1.

Ali je v skladu s členom 267 PDEU in členom 47(2) Listine o temeljnih pravicah, če se nacionalna določba, kot je člen 487(2) Nakazatelno-protsesualen kodeks (zakonik o kazenskem postopku), razlaga tako, da mora predložitveno sodišče, čeprav je v kazenskem postopku vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe o zakonitosti pripora, neposredno odločiti o zakonitosti in ne čakati na odgovor Sodišča?

2.1.

Ali mora nacionalno sodišče svoje nacionalno pravo v skladu z zadnjim stavkom uvodne izjave 16 Direktive 343/2016 (1) razlagati tako, da mora pred odreditvijo podaljšanja pripora „preveriti, ali obstaja dovolj obremenilnih dokazov […] za utemeljitev take odločbe“?

2.2.

Ali mora nacionalno sodišče, če obramba obrazloženo in resno prereka to, da „obstaja dovolj obremenilnih dokazov“, to zaradi zahteve po zagotovitvi učinkovitega pravnega sredstva, določene v člena 47(1) Listine, preučiti v okviru sodnega nadzora podaljšanja pripora?

2.3.

Ali je v nasprotju s členom 4 Direktive v povezavi z njenim členom 3, kakor je bil razložen v sodbi Milev (C-310/18), če nacionalno sodišče podaljšanje pripora v skladu s sodno prakso ESČP, prvič, v zvezi s členom 5(1)(c) EKČP utemelji s tem, da ugotovi obstoj dokazov, ki utemeljujejo očitke in ki po svoji naravi „nevtralnega in objektivnega opazovalca lahko prepričajo, da je mogoče, da je dejanje storila zadevna oseba“, in drugič, v zvezi s členom 5(4) EKČP s tem, da se učinkovito in dejansko izreče o ugovorih obrambe v zvezi z zakonitostjo pripora?