28.4.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 140/22

1.

meni, da pojem „zeleno“ v zadnjih letih dobiva čedalje večji pomen pri oblikovanju politik, saj so okoljska vprašanja postala horizontalna in vseobsegajoča. V strategiji Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast je prehod na zelen, nizkoogljični in z viri gospodaren model gospodarstva naveden kot bistven dejavnik;

2.

ugotavlja, da je ena od osrednjih tem v obeh sporočilih pojem „zelenega gospodarstva“, ki je opredeljen kot model, ki „zagotavlja rast in razvoj, varuje človekovo zdravje in dobro počutje, zagotavlja dostojna delovna mesta, zmanjšuje neenakosti ter vlaga v biotsko raznovrstnost, vključno z naravnim kapitalom, ki ga zagotavlja in ga ohranja zaradi vrednosti, ki jo ima sam po sebi, in njegovega bistvenega prispevka k dobremu počutju človeka in gospodarski uspešnosti“ (1);

3.

meni, da prehod na zeleno gospodarstvo neposredno vpliva na konkurenčnost tako posameznih podjetij kot celotnega evropskega gospodarstva. Viri so vse bolj redki, potrošnja pa na vse več področjih narašča do te mere, da je okolje preobremenjeno. Pravočasen prehod na zeleno gospodarstvo v EU ni samo zaželen, ampak tudi bistven za ohranitev in okrepitev konkurenčnosti in blaginje v čim krajšem časovnem okviru;

4.

podpira sporočili Komisije o zelenem akcijskem načrtu za MSP in pobudi za zeleno zaposlovanje;

5.

se strinja s stališčem Komisije v obeh sporočilih, da je uspešen prehod na zeleno gospodarstvo ključni dejavnik za sedanjo in prihodnjo konkurenčnost Evropske unije;

6.

poudarja osrednjo vlogo javnega sektorja ter lokalnih in regionalnih oblasti pri zagotavljanju lažjega prehoda na zeleno gospodarstvo; javne uprave morajo poleg spodbujanja prehoda na zeleno gospodarstvo biti zgled in referenca pri izvajanju projektov, programov, zakonodaje, javnih naročil in zaposlovanja v skladu z novo paradigmo zelenega gospodarstva;

7.

meni, da je izredno pomembno, da si še naprej prizadevamo za spodbujanje zelene konkurenčnosti MSP z boljšim dostopom do financiranja, zagotavljanjem več informacij, poenostavitvijo zakonodaje, zmanjšanjem upravnega bremena in krepitvijo zelene podjetniške kulture;

8.

podpira cilj pobude za zeleno zaposlovanje, da se politike zaposlovanja in okoljske politike povežejo in se tako podpre prehod na konkurenčno, zeleno ter z viri gospodarno gospodarstvo;

9.

poudarja, da je vprašanje spretnosti in znanj še posebej pomembno za mlade, ki jih še vedno pesti zelo visoka stopnja brezposelnosti (več kot 22 %) in bi morali biti bolje usposobljeni za delovna mesta prihodnosti na splošno in zlasti za zelena delovna mesta;

10.

se strinja s stališčem Komisije, da je treba pregledati in posodobiti učne načrte in načrte usposabljanja ter sisteme kvalifikacij, da se olajša prehod na zeleno gospodarstvo;

11.

izpostavlja, da se podjetja med seboj znatno razlikujejo: nekatera že zagotavljajo zelene proizvode in storitve, tista, ki ponujajo bolj tradicionalne storitve in proizvode, pa lahko prehod prav tako izkoristijo, na primer z uporabo okolju prijaznejših virov energije in surovin;

12.

meni, da bi bilo treba okoljske izzive obravnavati kot priložnost in tudi grožnjo za posamezna podjetja, njihove zaposlene, trge dela in EU;

13.

meni, da bi bilo treba pojasniti in opredeliti osnovno terminologijo in podatke ter izhodišče za zeleno gospodarstvo, tako da bodo terminologija in podatki dogovorjeni, dosledni in nedvoumni;

14.

meni, da je uspešen prehod na zeleno gospodarstvo ključnega pomena za sedanjo in prihodnjo konkurenčnost EU, zato je bistveno zagotoviti doslednost pri uporabi terminologije;

15.

opozarja na regionalno razsežnost prehoda na zeleno gospodarstvo in ključno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti na področju izobraževanja in infrastrukture ter pri podpiranju lokalnih podjetij in vzpostavljanju zavodov za zaposlovanje; ravno tako opozarja na okolju prijazne pobude na lokalni ravni, ki so lahko primer za druga območja v EU;

16.

izpostavlja, da se lokalna raven sooča z različnimi razmerami in izzivi, ter poziva, naj se pri prehodu na zeleno gospodarstvo upoštevajo izjemne okoliščine regij;

17.

poudarja, da bo za uspešno zeleno gospodarstvo potrebnih pet ključnih elementov: 1) zmanjšanje, kar pomeni, da je treba porabo surovin in energije zmanjšati na vseh področjih; 2) uporaba čiste energije, da bi preprečili odvisnost od zunanjih virov, zmanjšali emisije in ustvarili delovna mesta; 3) učinkovitost, kar pomeni bolj učinkovito rabo surovin in energije skozi celotno vrednostno verigo proizvoda ali storitve; 4) mrežno povezovanje in izmenjava najboljših praks; primerjava ugotovitev med državami članicami in sektorji prispeva k večji dobavi zelenih proizvodov in storitev, tudi na trgih zunaj EU, ter 5) dostop do financiranja, to pomeni, da je bistveno zagotoviti, da so na voljo finančna sredstva in da se zmanjša upravno breme; vloge za finančna sredstva bi morale biti enostavne, lahko razumljive in uporabne tudi na drugih poslovnih področjih;

18.

poudarja, da so pri ocenjevanju na notranjem trgu EU znatne razlike med sektorji in državami članicami glede učinkovite rabe virov, in poziva k sprejetju ukrepov, da se z izmenjavo primerov najboljše prakse in neuspehov spodbudi učinkovita raba virov;

19.

poudarja pomen lokalnih in regionalnih oblasti, zlasti občin, pri izvajanju ukrepov iz prejšnje točke, pri čemer je treba preučiti, ali bi bilo mogoče te ukrepe financirati v obstoječem okviru EU;

20.

meni, da bi si bilo treba za bolj učinkovito rabo virov prizadevati na vseh stopnjah vrednostne verige in da bi se tako znatno zmanjšale potrebe po surovinah ter da bi bilo treba pristop na podlagi vrednostne verige uporabiti pri vseh dejavnostih tako javnega kot zasebnega sektorja;

21.

meni, da bi moral biti zeleni akcijski načrt osredotočen na ukrepe na evropski ravni s ciljem uskladiti in okrepiti obstoječe zelene pobude za podporo MSP na nacionalni in regionalni ravni;

22.

ugotavlja, da se poudarek daje energiji iz obnovljivih virov in biogorivom, glede česar ima EU dovolj informacij, strokovno znanje in izkušnje ter tehnologijo, zato poziva k odpravi ovir za razvoj, da se ustvari veliko kvalificiranih in kakovostnih zelenih delovnih mest ter spodbudijo raziskave, razvoj in inovacije v tem sektorju;

23.

poudarja pomen okolju prijaznega razmišljanja in vse večji pomen označevanja izvora iz EU v državah članicah;

24.

odobrava cilj Evropske komisije, da leta 2015 ustanovi Evropski center odličnosti učinkovitosti virov in ga poveže z mrežo partnerstev v vseh evropskih regijah, hkrati pa Komisijo poziva, naj pojasni, kdo bodo partnerji v tej platformi in kako bodo izbrani;

25.

poudarja tudi, da je treba k temu pritegniti lokalne in regionalne oblasti, saj najbolj poznajo posebne okoliščine in izzive na lokalni in regionalni ravni, in oceniti, kdo so najustreznejši lokalni deležniki. V tem okviru bi bilo treba spodbuditi pripravo popisa specifičnih potencialov posameznih regij, da bo mogoče lokalnim akterjem pomagati pri iskanju naložbenih skupin, izvajanju ukrepov za podporo samozaposlovanja in oblikovanju programov usposabljanja in specializacije, usmerjenih v različne vidike zelenega gospodarstva;

26.

meni, da je treba opredeliti cilje spodbujanja okoljsko odgovorne zasnove proizvodov, in podjetja poziva k večji okoljski odgovornosti;

27.

poudarja, da bi morali biti strokovno znanje in izkušnje ter spretnosti, potrebni za prehod na zeleno gospodarstvo in povezani s ključnimi vprašanji, na voljo vsem ljudem v posameznih državah članicah ter da bi bilo treba sprejeti ukrepe za zagotovitev ustrezne ravni strokovnega znanja in izkušenj na lokalni ravni;

28.

poziva, da si je treba prizadevati za nadaljnje širjenje načela vseživljenjskega učenja; ključnega pomena je obvladovanje novih informacij, saj bodo za zeleno gospodarstvo potrebne spremembe in preglednost na vseh stopnjah vrednostne verige;

29.

poudarja, da trenutno delovna mesta niso dovolj usklajena s spretnostmi in znanji, sistemske spremembe pa se uvajajo počasi; projekt Komisije ESCO je dober poizkus povezovanja delodajalcev in delojemalcev, ki so kvalificirani za določeno delo. OR v zvezi z dodatnimi predlogi o uskladitvi delovnih mest s spretnostmi in znanji kot referenco navaja svoje mnenje o okviru kakovosti EU za predvidevanje sprememb in prestrukturiranje (2);

30.

poudarja, da bo zeleno gospodarstvo pomenilo prehod na krožno in nizkoogljično gospodarstvo, ki bo ustvarilo nova in inovativna delovna mesta. To pomeni, da bodo stara delovna mesta zamenjala nova, opise delovnih mest pa bo treba ponovno opredeliti;

31.

poziva, naj se spodbuja širše sodelovanje med oblastmi, MSP, združenji in izobraževalnimi ustanovami, saj bodo za obvladovanje novih vrst informacij potrebni bolj usmerjeni in usklajeni ukrepi in finančni instrumenti;

32.

poudarja pomen raziskav in tehnološkega razvoja kot sredstva za spodbujanje uvedbe zelenega gospodarstva, tako da se s pomočjo obstoječih evropskih proračunskih sredstev spodbuja sodelovanje med univerzami, MSP ter drugimi lokalnimi in regionalnimi organi, pri čemer se ti ključni elementi znanja (izobraževanje, raziskave in inovacije) usklajujejo v sinergijskih oblikah, kot so grozdi ali platforme za odprte inovacije, da se zagotovi izmenjava in medsebojno bogatenje znanja;

33.

poziva, naj se lokalne in regionalne oblasti zaradi svojega strokovnega znanja in izkušenj ter pooblastil, ki jih imajo na tem področju, celovito vključijo v ukrepe usklajevanja. Trenutno že obstajajo dobri primeri partnerstev z lokalnimi oblastmi, ki se uporabljajo za svetovanje podjetjem in združenjem o energetskih vprašanjih, tudi o tem, kako pridobiti subvencije in izkoristiti finančne možnosti, za dajanje priporočil o posameznih ukrepih, popisovanje dobaviteljev opreme in storitev ter pomoč pri pripravi javnih razpisov;

34.

se strinja s stališčem Komisije, da je treba v tesnem sodelovanju z državami članicami ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi pregledati in posodobiti učne načrte in načrte usposabljanja ter sisteme kvalifikacij, da se upošteva in olajša prehod na zeleno gospodarstvo, ter predlaga, da se v vse programe izobraževanja in usposabljanja vključi vsaj en modul o tej temi. Treba bi bilo tudi preučiti, kako se spremlja učinek usposabljanja, saj je potrebno dolgoročno spremljanje tako na višji kot na nižji ravni;

35.

izraža zaskrbljenost glede ustreznosti, predvidljivosti in ravni usposabljanja v zvezi z zelenim gospodarstvom in zelenimi spretnostmi v različnih državah članicah. Treba je zagotoviti, da se v državah članicah oblikujejo tečaji usposabljanja, ki zajemajo okoljsko, pravno in poslovno znanje in izkušnje, s čimer bi zagotovili tudi, da bo uradnikom na voljo dovolj podatkov ter da bodo imeli dovolj spretnosti in znanj;

36.

poudarja, da je vprašanje novih spretnosti in znanj še posebej pomembno za mlade, ki bi morali biti bolje usposobljeni za delovna mesta prihodnosti in zlasti za zelena delovna mesta;

37.

poudarja, da je potreben širši vpogled in da je treba upoštevati dolgoročni učinek, da bo mogoče okoljske spretnosti povezati z dobrim poslovnim znanjem in izkušnjami. Okolju prijazno in podjetništvu naklonjeno razmišljanje bi bilo treba spodbujati že v šolah, saj bodo za nove poklice potrebna znanja in spretnosti na področju naravoslovja, tehnike in matematike. Temu ozaveščanju je treba nameniti tudi posebno mesto v programih izobraževanja za odrasle;

38.

je zaskrbljen, ker je malo MSP v Evropi seznanjenih z možnostjo bolj učinkovite rabe virov in s tem, kakšne gospodarske koristi jim lahko to znanje prinese v praksi;

39.

predlaga, naj lokalne, regionalne in nacionalne oblasti, ki imajo fiskalne pristojnosti, tudi z znižanjem dajatev in davkov, javnimi naročili in davčnimi olajšavami vzpostavijo mehanizme pozitivne diskriminacije za podjetja, ki uveljavljajo načela in koncepte zelenega gospodarstva, v okviru družbene odgovornosti podjetij;

40.

poziva, naj se informacije o možnostih usposabljanja in financiranja prilagodijo MSP v različnih sektorjih, saj se ti nujno ne strinjajo, da je treba usposabljanje povezati z zelenim gospodarstvom;

41.

poziva k oblikovanju spodbud za izpopolnitev spretnosti, saj je bistveno, da se pridobijo nove informacije ter strokovno znanje in izkušnje. Treba je vedeti, kako se lahko vsi materiali, ki so primerni za recikliranje, nadalje uporabijo ter spremenijo v nove in inovativne materiale ter kakšni so pri tem pravila in zahteve;

42.

ugotavlja, da so se v petih letih stroški surovin povečali v 75 % MSP v EU in da je treba čim prej uvesti ukrepe za preizkušanje novih metod in jih sistematično razširjati, da se zaščiti konkurenčnost podjetij;

43.

priporoča, naj posamezni sektorji nadalje preučijo možnosti tesnejšega sodelovanja in možnosti za medsebojno uporabo strokovnega znanja in izkušenj svojih služb, proizvodov ali njihovih sestavnih delov. Tako bodo zagotovili poslovne priložnosti zlasti za mala podjetja, ki bi lahko z mrežnim povezovanjem oblikovala večje enote. Treba je zbrati primere in najboljšo prakso razširjati v državah članicah;

44.

predlaga, da se preučijo vse možnosti za pomoč MSP pri ponovnem uvajanju rabljenih in presežnih surovin v njihovo proizvodnjo in vrednostne verige ali celo kot del proizvodnje drugega podjetja. Primer tega je koncept zaprtega kroženja energije, ki je prilagojen lokalnim okoliščinam, pri katerem se odpadki, izgubljena energija, toplota, hranila in CO2 znova uporabijo in reciklirajo v okviru proizvodnje energije in živil;

45.

ugotavlja, da je treba spodbujati sodelovanje podjetij v sektorju ekološko pridelanih živil z drugimi potencialno povezanimi sektorji, kot so gostinstvo, podeželski turizem, kmečki turizem, ekološki turizem, proizvodnja trajnostne ali umetelno izdelane embalaže, trajnostna gradnja, tradicionalna proizvodnja živil itd.;

46.

priporoča, da se kampanja obveščanja o trajnostnem razvoju osredotoči na državljane EU in se v njej izpostavijo priložnosti, ki jih lahko vsi izkoristijo za to, da osebno vplivajo na količino odpadkov in ravnanje z njimi;

47.

meni, da imajo lokalne oblasti ključno vlogo pri izpolnjevanju ciljev EU glede emisij. Dober primer je finski projekt Kohti hiilineutraalia kuntaa (Ogljično nevtralnemu mestu naproti), katerega cilj je, da bi se lokalni akterji (lokalni sveti, prebivalci in podjetja) zavezali, da bodo zmanjšali emisije toplogrednih plinov. S projektom naj bi opredelili nove in inovativne pristope, s katerimi bi ustvarili lokalna delovna mesta in ki temeljijo na trajnostni rabi lokalnih naravnih virov in večji energetski učinkovitosti;

48.

priporoča, naj se vzpostavita koncepta gospodarstva izmenjav in storitvenega gospodarstva, kjer potrošniki ne bi postali lastniki, kot je bilo do zdaj v navadi, ampak bi lahko proizvode kupili kot storitev in jih ob koncu njihove življenjske dobe vrnili proizvajalcu za ponovno uporabo;

49.

predlaga, da se vzpostavijo boljše metode izračuna, s katerimi bo zagotovljeno zanesljivejše merjenje porabe energije;

50.

se zaveda, da bodo za oblikovanje okolju prijaznih in hkrati komercialno uspešnih proizvodov potrebne znatne finančne naložbe tako v razvoj proizvodov kot tudi v uvajanje in registracijo proizvodov in storitev, ki se ustvarijo pri razvoju proizvodov. V prihodnji zakonodaji bi morali zagotoviti možnosti za hiter razvoj novih inovacij, in razvoja ne ovirati ali omejevati;

51.

predlaga, da se spodbuja uporaba sistemov za ravnanje z okoljem, zlasti evropskega sistema EMAS, s ciljem, da se okoljevarstvena kultura vključi v sprejemanje odločitev v podjetjih, s čimer se izboljša učinkovitost njihovega delovanja in obveščanje javnosti o okolju prijaznem obnašanju;

52.

se strinja s Komisijo, da bi lahko države članice stroške dela znižale tudi z uporabo prihodkov z dražb v okviru sistema EU za trgovanje z emisijami (ETS), vendar poudarja, da ETS v sedanji obliki ni povsem učinkovit;

53.

pozdravlja, da je poudarek pobude na spodbujanju podjetništva, in znova poudarja, da bi morala Evropa podjetništvo mladim predstaviti kot možno in obetavno poklicno pot v prihodnosti;

54.

meni, da bi lahko socialno podjetništvo skupaj z zelenim gospodarstvom obravnavali kot dragoceno alternativo tradicionalnemu načinu poslovanja tako v pridobitni kot nepridobitni obliki; pri tem pozdravlja željo Komisije, da socialnim podjetjem olajša dostop do financiranja;

55.

meni, da bi lahko podjetja z inovacijami in preoblikovanjem izdelkov ter proizvodnje in poslovnih modelov zmanjšala uporabo dragih primarnih surovin in količino odpadkov;

56.

meni, da bi uvedba enotnega evropskega certificiranja na področju zelenega gospodarstva koristila zlasti podjetjem, dolgoročno pa bi zagotovila predvidljivost in pravno varnost, saj bi bile pravne razlage pravnih sporov z različnih področij znane vnaprej;

57.

ugotavlja, da surovine, voda in energija predstavljajo 50 % vseh proizvodnih stroškov (3). Z revizijo sistema proizvodnje, prenosa in distribucije energije bi lahko zmanjšali to preveliko obremenitev stroškov podjetij ter z bolj učinkovito rabo virov in večjo energetsko učinkovitostjo zelo veliko prihranili. To je še toliko pomembneje zaradi povečanja stroškov energije in številnih surovin v zadnjih letih;

58.

priporoča, da se izvajalci na lokalni in regionalni ravni usmerjeno seznanijo s potencialnimi viri financiranja, ki so na voljo v programskem obdobju 2014–2020, kot so ESRR, ESS, EKSRP, program LIFE, finančni mehanizem za naravni kapital, instrument zasebnega financiranja za energetsko učinkovitost, COSME in Obzorje 2020, in jih uporabijo za pomoč „zelenim“ MSP;

59.

se sprašuje glede uvajanja okoljskih davkov in dajatev kot instrumentov za spodbujanje okoljske soodgovornosti, ki po navedbah Komisije manj ogrožajo rast in bi lahko omogočili boljšo okoljsko učinkovitost in višjo stopnjo zaposlenosti. Države članice, ki so okoljske davke že preizkusile, bi lahko svoje izkušnje širše predstavile, druge države članice pa bi sledile njihovemu zgledu;

60.

poudarja, da so Komisija in države članice oblikovale uporabne kazalnike in orodja, ki omogočajo boljše razumevanje trgov dela na ravni EU ter na nacionalni in regionalni ravni. Da bi države članice dosegle učinek, bi morale pri izvajanju in prenosu podatkov uporabljati usklajene module EU;

61.

znova opozarja, da morajo javni organi za oblikovanje ugodnega poslovnega okolja med drugim vlagati v kakovostno infrastrukturo na področju prometa in digitalne tehnologije, za kar potrebujejo podporo Evropske unije;

62.

se zaveda, da MSP nimajo dovolj znanja, mrež in spretnosti na področju informacijskih tehnologij, zato težko izkoristijo možnosti za preprečevanje nastajanja odpadkov ter ponovno uporabo proizvodov, surovin in odpadkov v okviru različnih vrednostnih verig;

63.

poudarja, da bi se lahko zaradi visokih začetnih naložbenih stroškov še bolj zmanjšal interes za izvajanje poslovnih dejavnosti, povezanih s ponovno uporabo in recikliranjem virov, saj morajo biti dejavnosti po ocenah MSP komercialno donosne. Zato bi bilo treba sprejeti davčne in zakonodajne ukrepe ter tudi druge oblike pomoči, da se zmanjša učinek teh stroškov;

64.

meni, da je treba širše uporabljati in po vseh državah članicah razširjati zelene standarde, ki spoštujejo biotsko raznovrstnost in spodbujajo politike blažitve učinkov podnebnih sprememb in prilagajanja nanje, kar zahteva redno komuniciranje s potrošniki;

65.

se strinja, da bi bilo treba načela, na katerih temeljijo standardi EU na področju zelenega gospodarstva, vključiti v vse dejavnosti MSP, vendar pa je tudi zelo pomembno, da se končnim uporabnikom proizvodov, tj. potrošnikom, omogoči nakup proizvodov, ki imajo potrdilo o okoljski odgovornosti;

66.

poudarja, da lahko bolj zelena vrednostna veriga, ki vključuje ponovno proizvodnjo, popravilo, vzdrževanje, recikliranje in okoljsko primerno zasnovo, zagotovi pomembne poslovne priložnosti za številna MSP, vendar pa zakonodajne, institucionalne, tehnične in kulturne ovire preprečujejo, da bi MSP to izkoristila, zato bi bilo treba te ovire odpraviti, če pa jih ni mogoče odpraviti, pa vsaj pomagati pri njihovem premagovanju.