8.5.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 131/60

—

ob upoštevanju členov 14(3), 23, 24 in 33 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju konvencije OZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk iz leta 1979,

—

ob upoštevanju člena 5 konvencije OZN o otrokovih pravicah,

—

ob upoštevanju členov 7, 8, 16, 17, 27 in 30 spremenjene Evropske socialne listine Sveta Evrope,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. oktobra 2008 z naslovom "Boljše ravnotežje med poklicnim in zasebnim življenjem: močnejša podpora za usklajevanje poklicnega, zasebnega in družinskega življenja" (KOM(2008)0635),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 21. septembra 2010"Strategija za enakost žensk in moških 2010–2015" (KOM(2010)0491),

—

ob upoštevanju poročila Komisije z dne 3. oktobra 2008 z naslovom "Uresničevanje barcelonskih ciljev glede varstva predšolskih otrok" (KOM(2008)0638),

—

ob upoštevanju poročila Komisije z dne 18. decembra 2008 o enakosti žensk in moških za leto 2010 (KOM(2009)0694),

—

ob upoštevanju priporočila Komisije 2008/867/ES z dne 3. oktobra 2008 o dejavnem vključevanju oseb, izključenih s trga dela,

—

ob upoštevanju Evropskega pakta za enakost spolov za obdobje 2011–2020,

—

ob upoštevanju platforme EU za boj proti socialni izključenosti,

—

ob upoštevanju poročila Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (Eurofound) z dne 24. marca 2010 o drugem evropskem pregledu kakovosti življenja: družinsko življenje in delo,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. oktobra 2005 o ženskah in revščini v Evropski uniji (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. februarja 2009 o nediskriminaciji na podlagi spola in solidarnosti med generacijami (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. junija 2010 o vidikih enakosti spolov pri gospodarskem nazadovanju in finančni krizi (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. junija 2010 o oceni rezultatov načrta za enakost med ženskami in moškimi 2006–2010 in priporočilih za naprej (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2011 o ustreznih, vzdržnih in varnih evropskih pokojninskih sistemih (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. marca 2011 o enakosti žensk in moških v Evropski uniji – 2010 (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. marca 2011 o pojavni obliki revščine žensk v Evropski uniji (7),

—

ob upoštevanju svojega stališča ob prvi obravnavi z dne 20. oktobra 2010 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive Sveta 92/85/EGS o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo (8),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0317/2011),

A.

ker sta vzorec dvostarševske družine in pojem materinstva zgolj po poroki zaradi družbenih in kulturnih sprememb, ki jih spremljata dostop do trga dela in večja finančna neodvisnost žensk, vse bolj načeta, matere samohranilke pa postajajo v vseh razvitih in industrializiranih državah vse pomembnejša skupina prebivalstva; ker se vse več žensk prosto odloči za materinstvo, čeprav so samske;

B.

ker se najstnikom z otroki namenja nesorazmerna pozornost, saj naj bi samodejno postali starši samohranilci, in se tako ustvarja netočna slika o starših samohranilcih; ker škodljivi in netočni stereotipi spodjedajo samozavest in samospoštovanje staršev samohranilcev in njihovih otrok;

C.

ker enostarševske družine niso homogena skupina, temveč obsegajo zelo širok spekter družinskih, finančnih in socialnih razmer;

D.

ker so nekatere kategorije mater samohranilk zaradi razmer, v katerih živijo, vseeno ranljive, kar ima lahko posledice za njihove otroke;

E.

ker postajajo matere samohranilke v vseh razvitih in industrializiranih državah vse pomembnejša skupina, bodisi zaradi razveze, ločitve ali ker se nikoli niso poročile, in ker se je na to novo stvarnost treba odzvati s prilagoditvijo politik;

F.

ker so države članice odgovorne, da materam samohranilkam in njihovim otrokom zagotovijo sprejemljive razmere;

G.

ker javne politike v številnih državah članicah še vedno niso prilagojene različnim družinskim vzorcem in razmeram ter so starši samohranilci še vedno socialno in ekonomsko prikrajšani;

H.

ker v številnih družbah izbira matere, da se ne poroči, ni zasramovana ali zaznamovana kot v družbah, v katerih iz različnih razlogov prevladujejo patriarhalni vzorci;

I.

ker so v Evropi starši samohranilci večinoma ženske; ker je bilo leta 2001 v povprečju 85 % staršev samohranilcev žensk, starih od 25 do 64 let, kar pomeni, da je v vsej ženski populaciji 5 % mater samohranilk, v nekaterih državah članicah pa delež mater samohranilk znaša od 6 do 7,5 % (Češka, Poljska, Madžarska in Slovenija) in celo 9 % (Estonija, Latvija);

J.

ker se odnos do mater samohranilk in politike s tega področja, razlikujejo od ene evropske regije do druge, kar povzroča geografsko neravnovesje: severne regije imajo trdnejše sisteme socialnega varstva, južne regije se bolj zanašajo na vlogo širše družine, vzhodne regije pa zaznamuje mešanica obojega;

K.

ker imajo matere samohranilke zaradi različnih javnih politik in razlik v pravnem statusu (razvezane, ločene, neporočene ali ovdovele) različne izkušnje in so glede na državo, v kateri živijo, upravičene do različnih vrst dodatkov in zdravstvenih storitev zanje in njihove otroke;

L.

ker matere samohranilke pogosto prekinejo izobraževanje ali strokovno usposabljanje zaradi pomanjkanja časa in sredstev, porabljenih za vzgojo svojih otrok, tako da se soočajo s tveganjem socialne izključenosti in revščine;

M.

ker je izobraževanje in informiranje o spolnih in reproduktivnih pravicah žensk, zlasti mlajših, bistvenega pomena za preprečevanje nezaželenih nosečnosti;

N.

ker so ženske, ki so izgubile partnerja zaradi nasilja, vključno s seksističnim nasiljem, terorizmom in organiziranim kriminalom, bolj izpostavljene izključenosti iz družbe ter zato potrebujejo posebno pozornost, da se spodbudi njihova ponovna vključitev v družbo, in vodenje pri nadaljevanju starševske vloge, kar je najboljše za otroke;

O.

ker odgovorni organi na evropski ravni sprejemajo ukrepe in programe za pomoč tem skupinam;

P.

ker na razvoj otrok v enostarševskih družinah vpliva veliko dejavnikov, ker se večina otrok, ki odraščajo samo z enim staršem, dobro razvije in ker so za razvoj otrok pomembni veliko bolj kompleksni dejavniki od tega, za katere vrste družino gre;

Q.

poudarja, da bi morale odločitve v zvezi z družinsko politiko postavljati v ospredje potrebe in največje koristi otroka ter zagotavljati, da se bodo lahko otroci dobro razvijali;

R.

ker je na trgu dela navzočih 69 % mater samohranilk in ker je leta 2001 v povprečju 18 % mater samohranilk delalo s skrajšanim delovnim časom;

S.

ker delo s skrajšanim delovnim časom in podzaposlenost mater samohranilk pogosto nista prostovoljna, temveč posledica družinskih obveznosti;

T.

ker dobre storitve otroškega varstva izboljšujejo stopnjo zaposlenosti mater, zlasti samohranilk, vendar jih je treba povezati še z drugimi dopolnilnimi ukrepi, na primer z dobrim porodniškim dopustom in prilagodljivimi ureditvami dela, kar omogoča višjo udeležbo mater ter prispeva k njihovi dobrobiti in dobrobiti otroka;

U.

ker moški z otroki večinoma delajo več kot moški brez otrok, za ženske pa velja nasprotno; ker je razlika v plačilu med spoloma, ki je v EU v povprečju 18-odstotna, večja, ko ženske postanejo matere, in se nadaljuje vse do upokojitve;

V.

ker je za enostarševske družine tveganje, da bodo zdrsnile v revščino in ostale v začaranem krogu revščine, večje kot za dvostarševske; ker so najnovejši podatki v letu 2006 pokazali, da je v EU-25 kar 32 % enostarševskih družin v nevarnosti, da zdrsnejo v revščino, v primerjavi z 12 % parov z otroki;

W.

ker je tveganju, da bodo izkusili finančno negotovost, izpostavljen večji deleže žensk kot moških – predvsem zaradi pogojev na trgu dela, vključno z višjo ravnijo brezposelnosti, nižjimi plačami, delom s skrajšanim delovnim časom in slabše plačanimi delovnimi mesti, čemur so v večji meri izpostavljene matere samohranilke brez prihodkov;

X.

ker je tveganje revščine med otroki iz enostarševskih družin (19 %) večje kot med drugim prebivalstvom in ker zagotavljanje otroškega varstva prispeva k zmanjševanju revščine, vključno z revščino otrok, in povečevanju socialne vključenosti;

Y.

ker so dostop do trga dela in poklicne priložnosti najboljši med 25. in 40. letom starosti, ko so otroci še majhni in potrebujejo več starševske skrbi in njihovega časa; ker manjka kakovostnega in cenovno dostopnega otroškega varstva, delovne ure pa pogosto niso združljive z odpiralnim časom ustanov za varstvo otrok in šol, kar je pogosto največja zapreka in omejitev pri usklajevanju družinskega in poklicnega življenja;

Z.

ker so težave staršev samohranilcev dvojne v primerjavi z dvostarševskimi družinami, saj vsakodnevnih skrbstvenih obveznosti ne morejo z nikomer deliti;

AA.

ker je zagotavljanje kakovostnih in cenovno sprejemljivih storitev otroškega varstva izjemnega pomena za matere samohranilke in njihove otroke, zlasti za starostno skupino do 2 let; ker se uporaba formalnih ureditev otroškega varstva za starostno skupino do 2 let giblje med 73 % na Danskem in samo 2 % na Češkem ali Poljskem ter ker so le redke države članice EU (Danska, Nizozemska, Švedska, Belgija, Španija, Portugalska in Združeno kraljestvo) že dosegle barcelonske cilje (zagotovitev otroškega varstva za 33 % otrok, mlajših od 3 let);

AB.

ker bi morale vse ženske, vključno z materami samohranilkami, pričakovati, da jim bo edina rešitev pred ranljivostjo in revščino dostop do trga dela, javni organi pa si morajo ustrezno prizadevati, da bodo to dosegli;

1.

poziva, naj se položaju mater samohranilk nameni več pozornosti; spodbuja države članice k sprejemanju javne politike, s področja izobraževanja, oskrbe in nege, zdravstva, zaposlovanja, sistemov socialne varnosti in stanovanj, da bi podprle potrebe in stvarnost enostarševskih družin, zlasti razmere družin mater samohranilk;

2.

poziva Komisijo in države članice, naj podprejo delo vseh organizacij in neformalnih omrežij, ki delajo za matere samohranilke, zlasti v državah, kjer ni ali je zelo malo posebne podpore za enostarševske družine; meni, da ta pomoč ne bi smela nadomestiti državne socialne pomoči za zaščito mater samohranilk v državah članicah, saj zaradi geografskih in kulturnih razlik med državami članicami pri državne pomoči materam samohranilkam ne more vsem ustrezati enak model; poziva organe držav članic, naj vključijo programe pomoči za tiste, ki jo potrebujejo;

3.

spodbuja delo za pomoč materam samohranilkam; meni, da morajo biti ta prizadevanja usmerjena k okrepitvi samostojnosti in neodvisnosti mater samohranilk ter k zmanjšanju njihovega občutka nedejavnosti in osamljenosti, k izboljšanju družbene iznajdljivosti in starševskih veščin ter k olajšanju dostopa do informacij o pravicah in priložnostih pri zaposlovanju;

4.

poziva k večjemu številu strategij, ki se osredotočajo na enakost spolov in bi lahko omogočile boljše razumevanje odnosa med spolom in revščino ter bi pomenile naložbo v projekte, ki se ukvarjajo s potrebami enostarševskih družin;

5.

poziva države članice, naj spodbujajo združenja, ki pomagajo materam samohranilkam, k izvajanju izobraževalnih tečajev, ki bodo olajšali zaposlovanje mater samohranilk in jim pomagala izboljšati samozavest; v zvezi s tem poziva države članice, naj spodbujajo ustanavljanje družinskih centrov, ki bodo nudili začasno nastanitev, matere samohranilke pa bodo lahko v njih pridobile svetovanje in izobrazbo; spodbuja nacionalne organe, naj vključijo posebne izobraževalne programe za matere samohranilke, ki jim bodo olajšali dostop do trga dela, in naj sodelujejo z združenji, ki si prizadevajo za to;

6.

spodbuja razvoj spletnih klepetalnic, spletnih dnevnikov in telefonskih linij za pomoč, ki bodo namenjeni prav materam samohranilkam, da se zmanjša njihova osamljenost in se jim omogoči izmenjava nasvetov, informacij in najboljše prakse na podlagi njihovih potreb, pa tudi uvedbo telefonskih linij za pomoč ali brezplačnih telefonskih številk, prek katerih bodo lažje vzpostavile stik s socialnimi službami;

7.

poziva države članice, naj na podlagi izmenjave najboljših praks v Evropi opredelijo skupne politike;

8.

spodbuja razvoj podpornih mehanizmov, vključno z izobraževalnimi tečaji, da bi podprli matere samohranilke s svetovanjem o najboljših načinih za opravljanje zahtevne naloge vzgajanja otrok kot starš samohranilec in omogočanjem uravnoteženega življenjskega ritma svojim otrokom;

9.

poziva države članice in njihovo upravo, naj spodbujajo pripravo izobraževalnih tečajev za starše, s katerimi bi mlade starše samohranilce brez prihodkov pripravili in jih poučili, kako se bolje soočati z nalogo vzgajanja otrok;

10.

poziva države članice, naj okrepijo vlogo nacionalnih organov za enakost v zvezi z diskriminacijo mater samohranilk na delovnem mestu;

11.

priporoča državam članicam, naj zagotovijo pomoč za pridobitev stanovanja in začasne rešitve v zvezi s prebivališčem zlasti tistim materam samohranilkam, ki zaradi polnoletnosti ne morejo več biti nameščene v rejniški družini;

12.

poziva Komisijo in države članice, naj upoštevajo posebne razmere mater samohranilk v različnih evropskih državah in zagotovijo posebno pomoč materam samohranilkam iz najranljivejših kategorij;

13.

poudarja, da je treba (neporočenim, ovdovelim in ločenim) materam samohranilkam s financiranjem držav članic in prek Evropskega socialnega sklada omogočiti dostop do usposabljanja, poklicnega usposabljanja in posebnih štipendij, in da je še posebej pomembno spodbuditi mlade nosečnice, naj ne opustijo šolanja, saj jim bo pomagalo h kvalifikacijam in boljšim možnostim za dostojne delovne razmere, k dobro plačani službi in finančni neodvisnosti, saj bodo mogle samo tako ubežati revščini;

14.

poziva Komisijo, naj poleg razvijanja okvira tovrstnih programov, kot sta Progress in Equal, za naslednji večletni finančni okvir razmisli o programih za ozaveščanje, ki bi povečali udeležbo nekaterih ekonomsko ranljivih družbenih skupin, kot so matere samohranilke, in spodbujali njihovo dejavno udejstvovanje;

15.

spodbuja države članice, naj pazljivo analizirajo pojav podzaposlenosti mater samohranilk in sprejmejo ustrezne ukrepe za spoprijemanje s tem vprašanjem;

16.

poudarja, da je treba zagotoviti dovolj visokokakovostnih in cenovno dostopnih storitev otroškega varstva in oskrbe za druge vzdrževane osebe, ki bodo združljive z zaposlitvijo za polni delovni čas, ter materam samohranilkam bistveno olajšati dostop do izobraževanja in iskanja zaposlitve, pa tudi povečati njihove možnosti, da obdržijo službo; podpira odpiranje otroškega varstva s prožnim odpiralnim časom v podjetjih; vztraja, naj države članice zagotovijo dostop do storitev otroškega varstva, in skušajo pokriti 50 % potreb po varstvu za otroke, stare do 3 let in popolnoma pokriti potrebe po varstvu za otroke v starosti od 3 do 6 let;

17.

poudarja, da morajo države članice uvesti več ukrepov, katerih cilj bo povečanje zaposlenosti mater, saj je to najučinkovitejši način za povečanje prihodkov in s tem zmanjšanje revščine ali socialne izključenosti mater samohranilk;

18.

poudarja pomen vodenja takšnih politik zaposlovanja, ki bi spodbujale zaposlovanje mater samohranilk in preprečevale neupravičeno odpuščanje;

19.

spodbuja države članice, naj zagotovijo davčne olajšave ali druge finančne spodbude podjetjem, ki zaposlujejo starše samohranilce in/ali ustanavljajo, izvajajo in zaposlenim ponujajo otroško varstvo v podjetju;

20.

spodbuja države članice, naj izmenjujejo najboljšo prakso glede podpore enostarševskim družinam, zlasti v obdobju finančne krize, ki je še poslabšala položaj staršev samohranilcev;

21.

poziva države članice, naj v sodelovanju z Evropskim inštitutom za enakost spolov preučijo posebne potrebe mater samohranilk, zberejo podatke in jih analizirajo ter razmislijo o oblikovanju konkretnih ukrepov za reševanje teh vprašanj, za izboljšanje teh ukrepov pa naj si tudi izmenjajo zglede najboljše prakse;

22.

poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe, ki bi preprečevali, da bi bile matere samohranilke trajno izpostavljene tveganju revščine in socialne izključenosti;

23.

meni, da bi morale matere samohranilke prejemati stanovanjsko podporo in da bi morale imeti na čakalnih seznamih za najem stanovanj prednost;

24.

poziva države članice, naj zagotovijo enako obravnavanje ter s pomočjo splošnih dodatkov ohranjajo visoko kakovost življenja za vse otroke, ne glede na zakonski status njihovih staršev ali njihove družinske razmere, da ne bi revščina prešla tudi na otroke;

25.

poziva države članice, naj oblikujejo ukrepe za odpravo diskriminacije mater samohranilk in njihovih otrok, na primer programe, ki bi njihovim otrokom zagotavljali državno pomoč in štipendije;

26.

spodbuja države članice, naj uvedejo politike za zagotavljanje finančne podpore enostarševskim družinam v obliki posebnih prejemkov, davčnih olajšav za enostarševska gospodinjstva ali drugih davčnih olajšav za starše samohranilce, skladnih z nacionalno zakonodajo, ter pomoč za usposabljanje staršev samohranilcev;

27.

poziva države članice, naj zagotovijo, da starši, ki nimajo skrbništva, redno plačujejo podporo (preživnino);

28.

spodbuja države članice, naj pri reformi svojih pokojninskih sistemov upoštevajo enakost spolov, zlasti pa položaj mater samohranilk;

29.

poudarja, da bi države članice in zasebne organizacije morale dati prednost ravnotežju med poklicnim in zasebnim življenjem in uvesti družini bolj prijazne delovne pogoje, kot so gibljiv delovni čas, delo na daljavo in varstvene in druge, otrokom namenjene zmogljivosti, otroške jasli itd.;

30.

poudarja, da je potrebna večja udeležba očetov, da se materam samohranilkam omogoči ravnotežje med poklicnim in zasebnim življenjem; v zvezi s tem ugotavlja, da v nekaterih državah članicah deljeno skrbništvo skoraj ne obstaja;

31.

poziva, naj se v skladu z načelom enakih možnosti vse pobude in ukrepi v zvezi s pomočjo materam samohranilkam razširijo tudi na očete samohranilce;

32.

poziva Komisijo in države članice, naj na ravni EU sestavijo primerjalne podatke o tem vprašanju in o različnih prevladujočih težnjah, da bi primerjali standarde in sisteme socialnega varstva;

33.

meni, da bi morala družba priznati delo oseb, ki svoj čas in znanje posvečajo vzgoji otrok ali skrbijo za starejše osebe, in da bi ta cilj lahko dosegli tako, da bi jim zagotovili samostojne pravice, zlasti v zvezi s socialno varnostjo in pokojninami;

34.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.