2.2.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 34/151

Poročevalka:

Baiba MILTOVIČA

1.1

Strategija o ogrevanju in hlajenju, ki neposredno in vsakodnevno vpliva na vse državljane EU, je zelo dobrodošla, saj je bil zanjo že skrajni čas. Če se bodo upoštevale dobre prakse in bo vzpostavljen skladen politični okvir, ki bo podprt z razpoložljivimi finančnimi sredstvi, bo mogoče povsod v Evropi uresničiti številne priložnosti za izboljšave.

1.2

Ta celovita strategija EU je izjemno ambiciozna. To pomeni, da bo doseganje podnebnih in energetskih ciljev EU precej odvisno od učinkovite in dosledne uporabe te strategije na ravni držav članic. Njena podmena je, da bi lahko okrepitev vloge obnovljivih virov energije v ogrevanju in hlajenju največ prispevala k doseganju srednje- in dolgoročnih ciljev, kar bi bilo treba upoštevati v tekočem programu energetske unije.

1.3

Zato EESO priporoča, da se v letno poročilo o stanju energetske unije vključi poseben oddelek, v katerem bo opredeljen napredek te strategije.

1.4

Odbor ceni delo, ki ga je Komisija vložila v opredelitev in zbiranje podatkov, povezanih z ogrevanjem in hlajenjem, ki so ključnega pomena. Eurostat bi moral dati prednost pripravi celovitejše zbirke podatkov, še posebej glede energije za ogrevanje.

1.5

Vloga, ki jo imajo potrošniki pri uspešnosti vsake splošne strategije, je osrednjega pomena, zato Odbor poziva k nadaljnjemu razvoju svojega predloga za celovit evropski dialog o energiji, da se močno izboljšata osveščenost in ustvarjanje jasnih spodbud za vedenjske spremembe potrošnikov. Takšne spodbude ne smejo biti le finančne, temveč morajo poudarjati pozitiven socialni učinek številnih ukrepov iz strategije ter biti namenjeni ranljivim in energetsko revnim skupinam prebivalstva.

1.6

Odbor priporoča, da se opravi nujna primerjalna analiza sistemov javnega in zasebnega sektorja, katerih namen je podpreti učinkovite, nizkoogljične programe ogrevanja in hlajenja.

1.7

Da bo strategija udejanjena, je treba na lokalni in regionalni ravni v vseh državah članicah vzpostaviti nov pristop k politiki urbanističnega načrtovanja, skladen s predlagano strategijo. Odbor v zvezi s tem opozarja na vlogo Konvencije županov.

1.8

Energetske in podnebne cilje EU na visoki ravni je treba pretvoriti v konkretne prispevke držav članic z izvajanjem nacionalnih načrtov, na primer v obliki petletnih ciljev, določenih po sektorjih, in s posebej razvitim načinom merjenja za ogrevanje oziroma hlajenje.

2.1

Strategija za ogrevanje in hlajenje je prvi primer ocene na ravni EU, posvečene posebej temu sektorju v celoti. Za ogrevanje in hlajenje se porabi okoli 50 % vse energije v EU in tudi v prihodnje bo ta sektor ostal največje dolgoročno gonilo povpraševanja po energiji, največji posamični sektor pa je ogrevanje stavb. Trajnostna narava ogrevalnih tehnologij za stavbe bo imela pomembno vlogo pri tem, ali lahko EU doseže svoje srednje- in dolgoročne podnebne in energetske cilje. Za ogrevanje prostorov in vode v stavbah se v tem sektorju trenutno porabi največ energije in ga je najtežje razogljičiti. Ogrevanje se trenutno zagotavlja z energijo iz fosilnih goriv, ki je speljana neposredno do stavb, kar povzroča probleme v zvezi z lokalno varnostjo in emisijami.

2.2

Vključeni so vsi deli civilne družbe. Na konkurenčnost večine velikih procesnih industrij, ki običajno uporabljajo veliko toplote, neposredno vplivajo njihove energijske potrebe; hlajenje je ključno v večjem delu predelovanja in dostavljanja živil ter v verigi njihove prodaje in skladiščenja, stroški in učinkovitost domačega ogrevanja in hlajenja pa zadevajo vse.

2.3

Vse več gospodinjstev v državah članicah porabi velik delež dohodka za energijo, zato se povečuje stopnja energetske revščine. Za to so še posebej dovzetni starejši, ranljivi in osebe z nizkim dohodkom, zato je EESO predlagal, da se ustanovi opazovalna skupina za energetsko revščino, ki bo ta problem analizirala in obravnavala (1). Da bo mogoče doseči dejanske rezultate, bodo morali v sinergiji delovati socialni, finančni in tehnični ukrepi. K odpravljanju energetske revščine bo pripomogel večji poudarek na zbiranju točnih podatkov o ogrevanju.

2.4

Ogrevanja in hlajenja ni mogoče enostavno ali cenovno ugodno prevažati, kar vodi v izjemno lokalizirane in razdrobljene trge. Hlajenje znaša le 5 % povpraševanja po energiji, ogrevanje pa 95 %. Povpraševanje po ogrevanju znatno presega povpraševanje po hlajenju, čeprav je hlajenje v toplejših državah članicah ključno. Kapitalske naložbe v ogrevalne in hladilne sisteme so običajno srednje- do dolgoročne, toda razvoj tehnologije in inovacije v tem sektorju so hitri.

2.5

EESO je v prejšnjih mnenjih (2) pozval k celovitemu in doslednemu političnemu pristopu v celotnem energetskem sektorju ter tudi k večji vlogi civilne družbe in dialogu z njo v zvezi s temi vprašanji. To je bilo s svežnjem za energetsko unijo tudi formalno določeno za prednostno nalogo, opredelitev ogrevanja in hlajenja kot ključnih sektorjev pa nudi priložnost za medsebojno povezovanje in usklajenost številnih zakonodajnih svežnjev o podnebju in energiji, ki se pripravljajo.

3.1

V sporočilu je ocenjen potencial sektorja, da prispeva k strateškim podnebnim in energetskim ciljem EU, dopolnjuje pa ga delovni dokument služb Komisije, ki služi kot analitična in znanstvena podlaga. Namen sporočila je določiti ogrevanje za prednostno politično področje energetske učinkovitosti; spodbuja poglobljeno razpravo in soglasje o tej temi in z njo povezanih vprašanj zmanjšanja povpraševanja po energiji in razogljičenja.

3.2

V tem strateškem okviru so opredeljena štiri ključna področja ukrepanja: toplotni izkoristek stavb, učinkovita in trajnostna ogrevalna tehnologija, vključevanje neizkoriščenega potenciala industrije ob hkratnem izboljšanju njene učinkovitosti in večja sinergija z elektroenergetskim sistemom, pri čemer imajo pomembno vlogo toplotne črpalke in drugi sistemi obnovljivih virov energije. Orisani so številni možni ukrepi, podrobne rešitve pa bodo navedene v svežnju zakonodajnega pregleda, ki obsega energetsko unijo.

3.3

Prevladujoča vizija je razogljičenje stavb z obnovo, učinkovitejšimi ogrevalnimi in hladilnimi sistemi, širitvijo daljinskega ogrevanja in prehodom s fosilnih goriv na nizkoogljične vire energije. Stanovanjske stavbe predstavljajo največji del stavbnega fonda v Evropi, pri čemer je bilo od 60 do 70 % stavb v EU zgrajenih v osemdesetih letih 20. stoletja ali prej, stanovanja pa imajo največjo specifično porabo (kWh/m2/leto). Nizka stopnja obnovljenih stavb povečuje že zdaj veliko finančno breme potrošnikov. Gospodinjstva v EU porabijo v povprečju 6,4 % (COM(2014) 520 final) svojih dohodkov za porabo energije, povezano z domom, približno dve tretjini za ogrevanje in eno tretjino za druge namene. Vse več gospodinjstev s težavo krije stroške energije. Cenovno dostopno ogrevanje in hlajenje je ključno za ohranitev dobre kakovosti življenja za gospodinjske odjemalce.

3.4

Glede na to, da nizkoogljične poti ne morejo ubrati vse industrije, zlasti ker so za številne procesne industrije potrebna energetsko bogata fosilna goriva, bo ključno, da se porabi veliko večji delež odpadne toplote, ki je stranski proizvod nekaterih industrijskih obratov in elektrarn. V delovnem dokumentu je priznana uporaba odpadne industrijske toplote v sistemih daljinskega ogrevanja ter razvijajoča se vloga novih tehnologij in alternativnih goriv, saj so lahko potencialno zelo pomembne.

3.5

Strategija opredeljuje vrsto precejšnjih izzivov. Iz fosilnih goriv se pridobi 80 % uporabljene energije, zato je ta sektor ključen pri doseganju nizkoogljičnih ciljev ter prehoda na učinkovitejši in varnejši energetski sistem. Dve tretjini stavb v EU, večina katerih se bo še vedno uporabljala leta 2050, je bila sezidanih pred uvedbo nizkoenergijskih zahtev. Pobude za izboljšave so razdrobljene zaradi lastniške ali najemne ureditve in šibke zaradi pomanjkanja ustreznih programov financiranja. V ogrevalnem sektorju primanjkuje tržno gnane konkurenčnosti, usposabljanja in strokovnega znanja med gradbeniki in inštalaterji ter zavesti o potencialnih koristih med gospodinjskimi odjemalci. Stopnja prenove stavb je nizka (0,4–1,2 %/leto), poleg tega pa povsod v EU narašča energetska revščina.

3.6

V skoraj 50 % stavb so nameščeni kotli, katerih učinkovitost je manj kot 60 %, medtem ko stopnje učinkovitosti današnje tehnologije (ki so zdaj zakonsko predpisane ob zamenjavi) presegajo 90 %. Poleg tega ogrevanje gospodinjstev (s fosilnimi gorivi in biomaso) močno vpliva na onesnaževanje zraka v nekaterih delih Evrope. Kljub temu se znaten delež kotlov uporablja še dolgo po preteku tehnične življenjske dobe. Stroški so še vedno pomemben dejavnik pri zamenjavi in čeprav se zamenjava vedno zelo izplača, je težko zbrati začetni kapital, še posebej pri prehodu na obnovljiv vir toplote, kot so sončne ali geotermalne naprave ali toplotne črpalke. Industrija je v tem stoletju dosegla velik prihranek energije, toda zlasti MSP težko dajo prednost izboljšavam in jih s težavami financirajo.

3.7

V dokumentu je navedeno, da je daljinsko ogrevanje, ki danes znaša 9 % ogrevanja v EU, zmožno znatne širitve in z uporabo odpadne toplote bolj sposobno preklopiti na obnovljive ali mešane vire toplote kot posamezna gospodinjstva. Tudi soproizvodnja toplote in električne energije je nezadostno razvita, v pametnih stavbah – stanovanjskih, storitvenih ali industrijskih – pa se v povezavi s pametnim omrežjem skriva potencialna učinkovitost in možnost, da gospodinjstva bolj sodelujejo kot proizvajalci–odjemalci. V strategiji je posredno predlagan razvoj proizvajalcev–odjemalcev na ravni posameznih gospodinjstev z novimi ogrevalnimi tehnologijami in povečanjem ozaveščenosti.

3.8

Predlagana so možna orodja in rešitve. Gradniki strategije bodo dosledno povezovanje, revizija in izvajanje instrumentov EU v okviru razvijajočega se programa energetske unije. Še posebej je treba izpostaviti direktivo o energijski učinkovitosti, direktivo o energijski učinkovitosti stavb, okvir EU za okoljsko primerno zasnovo in označevanje z energijskimi nalepkami, direktivo o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov in sistem trgovanja z emisijami (ETS). Strategija bi morala pripomoči k učinkovitejšem usklajevanju teh ukrepov.

3.9

Navedeni so konkretni ukrepi, ki jih bo Komisija izvedla, da se odzove na opisane izzive in podpre zakonodajne ukrepe, ki se že izvajajo. Med temi so promocija obnovljivih virov energije, spodbujanje državljanske udeležbe, večje sodelovanje s potrošniškimi organizacijami, okrepljena zavezanost inovacijam, na primer prek strateškega načrta za energetsko tehnologijo (načrt SET), in spodbujanje novih pristopov k financiranju ukrepov. Strategija mora biti usmerjena k potrošnikom in poudarjati prehod na razogljičene sisteme, ki temeljijo na obnovljivih virih energije in odpadni toploti.

4.1

Ogrevanje in hlajenje imata ključno vlogo v industriji, predelavi in skladiščenju živil ter v storitvenem sektorju. Vpliva tudi na vsakega državljana EU zaradi skupne želje po udobnih življenjskih in delovnih razmerah. Stroški in razpoložljivost ogrevanja in hlajenja ne določajo le stopnje energetske revščine v družbi, temveč tudi konkurenčnost celotnega poslovnega sektorja. EESO zato pozdravlja prvi strateški pregled ogrevanja in hlajenja v EU.

4.2

V dokumentu izražena vizija je, da bo izvajanje orisanih strategij pripomoglo k znižanju stroškov, izboljšanju energetske varnosti, zmanjšanju odvisnosti od uvoza in uresničevanju podnebnih ciljev. Odbor to vizijo v celoti podpira, a opozarja na obseg in kompleksnost izzivov, opredeljenih v strategiji, ki so mestoma podcenjeni, na primer precejšnje zahteve, ki bodo naložene državam članicam, potrebne vedenjske spremembe državljanov, učinkovitost sistemov finančne podpore, zavračanje nejasnih cen energentov ter opredelitev in izvajanje najučinkovitejših tehničnih rešitev.

4.3

Odjemalci v številnih državah članicah se oskrbujejo iz sistemov daljinskega ogrevanja, ki imajo lahko precejšnje prednosti glede stroškov, učinkovitosti in uporabe odpadne toplote. Institucije EU bi morale priznati, da strategija očitno in pozitivno poudarja ta sektor, ter podpreti razvoj in izboljšanje občinskih sistemov daljinskega ogrevanja s finančnimi ukrepi ter načrtovanjem obnove in tehničnih izboljšav. Posodobitev termoelektrarn ima lahko znatne koristi pri porabi energije in emisijah, zato bi bilo treba v novih pravilih v zvezi z zasnovo trgov zahtevati uporabo najboljših razpoložljivih tehnologij. Zlasti bi bilo treba izkoristiti možne sinergije med pridobivanjem energije iz odpadkov (ki ima precejšen potencial) in daljinskim ogrevanjem.

4.4

V strategiji bi lahko več pozornosti namenili vlogi odjemalcev in še posebej pomenu, ki ga ima izobraževanje in usposabljanje pri vedenjskih spremembah. Osveščenost o uporabi ogrevanja in stroških je zlasti velik izziv v večstanovanjskih stavbah. Pametne stavbe in pametno ogrevanje potrebujejo pametne stanovalce, ki so resnično digitalno pismeni. V strategiji je premalo poudarjen pomen odjemalcev za uresničitev splošne strategije. Treba je posvetiti pozornost nagnjenosti, da se zaradi „udobja“ odpovemo prihrankom energije, in zadržanosti potrošnikov do tega, da bi s spremembo življenjskega sloga čim bolj izkoristili novo tehnologijo, in sicer tako da se dodatno poglobljeno razišče, kaj spodbuja vedenjske spremembe.

4.5

V strategiji je jasno podano, da bodo ciljno usmerjeni finančni paketi ključni za spodbujanje javnih in zasebnih naložb. EESO ugotavlja, da je le zelo majhen delež finančnih sredstev, ki jih je EIB odobrila za energetski sektor iz Evropskega sklada za strateške naložbe, namenjen ustreznim projektom ogrevanja in hlajenja. V delovnem dokumentu niso navedeni nobeni zgledi ali analize tovrstnih sistemov v državah članicah, med katerimi so le nekateri uspešno spodbudili naložbe.

4.6

Glede na izjemen pomen ogrevanja in hlajenja pri doseganju podnebnih in energetskih ciljev EU EESO priporoča, da se v letno poročilo o stanju energetske unije vključi poseben oddelek, v katerem bodo opredeljeni napredek in nadaljnji koraki na podlagi izzivov, ugotovljenih v tretjem oddelku strategije. To bi imelo precejšnjo dvojno korist:

5.1

V priloženem delovnem dokumentu je na podlagi podatkov iz številnih virov prikazano, kako se energija uporablja za ogrevanje in hlajenje v EU. Zapisane so ocene in razumni sklepi, a v glavnem je prikazan sektor, kakršen je bil v obdobju 2012/2013. Koristno bi bilo navesti več podatkov o trendih v zadnjih desetih letih. Eurostat bi moral dati prednost pripravi celovitejše zbirke podatkov, še posebej glede energije za ogrevanje (3).

5.2

Omeniti je treba tudi, da do zmanjšanja emisij delcev in plinov pri izgorevanju biomase ne bo prišlo, če bo 90 % predvidenega povečanja rabe sistemov obnovljivih virov energije za ogrevanje do leta 2020 prispevala biomasa. Sklepi posodobljene politike EU o trajnostni energiji iz biomase za obdobje 2020–2030 bodo še posebej pomembni (saj bodo postali del svežnja o obnovljivi energiji EU, ki naj bi bil objavljen še pred koncem leta 2016) in bi morali med drugim upoštevati negativne posledice nekaterih vrst biomase za zdravje.

5.3

Energetski sistemi, pravne strukture, gradbena tehnologija in poslovni modeli v posameznih državah članicah se med seboj bistveno razlikujejo. Prihodnji zakonodajni svežnji za izvajanje strategije morajo omogočati manevrski prostor za nacionalne prilagoditve.

5.4

Če torej priznamo to raznolikost med državami članicami, je treba zdaj, ko so zastavljeni zahtevani cilji, ohranjati tehnološko nevtralnost, kar je mogoče najbolje doseči na nacionalni in lokalni ravni. Obsežne izkušnje mest in občin z razvijanjem načrtov za trajnostno energijo so dragocen vir informacij, katerih glasnik je Konvencija županov.

5.5

V strategiji je predlagano, naj banke, ki poslujejo z občani, ponudijo posebno posojilno financiranje za obnovo stavb v zasebnem najemu, toda evropski hipotekarni posojilodajalci (Evropska hipotekarna zveza–Evropski svet za krite obveznice) nameravajo lastnikom stanovanj dati možnost znižanih odplačil za hipoteke, če opravijo prenovo za izboljšanje energetske učinkovitosti, in nižjih obresti za posojila, s katerimi jih odplačujejo. EESO poziva evropske regulatorje, naj naglo in pozitivno razmislijo o tej pobudi.

5.6

Odbor je v različnih mnenjih omenil rast podjetij za energetske storitve (ESCO) (4) in vlogo, ki jo lahko imajo pri promociji izbire energije in učinkovitosti za potrošnike. EESO sicer pozdravlja ta prispevek, a poziva Komisijo, naj države članice spodbuja k ustreznemu nadzoru in spremljanju ESCO ali podobnih zasebnih organov, da zaščiti interese potrošnikov. Zaupanje potrošnikov v takšne storitve in druge svetovalne programe za energetiko je ključno vprašanje (5).

5.7

EESO izjemno ceni pobudo Evropske komisije o izvedbi foruma državljanov o energiji v Londonu in poziva k večji udeležbi državljanov ter intenzivnejše sodelovanje evropskih potrošniških organizacij. Glede na to, da je zakonodajni, regulativni, tehnološki, družbeni in vedenjski razvoj, iz katerega izhaja energetski prehod, tako zapleten, bosta za popolno uresničitev njegovega potenciala potrebna razumevanje in odgovornost javnosti. EESO se zavzema za večji poudarek na udeležbi državljanov v predlogu o evropskem energetskem dialogu, ki izpolnjuje takšne ambicije.

5.8

V strategiji je navedeno, da bi bilo treba največji pomen pripisati skrajnemu usklajenemu pristopu k ogrevanju in hlajenju, ki mora biti vključen v sedanje zakonodajne preglede in svežnje. Zato je treba v pregledu Direktive 2012/27/EU o energetski učinkovitosti in Direktive 2010/31/EU o energetski učinkovitosti stavb ter v novi direktivi o obnovljivih virih energije za obdobje 2020–2030 in posodobljeni politiki EU za trajnostno bioenergijo posebej omeniti osrednjo vlogo ogrevanja in hlajenja ter sprejeti usklajevalne ukrepe, predlagane v tej strategiji.

5.9

Odbor je zato zaskrbljen, ker se ni izkoristila priložnost, da bi v nedavno objavljenem predlogu uredbe o porazdelitvi prizadevanj (COM(2016) 482 final) prednostni pomen pripisali energetski učinkovitosti. Države članice v vzhodni Evropi bi lahko bolje izkoristile obnovo stavb kot rešitev za probleme, ki jih predstavljajo onesnaževanje, energetska odvisnost in energetska revščina, ta uredba pa bi lahko usmerjala sredstva v uresničevanje teh rešitev.