Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Poročilo za leto 2020 o stanju energetske unije v skladu z Uredbo (EU) 2018/1999 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepih

(COM(2020) 950 final)

ter Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Ocena nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov na ravni EU: Spodbujanje zelenega prehoda in okrevanja gospodarstva s celostnim energetskim in podnebnim načrtovanjem

(COM(2020) 564 final)

(2021/C 220/04)

Poročevalec:TBL

Lutz RIBBE

Zaprosili	Evropska komisija, 11. 11. 2020 in 27. 11. 2020
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	9. 3. 2021
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	24. 3. 2021
Plenarno zasedanje št.	559
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	236/4/6

1.   Sklepi in priporočila

1.1.

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) izraža priznanje Komisiji, da tako temeljito in natančno dokumentira in ocenjuje razvoj energetske unije. Način priprave in ocenjevanja nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov (NEPN) kaže, da je upravljanje energetske unije učinkovito.

1.2.

EESO z olajšanjem ugotavlja, da so bili energetski in podnebni cilji za leto 2020 kljub precejšnjemu zaostanku nekaterih držav članic večinoma doseženi. Vendar se s tem ne smemo zadovoljiti. Cilji za naslednjih 30 let, začenši s desetletjem po letu 2020, so veliko ambicioznejši. Spremembe je treba bistveno pospešiti, vendar pri tem ne bi smeli spregledati socialnih in gospodarskih razmer v posameznih državah članicah, saj bi to lahko ogrozilo družbeno sprejemljivost naložb in reform za pospešitev energetskega prehoda. Ta prehod je ogrožen tudi, če politiki obljubljajo udeležbo velikega dela družbe, v resnici pa te obljube ne jemljejo resno in je ne uresničijo.

1.3.

Zato je torej še toliko pomembneje upoštevati ne le globalne (podnebne) cilje, temveč tudi specifične cilje, ki si jih je Komisija zastavila z okvirno strategijo za trdno energetsko unijo in svežnjem Čista energija za vse Evropejce. V tem pogledu pa so rezultati veliko slabši.

1.4.

Komisija je v okvirni strategiji kot najpomembnejši cilj navedla, da je treba v središče energetske unije postaviti državljane. V sporočilu o stanju energetske unije pa sploh ne omenja, v kolikšnem obsegu je bil ta cilj dosežen in s katerimi strategijami naj bi ga uresničevali v prihodnje. To je za EESO povsem nesprejemljivo.

1.5.

Komisija je v svoji oceni nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov izrazila mnenje, da države članice v teh načrtih namenjajo premalo pozornosti razvoju energije, proizvedene v skupnosti, kar je zaskrbljujoče. EESO je razočaran, da se je Komisija na to odzvala le z zelo splošnim pozivom državam članicam. Če si ne bomo resno prizadevali za uresničevanje ambicioznih ciljev, določenih v svežnju Čista energija za vse Evropejce in okvirni strategiji za energetsko unijo, to ne bo škodovalo le energetski uniji, temveč bo ogrožena tudi verodostojnost evropske politike kot celote.

1.6.

EESO zato meni, da mora Komisija v prihodnjih poročilih natančneje preučiti stopnjo in kakovost izvajanja, upoštevanja in izvrševanja tretjega energetskega svežnja v državah članicah, zlasti glede tega, kako nameravajo države članice v središče postaviti državljane. V preteklosti se je z izvajanjem energetske zakonodaje odlašalo in pri tem pogosto zanemarilo korist državljanov.

1.7.

Kritičen pogled je priporočljiv tudi v zvezi s tremi drugimi cilji energetske unije: manjšo energetsko odvisnostjo z zmanjšanjem uvoza energije, odpravo subvencij za podnebju in okolju škodljive vire energije ter prevzemanjem vodilne vloge na področju obnovljivih virov energije, energijske učinkovitosti in elektromobilnosti. Iz sporočil Komisije je razvidno, da ni bil dosežen noben od teh treh ciljev, razlogi za to pa se ne obravnavajo. Prav tako ni nikjer omenjeno, kaj naj bi se iz neuspehov naučili in kaj to pomeni za nadaljnje korake, na primer v zvezi s skladom za okrevanje.

1.8.

Po mnenju EESO nacionalni energetski in podnebni načrti držav članic razkrivajo neusklajenost evropske energetske politike. Poleg tega meni, da je večina teh načrtov premalo konkretna, zlasti kar zadeva pomembni vprašanji energetske varnosti in pravičnega prehoda.

1.9.

EESO zato poziva Komisijo, naj pri oceni nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov več pozornosti nameni tudi ustreznosti strategij za pravični prehod ter pri tem oceni zlasti doseganje naslednjih ciljev: — lajšanje prehajanja med zaposlitvami, — podpora delavcem, ki so izgubili zaposlitev zaradi razogljičenja (izgubljeno delovno mesto bi moralo biti nadomeščeno vsaj z drugim enakovrednim delovnim mestom), — boj proti energijski revščini in izravnavanje degresivnih distribucijskih učinkov ter — razvoj regionalnega gospodarskega potenciala, ki izhaja iz obnovljivih virov energije ter novih oblik sodelovanja in udeležbe v proizvodnji električne energije.

2.   Splošne ugotovitve o dokumentih Komisije

2.1.

Komisija je 25. februarja 2015 predstavila sporočilo z naslovom Okvirna strategija za trdno energetsko unijo s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost (1). V strategiji je obravnavala naslednje cilje: — energetska varnost, vključno z zmanjšanjem odvisnosti od uvoza energije, — povsem integriran evropski energetski trg, — trajnostno, nizkoogljično in podnebju prijazno gospodarstvo, — raziskave, inovacije in konkurenčnost, da bi Evropa lahko prevzela vodilno vlogo v svetu na področju energije iz obnovljivih virov, — usposabljanje evropskih delavcev za energetski sektor prihodnosti, — zaupanje vlagateljev na podlagi cenovnih signalov, ki odražajo dolgoročne potrebe in cilje politike.

2.2.

Najpomembneje pa je, kot je Komisija takrat zapisala, stremeti k energetski uniji, „ki v ospredje postavlja državljane, ki prevzemajo odgovornost za preoblikovanje energetskega sistema, koristijo nove tehnologije za zmanjšanje stroškov in dejavno sodelujejo na trgu, ter v kateri so ranljivi odjemalci zaščiteni“. Kot prednostno nalogo je opredelila tudi vključenost deležnikov v oblikovanje energetske unije, družbeno pravični prehod pa kot temeljno načelo za uspešnost energetskega prehoda.

2.3.

Poleg tega je Komisija pojasnila, da je za energetsko unijo potreben integriran proces upravljanja in spremljanja. Ustrezno pravno podlago za to si je EU zagotovila z Uredbo (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta (2) o upravljanju, v skladu s katero morajo države članice redno pripravljati nacionalne energetske in podnebne načrte, v katerih morajo opisati tudi svoj prispevek k uresničevanju ciljev energetske unije.

2.4.

Komisija je v poročilu za leto 2020 o stanju energetske unije predstavila napredek v petih poglavjih: — razogljičenje (vključno z uvajanjem obnovljivih virov energije), — energijska učinkovitost s posebnim poudarkom na načelu „energijska učinkovitost na prvem mestu“, — energetska varnost (vključno z zmanjšanjem uvoza energije v EU, večjo prožnostjo in odpornostjo nacionalnih energetskih sistemov), — notranji trgi z energijo, — raziskave, inovacije in konkurenčnost. Poleg tega omenja temo energetske unije v širši perspektivi evropskega zelenega dogovora.

2.5.

Na tej podlagi Komisija predstavlja zamisli o „prizadevanju za zeleno okrevanje in trajnostno gospodarstvo“. Pri tem najprej obravnava obstoječe strategije za povezovanje energetskega sistema in povečanje uporabe vodika v Evropi.

2.6.

Komisija utemeljuje tudi potrebo po zvišanju cilja glede zmanjšanja emisij CO2 na vsaj 55 % v primerjavi z letom 1990 ter napoveduje strategijo za zmanjšanje emisij metana in „vizijo za energijo na morju“. V zvezi s tem je kritična do strategij, ki so jih države članice predstavile v nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih, ker naj bi bile pogosto nejasne in premalo natančne.

2.7.

Komisija na splošno meni, da stanje še ni zadovoljivo, čeprav ugotavlja, da so cilji za leto 2020 glede deleža energije iz obnovljivih virov v EU večinoma doseženi. V nekaterih državah članicah je še vedno „potreben […] napredek“.

2.8.

Komisija poziva k okrepitvi prizadevanj na področju energijske učinkovitosti. Velike pomanjkljivosti so bile ugotovljene zlasti pri prenovi stavb.

2.9.

Poročilo prvič dopolnjuje podrobna analiza subvencij za energijo (3), v kateri je jasno ugotovljeno, da a) so še vedno potrebni boljši podatki o subvencijah za energijo (4) in b) „obstaja jasna potreba po okrepitvi prizadevanj“ za zmanjšanje subvencij za fosilna goriva. Pravni instrumenti, ki se trenutno uporabljajo na ravni EU, so opisani kot nezadostni.

2.10.

Ugotovljeno je tudi, da ni spodbudno, da se v zadnjih letih naložbe v raziskave in razvoj v tem sektorju v EU-27 nenehno zmanjšujejo in da Evropa v primerjavi z drugimi gospodarskimi regijami v tem pogledu močno zaostaja. Komisija napoveduje prizadevanja za ponovno oživitev raziskav in inovacij, na primer na področju baterijskih hranilnikov električne energije in vodika, ter za preprečevanje upadanja naložb na nacionalni ravni.

2.11.

Ugotavlja se, da so se stroški uvoza energije v zadnjih letih ponovno povečali (na več kot 330 milijard EUR letno), kar pomeni, da se je trend prejšnjega upadanja spet obrnil.

2.12.

Komisija v zaključku poročila potrjuje, da ima Evropa po koronavirusni krizi edinstveno priložnost za naložbe, s katerimi lahko podpre okrevanje gospodarstva EU in hkrati pospeši zeleni in digitalni prehod.

2.13.

Komisija v sporočilu o oceni nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov na ravni EU z zadovoljstvom ugotavlja, da se glede na napredek pri zmanjševanju emisij toplogrednih plinov in energiji iz obnovljivih virov v letu 2021 lahko zastavijo bistveno ambicioznejši cilji za leto 2030. Po drugi strani pa priznava, da je treba veliko nadoknaditi na področju energijske učinkovitosti, naložb v raziskave in inovacij. Za odpravo teh pomanjkljivosti bi morale države članice izkoristiti nove možnosti financiranja v okviru večletnega finančnega okvira ter mehanizma za okrevanje in odpornost.

3.   Splošne ugotovitve EESO

3.1.

Komisija si najprej zasluži posebno pohvalo, saj z natančnim pristopom k upravljanju energetske unije, ki se odraža tudi v obsežnih dokumentih (in prilogah), dokazuje svojo resnost. To je bistveno tudi zato, ker so bili doslej zastavljeni podnebni cilji, ki bi jih bilo treba še okrepiti, komaj izpolnjeni ali pa sploh ne. Cilj doseganja podnebne nevtralnosti v Evropski uniji najpozneje do leta 2050 je izjemno pomemben. Za njegovo uresničitev sta potrebna strateško načrtovanje in usklajevanje zelo različnih političnih pristopov, pri čemer je treba bistveno preseči že sprejete odločitve.

3.2.

Glede na navedeno se EESO močno strinja s Komisijo, da morajo države članice brez odlašanja pripraviti in začeti izvajati jasnejše strategije. Pri tem je treba ustrezneje upoštevati posledice za družbo, zaposlovanje, znanja in spretnosti ter druge distribucijske učinke energetskega prehoda ter pojasniti, kako se spoprijeti s temi izzivi.

3.3.

Ugotovitve Komisije so večinoma razumljive in jih je vredno podpreti. To velja zlasti za ugotovitev, da je napredek pri doseganju ciljev zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, povečanja energijske učinkovitosti in večanja obsega obnovljivih virov energije izhodišče za ambicioznejše cilje.

3.4.

EESO se s Komisijo strinja tudi o tem, da je potreben nov zagon, obenem pa si želi, da bi Komisija konkretno navedla, kakšen naj bi ta zagon bil.

3.5.

Poleg tega se zdi smiselno, da Komisija razvoj energetske unije povezuje z evropskim zelenim dogovorom in politiko okrevanja po pandemiji, saj v obdobju priprave strateškega okvira za energetsko unijo in uredbe o upravljanju energetske unije nobeden od teh pristopov še ni bil oblikovan. EESO poudarja, da je evropska energetska unija idealna podlaga za ukrepanje v okviru zelenega dogovora. Zato bi bilo še toliko pomembneje, da bi se v sedanjem pregledu bolje opredelile opažene pomanjkljivosti in razvile strategije za njihovo odpravljanje. To manjka vsaj v treh primerih, ki bodo obravnavani v nadaljevanju.

Neuspešno doseganje cilja v zvezi z državljani v središču energetske unije

3.6.

Kot je navedeno v odstavku 2.2, je Komisija v strateškem okviru za energetsko unijo kot najpomembnejši (!) cilj določila politiko, ki jo vodijo državljani in je osredotočena na državljane. Zato bi bilo treba ta cilj posebej izpostaviti tudi v poročilu o stanju energetske unije, zlasti s konkretnimi predlogi, kako zagotoviti pregledno in dejavno udeležbo in vključevanje državljanov, socialnih partnerjev in deležnikov v postopkih odločanja, npr. o nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih, ter dejavno sodelovanje in udeležbo na trgu. Dejansko pa vidik udeležbe v poročilu ni niti omenjen niti ni vanj vključena ocena, ali ukrepi, predlagani za prihodnost, dosledno prispevajo k temu cilju.

3.7.

Enaka težava se med drugim pojavlja tudi pri strategiji Komisije za povezovanje energetskega sistema, v kateri so državljani le odjemalci, ne pa aktivni udeleženci na trgu. Tudi pri prednostnih nalogah, ki jih je opisala Evropska komisija (5), in sicer pri strategiji za vodik in napovedani „viziji za energijo na morju“, si je težko predstavljati, da je udeležba državljanov sploh mogoča ali predvidena. Zato si Komisija zasluži vso kritiko, ker je v sporočilu o oceni nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov zapisala, da namerava vzpostavljeni mehanizem EU za financiranje energije iz obnovljivih virov uporabiti zlasti za spodbujanje tehnologij na morju.

3.8.

Komisija s tem ne upošteva veljavne zakonodaje EU, saj je v uvodni izjavi 43 Direktive (EU) 2019/944 Evropskega parlamenta in Sveta (6) o notranjem trgu električne energije navedeno: „energija, proizvedena v skupnosti, [je] uspešen in stroškovno učinkovit način za zadovoljevanje potreb in pričakovanj državljanov […]. […] Pobude za energijo, proizvedeno v skupnosti, neposredno nagovarjajo porabnike in tako kažejo svoje možnosti za olajšanje celovitega uvajanja novih tehnologij in vzorcev porabe, tudi naprednih distribucijskih omrežij in prilagajanja odjema. Energija, proizvedena v skupnosti, lahko tudi spodbuja energijsko učinkovitost na ravni gospodinjstev ter z znižanjem porabe in nižjimi tarifami za dobavo pripomore k boju proti energijski revščini. […] Take pobude ob učinkovitem upravljanju prispevajo h gospodarski, družbeni in okoljski vrednosti za skupnost.“ Po mnenju evropskih zakonodajalcev je z energijo, proizvedeno v skupnosti, torej mogoče odpraviti številne nepravilnosti, na katere Komisija opozarja v svojih dokumentih. Zato je še toliko bolj nerazumljivo, da Komisija tega v lastnih dokumentih ne upošteva. Med cilji in resničnostjo je ogromna vrzel in EESO še ni bil seznanjen z nobeno pravo strategijo Komisije, s katero bi državljani postali dejavni partnerji.

3.9.

Ta kritika pa zadeva tudi večino držav članic, ki morajo na podlagi člena 20 Uredbe (EU) 2018/1999 o upravljanju energetske unije v svojih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih obravnavati energijo, proizvedeno v skupnosti. Komisija v svoji oceni poudarja, da države članice tega vprašanja niso obravnavale ali vsaj ne v zadostni meri. EESO poziva Evropsko komisijo, naj pri prihodnji reviziji direktive o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov predlaga konkretne zahteve za spodbujanje energije, proizvedene v skupnosti.

Pomanjkljivo izvajanje ciljev v zvezi z zanesljivostjo oskrbe in zmanjšanjem uvoza energije

3.10.

Strateški cilj energetske unije je povečati energetsko varnost, med drugim z zmanjšanjem uvoza energije. Komisija bežno omeni, da napredek ni viden – nasprotno, odhodki za uvoz energije se spet povečujejo. Zaradi vse večjega pomena vodika bi lahko bil uvoz v prihodnje še večji, saj se Komisija v svoji strategiji za vodik zavestno osredotoča na uvoz. EESO pričakuje, da bo Komisija v zvezi s tem končno podala jasno razlago.

3.11.

Poleg tega EESO poziva, naj se pri neizbežnem uvozu energije spoštuje načelo evropske solidarnosti. Enostranske nacionalne pobude, kot je projekt plinovoda Severni tok 2, lahko ogrozijo ne le podnebne ukrepe, ampak tudi zanesljivost oskrbe. Takšne pobude, ki spodkopavajo evropsko solidarnost, ogrožajo zaupanje državljanov v EU in ugled EU v tretjih državah.

Pomanjkljivo izvajanje cilja v zvezi z vodilno vlogo v svetu na področju inovacij

3.12.

Stanje je slabo tudi z vidika inovacij. Ambiciozen cilj energetske unije, da bi prevzela vodilno vlogo v svetu, ni skladen z opisom naložb v raziskave in inovacije ter patentiranja iz poročila o stanju energetske unije. Glede na to zaskrbljujočo ugotovitev je treba opraviti natančno in poglobljeno analizo napak, da bi lahko natančno in poglobljeno opredelili vir problema. Na tej podlagi je treba razviti konkretne protiukrepe.

3.13.

Glede na stanje, opisano v odstavkih od 3.6 do 3.11, je treba jasno povedati, da ponavljanje vedno istih parol ne zadošča, če jim ne sledijo konkretni ukrepi. V nasprotnem primeru bo ogrožena verodostojnost evropske politike. Dejansko v vseh razpoložljivih dokumentih Komisije, vključno s strategijo za povezovanje energetskega sistema in strategijo za vodik, niso navedeni konkretni ukrepi, ki bi lahko pripomogli k doseganju zgoraj omenjenih ciljev.

Pomen energetske unije za socialno in regionalno politiko

3.14.

Komisija v poglavjih 2.6 in 3.3 poročila o stanju energetske unije navaja tudi nekatere pomisleke, povezane s socialno politiko, ki so zelo tehtni. EESO zlasti podpira povezovanje pomoči za okrevanje po krizi zaradi COVID-19 s cilji podnebne in energetske politike. Predvideni ukrepi za pravični prehod so ustrezni in zagotavljajo podlago za uspešno spodbujanje prebivalstva, da bi sodelovalo pri doseganju podnebnih in energetskih ciljev. Ali bo to dejansko prispevalo k uresničevanju načela, da nihče ne sme biti prezrt, bo odvisno zlasti od operacionalizacije in financiranja posameznih instrumentov ter njihovega konkretnega izvajanja na nacionalni ravni.

3.15.

Kot že v svojih predhodnih mnenjih (7) EESO ponovno opozarja, da ni dovolj, da se za podporo podnebnim ukrepom in energetskemu prehodu uporabijo sredstva za socialno in regionalno kohezijo ter pomoč za okrevanje, ampak je treba (in tudi mogoče) podnebno in energetsko politiko oblikovati tudi tako, da bo spodbujala socialno in regionalno kohezijo. Takšni pristopi že obstajajo, nekateri so celo omenjeni v sporočilu o oceni nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov, na primer projekti za izgradnjo fotovoltaičnih elektrarn na območjih nekdanjih rudnikov lignita na Portugalskem in v Grčiji ali zelo strateška podpora proizvajalcem-odjemalcem v Litvi. Vendar ti primeri še zdaleč niso splošno razširjeni ali nekaj običajnega.

3.16.

Tako obstaja tveganje, da se bodo z energetskim prehodom poglobile socialne in regionalne razlike, na primer če bo Komisija povezovanje energetskega sistema, širjenje vodikove infrastrukture in spodbujanje proizvodnje energije na morju izvajala po načrtih, saj bo s tem dajala prednost centralističnim pristopom v škodo decentraliziranih konceptov.

3.17.

V vsakem primeru lahko vzporedno vzpostavljanje centralistične in decentralizirane infrastrukture povzroča težave in nepremišljene naložbe. Pri uporabi si na primer konkurirata plinovodno omrežje za vodik, ki zagotavlja celovito pokritost, ter razvoj nizkotemperaturnih sistemov daljinskega ogrevanja, ki ga Komisija zahteva v sporočilu o oceni nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov. Zaradi tega in zaradi varnosti naložb je EESO pozval k ustreznim temeljnim odločitvam (8). Te so strateškega pomena tudi za uspeh energetske unije, vendar v dokumentih, o katerih se tu razpravlja, niso upoštevane.

3.18.

Tako kot v skoraj vseh novejših dokumentih Komisije o energetski politiki tudi v poročilu o stanju energetske unije digitalizacija ni omenjena, čeprav omogoča razvoj zanimivih konceptov, kot so pametna mikro omrežja in pametni trgi, mikro trgovanje, virtualne elektrarne itd. Vse to lahko poveča učinkovitost in uspešnost notranjega energetskega trga, med drugim zato, ker krepi vlogo aktivnih odjemalcev. Komisija je to temo obravnavala v okvirni strategiji za energetsko unijo, čeprav precej na kratko (9). Nerazumljivo je, da je ta vidik v poročilu o stanju energetske unije prezrt, zlasti ker je treba uporabo digitalnih tehnologij skrbno preučiti z vidika njihove smiselnosti in morebitnih etičnih vprašanj, predvsem v zvezi s suverenostjo podatkov.

3.19.

V vsakem primeru je treba zagotoviti, da bo digitalizacija zasnovana v interesu končnih odjemalcev. Državljani še vedno čakajo, da se zaradi vse večje digitalizacije izboljšajo storitve, kot so dnevne zamenjave dobaviteljev, takojšnje povratne informacije o napačnem delovanju števca ali sumljivih vzorcih uporabe ter nemoteni postopki za priključitev lastne proizvodnje na omrežje.

4.   Posebne ugotovitve

Poglavje o razogljičenju v poročilu o stanju energetske unije

4.1.

Komisija pravilno poudarja, da ima uporaba obnovljivih virov energije številne prednosti. Komu bodo te prednosti koristile, pa je odvisno predvsem od tega, ali bo energetski prehod načeloma zasnovan decentralizirano ali centralizirano (10). Komisija v poročilu tega ni obravnavala.

Poglavje o energetski varnosti v poročilu o stanju energetske unije

4.2.

Komisija upravičeno namenja veliko pozornosti vprašanju zanesljivosti oskrbe in v zvezi s tem energetski varnosti, saj je to izjemno pomembno za gospodarstvo. Poleg klasičnega vprašanja odvisnosti od uvoza je treba upoštevati predvsem odpornost na zunanje napade, na primer kibernetski kriminal. Nedavni rezultati raziskav (11) v tem pogledu kažejo, da je najboljša strategija za visoko odpornost krepitev decentraliziranih struktur, ki so sposobne delovati samostojno. Komisija bi morala te ugotovitve bolj upoštevati.

4.3.

Brez dvoma bo zeleni vodik v prihodnosti prispeval k zanesljivosti oskrbe evropskega energetskega sistema. EESO opozarja na svoji mnenji o strategiji za vodik (12) in strategiji za povezovanje energetskega sistema (13).

4.4.

Tudi tu merilo ne sme biti le tehnologija velikega obsega (vključno z vzpostavitvijo infrastrukture za uvoz vodika). Obstajajo številne inovativne, okolju prijazne in predvsem regionalne oziroma lokalne rešitve, ki jih je mogoče izvajati neposredno na terenu (vključno z regionalno proizvodnjo vodika ali sintetičnih e-goriv). S tem se bo povečala zanesljivost oskrbe in zmanjšala odvisnost od uvoza, obenem pa se bosta spodbudila lokalno zaposlovanje v obliki zelenih delovnih mest in ustvarjanje dodane vrednosti v regijah. Mikro, mala in srednja podjetja bi morala prav tako imeti možnost, da sodelujejo pri zelenem dogovoru in imajo od njega koristi, s čimer se bo povečalo tudi sprejemanje zelenega dogovora in energetskega prehoda.

Poglavje o notranjem trgu z energijo v poročilu o stanju energetske unije in poročilu o napredku na notranjem trgu z energijo

4.5.

Komisija navaja, da so se s svežnjem o čisti energiji ustvarili boljši pogoji za spodbujanje udeležbe odjemalcev na energetskih trgih in ustvarjanje enakih konkurenčnih pogojev za nove udeležence na trgu. Vendar so v zvezi s tem upoštevane le določbe direktive o notranjem trgu električne energije. Ni še mogoče ugotoviti, v kolikšni meri so države članice te določbe učinkovito izvedle. Zato je še prezgodaj za sklep, ki ga je izpeljala Komisija. EESO poziva, naj se z vso resnostjo oceni pomemben cilj udeležbe odjemalcev, tudi z vidika učinkov distribucijske politike na udeležbo gospodinjstev z nizkimi dohodki.

4.6.

Komisija poudarja pomen cenovnih signalov trga, tudi za vlagatelje. To je nedvomno pomemben vidik, ki pa ga je treba obravnavati večplastno. Večina veleprodajnih trgov električne energije prikazuje kratkoročne cene in v energetski ekonomiki ni enotnega mnenja o tem, ali te sploh pomenijo signal za vlagatelje. Na to je EESO opozarjal že v prejšnjih mnenjih (14). Zato ni primerno, da Komisija v zvezi s tem brez razlikovanja govori o „notranjem trgu energije“. Za uspeh energetske unije je vsaj v sektorju električne energije potrebna nova zasnova trga. Popolna bilančna odgovornost za energijo iz obnovljivih virov sama po sebi ne zadostuje. EESO zato poziva Komisijo, naj čim prej predstavi zamisli za novo zasnovo trga. Pri tem je treba zagotoviti, da bodo vsi udeleženci na trgu imeli enake pogoje na izravnalnih trgih električne energije. To je bistveno tudi za uspešno povezovanje energetskega sistema (15).

4.7.

Hkrati je treba upoštevati, da ciljev zanesljivosti oskrbe in podnebne nevtralnosti ni mogoče doseči zgolj s cenovnimi signali.

4.8.

Komisija v poročilu o napredku na notranjem trgu z energijo zelo upravičeno poudarja, da mora omogočanje konkurence na ravni proizvodnje in oskrbe ostati prednostna naloga nacionalne energetske politike in energetske politike EU, vendar ne pojasni, kaj to pomeni v praksi. Trditev, da lahko konkurenco spodbudi le spajanje trgov, je zmotna in ni v skladu z evropsko zakonodajo iz svežnja o čisti energiji. Pri uporabi načel za dodeljevanje zmogljivosti in upravljanje prezasedenosti iz člena 16 uredbe o trgu električne energije bi bilo treba upoštevati geografsko lego držav članic, ki bi lahko upravičila tudi podaljšanje roka za vzpostavitev zmogljivosti. V vsakem primeru je za dejavno konkurenco zlasti pomemben dostop do trga, predvsem za manjše akterje. K temu lahko precej pripomore tudi digitalizacija.

4.9.

Komisija v poročilu o napredku na notranjem trgu z energijo pojasnjuje tudi, da lahko termoelektrarne, kot so plinske elektrarne s soproizvodnjo toplote in električne energije, zagotovijo pomembno prožnost sistema, vendar lahko slabo zasnovani mehanizmi za zmogljivost resno izkrivljajo notranji trg. EESO v zvezi s tem spominja na svoje stališče iz mnenja TEN/625. Komisijo poziva, naj kritično oceni obstoječe mehanizme za zmogljivost v državah članicah, vključno z izpolnjevanjem zahtev iz člena 22 uredbe o notranjem trgu z električno energijo, ki med drugim vključuje mejno vrednost 550 g CO2 na kWh.

4.10.

Komisija v poročilu o napredku na notranjem trgu z energijo navaja, da so bili operaterji prenosnih ali distribucijskih sistemov na splošno izključeni iz lastništva in obratovanja sistemov za shranjevanje električne energije. EESO je načeloma pozdravil to odločitev (16), čeprav bi moralo biti operaterjem distribucijskih sistemov dovoljeno, da imajo v lasti in upravljajo sisteme za shranjevanje električne energije za namene omrežja. Poleg tega meni, da mora to potekati vzporedno s krepitvijo pametnih trgov, kar bo upravljavce shranjevanja spodbudilo, da bodo sledili signalom omrežnih operaterjev in oblikovali sisteme shranjevanja, ki bodo koristili sistemu. Omrežne operaterje je treba ustrezno spodbuditi k dajanju signalov.

4.11.

Distribucijska omrežja imajo ključno vlogo pri vzpostavitvi pametnih trgov in na splošno pri uspešnem energetskem prehodu, zato mora biti energetska politika Unije v prihodnosti bolj osredotočena na njihovo modernizacijo.

4.12.

EESO se strinja s Komisijo, da Direktiva Sveta 2003/96/ES (17) o obdavčitvi energije ne dosega več svojega glavnega cilja. Zato podpira namero Komisije in poziva k ambiciozni prenovi te direktive in drugih mehanizmov za postopno odpravo subvencij za fosilna goriva in internalizacijo eksternih stroškov.

4.13.

EESO znova izpostavlja vprašanje energijske revščine in poziva Komisijo, naj sprejme konkretne ukrepe, ki bodo presegali abstraktne smernice za opredelitev in opazovalnico. Večkrat je že poudaril, da je široka udeležba državljanov v energetskem sektorju eden od več pristopov, s katerimi je mogoče stanje izboljšati.

4.14.

V zvezi s tem EESO spominja na svoje stališče, da je treba nujno preprečiti razvoj družbe dveh energetskih razredov. Nedopustno je, da bi imela koristi od energetskega prehoda samo finančno in tehnično dobro stoječa gospodinjstva, vsa druga pa bi morala prevzeti stroške. Energijsko revni državljani običajno nimajo velikega vpliva na politiko. Zato bi morala Komisija storiti več, da bi si države članice dejavno prizadevale za učinkovit boj proti energijski revščini. K zmanjšanju energijske revščine lahko na primer prispevata načrtovani val energijske prenove v stavbnem sektorju in dejavno vključevanje državljanov v proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov. Opozoriti je treba tudi, da lahko morebitna razširitev trgovanja z emisijami na sektorja ogrevanja in prometa vpliva na pravičnost distribucije.

Poglavje o raziskavah, inovacijah in konkurenčnosti v poročilu o stanju energetske unije

4.15.

EESO izraža bojazen, da je razlog za zaostanek EU na nekaterih področjih, kot so solarne in litij-ionske baterije, premajhno povpraševanje. Zato poziva Komisijo, naj sprejme širšo strategijo: EU potrebuje dejavne pobude industrijske politike, če želi odpraviti prevladujoči položaj Kitajske na trgu. Predlog Komisije za uredbo o baterijah je na primer korak v pravo smer. Poleg tega bi bilo treba v prihodnjem energetskem sistemu okrepiti decentralizirane strukture, saj se s tem spodbuja povpraševanje po baterijah, ustvarja ekonomija obsega in posledično povečuje cenovna privlačnost baterij.

Poglavje o energetski uniji v širši perspektivi zelenega dogovora v poročilu o stanju energetske unije

4.16.

EESO podpira prizadevanja Komisije za spodbujanje ambicioznih podnebnih sporazumov po vsem svetu. To zahteva uvedbo davka za ogljično prilagoditev na meji v povezavi z bolj ambicioznim in konkretnim upoštevanjem podnebnih ukrepov (in drugih trajnostnih ciljev) v mednarodnih trgovinskih sporazumih (18).

Sporočilo o oceni nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov

4.17.

EESO ne more razumeti, zakaj je Komisija kritiko o nezadostni oceni potenciala obnovljivih virov energije omejila na dejavnosti na morju. Poziva jo, naj ne daje več enostransko prednosti tehnologijam na morju in pri tem zanemarja fotovoltaično in vetrno energijo na kopnem ter naj pripravi strategije za povečanje obsega teh dveh sektorjev.

4.18.

EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da Komisija ceni potencial obnovljivih virov energije za ustvarjanje delovnih mest. Poudarja pa, da se ta potencial ne bo v celoti uresničil samodejno, temveč bo za to potrebna aktivna politika, zlasti z vidika kakovosti delovnih mest. V zvezi s tem je popolnoma nerazumljivo, da Komisija fotovoltaiki namenja tako malo pozornosti, saj je to sektor, ki ustvarja največ delovnih mest, kot je pojasnjeno v sporočilu.

4.19.

EESO poziva Komisijo, naj pri prihodnji reviziji direktive o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov za javne razpise določi taka pravila, da bo olajšala sodelovanje skupnosti, dejavnih na področju energije iz obnovljivih virov, ter malih in srednjih podjetij.

4.20.

EESO se strinja s Komisijo, da so naložbe v nizkotemperaturne sisteme daljinskega ogrevanja nujno potrebne. V zvezi s tem bi bilo treba sprožiti ustrezno pobudo.

4.21.

Ponori ogljika so pomemben instrument za odzivanje na podnebne spremembe. Vendar je treba resno obravnavati pomisleke, izražene v nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih držav članic glede vse večjih naravnih motenj. Dobropise v zvezi z rabo zemljišč, spremembo rabe zemljišč in gozdarstvom (LULUCF) bi bilo zato treba obravnavati le kot dopolnitev drugih možnosti za blažitev podnebnih sprememb.

---

(1)  COM(2015) 80 final.

(2)  UL L 328, 21.12.2018, str. 1.

(3)  COM(2020) 950 final, Priloga 2.

(4)  To je presenetljivo, saj se že več kot 30 let govori, da je treba postopoma odpraviti subvencije v EU, ki škodijo okolju.

(5)  In nemško predsedstvo Sveta.

(6)  UL L 158, 14.6.2019, str. 125.

(7)  UL C 47, 11.2.2020, str. 30, in UL C 62, 15.2.2019, str. 269.

(8)  UL C 429, 11.12.2020, str. 85.

(9)  COM(2015) 80 final, str. 13.

(10)  UL C 429, 11.12.2020, str. 85.

(11)  Glej B. Hirschl, A. Aretz, M. Bost, M. Tapia in S. Gößling-Reisemann (2018): Vulnerabilität und Resilienz des digitalen Stromsystems (Ranljivost in odpornost digitalnega elektroenergetskega sistema), končno poročilo. Berlin, Bremen, na voljo za prenos na naslovu: www.strom-resilienz.de.

(12)  UL C 123, 9.4.2021, str. 30.

(13)  UL C 123, 9.4.2021, str. 22.

(14)  UL C 82, 3.3.2016, str. 13.

(15)  UL C 364, 28.10.2020, str. 158.

(16)  UL C 288, 31.8.2017, str. 91.

(17)  UL L 283, 31.10.2003, str. 51.

(18)  UL C 81, 2.3.2018, str. 44.