17.11.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 383/74

Poročevalec:

Lutz RIBBE

1.1

EESO pričakuje, da bodo pogajalske strani na COP 21 končno sprejele ambiciozen in pravičen sporazum, ki bo zavezujoč. Pogajalsko stališče, ki ga je predstavila Komisija, vsebinsko gledano v celoti – z nekaj manjšimi izjemami – podpira. Opozarja pa, da EU še ni dojela osrednje vloge civilne družbe v tem procesu.

1.2

Vse podpisnice Okvirne konvencije o spremembi podnebja morajo brez izjeme sprejeti odgovornost za uresničitev njenega cilja, tj. „stabilizirati koncentracije toplogrednih plinov v ozračju na ravni, ki bi preprečila nevaren antropogeni  (1) vpliv na podnebje“. Samo tako bo mogoče preprečiti še večjo škodo za človeka, okolje in prihodnje generacije.

1.3

Načelo skupne, vendar različne odgovornosti je ustrezno. Večina držav mora nemudoma preiti s fosilnih goriv na učinkovitejšo rabo virov in večjo energetsko učinkovitost ter obnovljive vire energije. Države, ki skoraj ne obremenjujejo okolja, bi bilo treba spodbuditi k takojšnjemu prehodu na nizkoogljično gospodarstvo. Tu se ponujajo velike priložnosti ravno za inovativna evropska podjetja, ki pa potrebujejo politično podporo. Poskrbeti je treba, da ta prehod ne bo spravil ljudi pod prag revščine. Namesto tega bi ga bilo in ga je treba izkoristiti za ustvarjanje novega gospodarskega zagona, zlasti na regionalni ravni, ter za razvoj novih decentraliziranih, nizkoogljičnih proizvodnih zmogljivosti, pri katerih sodelujejo lokalni prebivalci.

1.4

Na COP 21 torej ne bodo obravnavana klasična okoljska vprašanja, temveč bo oblikovana podlaga za novo svetovno nizkoogljično gospodarstvo.

1.5

Za takšne procese so potrebni pionirji. Evropa je to vlogo dolgo uspešno opravljala. Zdaj pa v boju proti podnebnim spremembam ni več sama. Številni drugi gospodarski bloki veliko vlagajo v spremembe in zelene tehnologije, nimajo pa aktivne vloge pri pogajanjih COP. Ne glede na rezultat pogajanj v Parizu: boj za prihodnje trge zelenih tehnologij, ki so pomembne za blažitev podnebnih sprememb, se je v resnici že zdavnaj začel in Evropa mora vanj vstopiti tudi, če COP 21 ne bo prinesel rezultatov.

1.6

Pomembni ekonomski okvirni pogoji, ki lahko vodijo do selitve virov CO2 oz. selitve majhnih virov CO2, niso del pogajanj COP. Zato se je nujno tudi zunaj okvira pogajanj UNFCC neprestano zavedati podnebnih vprašanj in njihovih gospodarskih, družbenih in političnih posledic. EU mora na vseh ravneh na primer spodbujati nastajanje tržnih mehanizmov, ki bodo prispevali k temu, da bodo emisije, nastale s proizvodnjo, upoštevane pri vprašanjih svetovne trgovine.

1.7

EESO opozarja, da podnebja ne bo rešilo sprejetje (upajmo) ambicioznih ciljev COP 21, temveč njihovo dosledno uresničevanje. In uresničili jih ne bodo politiki, pač pa državljani. Ti morajo sicer ustvariti ustrezne pogoje, ob upoštevanju ne le okoljskih, temveč tudi gospodarskih in družbenih posledic, uresničila pa jih bo civilna družba. Sklepe morajo zato na veliko sprejeti in podpreti podjetja, sindikati in vsi drugi deli civilne družbe.

1.8

Na žalost bo raznolika vloga civilne družbe (glej točko 6) obravnavana na obrobju pogajanj COP, EU pa ni nič storila, da bi to spremenila. V obravnavanem sporočilu Komisije ni nikakršnih konkretnih navedb glede vloge civilne družbe. Nova podnebna politika ne sme biti rezultat „od zgoraj“ predlaganih ukrepov, temveč mora imeti široko podporo večine državljanov prek dejavnega državljanskega dialoga, ki vključuje vse zainteresirani strani, in se izvajati „od spodaj“. EESO priporoča Komisiji, Svetu in Evropskemu parlamentu, naj končno vzpostavijo intenziven strukturiran dialog, da ne bo zapravljena načelna pripravljenost družbe na razvoj novih struktur. Dosedanja politika EU na tem področju je zelo veliko razočaranje. Zato EESO priporoča, naj Komisija ustvari strukturne pogoje in zagotovi potrebne vire za to, da bo civilna družba lahko sodelovala z vsemi akterji na podlagi medsebojnega priznavanja in vključevanja.

1.9

EESO poudarja, da se v povezavi z že obstoječimi načini zmanjševanja emisij CO2 ponujajo okoljske, gospodarske in družbene priložnosti, ki lahko prinesejo nova delovna mesta in razvoj podjetij po vsem svetu.

2.1

Pred 23 leti (maja 1992) je bila v New Yorku sprejeta Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja (United Nations Framework Convention on Climate Change, UNFCC). V členu 2 Konvencije je določen njen cilj: „stabilizirati koncentracije toplogrednih plinov v ozračju na ravni, ki bi preprečila nevaren antropogeni (2) vpliv na podnebje“ in blažiti morebitne posledice.

2.2

Konvencijo je še isto leto podpisalo 154 držav na konferenci Združenih narodov o okolju in razvoju (UNCED) v Riu de Janeiru, veljati pa je začela marca 1994. Do zdaj jo je podpisalo že 196 pogodbenic.

2.3

Te države se sestajajo vsako leto na konferenci pogodbenic (Conference of Parties, COP), t. i. svetovnem vrhu o podnebnih spremembah. Do zdaj niso bili sprejeti nobeni ukrepi, ki bi vsaj približno zadoščali za doseganje ciljev Konvencije. Obstajajo samo zavezujoči cilji glede najvišjih dovoljenih emisij za industrijske države, ki so bili sprejeti na 3. konferenci pogodbenic v Kjotu (t. i. Kjotski protokol), vendar je znano, da je Kjotski protokol ratificiral le del industrijskih držav.

2.4

Obstaja soglasje, da so se po več kot 21 letih pogajanj skupne emisije še povečale za skoraj 50 % (iz 30,8 milijarde ton ekvivalenta CO2 v letu 1992 na 43,4 milijarde ton v letu 2011) (3) in da so negativni učinki antropogenih podnebnih sprememb vse bolj očitni, zato je skrajni čas, da se ukrepa.

2.5

Skoraj vse znanstvene študije kažejo na to, da je še vedno mogoče ustrezno omejiti dvig temperature. Za to pa bi bilo treba zelo hitro začeti izvajati ustrezne ambiciozne ukrepe. Iz študij je tudi razvidno, da je cilj teoretično mogoče doseči tudi kasneje, vendar bi to povzročilo nesorazmerno višje stroške in veliko škodo, ki bi prizadela na milijone ljudi in v enaki meri tudi gospodarstvo.

2.6

Ta okvirna konvencija ne določa, kaj točno pomeni „nevarne antropogene motnje podnebnega sistema“. Na 16. konferenci COP (leta 2010) so države pogodbenice dosegle politično soglasje glede omejitve dviga temperature na svetovni ravni na manj kot 2 stopinji Celzija (celo 1,5 stopinje) v primerjavi s predindustrijsko dobo, vendar brez vsakršne znanstvene podlage ki bi pokazala, kako s političnim sporazumom uresničiti ta cilj.

2.7

EESO ponovno izrecno opozarja vse zainteresirane strani – tako politične akterje kot civilno družbo – na dejstvo, da so motnje z resnimi posledicami jasno vidne že danes, ko smo daleč pod dvigom temperature za 2 stopinji. Meja 2 stopinj zato ne more biti cilj, ki bi ga bilo treba doseči, temveč najvišji možni prag, ki ga je treba čim bolj znižati.

3.1.

Decembra 2015 bo v Parizu že 21. konferenca pogodbenic, ki so se zavezale, da bodo sprejele potrebne ambiciozne, poštene in pravno zavezujoče sklepe za vseh 196 držav pogodbenic v obliki svetovnega sporazuma, ki naj bi začel veljati leta 2020.

3.2

Med temi sklepi so med drugim:

3.3

Dogovor je treba sprejeti tudi glede praktičnih ukrepov za blažitev podnebnih sprememb v obdobju med sprejetjem sklepov decembra 2015 in njihovim začetkom veljave z letom 2020 (ukrepi pred letom 2020).

3.4

Vlade bodo prvič obravnavale način izvajanja podnebnih ukrepov. EESO podpira trenutne omembe potrebe po spoštovanju človekovih pravic in zagotavljanju ustreznih sprememb, ki ohranjajo in omogočajo dostojno delo in kakovostna delovna mesta v okviru prehoda na nizkoogljično gospodarstvo.

3.5

EU je predstavila svoja stališča in pričakovanja v zvezi z 21. konferenco pogodbenic v sporočilu Pariški protokol – načrt za obravnavo svetovnih podnebnih sprememb po letu 2020  (5). Med drugim predlaga, da bi sklepi postali zavezujoči s sprejetjem Pariškega sporazuma kot protokola k Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja. Ta bi moral „začeti veljati takoj, ko ga bodo ratificirale države, ki skupaj ustvarijo 80 % sedanjih svetovnih emisij“.

3.6

Države pogodbenice se strinjajo, da velja načelo skupne, vendar različne odgovornosti in da morajo vse pogodbenice sprejeti odgovornost, ne glede na to, ali veliko ali malo obremenjujejo okolje. Natančen obseg odgovornosti bo odvisen od vrste zelo različnih dejavnikov, kot so pretekle in sedanje ravni emisij, gospodarska moč, socialne razmere, stopnja izpostavljenosti itd.

4.1

EESO poziva pogajalske strani, naj v Parizu končno sprejmejo pravno zavezujoč sporazum. Močno podpira pogajalsko stališče EU, ki je predstavljeno v sporočilu Komisije COM(2015) 81 final.

4.2

Na COP 21 je treba doseči soglasje v zvezi s politiko preprečevanja in danes sprejeti daljnosežne odločitve za jutri. Te odločitve bodo podlaga za gospodarsko in družbeno dejavnost prihodnjih generacij, pomagale pa bodo tudi k zmanjšanju trpljenja tistih, ki se že srečujejo s posledicami podnebnih sprememb.

4.3

Na COP 21 torej ne bodo obravnavana klasična okoljska vprašanja, temveč bo oblikovana podlaga za novo svetovno nizkoogljično gospodarstvo.

4.4

EESO pozdravlja načelo skupne, vendar različne odgovornosti. Vsaka država pogodbenica mora priznati svojo odgovornost in se ne sme več izmikati, „skrivati“ za drugimi državami ali – kot se je v preteklosti delno dogajalo – prevzemanje odgovornosti pogojevati s plačilom za to.

4.5

Poudarja, da je globalno zadovoljivo raven možno doseči le, če bodo emisije na osebo na svetovni ravni na leto znašale povprečno največ 2 toni ekvivalenta CO2.

4.5.1

V Evropi (s povprečjem okoli 9 ton ekvivalenta CO2 na osebo na leto) bi lahko to dosegli samo z uresničitvijo cilja za leto 2050 (zmanjšanje emisij CO2 za 80–95 % v Evropi). Kitajska (trenutno s približno 6 tonami ekvivalenta CO2 na osebo na leto) bi morala zmanjšati sedanjo količino emisij na osebo za dve tretjini, še bolj pa bi morali zmanjšati svoje emisije na primer ZDA (trenutno s 16,5 tone ekvivalenta CO2 na osebo na leto) in trenutni rekorder Katar (s 40 tonami ekvivalenta CO2 na osebo na leto).

4.5.2

Po drugi strani pa od držav, kakršna sta Mali (z 0,04 tone ekvivalenta CO2 na osebo na leto) in Ruanda (z 0,06 tone ekvivalenta CO2 na osebo na leto), ni mogoče pričakovati zmanjšanja. V zvezi s tem se EESO ne strinja povsem z izjavo Komisije, da morajo „vse države nenehno in trajno zmanjšati svoje emisije toplogrednih plinov“. Te države bi si morale namesto tega prizadevati za takojšen prehod na „nizkoogljično gospodarstvo“. Politična odgovornost v zvezi z bojem proti podnebnim spremembam in prilagajanju nanje je torej skupna, vendar različna. Te države potrebujejo nujno pomoč, kar hkrati inovativnim podjetjem prinaša številne možnosti za sodelovanje. Evropska podjetja, ki imajo (še) 40 % vseh patentov, ki se nanašajo na „zelene tehnologije“, bi to lahko še posebej izkoristila.

4.5.3

Opozoriti je treba, da ti podatki o emisijah ne odražajo velikih razlik med različnimi družbenimi sloji znotraj posamezne države in da se emisije CO2, ki nastajajo pri proizvodnji, obračunavajo državi proizvajalki in ne državi, v kateri se ti proizvodi uporabljajo. Če bi bilo obratno, bi na primer Kitajska imela veliko boljšo sliko emisij toplogrednih plinov, Nemčija pa veliko slabšo (6).

4.6

Za EESO je določitev nacionalnih ciljev za zmanjšanje emisij (INDC) osrednji del procesa COP 21. Precejšnje zamude pri pošiljanju INDC tajništvu UNFCCC (7) so zelo slab znak.

4.7

EESO priznava, da nikakor še ni jasno, ali bodo predlagatelji zavezujočega sporazuma COP 21 dosegli, da bo 196 pogodbenic, ki so v različnem položaju in med katerimi obstajajo velike politične in kulturne razlike, pripravljeno na „solidarnost za prihodnje generacije“ (8).

4.8

Pogajanja o podnebnem in energetskem svežnju EU do leta 2030, ki so bila na nek način COP na ravni EU, so pokazala, da je celo na ravni EU skoraj nemogoče uresničiti to, kar se pričakuje od COP 21 – določitev jasne odgovornosti posamezne države. EESO zato obžaluje, da v „energetskem in podnebnem svežnju 2030“ ni nacionalno zavezujočih ciljev, kar bo otežilo doseganje skupnega cilja EU in razdelitev odgovornosti (9). Določitev nacionalnih ciljev za zmanjšanje emisij (INDC) za države članice EU bi bil korak v pravo smer za pogajanja COP.

4.9

Diferencirana odgovornost pomeni tudi, da je potrebna solidarnost in da je treba pomagati ravno manj razvitim in revnejšim državam pri razvoju podnebju prijaznega „zelenega“ gospodarstva ter jim omogočiti soočanje s škodo zaradi podnebnih sprememb, saj so pogosto ravno one najbolj prizadete. Poskrbeti je treba, da te spremembe ne bodo spravile ljudi pod prag revščine; ravno obratno, izkoristiti bi jih bilo in jih je treba za ustvarjanje novega gospodarskega zagona, zlasti na regionalni ravni, ter za razvoj novih decentraliziranih, nizkoogljičnih proizvodnih zmogljivosti, pri katerih sodelujejo lokalni prebivalci.

4.10

Pri tem imajo finančna vprašanja in prenos tehnologije pomembno vlogo. Manj razvite države so že doživele veliko razočaranje, ker že nekaj časa ne prejemajo nekoč obljubljene razvojne pomoči (0,7 % BDP) v znesku, ki je bil obljubljen. To se ne sme več ponoviti.

4.11

EESO podpira izjavo EU, da je pravno zavezujoča narava sporazuma temelj za enake konkurenčne pogoje na svetovni ravni in uresničevanje ključnih ukrepov.

4.12

Prednosti pravno zavezujočega sporazuma bi bile med drugim:

4.13

Civilna družba pričakuje, da bodo v novem svetovnem sporazumu o podnebnih spremembah upoštevane njene zahteve glede pravičnega prehoda, ob upoštevanju človekovih pravic in pravic zaposlenih ter družbenih posledic, vključno z odškodnino za izgubo in škodo, in vprašanja v zvezi s prilagajanjem na podnebne spremembe, zlasti v najrevnejših državah.

4.14

Izvajanje teh sklepov mora biti transparentno in preverljivo. Države, ki teh sklepov ne bodo spoštovale, ne bi smele imeti koristi, ki jih prinaša sporazum.

4.15

EESO ugotavlja, da bi lahko predlog Komisije za ustvarjanje dinamike z rednimi pregledi ob upoštevanju različnih okoliščin posameznih držav in spreminjajočih obveznosti omogočil strožje zaveze glede varovanja podnebja.

4.16

EU si je v zadnjih letih pridobila ugled pri obravnavi podnebnih sprememb. EESO meni, da je treba ne le med pogajanji, temveč tudi z aktivno politiko zunaj teh pogajanj, ustvariti večje zaupanje, da cilj ambiciozne podnebne politike ni pridobitev gospodarske koristi nad drugimi državami ali ekonomskimi sferami.

4.17

EU bi morala biti še naprej verodostojen in pozitiven zgled na svetovni ravni. Brez „gonilne sile“ in „motorjev“ v politiki in gospodarstvu pri takšnih pogajanjih ne gre. Poudariti je treba, da ima lahko EU pri tem vodilno vlogo samo, če se dokaže, da gresta podnebna politika in uspešen razvoj gospodarstva z roko v roki.

4.18

Spodbudno je, da so številne ukrepe, ki jih je kot prva uvedla EU in so bili predmet velikih razprav, zdaj prevzele tudi druge države. Kot primer lahko navedemo ukrepe za spodbujanje obnovljivih virov energije in sistem trgovanja z emisijami, ki ga zdaj uporablja celo Kitajska.

4.19

EESO pozdravlja, da se visoka predstavnica EU Federica Mogherini v okviru zunanje politike intenzivno ukvarja z vprašanjem varstva podnebja v obliki akcijskega načrta podnebne diplomacije (10). Tudi izjava predsednika Junckerja, da želi, da bi EU postala vodilna na področju energije iz obnovljivih virov, ne le z vidika blažitve podnebnih sprememb, temveč tudi z vidika ustvarjanja delovnih mest in spodbujanja energetske varnosti, je pomemben in pravilen signal.

4.20

EU ima torej na svetovni ravni kaj pokazati. Dokazala je na primer, da je gospodarska rast mogoča tudi brez povečanja emisij. Nobeno gospodarstvo na svetu nima manj emisij toplogrednih plinov na enoto BDP kot EU, številna evropska podjetja so vodilna, kar zadeva energetsko učinkovitost in učinkovito rabo virov. To je močno povezano s tehnološkim napredkom in s tem inovativnostjo evropskih podjetij kot odgovor na sorazmerno strogo okoljsko zakonodajo EU.

4.21

Kljub vsemu pa mora Evropa še precej postoriti: 80–95-odstotnega zmanjšanja emisij CO2 do leta 2050 ne bomo dosegli samo s tehnološkim napredkom. Primer za to je promet: pozitivni učinki inovacij na področju sistema izgorevanja so se vsaj delno izgubili s povečanjem števila vozil in cest. Zato bodo potrebne tudi strukturne spremembe, kar pomeni, da mora biti med podnebno in drugimi politikami veliko večja usklajenost kot v preteklosti.

5.1

EESO spremlja podnebna pogajanja že več let. Zaveda se izrednega pomena pozitivnega izida pogajanj v Parizu, vendar poudarja, da podnebja ni mogoče rešiti samo s sprejemanjem odločitev, temveč samo z dejanskim izvajanjem konkretnih ukrepov.

5.2

Mednarodna skupnost bi v Parizu nedvomno lažje dosegla soglasje, če bi bili uresničeni oz. bi se uresničevali skupni sklepi konference Rio+20, zlasti „postopna odprava škodljivih in neučinkovitih subvencij za fosilna goriva, ki spodbujajo razsipnost in škodijo trajnostnemu razvoju“ (11). Že takrat so se strinjali, da bi bilo treba uporabiti tržne instrumente (npr. davek na CO2, sistem za trgovanje z emisijami itd.), s čimer se EESO strinja (12). Po ocenah novega delovnega dokumenta Mednarodnega denarnega sklada (13) se na svetovni ravni fosilni energiji letno nameni 5,3 bilijona USD (!) neposrednih in posrednih subvencij, kar pomeni več kot 15 milijard USD na dan. Niti s predvidenim Zelenim podnebnim skladom v višini 100 milijard USD letno ni mogoče izravnati negativnih posledic teh subvencij.

5.3

Med političnimi zavezami in izvajanjem pa so velike vrzeli, zaradi česar se je zmanjšalo zaupanje civilne družbe v svetovne politične sporazume. V Parizu se ne sme še okrepiti tega razočaranja, temveč je treba doseči resnično spremembo.

5.4

Za Evropo je pomembno tudi spremljanje razvoja dogodkov zunaj „sveta pogajanj“, v „svetu realnega gospodarskega razvoja“. Na primer:

5.5

Sklepi, ki so potrebni za uresničitev ciljev Okvirne konvencije o spremembi podnebja, z današnjega vidika ne bodo ugodni za vse strani. Zato je upravičeno opozarjati na težave, povezane z združljivostjo sklepov COP s kratkoročnimi nacionalnimi ali panožnimi (gospodarskimi) interesi.

5.6

Vendar to ne bo vedno možno, saj je jasno, da nekatere panoge v novem sistemu „nizkoogljičnega gospodarstva“ ne bodo imele nobene vloge ali pa bo njihova vloga veliko manjša, zaradi česar spadajo med poražence nujnih strukturnih sprememb. Nikomur ne bi koristilo prikrivanje tega dejstva. Nasprotno, te panoge in z njimi povezane regije in ljudje imajo pravico vedeti, kako nameravajo politiki obravnavati te spremembe, da bi bile čim bolj družbeno sprejemljive in povzročile čim manj pretresov. Te težave niso razlog, da ne bi ukrepali. Ceneje bo namreč zdaj spodbujati prehod na „nizkoogljično gospodarstvo“ kot pa kasneje popravljati škodo (15).

5.7

Vprašanje odpiranja prihodnjih trgov, npr. z obnovljivimi viri energije ali tehnologijo za povečanje učinkovitosti, je za prihodnjo konkurenčnost Evrope bistvenega pomena. Seveda je treba upoštevati vse, ki v Evropi opozarjajo na selitve virov CO2 in jo opozarjajo, naj ne hiti preveč.

5.8

Vendar Evropa ni več sama, pač pa ima svetovno konkurenco. Zato se moramo posvetiti tudi „selitvam majhnih virov CO2“, tveganju, da bi Evropa izgubila svoj nekdaj vodilni položaj v tehnologiji in s tem gospodarstvu, npr. pri obnovljivih virih energije.

5.9

In to bi se lahko zgodilo zelo hitro. Na področju obnovljivih virov energije Evropa že zaostaja, ko gre za tehnologijo shranjevanja energije v baterijah. Kitajska in Kalifornija sta postali vodilni na področju električnih vozil in najcenejše fotovoltaične panele proizvaja Kitajska, česar skorajda ni mogoče pojasniti s plačnim dampingom. Nujno potrebne so bistveno večje javne in zasebne naložbe v sektor raziskav in razvoja.

5.10

Trenutno pomanjkanje enakih konkurenčnih pogojev je velik izziv za evropska podjetja, ki tekmujejo na svetovnem trgu. Panoge, kot so jeklarstvo, papirna in kemična industrija, ki so na svetovni ravni močno prepletene, so še vedno gospodarsko pomembne. S tehnološkim razvojem se je obremenjevanje okolja zaradi proizvodnje v EU med letoma 1990 in 2012 zmanjšalo za 31 % (16).

5.11

Ni verjetno, da bi vlogo teh industrijskih panog do leta 2050 v celoti nadomestile nove „zelene“ panoge. Če bi se morala ta industrija seliti iz EU, emisije na svetovni ravni pa se ne bi zmanjšale, to ne bi koristilo niti evropskemu gospodarstvu niti podnebju kot takemu.

5.12

Obseg selitve virov emisij CO2 je vir številnih razprav. Lahko gre za takojšen odziv na nove politične ukrepe in konkretne selitve tovarn in obratov v države zunaj EU, lahko pa poteka tudi posredno v obliki vse večjih naložb v državah zunaj EU, sama proizvodnja pa za zdaj še ostaja v EU. Glede na številne proizvodne dejavnike je to danes veliko pogosteje v mednarodnih podjetjih. Glede na to, da proizvodnja v tej „stari industriji“ po svetu narašča, je treba ustvariti uravnotežene spodbude za spodbujanje tehnologij z nizkimi emisijami CO2 tudi v EU, ne da bi zmanjšali njihovo relativno konkurenčnost.

5.13

Industrija in trgovina v EU morata prispevati k zmanjševanju onesnaževanja s strani podjetij, v skladu s ciljem 80- do 95-odstotnega zmanjšanja emisij do leta 2050. Časovni načrt za doseganje tega cilja pa se lahko za posamezne panoge in podjetja razlikuje. Industrija in trgovina v EU lahko k temu cilju prispeva z razvojem, proizvodnjo in izvozom izdelkov in storitev, ki bodo drugim državam pomagale pri prizadevanjih za zmanjšanje emisij. Če bo to pomenilo manjše obremenjevanje okolja v Evropi kot drugod, bi bile lahko kratkoročno dovoljene tudi višje skupne emisije, pri čemer pa ne sme biti ogrožen evropski cilj zmanjšanja v okviru programa Obzorje 2050. Preveriti bi bilo treba tudi smiselnost posebnih načrtov EU za vsako posamezno industrijsko panogo.

5.14

Vprašanje „selitve virov emisij CO2“ in „selitve majhnih virov emisij CO2“ ni del pogajanj COP 21. EU mora zato med drugim zagotoviti, da bodo na vseh ravneh prisotni tržni mehanizmi, ki bodo npr. upoštevali emisije, povezane s posameznim proizvodom, pri vprašanjih svetovne trgovine. Da bi preprečili selitev virov CO2, so potrebni dodatni ukrepi, kot je na primer ogljično prilagajanje na mejah (angl. border carbon adjustment), tj. sistem za zmanjšanje emisij CO2, ki omogoča enake konkurenčne pogoje. V okviru tega sistema se bo cena uvoženega blaga na meji povečala na podlagi izračuna mase emisij za to blago. Modeli iz nedavne študije dokazujejo, da lahko ogljično prilagajanje na mejah občutno zmanjša selitev virov CO2 v ustreznih sektorjih (17).

5.15

Toda nekateri glavni trgovinski partnerji Evrope ogljičnega prilagajanja na mejah v obliki, o kateri se trenutno razpravlja, ne odobravajo. O tem vprašanju se je treba pogajati v okviru STO; sporazum namreč omogoča preučitev takšnih „netrgovinskih“ vprašanj. Glede na to, da na mednarodni ravni ni sporazuma o oblikovanju cen za emisije CO2, to ne bo ravno enostavno in tega ne gre zanemariti. Te pomisleke bi lahko odpravili z boljšo zasnovo ogljičnega prilagajanja na mejah. Dejstvo je, da ogljično prilagajanje na mejah ni protidampinško orodje, temveč prispevek k vsesplošni trajnostni podnebni politiki, če je seveda dobro zasnovano (18).

5.16

To konkretno pomeni, da je treba v Čezatlantskem partnerstvu za trgovino in naložbe ter pogajanjih o celovitem gospodarskem in trgovinskem sporazumu vzpostaviti ustrezne mehanizme.

5.17

EESO želi pojasniti, da bi bil neuspeh ali delni neuspeh pogajanj v okviru COP 21 vreden obžalovanja in velik korak nazaj, vendar to nikakor ne bi pomenilo konca prizadevanj na področju podnebnih sprememb. Ne bi bilo jasnosti in predvidljivosti zavezujočega sporazuma, ki bi bili močno zaželeni v gospodarstvu in družbi na splošno, saj bi s tem dobili nov zagon. V resnici se je boj za prihodnje trge zelenih tehnologij že zdavnaj začel in Evropa mora vanj vstopiti tudi, če COP 21 ne bo prinesel rezultatov.

5.18

Jasno je, da blažitev podnebnih sprememb ni edini razlog za prehod na nizkoogljično gospodarstvo. Vse večje pomanjkanje fosilnih virov energije, vprašanje energetske varnosti in dejstvo, da se s tehnologijo obnovljivih virov energije pogosto proizvaja že cenejša energija kot s konvencionalnimi viri, kažejo, da ni poti nazaj.

6.1

EESO sicer podpira stališča Komisije v obravnavanem sporočilu, vendar mu ni jasno, zakaj v njem ni jasne strategije glede seznanjanja in organiziranja civilne družbe v zvezi s temi stališči in izvajanja sklepov v prihodnje. Po mnenju EESO mora imeti Komisija v zvezi s svojo strategijo na področju podnebnih sprememb strukturiran dialog s civilno družbo, zlasti z institucionalnimi organi, ki jih zastopajo.

6.2

Civilna družba ima vsaj tri ključne vloge. Predvsem mora spremljati politična pogajanja in izvajati družbeni pritisk, da bodo zgoraj navedeni zavezujoči sklepi sprejeti, pat tudi, da bodo skladni z okoljskimi, gospodarskimi in družbenimi pričakovanji.

6.2.1

Pogajanja, kot je konferenca pogodbenic, so nujna, saj imajo države različne poglede o nujnosti, obsegu, financiranju, odgovornosti itd. Če bi bili enotnega mnenja, pogajanja ne bi bila potrebna. Tudi civilna družba ni imela (in nima) enotnega stališča. Na zadnjih konferencah se je pokazalo, da k strogi podnebni politiki ne pozivajo več „samo“ okoljevarstveniki, razvojne in ženske organizacije žensk ter predstavniki avtohtonih ljudstev (če naštejemo le nekaj „zainteresiranih strani“), paš pa gre za zelo obsežno svetovno gibanje civilne družbe.

6.2.2

Poudariti je treba tudi dolgoletno intenzivno vključevanje (svetovnih) sindikalnih gibanj, ekonomskih interesnih skupin in podjetij, kot sta Mednarodna konfederacija sindikatov in Svetovni gospodarski svet za trajnostni razvoj. Znano je, da stroškovno učinkovito in okolju prijazno gospodarstvo ponuja nove možnosti gospodarskega razvoja.

6.2.3

Na COP 20 v Limi so to pokazali tako delodajalci kot delavci pa tudi celotna civilna družba, kar daje odgovornim politikom vedeti, da velik del družbe želi več od tega, kar se je do zdaj dogovarjalo na politični ravni.

6.2.4

Celo v občinah in regijah so dejavnosti za blažitev podnebnih sprememb dosegle povsem novo razsežnost. Tudi tam priznavajo, da ni pomembno samo preprečevanje nadaljnje škode v določenih regijah in s tem za ljudi, ki tam živijo in delajo, pač pa da nastajajo nove priložnosti za ustvarjanje novih vrednostnih verig, kar je treba izkoristiti.

6.3

Druga vloga civilne družbe je prevzemanje aktivne vloge pri izvajanju sklepov podnebne politike. Politiko bi bilo po mnenju EESO treba strateško prenoviti, saj mora omogočati takšno sodelovanje in omogočati večjo vključenost.

6.3.1

EESO je v iskanju načina vključevanja civilne družbe v izvajanje direktive o evropskih obnovljivih virih energije odkril, da želi biti zelo velik del civilne družbe, vključno s številnimi malimi in srednjimi podjetji, neposredno vključen na primer s projekti decentralizirane proizvodnje energije, da bi imeli tudi sami korist od novih gospodarskih priložnosti v domači regiji.

6.3.2

Uspešen energetski prehod na Danskem in v Nemčiji temelji ravno na tem, da so navadni državljani, kmetje, občine, zadruge in mala podjetij vključeni v proizvodnjo energije in imajo ekonomsko korist od tega. Vendar pa Komisija s svojimi ukrepi te priložnosti sistematično zmanjšuje, namesto da bi jih povečevala.

6.4

Tretja pomembna vloga civilne družbe poleg spremljanja in podpore izvajanja sklepov je tudi razširjanje dobre prakse ter strokovnega znanja in izkušenj v povezavi s pozitivnim razvojem v podjetjih. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti gospodarskim panogam, za katera na splošno napačno velja, da niso storile ničesar in da emisije še naprej naraščajo, kot sta promet in industrija. Politične odločitve bi bile lahko bolj učinkovite, če bi spodbude temeljile na poznavanju sedanjih in prihodnjih razvojnih dosežkov v tehnologiji in poslovnih modelih. Civilna družba lahko to vlogo opravlja z organizacijo konferenc in podpiranjem izmenjave informacij, kar močno podpira zasebni sektor, tudi v državah članicah EU.

6.5

Na COP 21 strateška vloga civilne družbe skorajda ne bo omenjena. Zato je toliko bolj pomembno, da se oblikovalci politik zunaj teh pogajanj uskladijo s civilno družbo in pripravijo ustrezne strategije.

6.6

EU pri tem močno zaostaja. EESO obžaluje, da ni niti v podnebnem in energetskem svežnju EU za leto 2030 niti v predlogu za evropsko energetsko unijo konkretnega predloga glede sodelovanja civilne družbe.

6.7

EESO priporoča Komisiji, Svetu in Evropskemu parlamentu, naj končno vzpostavijo intenziven strukturiran dialog, da ne bo ogrožena načelna pripravljenost družbe na razvoj novih struktur. Nova podnebna politika ne sme biti rezultat „od zgoraj“ predlaganih ukrepov, temveč mora imeti široko podporo vseh zainteresiranih strani in se izvajati „od spodaj“.