5.2.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 33/77

—

ob upoštevanju člena 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki določa, da je glavni cilj politike Unije na področju razvojnega sodelovanja zmanjšanje in dolgoročno izkoreninjenje revščine in da Unija upošteva cilje razvojnega sodelovanja pri politikah, ki jih izvaja in ki lahko vplivajo na države v razvoju,

—

ob upoštevanju deklaracije tisočletja Združenih narodov z dne 8. septembra 2000,

—

ob upoštevanju soglasja iz Monterreyja, sprejetega na mednarodni konferenci o financiranju za razvoj, ki je potekala v Monterreyu od 18. do 22. marca 2002,

—

ob upoštevanju Evropskega soglasja o razvoju (1),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije o akcijskem načrtu EU za enakost spolov in krepitev vloge žensk (2010–2015) (SEC(2010)0265) in sklepov Sveta z dne 14. junija 2010 o razvojnih ciljih tisočletja, v katerih je potrdil zadevni akcijski načrt EU,

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1905/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja (2) ("Instrument za razvojno sodelovanje (DCI)"),

—

ob upoštevanju Kodeksa ravnanja EU o dopolnjevanju in delitvi dela v okviru razvojne politike (3),

—

ob upoštevanju pariške deklaracije o učinkovitosti pomoči in Agende za ukrepanje iz Akre,

—

ob upoštevanju pobude o splošnih temeljih socialnega varstva, ki jo je aprila 2009 pripravil odbor izvršnih direktorjev ZN,

—

ob upoštevanju evropskega poročila o razvoju z naslovom Socialno varstvo za vključujoč razvoj, objavljenem 7. decembra 2010,

—

ob upoštevanju agende za dostojno delo Mednarodne organizacije dela in globalnega pakta o zaposlovanju, ki ga je ta organizacija na mednarodni konferenci o delu 19. junija 2009 sprejela s splošnim soglasjem,

—

ob upoštevanju poročila posebnega poročevalca Združenih narodov za pravico do hrane Olivierja De Schutterja z naslovom „Agroekologija in pravica do hrane“, predstavljenega 8. marca 2011 na 16. zasedanju Sveta Združenih narodov za človekove pravice [A/HRC/16/49],

—

ob upoštevanju poročila o razmerah na področju prehrane in kmetijstva: ženske v kmetijstvu – odprava razlik med spoloma v korist razvoju, ki ga je v Rimu leta 2011 sprejela Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo,

—

ob upoštevanju pobude Komisije iz marca 2010 z naslovom Strukturiran dialog – za učinkovito partnerstvo za razvoj, s katero naj bi opredelili praktične načine za večjo učinkovitost organizacij civilne družbe in lokalnih organov v evropskem sodelovanju;

—

ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 10. novembra 2010 z naslovom Razvojna politika v podporo vključujoči rasti in trajnostnemu razvoju – Povečevanje učinka razvojne politike EU (KOM(2010)0629),

—

ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 19. oktobra 2010 o prihodnosti proračunske podpore EU za tretje države,

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 23. maja 2007 o spodbujanju dostojnega dela za vse (4), z dne 24. marca 2009 o pogodbah o razvojnih ciljih tisočletja (5), z dne 25. marca 2010 o učinkih svetovne finančne in gospodarske krize na države v razvoju in razvojno sodelovanje (6), z dne 7. oktobra 2010 o sistemu zdravstvenega varstva v podsaharski Afriki in svetovnem zdravju (7), z dne 15. junija 2010 o napredku pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja: vmesni pregled kot priprava na srečanje ZN na visoki ravni septembra 2010 (8), z dne 25. novembra 2010 o konferenci o podnebnih spremembah v Cancunu (COP16) (9) ter z dne 8. marca 2011 o obdavčenju in razvoju – sodelovanje z državami v razvoju pri spodbujanju dobrega upravljanja v davčnih zadevah (10),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj (A7-0205/2011),

A.

ker je zmanjšanje in izkoreninjenje revščine glavni cilj razvojne politike EU, kot je določeno v Lizbonski pogodbi,

B.

ker Evropsko soglasje o razvoju ponovno poudarja zavezanost EU izkoreninjenju revščine in uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja ter načelom, kot so prevzemanje odgovornosti in partnerstvo, učinkovitost pomoči in skladnost politik za razvoj, ki so še naprej bistvena in morajo voditi prizadevanja za povečanje učinka razvojne pomoči EU,

C.

ker ima revščina več razsežnosti in ne le ekonomske, ampak tudi človeško, socio-kulturno, politično, varstveno in okoljsko razsežnost ter razsežnost spola, kar mora obravnavati razvojna politika EU,

D.

ker so enakost spolov, večja vloga žensk v politiki in gospodarstvu ter zagotovitev človekovih pravic ženskam bistveni za zmanjševanje revščine in trajnostni razvoj,

1.

pozdravlja prizadevanja za pripravo evropskih strateških dokumentov za posamezne države, s čimer bi izboljšali usklajevanje med Komisijo in državami članicami; poudarja, da je treba s procesom načrtovanja zagotoviti uresničevanje agende za učinkovitost pomoči ter spoštovanje pravice Parlamenta do izvajanja demokratičnega nadzora, kakor je opredeljeno v členu 290 Lizbonske pogodbe;

2.

ponovno poziva k vključitvi Evropskega razvojnega sklada v proračun EU, kar bi bil pomemben korak k boljši usklajenosti med različnimi instrumenti pomoči EU, vztraja, da se s tem ne sme zmanjšati financiranje prihodnjega instrumenta za razvojno sodelovanje ali Evropskega razvojnega sklada (v primerjavi s sedanjo ravnjo);

3.

poudarja, da se lahko že celovito izvajanje načel, po katerih se že zdaj ravnajo razvojni ukrepi, kot so naravnanost pomoči EU v odpravljanje revščine, usklajenost politik za razvoj ter zaveze o učinkovitosti pomoči iz Pariza in Akre, zelo obrestuje pri povečanju učinka pomoči EU; zato poziva Komisijo, naj prevzame vodilno vlogo na tem področju, zlasti na forumu na visoki ravni o učinkovitosti pomoči v Busanu, in naj zagotovi, da bo ta odločilen proces sledil predhodno zastavljenim ciljem v zvezi z okvirom učinkovitosti pomoči do leta 2015;

4.

meni, da je treba sistematično ocenjevati projekte in politike, ki jih financira Evropska unija, da bi ugotovili, kateri razvojni ukrepi so najbolj učinkoviti; zato poziva Komisijo, naj oblikuje celovito politiko ocenjevanja na podlagi natančnih meril in kazalnikov; vendar opozarja, da se pri iskanju politike z velikim učinkom ne sme dajati prednosti zgolj kvantitativni in kratkoročni oceni rezultatov;

5.

meni, da pogodbe o razvojnih ciljih tisočletja, ki bi jih Komisija in države članice morale še bolj razviti, zagotavljajo pozitiven model za predvidljivo pomoč, temelječo na dosežkih;

6.

opozarja na podlagi soglasja za razvoj, da je odgovorno participativno upravljanje ključni dejavnik za razvoj; poziva Komisijo in države članice, naj spremljajo prakse upravljanja v državah v razvoju, med katere spadajo boj proti korupciji, izboljšanje upravljanja javnih financ, povečanje preglednosti in varstvo človekovih pravic, ter naj o njih poročajo; podpira predloge Komisije za krepitev spodbujanja dobrega upravljanja in boja proti korupciji v državah prejemnicah; vendar poudarja, da morajo biti mehanizmi, ki uporabljajo pomoč kot spodbudo za politične reforme, pregledni in morajo posebej poudarjati demokracijo in človekove pravice ter vključevati nacionalne interesne skupine za razvoj;

7.

poudarja, da je treba glede na koncept demokratične odgovornosti parlamente, lokalne in regionalne organe, civilno družbo in druge zainteresirane strani podpreti v njihovih prizadevanjih, da prevzamejo svojo dejansko vlogo pri opredelitvi razvojnih strategij, zagotavljanju odgovornosti vlad ter spremljanju in ocenjevanju preteklih dosežkov in rezultatov razvoja; poleg tega vztraja, da lahko upravičenke s teritorialnim razvojnim pristopom bolje prevzemajo odgovornost;

8.

poziva EU, naj uresniči svoje zaveze iz Akre ter zagotovi financiranje in ustrezno podporo partnerskim vladam, da bi državljanom omogočili opazno udeležbo v organizacijah civilne družbe;

9.

poudarja vlogo lokalnih in regionalnih organov ter njihovih omrežij pri povečevanju učinka evropske razvojne politike, poudarja, da so nacionalni parlamenti držav prejemnic najbolj primerni za opredeljevanje prednostnih sektorjev, pripravo in sprejetje strateških dokumentov za državo in večletnih proračunov, ter spremljanje dodeljevanja proračunskih sredstev, pri čemer se posvetujejo s civilno družbo pred dvostranskimi pogovori o politiki z donatoricami, da se okrepi parlamentarna vloga pri odločanju;

10.

poudarja, da sta razvojna politika z velikim učinkom in gradnja zmogljivosti tesno povezani; poudarja, da bi bilo treba gradnjo zmogljivosti obravnavati kot celosten proces, ki izboljšuje zmožnost državljanov, organizacij, vlad in družb, da oblikujejo strategije za trajnostni razvoj; poudarja, da je gradnja zmogljivosti proces, v katerem je nujna odgovornost partnerskih držav in politični prostor zanje;

11.

poudarja, da je za razvojno pomoč z velikim učinkom bistvena podpora za gradnjo zmogljivosti, ne samo z instrumentom proračunske podpore, ampak tudi s pomočjo tehničnega sodelovanja; ugotavlja, da bi lahko partnerske države sčasoma povečale svojo odgovornost in se bolj poistovetile s procesi preoblikovanja, če bi jih spodbujali s temi instrumenti;

12.

poudarja, da se zaradi prizadevanj za povečanje učinka pomoči in za doseganje več rezultatov oziroma vrednosti za ta sredstva ne bi smeli izogibati tveganju v razvojni politiki in se osredotočati samo na „lahke države“; vztraja, da mora izkoreninjenje revščine ostati odločilno merilo pri dodeljevanju razvojne pomoči EU in da je treba izboljšati njeno učinkovitost ter se osredotočati na oprijemljive rezultate; poziva Komisijo in države članice, naj pregledajo področje uporabe finančnih instrumentov in se osredotočijo na dodeljevanje uradne razvojne pomoči najrevnejšim in najranljivejšim državam ter na doseganje najrevnejših slojev družbe, zlasti tistih, ki jim najbolj preti socialna izključenost, kot so ženske, otroci, starejši in invalidi, pri čemer naj upoštevajo dosežke in učinke pomoči; poziva k načrtu za obdobje postopne odprave dodeljevanja sredstev uradne razvojne pomoči državam v vzponu;

13.

poudarja, da je treba razlikovati med razvojnimi potrebami najmanj razvitih držav in potrebami držav s srednje visokim dohodkom, zlasti novih donatoric; opozarja, da 72 % revnih na svetu živi v državah s srednje visokim dohodkom ter da je treba nadaljevati sodelovanje in dialog, da bi odpravili trdovratno revščino in neenakost; ponavlja, da se sodelovanja z državami s srednje visokim dohodkom in strateškimi partnericami izven okvira uradne razvojne pomoči ne sme financirati iz že tako pičlega razvojnega proračuna;

14.

meni, da bi moral biti cilj razvojne politike EU odpravljanje ovir za razvoj, kot so dumping kmetijskih proizvodov, breme neupravičenih dolgov, beg kapitala in nepoštena trgovina, ter ustvarjanje mednarodnega okolja, v katerem bo mogoče izkoreniniti revščino ter zagotoviti dostojne dohodke in preživljanje, pa tudi spoštovanje temeljnih človekovih pravic, vključno s socialnimi in gospodarskimi pravicami;

15.

znova poudarja načelo univerzalnosti človekovih pravic in nediskriminacije kot podlago, na kateri bi lahko povečali učinek razvojne politike EU;

16.

poudarja, da odpravljanje neenakosti, tudi na podlagi spola, krepi na človekovih pravicah temelječ pristop, za katerega so se zavzeli v Evropskem soglasju o razvoju in ki lahko vodi k hitrejšemu zmanjševanju revščine;

17.

je seznanjen z nazadovanjem v razvoju, ki je posledica konfliktov in katastrof, ter pomenom stroškovne učinkovitosti vlaganj v preprečevanje;

18.

poziva Komisijo, naj skupaj z zainteresiranimi državami članicami da priložnost novim pristopom pomoči, kot so „plačilo po povzetju“, pomoč na podlagi učinka in financiranje na podlagi dosežkov;

19.

poudarja, da je skladnost politik za razvoj bistvena za izvajanje razvojne politike z velikim učinkom in doseganje razvojnih ciljev tisočletja; poziva Komisijo, naj jasno opredeli pristojnosti in vodstvo na najvišji ravni v zvezi z uveljavljanjem obveznosti iz Pogodbe za usklajenost politik za razvoj ter naj Komisija, Evropska služba za zunanje delovanje in delegacije EU v ta namen rezervirajo dovolj sredstev;

20.

meni, da bi morala razvojna politika EU za zagotavljanje velikega učinka uporabljati pristop, temelječ na bolj diferenciranih spodbudah, tako da bi uspešne države nagradili, najmanj uspešne pa podprli;

21.

vztraja, da je treba pri zastavljanju usmeritev lokaliziranega razvoja v skladu z ustreznimi prednostnimi nalogami prejemnic ustrezno upoštevati usmerjene inovativne mehanizme financiranja s poudarkom na ustvarjanju bogastva, lastninskih pravicah in preprečevanju bega kapitala;

22.

ponavlja svoje stališče, da je treba doseči skupni cilj, da se do leta 2015 za uradno razvojno pomoči nameni 0,7 % bruto nacionalnega dohodka Unije; poziva Komisijo in države članice, naj poiščejo nove vire razvojnega financiranja, kot so obdavčitev finančnih transakcij na svetovni ravni, zasebni finančni sektor in tržno naravnane rešitve; nasprotuje vsaki spremembi ali širitvi opredelitve uradne razvojne pomoči, kot jo je določila OECD;

23.

poziva države članice, naj poravnajo svoje neporavnane finančne obveznosti, vključno z obveznostmi v zvezi z zdravjem mater in otrok iz pobude, sprejete na vrhunskem srečanju skupine G8 v Muskoki;

24.

poudarja, da bi bilo treba pomoč zagotavljati na predvidljiv način, ki bi ustrezal nacionalnim načrtom in prednostnim nalogam, in zagotoviti pobude za večjo preglednost in odgovornost vlad držav donatoric, nevladnih organizacij in partnerskih držav;

25.

meni, da dodana vrednost razvojne pomoči Komisije in bližajoči se rok za uresničitev razvojnih ciljev tisočletja upravičujeta precejšnje dejansko povečanje letnih zneskov za uradno razvojno pomoč v obdobju naslednjega večletnega finančnega okvira; poudarja, da ne bi smeli zmanjšati deleža celotne evropske pomoči, zagotovljenega v proračunu EU, pomoč pa bi morala biti še naprej osredotočena na revščino;

26.

opozarja, da mora biti pomoč iz prihodnjih instrumentov EU za razvojno sodelovanje še naprej vezana na merila uradne razvojne pomoči, ki jih je vpeljal Odbor za razvojno pomoč pri OECD;

27.

poziva k večjim prizadevanjem na področju izobraževanja in ozaveščanja o razvoju v Evropi; poudarja, da je treba na to gledati kot na sredstvo za povečanje javne podpore razvojnemu financiranju, pa tudi z vidika, da lahko vsak posameznik v Evropi razume svetovna razvojna vprašanja; poudarja, da bi izboljšanje ozaveščenosti javnosti in zmanjšanje brezbrižnosti do težkih razmer v državah v razvoju pripomoglo h krepitvi razvojne politike EU;

28.

ugotavlja, da si je treba za povečanje ozaveščenosti javnosti in zmanjšanje brezbrižnosti prizadevati, da bi izboljšali preglednost porabe sredstev pomoči in okrepili širjenje neodvisnih ocenjevalnih študij, ter strožje sankcionirati tiste akterje, za katere se je izkazalo, da so poneverili razvojno pomoč;

29.

priznava, da je gospodarska rast bistveno gonilo razvoja, vendar poudarja, da je rast le eden od mnogih instrumentov in da maksimiranje rasti ni enakovredno maksimiranju razvoja; zlasti ugotavlja, da bi lahko imela rast precej večji učinek na izkoreninjenje revščine, če bi zmanjšali neenakosti in spoštovali človekove pravice; zato vztraja, da mora biti razvojna pomoč EU usmerjena v rast v korist revnih in odrinjenih na rob družbe, in sicer s sprejemanjem ukrepov, posebej osredotočenih nanje, kot so mikroposojila in mikrofinanciranje ter druge rešitve, ki izhajajo s trga, s čimer bi povečali njihov delež v nacionalni blaginji ter jim omogočili, da postanejo gonilna sila rasti;

30.

ugotavlja, da je politika, ki temelji izključno na gospodarski rasti, pokazala svoje omejene zmožnosti za izkoreninjenje revščine in spodbujanje socialne kohezije, kakor se je izkazalo v nedavni finančni, podnebni, energetski in prehrambni krizi; se zavzema za trajnostni razvoj, ki temelji na pravični trgovini in socialni pravičnosti ter ki sedanjim generacijam koristi, ne da bi ogrožal razpoložljivost virov za prihodnje generacije;

31.

poudarja, da politika za gospodarsko rast ne more uspeti brez spodbujanja socialnih in okoljskih standardov ter izvajanja mehanizmov socialne zaščite;

32.

poudarja, da bi morale politike EU spodbujati rast v gospodarskih panogah, ki revnim nudijo vir zaslužka, kot je kmetijstvo, in se bolj osredotočati na neformalni sektor; poziva Komisijo in države članice, naj dajejo prednost ukrepom, ki zagotavljajo varnost zemljiške posesti in revnim lajšajo dostop do zemlje, trgov, posojil in drugih finančnih storitev ter razvijanja veščin, ne da bi še povečali obstoječe neenakosti in utrdili nesimetrične strukture odvisnosti;

33.

podpira prizadevanja za spodbujanje industrijskega razvoja in razvoja infrastrukture, ki prispeva k trajnostni gospodarski rasti, pri čemer je treba dosledno upoštevati socialne in okoljske standarde; ugotavlja, da je pospešitev industrijskega in tržnega razvoja najučinkovitejši način za povečanje rasti in reševanje ljudi iz revščine;

34.

poudarja, da lahko industrijski razvoj močno preoblikuje nacionalna gospodarstva ter da v nasprotju s kmetijskim izvozom ali pridobivanjem naravnih virov, ki izpostavljata gospodarstvo pretresom, zagotavlja boljše možnosti za dolgoročno rast produktivnosti; poziva države v razvoju, naj se zato posvetijo temu vprašanju ter oblikujejo in uresničijo politike industrializacije s posebnim poudarkom na specializaciji proizvodnje in gradnji trgovinske zmogljivosti;

35.

poudarja, da mora biti industrijska rast energetsko učinkovita, tako da z rastjo BDP ne naraščajo odvisnost od nafte in emisije toplogrednih plinov; poziva EU in države članice, naj si nadvse prizadevajo olajšati prenos tehnologije za energetsko učinkovitost in najboljših praks v države v razvoju;

36.

meni, da financiranje projektov za povečanje izvoza ali infrastrukturnih projektov ni nujno najboljša strategija, ki bi koristila širši populaciji in revnim, na rob družbe odrinjenim skupnostim, čeprav je zaradi vidnih rezultatov privlačna;

37.

poziva, naj Evropska unija in države članice v državah v razvoju bolj sistematično podpirajo agendo za dostojno delo Mednarodne organizacije dela, da bi spodbudili nastajanje visokokakovostnih delovnih mest in zaščito temeljnih delovnih standardov;

38.

poudarja, da mora biti prednostni cilj politike v podporo rasti diverzifikacija gospodarstva držav v razvoju in zmanjšanje njihove odvisnosti od uvoza;

39.

poudarja, da je treba spremljati izvajanje naložbenih projektov, ki jih podpirajo mehanizmi EU za združevanje nepovratnih sredstev in posojil, ter jih obravnavati v študijah učinka mednarodno dogovorjenih socialnih in okoljskih standardov; vztraja, da mora biti postopek odločanja o izbiri projektov pregleden in zagotavljati njihovo usklajenost s strateškimi dokumenti EU, spoštovanje načela odgovornosti države in zavezanost EU, da sprosti svojo pomoč;

40.

vztraja, da združevanje ne bi smelo voditi v zamenjavo nepovratnih sredstev uradne razvojne pomoči EU s posojili, ampak bi moralo ustvariti nova sredstva;

41.

poudarja, da razvojna politika dejansko ne more postati učinkovita brez spodbujanja ustreznih pravnih okvirov, zlasti na področju lastninskih pravic in pogodbenega prava;

42.

poudarja, da bo spodbujanje enakosti spolov pomagalo sprostiti storilnost žensk in tako prispevalo k trajnostni rasti v korist revnih;

43.

poudarja, da se revščina ne ocenjuje le z monetarnimi kazalniki ter da širše pomeni nepriznavanje temeljnih pravic, kot je pravica do hrane, izobrazbe, zdravja ali svobode izražanja;

44.

poudarja, da je zagotavljanje osnovnih socialnih storitev bistveno za rast v korist revnih in doseganje razvojnih ciljev tisočletja; poziva, naj se 20 % vse pomoči EU nameni osnovnim socialnim storitvam, kot jih opredeljujejo Združeni narodi v razvojnih ciljih tisočletja (kazalnik 8.2 za cilj 8: oblikovanje globalnega partnerstva za razvoj), s posebnim poudarkom na prostem splošnem dostopu do osnovnega zdravstvenega varstva in osnovnega izobraževanja ter ob upoštevanju podpore EU pobudi „izobrazba za vse“ in sporočila o vlogi EU na področju zdravja v svetu iz leta 2010; ponavlja, da je treba posebno pozornost nameniti ranljivim skupinam in tistim, ki jim še posebej preti socialna izključenost, kot so invalidi;

45.

poudarja, da sta izobraževanje deklet in spodbujanje enakosti spolov v izobraževanju ključna dejavnika razvoja ter da politike in ukrepi, ki ne obravnavajo neenakosti spolov, zamujajo ključne razvojne priložnosti; poudarja, da izobraževanje deklet kot razvojna naložba prinaša enega najvišjih donosov, saj ustvarja tako zasebne kot družbene koristi, ki so jih deležne posameznice, družine in celotna družba, in sicer z zmanjšanjem plodnosti žensk, znižanjem stopenj smrtnosti mater, novorojencev in otrok, zaščito pred okužbo z virusom HIV oziroma AIDS-om, povečanjem udeležbe žensk v delovni sili in njihovega zaslužka ter ustvarjanjem medgeneracijskih izobraževalnih koristi;

46.

poudarja, kako pomembno je premostiti finančne vrzeli v zdravstvenih sistemih, zlasti zaradi zmanjševanja izdatkov na prednostnih področjih, kot je spolno in reproduktivno zdravje, ter kako pomembno je vlagati v boj proti HIV-u in AIDS-u ter drugim boleznim;

47.

opominja, da so naložbe v otroke in mlade dolgoročne naložbe v trajnostni razvoj človeštva;

48.

pozdravlja pobudo ZN o splošnih temeljih socialnega varstva; poziva Komisijo in države članice, naj povečajo podporo nacionalnim programom socialnega varstva v državah v razvoju ter oblikujejo celosten politični okvir o tem vprašanju, ki bo vključeval vidike enakosti spolov in krepitve vloge žensk;

49.

pozdravlja prizadevanja EU za bolj sistematično obravnavo povezav med zunanjo razsežnostjo njene migracijske in azilne politike ter drugimi politikami, ki so povezane z migracijami, npr. zaposlovanje, izobraževanje, varstvo pravic in socialno varstvo;

50.

meni, da so davčni prihodki ključni za države v razvoju, da bodo lahko zadostile osnovnim potrebam svojih državljanov, bile manj odvisne od tuje pomoči in spodbujale demokratično odgovornost; ponavlja svoje stališče, da mora EU podpreti partnerske države pri oblikovanju pravičnih, preglednih in učinkovitih davčnih sistemov, s katerimi bi pridobile prihodke, potrebne za socialno varstvo in politike v korist revnim, ter da si mora na mednarodni ravni še naprej prizadevati za večjo finančno preglednost in zagotoviti, da bodo tudi partnerske države imele od tega koristi; poudarja, da je izmenjava najboljše prakse in informacij na področju davčne politike bistvena za vzpostavitev pravičnih davčnih sistemov;

51.

poudarja bistven pomen človekovih pravic in številne razpoložljive poti, preko katerih lahko EU pomaga pri gradnji zmogljivosti za spoštovanje vseh človekovih pravic;

52.

priznava, da je razvoj zasebnega sektorja v državah v razvoju bistven za ustvarjanje zaposlitvenih možnosti, izvajanje storitev in povečanje blaginje; opozarja, da je v državah v razvoju 90 % delovnih mest v zasebnem sektorju; poudarja, da se mora upoštevajoč agendo v korist revnih razvojna pomoč EU osredotočiti na financiranje domačih podjetij, povečevanje donosnosti domačega kapitala in spodbujanje držav prejemnic k ustvarjanju spodbudnega okolja za razvoj malih, srednjih in mikropodjetij ter k odpravljanju ovir za formalizacijo, dostop do kapitala in dostopnih posojil, storitve in razvoj zmogljivosti pa morajo biti namenjene predvsem revnejšim podjetnikom;

53.

znova poudarja vlogo socialno in ekološko odgovornega zasebnega sektorja pri pospeševanju trajnostnega razvoja; poziva Komisijo, naj spodbuja in podpira tudi socialno podjetništvo, ki deluje v skladu z etičnimi in ekonomskimi načeli;

54.

poudarja, da je treba jasno oceniti morebitna tveganja pri povečanju udeležbe zasebnega sektorja ter da je zato treba opredeliti jasna merila za podporo projektom zasebnega sektorja, hkrati pa vzpostaviti močne mehanizme za oceno učinka, da bi zagotovili, da bodo naložbe v zasebni sektor trajnostne in skladne z dogovorjenimi mednarodnimi razvojnimi cilji ter da ne bodo vodile nazaj k vezani pomoči;

55.

opozarja, da so javne naložbe v javne dobrine, infrastrukturo in storitve bistvene za trajnostno rast in učinkovito zmanjševanje neenakosti;

56.

poudarja, da je treba pri naložbenih projektih s sodelovanjem zasebnega sektorja, ki jih v državah v razvoju financira EU, spoštovati mednarodno sprejete okoljske in socialne standarde ter standarde preglednosti in človekovih pravic, hkrati pa morajo biti ti projekti v skladu z razvojnimi načrti držav prejemnic; nasprotuje vsakršnemu sodelovanju z zasebnimi podjetji, ki bi posredno ali neposredno prispevalo h kakršnikoli obliki davčne utaje ali izogibanja plačevanju davkov; poziva Komisijo, naj pri odločanju o financiranju projektov pridobivanja virov pregleda svoje mehanizme primerne skrbnosti;

57.

je prepričan, da naložbe pozitivno vplivajo na rast in zaposlovanje, ne samo v Evropski uniji, ampak tudi v državah v razvoju; poudarja, da je odgovornost industrijskih držav, da zagotovijo več podpore naložbam v domača podjetja in prenosu tehnologij, da bodo lahko v nastajajočih gospodarskih sektorjih v državah v razvoju izvajali standarde kakovosti ter mednarodne socialne in okoljske standarde; prav tako poudarja potrebo po okrepljenem sodelovanju, da bi državam v razvoju pomagali izboljšati njihovo institucionalno in regulativno zmogljivost za upravljanje tujih naložb;

58.

poziva EU, naj državam v razvoju prizna pravico, da z regulacijo naložb dajo prednost vlagateljem, ki podpirajo razvojno strategijo partnerske države, ter da prednostno obravnavajo domače in regionalne vlagatelje, da bi spodbudile regionalno integracijo;

59.

poziva EU, naj izpolni svoje zaveze iz strategije za pomoč trgovini, da bo razvojno pomoč usmerila v projekte, katerih namen je pomoč državam v razvoju pri razvoju trgovinskih zmogljivosti, pri pospeševanju dostopa blaga do trga in nazadnje pri konkuriranju na regionalnem in svetovnem trgu;

60.

poziva Komisijo, naj pripravi zakonodajni predlog, podoben novemu ameriškemu zakonu o krvavih rudninah, katerega namen je boj proti nezakonitemu izkoriščanju rudnin v državah v razvoju, zlasti v Afriki, ki podžiga državljanske vojne in oborožene spopade, ter zagotavljanje sledljivosti rudnin, ki se uvozijo na trg EU;

61.

poziva k pripravi analize in ocene javno-zasebnih partnerstev, ki vključujejo zasebni sektor v razvoju in ki jih spodbuja Komisija, da bomo iz tega pridobili izkušnje pred prehodom na nov politični koncept uporabe javnih sredstev za povečanje donosnosti financiranja iz zasebnega sektorja;

62.

poudarja, da mora biti podpora zasebnemu sektorju povezana s pomočjo nacionalnim, regionalnim in lokalnim javnim organom ter parlamentom v državah prejemnicah, da bi lahko učinkovito regulirali trge, spodbujali preglednost, izvajali pravično davčno politiko in dobro upravljanje ter se borili proti korupciji, tako v podjetjih in nevladnih organizacijah kot v vladah in javnih organih;

63.

pozdravlja predlog, naj se razvojno sodelovanje osredotoči na trajnostno energijo iz obnovljivih virov; znova poudarja, da je dostop do energije predpogoj za doseganje razvojnih ciljev tisočletja; vztraja, da mora biti glavni cilj projektov s podporo EU preskrba z vodo in dostop do energije za revne, skupaj z zagotavljanjem javnih storitev in lokalnega razvoja;

64.

daje prednost podpori trajnostnih energetskih rešitev na lokalni in regionalni ravni, predvsem decentralizirani proizvodnji energije, da bi uskladili prednostne razvojne naloge in okoljevarstvena vprašanja;

65.

ugotavlja, da imajo mnoge države v razvoju velik potencial za energijo iz obnovljivih virov (sončna, vetrna in geotermalna energija ter energija biomase); poziva EU in države članice, naj izvajajo projekte za energijo iz obnovljivih virov v državah v razvoju, da bodo na razpolago tehnologija, izkušnje in naložbene možnosti, saj je to bistveno za gospodarski in socialni razvoj ter zmanjševanje odvisnosti teh držav od fosilnih goriv in njihove občutljivosti na cenovna nihanja;

66.

odločno poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo uradna razvojna pomoč EU za boljši dostop do energije podprla lokalni gospodarski razvoj, zelena delovna mesta in zmanjševanje revščine ter da ne bo vezana na subvencioniranje evropskih podjetij ali uporabljena v ta namen; poziva jo tudi, naj ne meša politik za izboljšanje dostopa do energije za revne z doseganjem ciljev EU glede blažitve podnebnih sprememb ali lastnimi potrebami po preskrbi z energijo;

67.

pozdravlja pobude držav v razvoju za vlaganje v pridelavo hrane namesto proizvodnje biogoriv, da bi si zagotovile preskrbo s hrano;

68.

znova poudarja, da so razvite države dolžne prevzeti vodilno vlogo pri ustvarjanju nizkoogljičnega svetovnega gospodarstva, ki je nujno za potrebno znižanje emisij; spodbuja države članice, naj prevzamejo vodilno vlogo pri zmanjševanju emisij;

69.

ugotavlja, da sta soočanje s podnebnimi spremembami in doseganje ključnih razvojnih ciljev cilja, ki se vzajemno podpirata; poudarja, da so potrebna bolj sistematična prizadevanja za uskladitev ekosistemskega prilagajanja podnebnim spremembam in njihove ublažitve ter ukrepov za zmanjševanje tveganja nesreč, in zato poziva k celostnemu pristopu, ki bo v vse razvojne programe in projekte vključil okoljsko razsežnost, na primer z izboljšanjem predpisov v zvezi s pretovarjanjem odpadkov in nezakonito sečnjo;

70.

poziva Komisijo, naj oceni učinek preseljevanja zaradi podnebnih sprememb, pojava, zaradi katerega bo po nekaterih ocenah do leta 2050 domove zapustilo 200 milijonov ljudi, saj se bodo postopno slabšale razmere v njihovi deželi, ter poudarja, da mora EU prek svoje razvojne politike prispevati k zagotavljanju pomoči in zmanjševanju števila beguncev z naložbami v tehnologijo, človeške vire in s finančno pomočjo;

71.

ponavlja svoje stališče, da vključevanje podnebnih sprememb ne more nadomestiti zagotavljanja novih in dodatnih sredstev za prizadevanja v zvezi z blažitvijo podnebnih sprememb in potrebami prilagajanja držav v razvoju, k čemur so se zavezale EU in druge donatorice; poudarja, da je treba pri tem ubrati lokalni in/ali regionalni pristop za obravnavanje posebnih težav na teh območjih, ter opozarja, da se finančnih sredstev za soočanje s podnebnimi spremembami – pa tudi za javne dobrine na splošno – ne sme zagotavljati z uradno razvojno pomočjo ampak so zato poleg sredstev v višini 0,7 % BDP, ki so jih države članice obljubile za uradno razvojno pomoč, potrebna nova sredstva;

72.

poudarja, kako pomembno je spodbujati trajnostni razvoj mest v okviru mednarodne agende ter ga uresničevati na lokalni, regionalni in nacionalni ravni, kar bi bilo koristno za kakovost življenja vseh ljudi na svetu, zlasti pa v državah v razvoju;

73.

ugotavlja, da je mogoče trajnostni razvoj doseči le s pospešeno gradnjo zmogljivosti in izboljšanjem osnovne infrastrukture v državah prejemnicah;

74.

zahteva, da se v strateške dokumente držav in regij vključi člen 8(j) Konvencije o biološki raznovrstnosti, ki je steber trajnostnega razvoja, ter da se ga izvaja;

75.

ugotavlja, da je krčenje gozdov in uvoz netrajnostno posekanega lesa na trg EU prispevalo k naravnim nesrečam in k ranljivosti revnih držav; zato poziva Evropsko komisijo in Svet, naj v svojo novo strategijo razvojne politike vključita popolno prepoved prometa z nezakonito posekanim lesom v EU;

76.

ponavlja svoje stališče, da mora biti razvojna pomoč EU osredotočena na zagotavljanje zanesljive preskrbe s hrano v državah v razvoju ter v spodbujanje trajnostne, lokalne in ekološke kmetijske proizvodnje majhnega obsega; poudarja, da je treba zlasti malim kmetom zagotoviti dostop do proizvodnih sredstev (zemlje, zavarovanih dokumentov o lastništvu zemlje, semen, usposabljanja, posojil, svetovanja), možnosti za predelavo in trženje ter lokalnih in tujih trgov;

77.

poziva, da bi bilo treba v skladu s poročilom o mednarodni oceni agronomske znanosti in tehnologije za razvoj (IAASTD) podpreti prehod na organsko in ekološko trajnostno kmetovanje, ki upošteva izkušnje kmetovanja malega obsega ter omogoča učinkovita sredstva za prilagajanje podnebnim spremembam;

78.

poudarja, da je treba ženske v kmetijstvu posebej podpreti, saj raziskave kažejo, da bi se lahko z odpravo razlik med spoloma v kmetijstvu povečala kmetijska proizvodnja v državah v razvoju za 2,5 do 4 % ter da ženske večji delež prihodkov namenijo za prehrano, zdravje, oblačila in izobraževanje svojih otrok; poziva, da je treba odpraviti vse oblike diskriminacije žensk in v okviru kmetijskih politik in programov upoštevati enakost spolov; poudarja, da je treba v okviru trajnostnega razvoja za razvoj kmetijstva in zanesljivost preskrbe s hrano ženske obravnavati kot enakovredne partnerice;

79.

vztraja, da mora EU obravnavati tudi temeljne vzroke za negotovost v preskrbi s hrano, med katere spadajo pomanjkanje odgovornosti pri zagotavljanju pravice do hrane, špekulacije pri cenah hrane in prilaščanje zemljišč; znova poudarja, da je treba pri reformi skupne kmetijske politike upoštevati tudi s Pogodbo določeno krepitev usklajenosti politik za razvoj, pošteno konkurenco, spodbujanje zmožnosti držav v razvoju in njihove proizvodne dejavnosti; poziva k ukrepom za odpravljanje prilaščanja zmelje ter netrajnostne rabe zemlje in vode ter za zavarovanje lastninskih pravic malih in lokalnih kmetov ter njihovega dostopa do kmetijskih zemljišč ter za odpravljanje semenarskih monopolov in odvisnosti od specializiranih pesticidov;

80.

ugotavlja, da bo treba do leta 2050 povečati kmetijsko proizvodnjo za 70 %, pri tem pa uporabiti manj zemlje, vode in pesticidov, če bomo želeli nahraniti svetovno prebivalstvo, ki bo takrat preseglo devet milijard; ugotavlja, da je zanesljiva preskrba s hrano v svetu izredno pereče vprašanje za EU ter poziva k takojšnjemu in skladnemu ukrepanju, da se zagotovi zanesljiva preskrba s hrano za državljane EU in na svetovni ravni;

81.

poudarja, da reševanje vprašanja preskrbe s hrano pomeni izvajanje številnih ukrepov v različnih sektorjih, na primer upravljanje lokalnih naravnih virov, okrepitev pridelave in proizvodnje, usposabljanje, strukturiranje strokovnih organizacij, uvedba varnostnih mehanizmov za najranljivejše, izobraževanje o prehranjevanju, pa tudi diverzifikacija delovnih mest na podeželju v drugih sektorjih, ne le v kmetijstvu, da bi povečali prihodke podeželskih družin, ki so najbolj izpostavljene lakoti;

82.

poudarja, da je treba v državah v razvoju uvesti boljše metode kmetijske pridelave, tudi nizkocenovne tehnologije, zagotoviti raziskave v kmetijstvu in izboljšati razmerje med produktivnostjo in učinkovitostjo, da bi okrepili trajnost;

83.

poziva EU in države v razvoju, naj spodbujajo lastništvo zemlje kot orodje za zmanjševanje revščine, in sicer z okrepitvijo lastninskih pravic ter omogočanjem dostopa do posojil za kmete, mala podjetja in lokalne skupnosti;

84.

je zelo zaskrbljen, ker tuji vlagatelji ob podpori vlad kupujejo kmetijska zemljišča, zlasti v Afriki, kar bi lahko spodkopalo lokalno zanesljivost preskrbe s hrano in povzročilo nepredvidene in daljnosežne družbene nemire, če to vprašanje ne bo ustrezno obravnavano;

85.

poudarja, da bi morali s pomočjo partnerskih sporazumov EU o ribištvu okrepiti ribiško politiko v partnerskih državah ter okrepiti njihovo zmogljivost, da zagotovijo trajnostno ribištvo v lastnih vodah ter lokalno zaposlenost v tem sektorju;

86.

poudarja, da bi moral biti ključni vidik razvojne politike ustrezna zaščita pred nesrečami in boleznimi, povezanimi z vodo, ter stroškovno sprejemljiv dostop do zadostnih količin vode ustrezne kakovosti, ki ne bi ogrožal trajnosti ključnih ekosistemov, da bi zadostili osnovnim prehranskim, energetskim in drugim potrebam, ki so nujne za zdravo in storilno življenje;

87.

poziva k vzpostavitvi elektronske podatkovne baze za zagotavljanje informacij o uradni razvojni pomoči, da bi povečali preglednost razvojnih ciljev, ki jih delno ali v celoti financirajo EU ali države članice, in njihovo sprejemanje v javnosti; meni, da bi morala ta podatkovna baza uporabnikom omogočati sledenje vsem projektom in programom evropskih donatorjev, in če je to ustrezno, agencij Združenih narodov v vseh državah prejemnicah ter zagotavljati informacije o tem, kdo jih financira in katera organizacija jih izvaja; meni, da bi morala biti uporabnikom prijazna in vsem dostopna na spletu ter da bi morala vsebovati funkcijo, ki bi olajšala iskanje posameznih informacij z določenimi iskalnimi merili (donator, sektor Odbora za razvojno pomoč, kraj, status projekta, vrsta financiranja in razvojni cilji tisočletja), ter da bi morala prikazati tabele in zemljevide, ki bi omogočali analizo; ugotavlja, da je takšna podatkovna baza nujna tudi za krepitev sodelovanja in usklajevanja med donatorji ter sodelovanja z državami prejemnicami;

88.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.