13.6.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 167/2

1.1

Po predlagani uredbi morajo finančne institucije pripraviti lastno oceno kreditnega tveganja in „se pri ocenjevanju kreditne sposobnosti subjekta ali kreditne kakovosti finančnega instrumenta ne zanašajo izključno ali sistematično na bonitetne ocene“ (6). Poleg tega morajo organi, pristojni za nadzor teh podjetij, „podrobno preverjati ustreznost postopkov podjetij za ocenjevanje kreditnega tveganja“ (7). Te določbe odražajo ugotovitve de Larosièrjevega poročila (8) in načelo FSB, po katerem se od bank, udeležencev na trgu in institucionalnih vlagateljev pričakuje, da pripravijo lastne ocene kreditnega tveganja (9).

1.2

ECB podpira skupni cilj FSB in Komisije, da se zmanjša preveliko zanašanje na zunanje bonitetne ocene (10). Natančneje, ECB ugotavlja, da predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih družb ter spremembi Direktive 2002/87/ES o dopolnilnem nadzoru kreditnih institucij, zavarovalnic in investicijskih družb v finančnem konglomeratu (11) obsega določbe, ki to vprašanje obravnavajo s poudarkom na oblikovanju notranjih pristopov s strani kreditnih institucij za izračun zahtev glede lastnih sredstev in tudi v povezavi s kreditnim tveganjem in tveganjem nasprotne stranke (12). Medtem ko bi bilo sicer treba od finančnih institucij zahtevati, da razvijejo ustrezne zmogljivosti za ocenjevanje tveganj, pa bi morale biti te zmogljivosti sorazmerne z naravo, obsegom in kompleksnostjo njihovih dejavnosti.

ECB prav tako opaža ustrezne spremembe, uvedene v Direktivo 2009/65/ES in Direktivo 2011/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2011 o upraviteljih alternativnih investicijskih skladov in spremembah direktiv 2003/41/ES in 2009/65/ES ter uredb (ES) št. 1060/2009 in (EU) št. 1095/2010 (13). Da bi se zagotovila skladnost med predlagano uredbo in ustreznimi določbami v sektorski zakonodaji, ECB zato priporoča, da se pojasni narava obveznosti, ki se s predlagano uredbo nalaga finančnim institucijam.

1.3

Po predlagani uredbi se EBA, EIOPA in ESMA v svojih smernicah, priporočilih in osnutkih tehničnih standardov ne smejo sklicevati na bonitetne ocene, „kadar bi takšno sklicevanje lahko sprožilo sistematično zanašanje pristojnih organov ali udeležencev na finančnih trgih na bonitetne ocene“ (14). Predlagana uredba prav tako navaja, da so EBA, EIOPA in ESMA do 31. decembra 2013 dolžni pregledati obstoječe smernice in priporočila ter, kjer je primerno, odstraniti iz njih vsa sklicevanja na bonitetne ocene (15). Podobna zahteva je določena za Evropski odbor za sistemska tveganja (ESRB) v zvezi z njegovimi opozorili in priporočili (16).

1.4

ECB razume, da so vse predlagane spremembe namenjene izvajanju načel FSB, ki pozivajo organe za standardizacijo, da ocenijo sklicevanja na ocene bonitetnih agencij v standardih, zakonih in drugih predpisih ter jih, kjer je to mogoče, odstranijo ali nadomestijo z ustreznimi alternativnimi standardi kreditne sposobnosti (17). Čeprav bi bilo priporočljivo, da se iz zakonodaje Unije in nacionalne zakonodaje odstranijo določbe, ki zahtevajo obvezno uporabo zunanjih bonitetnih ocen, ali celo vsa sklicevanja na zunanje bonitetne ocene, kolikor je te zahteve ali sklicevanja na zunanje bonitetne ocene mogoče razumeti tako, da spodbujajo „sistematično“ uporabo takih bonitetnih ocen, pa bi ECB vendarle priporočila previdnost pri oblikovanju besedila v zgornjih določbah predlagane uredbe (18), saj se lahko izkaže, da bo te zahteve težko izpolniti.

1.5

Prvič, kar se tiče evropskih nadzornih organov (ESA), se zakonodaja Unije o finančnih storitvah na ravni 1 sklicuje na zunanje bonitetne ocene. Tako je na primer v bančni zakonodaji Unije, ki se sklicuje na bonitetne ocene zunanjih bonitetnih institucij (ECAI) (19) in formalno zahteva, da EBA pripravi osnutke tehničnih standardov v zvezi z bonitetnimi ocenami (20). Osnutke tehničnih standardov, ki jih pripravijo ESA, sprejme Komisija na podlagi pooblastilnih določb, vsebovanih v zakonodaji na ravni 1 (21), in so namenjeni dodatnemu dopolnjevanju ali opredeljevanju teh določb. Glede na to se zdi, da bi bilo prepoved sklicevanja na bonitetne ocene pri zgoraj navedenih besedilih težko uveljaviti, tudi če je evropskim nadzornim organom prepuščena določena stopnja lastne presoje z besedilom „kjer je primerno“ (22). Zlasti zato, ker je presoja, ali sklicevanja na bonitetne ocene dejansko „lahko sprožijo sistematično zanašanje na bonitetne ocene“ ali pa namesto tega vlagateljem in udeležencem na trgu omogočajo informirano ocenjevanje, subjektivna, je uvedba te presoje v predlagano uredbo kot pravne zahteve problematična.

1.6

Drugič, kar se tiče ESRB, se zgoraj omenjena prepoved sklicevanja na bonitetne ocene v opozorilih in priporočilih ESRB tudi zdi nesorazmerna, kajti bonitetne ocene predstavljajo dragocen vir informacij in zagotavljajo referenčne vrednosti ali modele, ki jih ESRB lahko uporabi v okviru svojih nalog.

1.7

Na splošno ECB podpira mnenje FSB, da imajo bonitetne agencije pomembno vlogo in da lahko družbe njihove bonitetne ocene primerno uporabljajo kot del svojih notranjih postopkov ocenjevanja kreditnega tveganja (23). V tem okviru je namen trenutne reforme zmanjšati preveliko zanašanje na zunanje bonitetne ocene in izboljšati njihovo kakovost, ne pa odpraviti njihovo uporabo. Obenem uporaba ocen bonitetnih agencij s strani družb ne zmanjšuje lastne odgovornosti družb za zagotovitev, da njihove kreditne izpostavljenosti temeljijo na zanesljivih ocenah (24). ECB podpira postopen pristop, ki ga zagovarja FSB, in ugotavlja, da bi bilo treba sklicevanja na ocene bonitetnih agencij odstraniti ali nadomestiti šele, ko bi bile verodostojne alternative na voljo in bi se lahko varno izvedle. V zvezi s tem je potrebno, da organi za standardizacijo pripravijo prehodne načrte in časovnice, ki bodo omogočili odstranitev ali nadomestitev sklicevanj na ocene bonitetnih agencij, kjer je to mogoče, in varno uvedbo s tem povezanega povečanja zmogljivosti za obvladovanje tveganj.

1.8

ECB priporoča, da se člen 1(6) predlagane uredbe (25) nadomesti z uvodno izjavo v predlagani uredbi, ki bo javne organe opozarjala, da je pomembno prispevati, kjer je to primerno, k zgoraj omenjenemu cilju zmanjševanja prevelikega zanašanja na zunanje bonitetne ocene. ECB prav tako opaža, da bo po predlagani direktivi o kapitalskih zahtevah IV (26) EBA v sodelovanju z EIOPA in ESMA vsaki dve leti objavila poročilo o obsegu, v katerem se zakonodaja držav članic sklicuje na zunanje bonitetne ocene, in ukrepih, ki so jih države članice sprejele za zmanjšanje takih sklicevanj. ECB priporoča, da ESA po tem, ko upoštevajo prispevke ECB in ESRB, poročajo Komisiji o morebitnih alternativnih ali dopolnilnih rešitvah v zvezi s sklicevanji na zunanje bonitetne ocene v zakonodaji Unije in nacionalni zakonodaji.

1.9

Priloga II k temu mnenju v informativne namene opisuje metodologije bonitetnega ocenjevanja, ki jih uporablja Eurosistem v okviru primernosti zavarovanja za likvidnostne operacije.

2.1

Uredba (ES) št. 1060/2009 določa, da mora bonitetna agencija zaprositi za registracijo, da bi bila priznana kot ECAI (27) v skladu z Direktivo 2006/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij (28), in da ta postopek registracije ne bi smel nadomestiti uveljavljenega procesa priznavanja ECAI v skladu z Direktivo 2006/48/ES (29).

2.2

Po predlagani uredbi o kapitalskih zahtevah IV (30) ima priznanje ECAI s strani pristojnih organov za posledico „samodejno“ primernost bonitetnih agencij, ki so registrirane ali certificirane v skladu z Uredbo (ES) št. 1060/2009. Enako velja tudi za centralne banke, ki izdajajo bonitetne ocene in so izvzete iz te uredbe (31). ECB novi postopek, ki ga vsebuje predlagana uredba o kapitalskih zahtevah IV, podpira, saj bo prispeval k poenostavitvi postopka priznanja za ECAI in tudi k medsektorski skladnosti (32). Zaradi pravne jasnosti in preglednosti pa bi ECB predlagala, da se v uvodni izjavi predlagane uredbe dodatno pojasni, da bodo z začetkom veljavnosti predlagane uredbe o kapitalskih zahtevah IV omenjene bonitetne agencije in centralne banke samodejno priznane (kot ECAI) in da je treba opredeliti, kateri stopnji kreditne kvalitete ustrezajo bonitetne ocene, tj. vzporejanje.

2.3

Predlagana uredba določa, da ESMA vzpostavi Evropski indeks bonitetnega ocenjevanja, ki bo vključeval vse bonitetne ocene, predložene ESMA, in tudi zbirni indeks bonitetnih ocen za vsak ocenjeni dolžniški instrument (33). Indeks in posamezne bonitetne ocene bodo objavljeni na spletni strani ESMA. Po predlagani uredbi bodo bonitetne ocene, predložene ESMA, temeljile na usklajeni ocenjevalni lestvici (34).

2.4

Čeprav ECB podpira izboljšanje preglednosti, interoperabilnosti in primerljivosti bonitetnih ocen udeležencev na trgu, je v luči morebitnih negativnih učinkov na konkurenco in raznolikost metod bonitetnega ocenjevanja treba zagotoviti, da usklajena ocenjevalna lestvica ne ustvari pritiska na bonitetne agencije, da uskladijo metodologije in postopke.

2.5

Poleg tega ECB ugotavlja, da bosta EBA in EIOPA oblikovala postopke vzporejanja v bančnem (35) in zavarovalniškem sektorju (36). Glede na medsektorsko naravo teh vprašanj bi bilo primerno, da se vzporejanje izvaja usklajeno, po možnosti preko Skupnega odbora ESA (37). V tem okviru ECB priporoča, da se sklicevanje na usklajeno ocenjevalno lestvico črta, in predlaga, da ESMA do decembra 2015 v sodelovanju z EBA, EIOPA in ECB preveri izvedljivost vzpostavitve usklajene ocenjevalne lestvice za bonitetne ocene, ki jih izdajo registrirane in certificirane bonitetne agencije, ter o tem poroča Komisiji. To bi tudi pomenilo, da se v predlagani uredbi sklicevanje na „Evropski indeks bonitetnega ocenjevanja“ nadomesti s sklicevanjem na „Evropsko platformo bonitetnega ocenjevanja“.

3.1

ECB podpira pobude, sprejete za izboljšanje preglednosti in razkritja metodologije ter postopka bonitetnega ocenjevanja v zvezi z državnim dolgom (38). Predlagana uredba uvaja posebno ureditev glede pogostosti revidiranja in postopka izdaje bonitetnih ocen držav. ECB pozdravlja te predlagane spremembe, zlasti predlog, da morajo bonitetne agencije pogosteje revidirati bonitetne ocene držav. Medtem ko bi se morale bonitetne ocene objavljati šele po zaključku trgovanja na mestih trgovanja v Uniji in najmanj eno uro pred njihovim odprtjem, pa ECB meni, da bi lahko biti sprejete druge pobude za zmanjšanje morebitnih procikličnih učinkov, ki so posledica sprememb bonitetnih ocen. ECB priporoča, da se raziščejo možnosti za zmanjšanje volatilnosti, ki jo povzroči časovni nastop sprememb bonitetnih ocen, predvsem kadar se izdajateljeve bonitetne ocene budno spremljajo in je izdajatelj blizu temu, da izgubi svoj naložbeni razred, in tudi kadar se predvideva znižanje bonitetne ocene za več stopenj. V teh situacijah bi bilo treba dodatno raziskati predloge za takšen način pogostejšega poročanja trgu, ki bi izravnal učinke naglega pada.

Poleg tega ECB opaža, da predlagana uredba določa, da bonitetne agencije vsako izdano bonitetno oceno države ali povezane obete glede bonitetne ocene pospremijo s podrobnim raziskovalnim poročilom, ki pojasnjuje vse predpostavke, parametre, omejitve in negotovosti ter vse druge elemente, ki so bili upoštevani pri določanju te bonitetne ocene ali obetov glede bonitetne ocene (39). V tej zvezi bi bilo morebiti primerno, da se nekatere od teh zahtev razširijo na druge vrste ocenjevanja, zlasti zahteve po podrobnih informacijah o kvantitativnih in kakovostnih predpostavkah, ki upravičujejo razloge za spremembo bonitetne ocene, in njihovi relativni teži.

3.2

ECB podpira predloge Komisije, ki obravnavajo vprašanja v zvezi z neodvisnostjo bonitetnih agencij. Ker pa bi sedanji model financiranja bonitetnih ocen „izdajatelj plača“ lahko bil vir nasprotja interesov in bi torej lahko izkrivljal bonitetne ocene (40), so utemeljene daljnosežnejše rešitve z alternativnimi odškodninskimi modeli. ECB zato pozdravlja, da Komisija neprekinjeno spremlja ustreznost modelov plačevanja bonitetnih agencij, in z zanimanjem pričakuje poročilo o tem, ki bo Evropskemu parlamentu in Svetu predloženo do konca leta 2012, tudi ob upoštevanju dela v drugih jurisdikcijah, vključno z Združenimi državami Amerike (41).

3.3

Čeprav ECB podpira predloge o strožjih pravilih glede lastniške strukture bonitetnih agencij (42), priporoča, da Komisija preveri predlagani prag 5 % (43), da bi se zagotovila njegova učinkovitost.

3.4

Kljub temu, da ECB podpira namero Komisije v zvezi z uvedbo pravila rotacije, tj. glede tega, da lahko dolgotrajna razmerja z istimi ocenjevanimi subjekti ogrozijo neodvisnost bonitetnih ocen, je treba dodatno oceniti morebitne neželene posledice (44). Prvič, čeprav naj bi pravilo rotacije preprečevalo nasprotja interesov, ki izvirajo iz modela izdajatelj plača, se je treba izogniti temu, da bi rotacija bonitetnih agencij negativno vplivala na kakovost bonitetnih ocen, zlasti zato, ker lahko obstaja tveganje, da bi novi udeleženci tekmovali tako, da bi ponujali napihnjene bonitetne ocene ali nižali cene. Drugič, zaradi pravila rotacije se baze podatkov ne bi smele prekinjati, kajti to bi ustvarilo probleme pri vrednotenju modelov bonitetnega ocenjevanja. Tretjič, da bi bila ta določba učinkovita, je treba zagotoviti obstoj zadostne izbire bonitentih agencij, ki izpolnjujejo vse minimalne zahteve, še posebej glede izdajanja posebnih bonitetnih ocen, kot so bonitetne ocene o strukturiranih finančnih produktih. Glede na to je utemeljeno, da se v zvezi z določitvijo točnega števila let, po preteku katerih naj bi nastopila rotacija, opravi dodatna analiza. Nazadnje pa bi bilo v tej zvezi treba upoštevati tudi povezavo s pričakovano oceno modela izdajatelj plača (45).

3.5

ECB podpira predlagane naloge, ki se dodeljujejo ESMA v zvezi s skladnostjo novih ali spremenjenih metodologij bonitetnih agencij (46). ECB priporoča, da se pojasni, da je vloga ESMA omejena na preverjanje skladnosti metodologij z veljavnimi pravili. Poleg tega bi bilo utemeljeno, da se določita upoštevni postopek in časovni okvir, s čimer bi se zagotovilo, da preverjanje s strani ESMA bonitetnim agencijam ne bo preprečilo izdajanja novih bonitetnih ocen. ECB prav tako pozdravlja predlog zahteve po zagotavljanju več in lahko razumljivih navodil v zvezi z metodologijami in osnovnimi predpostavkami, ki so podlaga ocen vseh razredov finančnega premoženja. Na koncu ECB pozdravlja uvedbo javnega posvetovanja o nameravanih spremembah metodologij, modelov ali ključnih predpostavk bonitetnega ocenjevanja.

3.6

ECB pozdravlja predlog za izboljšanje preglednosti glede strukturiranih finančnih instrumentov (47). ECB zlasti podpira predlagano zahtevo po razkritju podrobnih informacij o strukturiranih finančnih instrumentih (48), in sicer preko centralizirane spletne strani (49), ter zahtevo po dveh bonitetnih ocenah za strukturirane finančne instrumente (50). ECB bi o teh vidikih želela poudariti naslednje.

3.7

Prvič, da bi se zagotovila medsektorska skladnost in izognilo podvajanje pravil, bi bilo treba pojasniti razmerje med zahtevami po razkritju za izdajatelje, originatorje in sponzorje strukturiranih finančnih produktov v predlagani uredbi in podobnimi zahtevami po razkritju za listinjenje v posebnih sektorjih (51).

3.8

Drugič, pobuda Eurosistema za razkritje informacij na ravni posameznih posojil iz listinjenih vrednostnih papirjev vzpostavlja posebne zahteve po informacijah za vsa posamezna posojila, na podlagi katerih so izdani listinjeni vrednostni papirji, ki so sprejeti kot zavarovanje v kreditnih operacijah Eurosistema. Namen je izboljšati preglednost in udeležencem na trgu omogočiti pravočasen dostop do informacij o osnovnih posojilih ter njihovi uspešnosti v standardizirani obliki. V zvezi s tem bi ECB ugotovila, da obstajajo možne sinergije, ki naj jih ESMA zasleduje, ko bo pripravljal vsebino in obliko za sporočanje informacij o strukturiranih finančnih produktih (52).

3.9

Tretjič, ECB pozdravlja pobude, ki prispevajo k izboljšanju zahtev po preglednosti na trgih strukturiranih finančnih instrumentov in kritih obveznic ter k uskladitvi zahtev po razkritju na tem področju. V tem okviru ECB podpira predlog Komisije, da do 1. julija 2015 oceni potrebo po razširitvi obsega poročanja, med drugim na krite obveznice (53). ECB ugotavlja tudi, da se pobude v zvezi s preglednostjo na trgu kritih obveznic pojavljajo tudi v drugih aktualnih zakonodajnih predlogih, na primer v predlagani uredbi o kapitalskih zahtevah IV (54). Zato je pomembno, da se med temi različnimi pobudami zagotovi skladnost. Ker predlagana uredba ureja predvsem dejavnosti bonitetnih agencij, bi bilo treba v zgoraj omenjene pobude glede preglednosti in razkritju za krite obveznice vključiti oceno, s katero bi se določilo primerno zakonodajno sredstvo Unije za uvedbo teh ukrepov, tj. na primer v okviru predlagane uredbe in/ali z drugo relevantno sektorsko zakonodajo Unije o finančnih storitvah.