Navedeno sodišče je tudi menilo, da je merilo, navedeno v okrožnici o tujcih iz leta 2000, v skladu s katerim mora biti politično prepričanje „temeljno“, dvoumno in da se prekriva z merili, ki se uporabljajo za preganjanje v zvezi z veroizpovedjo.

17

Urad državnega sekretarja je zoper to sodbo vložil pritožbo pri Raad van State (državni svet, Nizozemska), ki je predložitveno sodišče, pri čemer je trdil, da je prvostopenjsko sodišče napačno razsodilo, da so razlogi za preganjanje, ki temeljijo na političnem oziroma na verskem prepričanju, različni. Obe prepričanji naj bi bilo namreč treba presojati tako, da se preveri, ali je eno ali drugo navedeno prepričanje, ki ga zatrjuje prosilec, tako odločilno za njegovo identiteto ali zavedanje, da od njega ni mogoče zahtevati, naj se mu v primeru vrnitve v izvorno državo odpove ali ga prikrije.

18

S, ki je vložila nasprotno pritožbo zoper sodbo z dne 20. maja 2020, navedeno v točki 16 te sodbe, pa je prvostopenjskemu sodišču očitala, da je odločilo, da je ocena pogojev, ki jih mora prosilec izpolnjevati za pridobitev statusa begunca, odvisna od pomena in moči njegovega političnega prepričanja. Ne Direktiva 2011/95 ne priročnik o postopkih pa naj ne bi zahtevala, da je prepričanje „temeljno“, da bi bilo vredno zaščite.

19

A, sudanski državljan, je na Nizozemsko prišel 20. julija 2011. V svoji drugi prošnji za azil je navedel, da bi ga v primeru vrnitve v izvorno državo sudanski organi preganjali zaradi njegovih kritičnih stališč, izraženih na Nizozemskem, o političnih razmerah v Sudanu in zaradi pobud v podporo pravicam plemena Al-Gimir na zahodu Darfurja.

20

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da so se dokazi, ki jih je A predložil ob prvi prošnji za azil, da bi dokazal, da je bil pred odhodom iz Sudana pridržan in mučen zaradi suma članstva v opozicijski politični stranki, šteli za neverodostojne. Poleg tega je A na Nizozemskem postal politično aktiven šele po zavrnitvi te prve prošnje za azil.

21

Urad državnega sekretarja je z odločbo z dne 18. junija 2020 zavrnil prošnjo A za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi azila in mu izdal prepoved vstopa na ozemlje z obrazložitvijo, da ni zadostno dokazal, da so njegove dejavnosti na Nizozemskem izhajale iz njegovega temeljnega političnega prepričanja.

22

Rechtbank Den Haag (sodišče v Haagu) je s sodbo z dne 28. avgusta 2020 zavrnilo tožbo, ki jo je A vložil zoper odločbo urada državnega sekretarja. Navedeno sodišče je razsodilo, da je urad državnega sekretarja pravilno ugotovil, da ni verjetno, da politične dejavnosti, ki jih je A izvajal na Nizozemskem, izhajajo iz temeljnega političnega prepričanja. Navedeno sodišče je poudarilo, da A ni pojasnil ne namena manifestacij, na katerih naj bi sodeloval, niti cilja, ki naj bi ga z udeležbo na njih uresničeval.

23

A je zoper to sodbo vložil pritožbo, s katero je prvostopenjskemu sodišču očital, da med drugim ni ugotovilo, da urad državnega sekretarja ni enotno odločal o pojmu „politično prepričanje“ v smislu člena 10(1)(e) Direktive 2011/95. V vsakem primeru naj ne bi izhajalo ne iz te direktive ne iz priročnika o postopkih, da mora biti to prepričanje „temeljno“, da bi bilo vredno zaščite.

24

V okviru teh dveh sporov se Raad van State (državni svet) sprašuje zlasti, ali mora zadevno mnenje, da bi bilo zajeto s pojmom „politično prepričanje“ v smislu člena 10(1)(e) Direktive 2011/95, v položaju, ko potencialni subjekti preganjanja v izvorni državi še niso negativno obravnavali prosilca, imeti „določeno moč“. Navedeno sodišče se sprašuje tudi, ali in v kolikšnem obsegu je taka okoliščina upoštevna za presojo utemeljenosti prošnje za mednarodno zaščito.

25

V teh okoliščinah je Raad van State (državni svet) v obeh sporih o glavni stvari prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

26

Predložitveno sodišče s prvim, tretjim in četrtim vprašanjem, ki jih treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 10(1)(e) in (2) Direktive 2011/95 razlagati tako, da za to, da bi mnenje, stališče ali prepričanje prosilca, ki še ni bil v negativnem smislu izpostavljen zanimanju potencialnih subjektov preganjanja v svoji izvorni državi, lahko bili zajeti s pojmom „politično prepričanje“, zadostuje, da ta prosilec trdi, da ima ali da izraža to mnenje, stališče ali prepričanje.

27

V skladu s členom 10(1)(e) Direktive 2011/95 „pojem političnega prepričanja zajema zlasti imeti neko mnenje, stališče ali prepričanje o zadevi, povezani s potencialnimi subjekti preganjanja, navedenimi v členu 6, in z njihovo politiko ali metodami, ne glede na to, ali je prosilec v skladu s tem mnenjem, stališčem ali prepričanjem tudi ravnal“. V skladu s členom 10(2) te direktive „[p]ri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, ni pomembno, ali prosilec dejansko ima […] politične značilnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt preganjanja“.

28

V skladu z ustaljeno sodno prakso iz zahtev po enotni uporabi prava Unije in zahtev načela enakosti izhaja, da je treba izraze iz določbe prava Unije, ki za določitev svojega pomena in obsega ne napotuje posebej na pravo držav članic, običajno v vsej Evropski uniji razlagati avtonomno in enotno. Pri tem je treba upoštevati ne le besedilo te določbe, ampak tudi njen kontekst in cilj, ki se uresničuje z zadevno ureditvijo (sodbi z dne 18. januarja 1984, Ekro,327/82, EU:C:1984:11, točka 11, in z dne 2. junija 2022, T.N. in N.N. (Izjava o odpovedi dediščini), C‑617/20, EU:C:2022:426, točka 35 in navedena sodna praksa).

29

Na prvem mestu, iz besedila člena 10(1)(e) in (2) Direktive 2011/95 izhaja, da je treba pojem „politično prepričanje“ razlagati široko. To najprej velja za neizčrpen seznam elementov, s katerimi je mogoče opredeliti ta pojem, ki izhaja iz uporabe prislova „zlasti“. Dalje, omenjeno ni le „mnenje“, ampak tudi „stališče“ in „prepričanje“ o zadevah, povezanih s potencialnimi subjekti preganjanja, in tudi o zadevah, povezanih s „politiko“ in „metodami“ teh subjektov, ne da bi moral prosilec tudi ravnati v skladu s tem mnenjem, stališčem ali prepričanjem. Nazadnje, poudarek je na tem, da potencialni subjekti preganjanja mnenja, stališča ali prepričanja dojemajo kot politična, ne pa na tem, kakšni so osebni razlogi prosilca (glej v tem smislu sodbo z dne 12. januarja 2023, Migracijos departamentas (Razlogi za preganjanje na podlagi političnega prepričanja), C‑280/21, EU:C:2023:13, točka 26).

30

Iz tega sledi, da besedilo člena 10(1)(e) in (2) Direktive 2011/95, ne glede na zadevno jezikovno različico, ne vsebuje nobene navedbe v smislu, da mora biti prosilec do neke mere prepričan glede mnenja, stališča ali prepričanja, za katere trdi, da jih ima oziroma da jih izraža, da bi bili ti zajeti s pojmom „politično prepričanje“ v smislu teh določb, oziroma da morajo biti ti pri njem tako globoko zakoreninjeni, da se v primeru vrnitve v izvorno državo ne bi mogel vzdržati njihovega izražanja, da ne bi s tem v negativnem smislu vzbudil zanimanja potencialnih subjektov preganjanja v tej državi.

31

Na drugem mestu, to široko razlago pojma „politično prepričanje“ potrjuje splošni kontekst, v katerega spada pojem „politično prepričanje“ v smislu člena 10(1)(e) in (2) Direktive 2011/95. V smernicah iz priročnika o postopkih, na katerega se je treba sklicevati zaradi njegovega posebnega pomena glede na vlogo UNHCR, določeno z Ženevsko konvencijo (glej v tem smislu sodbo z dne 23. maja 2019, Bilali,C‑720/17, EU:C:2019:448, točka 57), je namreč poudarjeno, da pojem „politično prepričanje“ lahko zajema vsako mnenje ali vsako vprašanje, ki vključuje državni aparat, vlado, družbo ali politiko, ne glede na njegovo moč ali njegovo zakoreninjenost pri prosilcu (glej v tem smislu sodbo z dne 12. januarja 2023, Migracijos departamentas (Razlogi za preganjanje na podlagi političnega prepričanja), C‑280/21, EU:C:2023:13, točka 27).

32

Glede posebnega konteksta Direktive 2011/95 je treba opozoriti, da je v skladu s členom 1(A), točka 2, prvi pododstavek, Ženevske konvencije „politično prepričanje“ eden od petih „razlogov za preganjanje“, naštetih v členu 10 Direktive 2011/95, drugi pa so rasa, veroizpoved, nacionalna pripadnost in pripadnost določeni družbeni skupini. Vsak od teh „razlogov za preganjanje“ je kot lastni in ločen pojem samostojno opredeljen v petih točkah odstavka 1 tega člena 10.

33

Glede na vprašanja predložitvenega sodišča je treba zlasti poudariti, prvič, da je namen razloga za preganjanje, ki se nanaša na „veroizpoved“, in razloga za preganjanje, ki se nanaša na „politično prepričanje“, iz točk (b) in (e) tega člena 10(1), kot je navedeno v uvodni izjavi 16 Direktive 2011/95, spodbujati uporabo različnih temeljnih pravic z različno vsebino in obsegom. V prvem primeru gre za svobodo misli, vesti in vere, zagotovljeno s členom 10(1) Listine o temeljnih pravicah. V drugem primeru gre za svobodo izražanja, zagotovljeno v členu 11 te listine, kar vključuje svobodo mnenja ter sprejemanja in širjenja vesti ali idej brez vmešavanja javnih organov in ne glede na državne meje. Iz tega izhaja, da se teh dveh „razlogov za preganjanje“ načeloma ne bi smelo presojati brez upoštevanja te razlike.

34

Drugič, poudariti je treba, da je zgolj v zvezi z razlogom za preganjanje, povezanim s „pripadnostjo določeni družbeni skupini“, iz člena 10(1)(d) Direktive 2011/95 navedeno, da je „značilnost ali prepričanje […] tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se osebe ne bi smelo prisiliti, naj se mu odreče“. Zahteva po takem elementu za opredelitev pojma „politično prepričanje“ v smislu člena 10(1)(e) in (2) te direktive bi tako pomenila neupravičeno omejitev obsega, ki ga je treba dati temu zadnjenavedenemu pojmu.

35

Na tretjem mestu, široko razlago pojma „politično prepričanje“ v smislu teh določb potrjuje cilj navedene direktive, ki je, kot je navedeno v njeni uvodni izjavi 12, zlasti opredelitev oseb, ki resnično potrebujejo mednarodno zaščito, na podlagi skupnih meril.

36

Kot je namreč v pisnih stališčih navedel UNHCR, tudi če politično prepričanje, na katero se sklicuje prosilec, ni dovolj prepričljivo oziroma ni „temeljno“ ali pri tem prosilcu ni globoko zakoreninjeno, bi bil lahko ta prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen resničnemu tveganju, da se ga preganja zaradi tega političnega prepričanja ali političnega prepričanja, ki bi mu ga potencialni subjekti preganjanja v tej državi lahko pripisali ob upoštevanju osebnih okoliščin prosilca in splošnega okvira navedene države. S tega vidika lahko le široka razlaga pojma „politično prepričanje“ kot razloga za preganjanje zagotovi cilj, naveden v prejšnji točki.

37

Glede na vse navedene razloge je treba na prvo, tretje in četrto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 10(1)(e) in (2) Direktive 2011/95 razlagati tako, da za to, da bi mnenje, stališče ali prepričanje prosilca, ki še ni bil v negativnem smislu izpostavljen zanimanju potencialnih subjektov preganjanja v svoji izvorni državi, lahko bili zajeti s pojmom „politično prepričanje“, zadostuje, da ta prosilec trdi, da ima ali da izraža to mnenje, stališče ali prepričanje. To ne vpliva na oceno, ali je strah prosilca pred preganjanjem zaradi takega političnega prepričanja utemeljen.

38

Sodišče je lahko v okviru postopka sodelovanja iz člena 267 PDEU pozvano, naj predložitvenemu sodišču poda vse elemente razlage prava Unije, ki bi mu lahko koristili pri odločanju o zadevi, ki mu je bila predložena, ne glede na to, ali se je navedeno sodišče v besedilu svojih vprašanj nanje sklicevalo ali ne. Sodišče mora iz vseh elementov, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe, izluščiti elemente navedenega prava, ki jih je treba razložiti ob upoštevanju predmeta spora (glej v tem smislu sodbi z dne 12. decembra 1990, SSARPP, C‑241/89, EU:C:1990:459, točka 8, in z dne 1. avgusta 2022, TL (Odsotnost tolmača in prevoda), C‑242/22 PPU, EU:C:2022:611, točka 37).

39

V obravnavani zadevi se predložitveno sodišče v besedilu drugega vprašanja ne sklicuje na nobeno konkretno določbo. Vendar je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da to sodišče želi ugotoviti merila za presojo razloga za preganjanje iz člena 10(1)(e) Direktive 2011/95. Taka presoja je določena z določbami člena 4 te direktive, ki se nanašajo na oceno dejanj in okoliščin, ter natančneje z določbami odstavkov od 3 do 5 tega člena.

40

V teh okoliščinah je treba šteti, da predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 4, od (3) do (5), Direktive 2011/95 razlagati tako, da morajo pristojni organi držav članic pri presoji, ali je strah prosilca pred preganjanjem zaradi njegovega političnega prepričanja utemeljen, upoštevati stopnjo prepričanosti o tem prepričanju, in zlasti preveriti, ali je navedeno prepričanje pri prosilcu tako globoko zakoreninjeno, da se v primeru vrnitve v izvorno državo ne bi mogel vzdržati njegovega izražanja, s čimer bi se izpostavil tveganju, da bodo zoper njega odrejena dejanja preganjanja v smislu člena 9 te direktive.

41

V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da, čeprav se določbe člena 4 Direktive 2011/95 uporabljajo za vse prošnje za mednarodno zaščito ne glede na razloge za preganjanje, ki so navedeni za utemeljitev teh prošenj, morajo pristojni organi prilagoditi način preizkusa izjav ter listinskih in drugih dokazov glede na značilnosti vsake posamezne skupine prošenj za mednarodno zaščito, ob spoštovanju pravic, zagotovljenih z Listino o temeljnih pravicah (sodba z dne 25. januarja 2018, F,C‑473/16, EU:C:2018:36, točka 36).

42

V okviru ureditve, ki jo določa Direktiva 2011/95, je treba v skladu s členom 4(3) te direktive presojo, ali je prosilčev strah pred preganjanjem zaradi „političnega prepričanja“ v smislu člena 10(1)(e) in (2) te direktive utemeljen, opraviti individualno in za vsak primer posebej. Kadar pristojni nacionalni organi opravijo tako presojo, morajo ugotoviti, ali ugotovljene okoliščine pomenijo tako grožnjo, da se lahko zadevna oseba glede na osebne okoliščine upravičeno boji, da bo dejansko izpostavljena dejanjem preganjanja. Ta ugotovitev, ki jo je treba v vsakem primeru opraviti pazljivo in previdno, mora temeljiti izključno na konkretni oceni dejstev in okoliščin v skladu s pravili, določenimi zlasti v členu 4, od (3) do (5), te direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 5. septembra 2012, Y in Z, C‑71/11 in C‑99/11, EU:C:2012:518, točki 76 in 77).

43

V točkah od (a) do (e) člena 4(3) Direktive 2011/95 so našteti elementi, ki jih je treba za to upoštevati, med katerimi so zlasti vsa ustrezna dejstva, ki se nanašajo na izvorno državo prosilca, ko se sprejme odločitev o njegovi prošnji, izjave in dokumentacija, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, ali je prosilec bil ali bi lahko bil podvržen preganjanju, ter individualni položaj in osebne okoliščine prosilca. V skladu s členom 4(4) te direktive je dejstvo, da je prosilec že bil podvržen preganjanju ali se mu je s takšnim preganjanjem neposredno grozilo, resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ne bo ponovilo.

44

Nazadnje, člen 4(5) navedene direktive za položaj, v katerem nekateri vidiki izjav prosilca niso utemeljeni z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, našteva kumulativne pogoje, pod katerimi teh vidikov ni treba potrditi. Med temi pogoji so skladnost in verjetnost izjav prosilca ter njegova splošna verodostojnost.

45

Iz navedenega izhaja, da morajo pristojni organi držav članic izčrpno in temeljito preučiti vse upoštevne okoliščine v zvezi s specifičnim osebnim položajem tega prosilca in splošnejšim okvirom njegove izvorne države, zlasti politično, pravno, sodno, zgodovinsko in družbeno-kulturno komponento tega okvira, da bi ugotovili, ali se navedeni prosilec utemeljeno boji osebnega preganjanja zaradi svojega političnega prepričanja in zlasti zaradi političnega prepričanja, ki bi mu ga lahko pripisali potencialni subjekti preganjanja v njegovi izvorni državi (glej v tem smislu sodbo z dne 12. januarja 2023, Migracijos departamentas (Razlogi za preganjanje na podlagi političnega prepričanja), C‑280/21, EU:C:2023:13, točki 33 in 38).

46

V tem okviru sta stopnja prepričanosti o političnem prepričanju, na katerega se sklicuje prosilec, in morebitno izvajanje dejavnosti za promocijo tega prepričanja upoštevna elementa za posamično obravnavanje njegove prošnje v skladu s členom 4(3) Direktive 2011/95. Ti elementi se namreč upoštevajo pri presoji tveganja, da so lahko ali bi lahko v negativnem smislu vzbudili zanimanje potencialnih subjektov preganjanja v izvorni državi prosilca in da je v primeru vrnitve v to državo prosilec lahko preganjan.

47

Okoliščina, da je prosilec s političnim prepričanjem, ki ga je izrazil, ali z dejavnostmi, ki jih je morda izvajal za promocijo teh prepričanj med prebivanjem v izvorni državi ali po odhodu iz te države, že pritegnili v negativnem smislu zanimanje potencialnih subjektov preganjanja navedene države, je prav tako upošteven element za posamično presojo, ki se zahteva s členom 4(3) Direktive 2011/95.

48

Iz tega sledi, da morajo pristojni organi držav članic v primeru, ko prosilec trdi, da ima ali da izraža mnenje, stališče ali prepričanje, ki ga je pridobil od odhoda iz izvorne države, ne da bi dokazal, da je v negativnem smislu pritegnil pozornost potencialnih subjektov preganjanja v tej državi, kar bi lahko privedlo do preganjanja z njihove strani, če bi se tja vrnil, pri posamičnem obravnavanju prošnje, ki ga morajo opraviti, upoštevati zlasti stopnjo prepričanosti o političnem prepričanju, na katerega se sklicuje prosilec, in njegovo morebitno izvajanje dejavnosti za promocijo tega prepričanja. Ti organi pa ne morejo zahtevati, da je to politično prepričanje pri navedenem prosilcu tako globoko zakoreninjeno, da se ob vrnitvi v izvorno državo ne bi mogel vzdržati, da bi ga izrazil, da ne bi v negativnem smislu vzbudil pozornosti potencialnih subjektov preganjanja v tej državi, kar bi lahko vodilo k dejanjem preganjanja z njihove strani v smislu člena 9 Direktive 2011/95.

49

Glede na navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 4, od (3) do (5), Direktive 2011/95 razlagati tako, da morajo pristojni organi držav članic pri presoji, ali je strah prosilca pred preganjanjem zaradi njegovega političnega prepričanja utemeljen, upoštevati dejstvo, da je to politično prepričanje zaradi stopnje prepričanosti, s katero se izraža, ali zaradi prosilčevega morebitnega izvajanja dejavnosti za promocijo navedenega prepričanja lahko ali bi lahko v negativnem smislu vzbudilo pozornost potencialnih subjektov preganjanja v izvorni državi tega prosilca. Vendar se ne zahteva, da bi bilo to prepričanje pri prosilcu tako globoko zakoreninjeno, da se ta v primeru vrnitve v izvorno državo ne bi mogel vzdržati njegovega izražanja, s čimer bi se izpostavil tveganju, da bodo zoper njega odrejena dejanja preganjanja v smislu člena 9 te direktive.

50

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo: