9.11.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 378/140

—

ob upoštevanju člena 167 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju Direktive 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) (1)

—

ob upoštevanju Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju) (2),

—

ob upoštevanju Direktive 2002/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva) (3), kot je bila spremenjena z Direktivo 2009/140/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 (4),

—

ob upoštevanju Direktive 2002/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o dostopu do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter o njihovem medomrežnem povezovanju (Direktiva o dostopu) (5),

—

ob upoštevanju Direktive 2002/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (direktiva o odobritvi) (6), kot je bila spremenjena z Direktivo 2009/140/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 (7),

—

ob upoštevanju Direktive 1999/5/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 1999 o radijski opremi in telekomunikacijski terminalski opremi ter medsebojnem priznavanju skladnosti te opreme (8),

—

ob upoštevanju predloga Komisije z dne 11. julija 2012 za direktivo o kolektivnem upravljanju avtorskih in sorodnih pravic ter izdajanju večozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu,

—

ob upoštevanju Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (direktiva o avtorskih pravicah) (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. julija 2013 o povezani televiziji (10),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za kulturo in izobraževanje ter mnenja Odbora za pravne zadeve (A7-0057/2014),

A.

ker „avdiovizualno zlivanje“ pomeni povezovanje avdiovizualnih medijskih storitev, ki so se do sedaj v veliki meri razširjale ločeno, in prepletanje v verigi ustvarjanja vrednosti oziroma združevanje različnih avdiovizualnih storitev;

B.

ker zlivanje pomeni inovacijo in zahteva nove oblike sodelovanja med podjetji in sektorji, da bi lahko uporabniki povsod, ob vsakem času in z vsako napravo uporabljali avdiovizualne vsebine in elektronske storitve;

C.

ker učinki zlivanja vplivajo na avdiovizualni sektor na horizontalni (zlivanje sektorjev), vertikalni (zlivanje verig ustvarjanja vrednosti) in funkcionalni (zlivanje aplikacij/storitev) ravni;

D.

ker se zaradi tehničnega zlivanja vprašanja medijske zakonodaje in politike omrežij vedno bolj prekrivajo;

E.

ker najdljivost avdiovizualnih vsebin in dostop do njih postajata osrednji vprašanji zlitega sveta; ker politika ne sme ovirati samourejevalnega sistema označevanja vsebin, ki izpolnjujejo minimalne standarde kakovosti, in ker je vprašanje nevtralnosti omrežja v zvezi s kabelskimi in mobilnimi povezavami vse bolj pereče;

F.

ker se je tehnično zlitje medijev, zlasti kar zadeva radiodifuzijo, tisk in internet, že uresničilo in ker morajo evropske politike o medijih, kulturi in omrežjih prilagoditi regulativni okvir novim razmeram in pri tem zagotoviti, da bo enotno raven regulacije mogoče oblikovati in uveljavljati tudi za nove ponudnike na trgu iz Evropske unije in tretjih držav;

G.

ker so kljub vedno večjemu tehničnemu zlitju izkušnje z uporabo povezanih naprav kot tudi s pričakovanji in profili uporabnikov še omejene;

H.

ker imata digitalizacija in tehnično zlitje sama po sebi omejeno vrednost za državljane in ker ostaja podpora za visoke ravni trajnih naložb v izvirne evropske vsebine ena od glavnih prednostnih nalog v zlivajočem se medijskem okolju;

I.

ker je treba zaradi vedno večjega zlitja razviti novo razumevanje medsebojnega vplivanja avdiovizualnih medijev, elektronskih storitev in aplikacij;

J.

ker izraz „prehod za vsebine“ opisuje vsak subjekt, ki deluje kot posrednik med ponudniki avdiovizualnih vsebin in končnimi uporabniki ter običajno združuje, izbira in organizira več ponudnikov vsebin ter vzpostavi vmesnik, ki uporabnikom omogoča odkrivanje teh vsebin in dostop do njih; ker lahko ti prehodi vključujejo TV-platforme (kot so satelitska, kabelska in IP-televizija), naprave (kot so povezane televizije in igralne konzole) ali storitve OTT („over-the-top“);

1.

ugotavlja, da naraščajoči trendi horizontalne koncentracije sektorjev in vertikalno povezovanje v verigi ustvarjanja vrednosti odpirajo nove poslovne možnosti, vendar lahko vodijo tudi do vodilnega položaja na trgu;

2.

poudarja, da je regulacija potrebna, če prehodi za vsebine nadzirajo dostop do medijev in neposredno ali posredno vplivajo na oblikovanje mnenja; zato poziva Komisijo in države članice, naj spremljajo dogajanje na tem področju in v celoti izkoristijo možnosti, ki jih ponuja evropsko konkurenčno in kartelno pravo ter po potrebi uvedejo ukrepe za zaščito raznovrstnosti ter razvijejo regulativni okvir za zlitja, prilagojen temu dogajanju;

3.

ugotavlja, da razvoj trga kaže, da bodo podjetja v prihodnje omrežne storitve vedno bolj povezovala z zagotavljanjem avdiovizualnih vsebin, kar bi lahko povzročilo, da se bo internet v svoji sedanji obliki najboljšega možnega dostopa vedno bolj umikal sklopu vsebin v skladu z enostranskimi interesi podjetij;

4.

meni, da je treba vse podatkovne pakete v okviru elektronskega komuniciranja ne glede na vsebino, uporabo, izvor in cilj (načelo največje razpoložljivosti) načelno obravnavati enako, in zato poziva k ohranjanju in zagotavljanju svobodnega in odprtega interneta, zlasti kar zadeva razvoj posebnih storitev;

5.

poudarja, da je treba s horizontalnim in medmedijskim pravnim okvirom uravnotežiti pravice in obveznosti radiodifuzijskih hiš s pravicami in obveznostmi drugih akterjev na trgu;

6.

poudarja, da nevtralnost omrežja v smislu interneta največje razpoložljivosti, nediskriminatornega dostopa do vseh avdiovizualnih vsebin in njihovega prenosa jamči pluralno ponudbo informacij in raznolikost mnenj in kulture in zato predstavlja glavni sestavni del, soroden načelu obveznega prenosa v zlitem medijskem svetu; poziva Komisijo, naj pravno zavezujoče zagotovi spoštovanje načel nevtralnosti interneta, saj so nujna v kontekstu zlivanja medijev;

7.

poziva k nediskriminatornemu, preglednemu in odprtemu dostopu do interneta za vse uporabnike in ponudnike avdiovizualnih storitev ter nasprotuje omejevanju načela največje razpoložljivosti z uporabo lastnih platform ali storitev ponudnika;

8.

ponavlja, da pravila o nevtralnosti omrežja ne odpravljajo potrebe po uporabi pravil obveznega prenosa za upravljana omrežja ali specializirane storitve, kot sta kabelska in IP-televizija;

9.

poziva, naj industrija razvije standarde za zagotavljanje interoperabilnosti povezanih televizij, da ne bi dušili inovativnosti;

10.

zahteva, da morajo imeti vsi Evropejci možnost, da najdejo raznovrstno ponudbo kulturnega in avdiovizualnega ustvarjanja v zlitem svetu in dostopajo do nje, zlasti kadar proizvajalci opreme, operaterji omrežja, ponudniki vsebin ali drugi povezovalci uporabniku določijo razvrstitev ponujenih vsebin;

11.

meni, da zaradi zagotavljanja raznovrstnosti produktov in mnenj iskanje in pridobivanje avdiovizualnih vsebin ne sme biti odvisno od gospodarskih interesov, pri čemer bi moral regulativni poseg slediti šele potem, ko ponudnik platforme izkoristi prevladujoč položaj ali vlogo „vratarja“, da bi dal določeni vsebini prednost ali pa jo zapostavil;

12.

poziva Komisijo, naj preveri, v kolikšni meri operaterji prehodov za vsebine zlorabljajo svoj položaj za dajanje prednosti lastnim vsebinam in naj razvije ukrepe za preprečevanje zlorab v prihodnje;

13.

poziva Komisijo, naj opredeli, kaj je platforma, ter naj po potrebi oblikuje ureditev, ki zajema tudi prenos avdiovizualne vsebine prek tehničnih omrežij;

14.

meni, da je treba platforme v odprtih omrežjih, ki ne zavzemajo prevladujočega tržnega položaja in ovirajo svobodne konkurence, izvzeti iz regulacije na področju platform;

15.

meni, da bi bilo treba spodbujati ustvarjanje aplikacij („2apps“), ker gre za rastoč trg; vendar poudarja, da lahko povečevanje aplikacij proizvajalcem avdiovizualnih vsebin povzroča težave pri dostopu do trga; poziva Komisijo, naj razišče, kje so potrebni ukrepi za zagotavljanje dostopa in najdljivosti avdiovizualnih medijev ter kako jih je mogoče uvesti, hkrati pa opozarja, da bi moral regulativni ukrepi slediti šele potem, ko ponudnik platforme z aplikacijami izkoristi prevladujoč položaj ali vlogo „vratarja“, da bi dal določeni vsebini prednost ali pa jo zapostavil;

16.

meni, da bi morale države članice imeti možnost sprejeti posebne ukrepe za ustrezno najdljivost in prepoznavnost avdiovizualnih vsebin splošnega pomena, da bi zagotovili raznolikost mnenj, pri čemer bi morali uporabniki imeti možnost, da sami na preprost način razvrstijo ponudbe;

17.

poziva Komisijo, naj v okviru zlivanja medijev preveri, kako je mogoče zagotoviti financiranje in proizvajanje kakovostnih evropskih avdiovizualnih vsebin na uravnotežen način, uporaben tudi v prihodnosti;

18.

poziva Komisijo, naj preveri, v kolikšnem obsegu prihaja do izkrivljanja trga pri kvantitativnih in kvalitativnih prepovedih oglaševanja zaradi neenake obravnave linearnih in nelinearnih storitev v Direktivi 2010/13/EU;

19.

poudarja, da se zaradi novih strategij oglaševanja, ki se opirajo na nove tehnologije za povečanje učinkovitosti (posnetki zaslonov, profiliranje potrošnikov, strategije večzaslonskega prikazovanja), postavlja vprašanje varstva potrošnikov ter njihove zasebnosti in osebnih podatkov; zato poudarja, da bi bilo treba razmisliti o svežnju skladnih pravil, ki bi urejala te strategije;

20.

poziva Komisijo, naj z zmanjšanjem regulacije na področju kvantitativnih določb o oglaševanju za linearne avdiovizualne vsebine z večjo prožnostjo in okrepitvijo sourejanja in samourejanja v prihodnosti zagotovi, da se cilji iz Direktive 2010/13/EU bolje uresničujejo;

21.

meni, da novi poslovni modeli, kjer se tržijo nedovoljene avdiovizualne vsebine, ogrožajo kakovostno novinarstvo, javne medije in radiodifuzijo, ki se financira z oglaševanjem;

22.

meni, da se linearne ali nelinearne ponudbe radiodifuzijskih hiš ali drugih ponudnikov vsebin ne smejo vsebinsko ali tehnično spreminjati, posamezne vsebine ali deli pa se ne smejo vključevati v programske pakete ali na drug način proti plačilu ali brezplačno uporabljati brez soglasja prireditelja ali ponudnika;

23.

meni, da je treba glede na zlivanje digitalnim resničnostim medijske konkurence prilagoditi tudi postopke odobritev za storitve elektronskih informacij in komunikacij, ki se financirajo z naročninami, kolikor gre za javne avdiovizualne ponudbe;

24.

poudarja, da je bistveno zagotoviti, da se javni sektor tudi v prihodnosti ne bo prisiljen financirati z oglaševanjem, da bi tako ohranil svojo neodvisnost, in poziva države članice, naj podprejo prizadevanje tega sektorja za financiranje;

25.

ugotavlja, da je široka pokritost s čim zmogljivejšimi širokopasovnimi internetnimi povezavami temeljni pogoj za zlivanje medijev in inovacije na področju medijev; poudarja, da je treba taka širokopasovna omrežja zlasti na podeželju še bolj razviti, in poziva države članice, naj to težavo odpravijo s kratkoročnimi naložbenimi pobudami;

26.

obžaluje, da v Evropi še vedno obstajajo obsežna območja z omejeno internetno infrastrukturo, in opozarja Komisijo, da je za izkoriščanje potenciala zlitega avdiovizualnega sveta nujno, da imajo potrošniki dostop do interneta visoke hitrosti;

27.

v pričakovanju bolj zlite prihodnosti akterje v sektorju poziva k prostovoljnemu sodelovanju, da bi zagotovili skupen okvir za medijske standarde, tako da bi se za različne medije uporabljal bolj usklajen pristop, in da bi potrošnikom omogočili, da tudi v prihodnosti razumejo, katere vsebine so regulirane in v kakšni meri;

28.

poudarja, da odprti in interoperabilni standardi jamčijo svoboden in neoviran dostop do avdiovizualnih vsebin;

29.

ugotavlja, da imajo nastajajoče pobude samourejanja osrednjo vlogo pri oblikovanju enotnih standardov za uporabniške tehnologije kot tudi razvijalce in producente;

30.

poudarja, da digitalna prizemna televizija druge generacije (DVB-T/T2) dolgoročno ponuja odlične možnosti za skupno uporabo frekvenčnega pasu 700 MHz za radiodifuzijo in mobilno komunikacijo, zlasti z obetavnimi hibridnimi mobilnimi napravami in vgradnjo čipov za televizijski sprejem v prenosne naprave;

31.

podpira razvoj mešanice tehnologij, ki učinkovito uporablja radiodifuzne in širokopasovne tehnologije ter pametno kombinira radiodifuzne in mobilne komunikacije („pametno razširjanje programa“);

32.

meni, da je pomembno pripraviti načrt za digitalno prizemno radiodifuzijo, da bi vlagateljem tako v sektorju radiodifuzije kot v sektorju mobilnih komunikacij zagotovili potrebno gotovost za dolgoročno načrtovanje;

33.

obžaluje, da v zeleni knjigi ni izrecne omembe dvojne narave avdiovizualnih medijev kot kulturne in gospodarske dobrine;

34.

opozarja Komisijo, da se je Evropska unija zavezala h Konvenciji Unesca o varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov;

35.

poudarja, da varovanje svobode medijev, spodbujanje medijskega pluralizma in kulturne raznolikosti ter zaščita mladoletnikov ostajajo pomembne vrednote v dobi zlivanja;

36.

poziva Komisijo, naj si pri morebitni reviziji Direktive 2010/13/EU še naprej prizadeva za spoštovanje svobode tiska;

37.

poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo izvajanje člena 13 direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah v zvezi s promocijo produkcije evropskih del in dostopa do teh del prek avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo;

38.

opozarja Komisijo, da je vključitev avdiovizualne kulture in medijev v mednarodne sporazume o prosti trgovini v nasprotju z zavezo Evropske unije glede spodbujanja kulturne raznolikosti in identitete ter glede spoštovanja suverenosti držav članic na področju lastne kulturne dediščine;

39.

spodbuja evropske akterje v avdiovizualnem sektorju, naj še naprej razvijajo skladne in privlačne storitve, zlasti na spletu, da bi obogatili evropsko ponudbo avdiovizualnih vsebin; poudarja, da mora vprašanje vsebin ostati glavni dejavnik; poudarja, da številčnost platform ne pomeni nujno tudi raznolikosti vsebin;

40.

opozarja, da so varstvo mladoletnikov, potrošnikov in podatkov absolutni regulativni cilji, ki morajo v enaki meri veljati za vse ponudnike na področju medijev in komunikacij na ozemlju Evropske unije;

41.

poziva Komisijo, naj si bolj prizadeva za okrepitev določb o varstvu mladoletnikov in potrošnikov; zahteva, da morajo za vse ponudnike na področju medijev in komunikacij na ozemlju Evropske unije veljati enake zahteve glede varstva podatkov; poudarja, da bi moral imeti potrošnik možnost kadarkoli in brez težav spremeniti nastavitve o zasebnosti;

42.

poudarja, da je zaradi svetovne konkurence na zlitih trgih nujno na mednarodni ravni razviti ustrezne varnostne standarde sourejanja in samourejanja, ki se nanašajo na varstvo mladoletnikov in potrošnikov;

43.

poziva Evropsko komisijo in države članice, naj okrepijo in razširijo že obstoječ nabor dejavnosti za posredovanje digitalne medijske pismenosti ter razvijejo metodologijo za ocenjevanje učenja medijske pismenosti;

44.

meni, da mora biti cilj evropske politike na področju medijev in interneta odprava ovir za medijske inovacije, pri čemer pa je treba ohraniti normativne vidike demokratične in kulturno raznolike medijske politike;

45.

poudarja, da podobne vsebine na isti napravi zahtevajo enoten, prožen in dostopen pravni okvir, prilagojen uporabnikom, ki je tehnološko nevtralen, pregleden in izvedljiv;

46.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da te platforme delujejo ob spoštovanju tržnih pogojev, kar vključuje tudi pošteno konkurenco;

47.

poziva Komisijo, naj opravi presojo vpliva, da oceni, če je področje uporabe direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah še vedno ustrezno glede na razvoj vseh storitev avdiovizualnih medijev, dostopnih evropskim državljanom;

48.

poziva Komisijo, naj preveri, v kolikšnem obsegu merilo linearnosti povzroča, da regulativnih ciljev iz Direktive 2010/13/EU na mnogih področjih zlitega sveta ni mogoče doseči;

49.

predlaga, naj se deregulirajo področja Direktive 2010/13/EU, kjer se zakonodajni cilji ne uresničujejo, meni, da bi bilo treba namesto tega na evropski ravni uvesti minimalne zahteve za vse avdiovizualne medijske storitve;

50.

poudarja pomen tehnološko nevtralnih sistemov pridobivanja pravic, da bi ponudnikom medijskih storitev omogočili dostopnost njihovih storitev na platformah tretjih strani;

51.

še zlasti opozarja, da je načelo države izvora oz. oddajanja iz direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah še naprej pomemben pogoj za zagotavljanje avdiovizualnih vsebin tudi prek teritorialnih meja in predstavlja mejnik na poti do skupnega trga storitev; vendar poudarja, da je treba zakonodajo EU prilagoditi stvarnosti interneta in digitalnega okolja ter posebno pozornost nameniti podjetjem, ki ponujajo avdiovizualne vsebine prek spleta in se skušajo izogniti obdavčitvi v nekaterih državah članicah, tako da ustanavljajo sedeže v državah z nizko davčno stopnjo;

52.

poziva Komisijo, naj preveri, v kolikšni meri je treba prilagoditi zakonodajo o avtorskih pravicah, da bi omogočili ustrezno ocenjevanje linearnih in nelinearnih vsebin na različnih platformah ter njihovo čezmejno dostopnost;

53.

poziva Komisijo, naj dosledno izvaja načelo nevtralnosti tehnologije in po potrebi ustrezno prilagodi evropsko zakonodajo o avtorskih pravicah;

54.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.