15.2.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 48/150

1.1

Odbor bi želel, da sporočilo s tako vsebino ne bi bilo potrebno in da bi bila namesto tega uresničena politična obljuba iz leta 2001, da bo do leta 2010 ustavljeno izgubljanje biotske raznovrstnosti in poskrbljeno za obnovo izgubljenih habitatov. Toda ta cilj ni bil dosežen.

1.2

EESO vidi dve veliki pomanjkljivosti. Prvič, ohranjanje biotske raznovrstnosti doslej ni bilo v središču političnega delovanja, drugič pa Odbor ugotavlja, da ima družba sicer pozitiven odnos do ohranjanja narave, hkrati pa tudi izredno pomanjkljivo znanje o ekoloških soodvisnosti. Obe pomanjkljivosti sta med seboj povezani. Z novo vizijo biotske raznovrstnosti se je treba lotiti njunega odpravljanja.

1.3

Pri tem je treba preveriti, ali ljudje razumejo izrazoslovje, ki ga uporabljajo tako strokovni krogi kot ustrezna združenja. Biotska raznovrstnost, biološke vrste ali ekosistemske storitve so pojmi, ki jih le redki takoj razumejo in se z njimi ukvarjajo.

1.4

EESO podpira ambiciozne cilje, ki sta jih oblikovala tudi Svet ministrov za okolje in Evropski svet, toda opozarja, da so v bistvu že bili opredeljeni v dosedanji strategiji, vendar niso bili doseženi. Da bi bili tokrat uspešni, je treba okrepiti prizadevanja in vnaprej ugotoviti, kakšna finančna sredstva in politične spremembe so za to potrebne (1).

1.5

Zato zahteva, da Komisija in Evropski svet, namesto da stare cilje le opremita z novimi podatki, končno pripravita zavezujočo, časovno jasno začrtano vizijo z vmesnimi cilji in zadostnimi finančnimi sredstvi za vse službe Komisije ter pripravita navodila, kaj se mora spremeniti na ravni držav članic.

1.6

Ohranjanje biotske raznovrstnosti ni edina naloga na področju okoljske politike. Dolgoročno gledano je namreč tudi gospodarsko vprašanje, zato bi se morali tej temi končno posvetiti tudi ministri za gospodarstvo in finance.

1.7

Spričo zastrašujočega pomanjkanja znanja v naši družbi o ekoloških soodvisnostih so potrebni ukrepi za spodbujanje politike izobraževanja o naravnem okolju.

1.8

Reforma proračuna in nova usmeritev skupne kmetijske in ribiške politike, strukturnih skladov ter drugih zadevnih političnih področij bodo primerna preizkušnja resnosti politike EU na področju zaščite biotske raznovrstnosti.

1.9

Dosedanja vsebina nove strategije EU 2020 ne ustreza izzivom ohranjanja biotske raznovrstnosti. Vizija biotske raznovrstnosti mora zapolniti te pomanjkljivosti in pozneje postati sestavni del te strategije.

1.10

EESO na ravni EU vidi kot posebej pomembna naslednja področja:

1.11

Treba je najti načine, kako kmetijstvo in ohranjanje vrst spet bolje povezati med seboj. V nekaterih državah članicah obstajajo pozitivni pristopi, ki jih je treba oceniti in intenzivno razširiti. Kmete je treba spodbuditi, da bodo ponujali ustrezne storitve.

1.12

EESO od EU pričakuje, da se bo skrbno pripravila na 10. konferenco podpisnic Konvencije o biotski raznovrstnosti in da bo pomembno prispevala k novemu strateškemu načrtu za zaščito biotske raznovrstnosti po letu 2010.

2.1

Sporočilo Komisije je bilo treba v tej obliki napisati, ker EU ni dosegla enega osrednjih okoljskih ciljev zadnjega desetletja: leta 2001 je Evropski svet – v okviru strategije trajnostnega razvoja – v Göteborgu oblikoval cilj ustavitve izgubljanja biotske raznovrstnosti v EU do leta 2010 in hkrati poskrbeti za obnovo izgubljenih habitatov. Toda kljub leta 2006 sprejetemu Akcijskemu načrtu EU za biotsko raznovrstnost in kljub nespornim uspehom pri uveljavitvi mreže NATURA 2000 ta cilj ni bil dosežen.

2.2

Sporočilo Komisije, ki ga v tem dokumentu ocenjujemo, je razumeti kot prvi korak k uresničitvi tega cilja. Sporočilo navaja možnosti za razvoj vizije in ciljev v času po letu 2010.

2.3

Argumenti za varstvo biotske raznovrstnosti so izčrpno navedeni, poudarjeni in priznani. Posebej so obravnavani gospodarski stroški in izgube, do katerih bo po vsem svetu prišlo zaradi izgube biotske raznovrstnosti – in posledično ekosistemskih storitev: študija o ekonomiji ekosistemov in biotski raznovrstnosti (The Economics of Ecosystems and Biodiversity, TEEB) jih ocenjuje na približno 50 milijard EUR na leto, skupno zmanjšanje blaginje pa bi leta 2050 utegnilo doseči 7 % BNP (!).

2.4

Komisija pojasnjuje, da je varstvo biotske raznovrstnosti, tako kot varstvo podnebja, dolgotrajna naloga. Zato mora biti vizija biotske raznovrstnosti, ki se pripravlja, dolgoročno zasnovana (časovni okvir: 2050), pri čemer bi si morala EU za leto 2020 – vzporedno z mednarodno ravnjo – zastaviti lasten (vmesni) cilj.

2.5

Za cilj 2020 so odgovornim politikom ponujene štiri možnosti z različnimi stopnjami ambicioznosti:

—   1. možnost: do leta 2020 občutno zmanjšati stopnjo izgube biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev v EU;

—   2. možnost: do leta 2020 zaustaviti izgubo biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev v EU;

—   3. možnost: do leta 2020 zaustaviti izgubo biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev v EU in jih, kolikor je mogoče, obnoviti;

—   4. možnost: do leta 2020 zaustaviti izgubo biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev v EU, jih, kolikor je mogoče, obnoviti in povečati prizadevanja EU za zaustavitev svetovne izgube biotske raznovrstnosti.

3.1

Ocena dosedanje politike EU do biotske raznovrstnosti EU prinaša streznitev.

3.2

Pred približno 10 leti je bilo obljubljeno, da bo v desetih letih ustavljeno izgubljanje biotske raznovrstnosti in poskrbljeno za obnovo habitatov in naravnih sistemov.

3.3

Skoraj vsako leto so službe Komisije, komisarji ali Evropska agencija za okolje opozarjali, da je treba za dosego zastavljenega cilja dosedanje ukrepe dopolniti z dodatnimi prizadevanji. Toda teh prizadevanj ni bilo.

3.4

Lani je bilo priznano, da zastavljeni cilj ni bil dosežen. EESO ni bil presenečen. V različnih mnenjih je opozoril, da uvedeni politični ukrepi nikakor ne zadostujejo (2).

3.5

Razlog, da EU svojih ciljev na področju biotske raznovrstnosti ni dosegla, ni v tem, da ne bi vedeli, kaj bi bilo treba narediti ali da civilna družba ne bi bila pripravljena narediti potrebnih korakov. V bistvu je razlog ta, da politika kratkoročnim gospodarskim interesom daje prednost pred dolgoročnimi učinki ekosistemskih storitev. Da naš gospodarski sistem ni trajnosten, temveč temelji na prekomernem izkoriščanju naravnih virov, se kaže tudi v biotski raznovrstnosti.

3.6

EESO zato pozdravlja dejstvo, da Komisija omenja študijo o ekonomiji ekosistemov in biotski raznovrstnosti (TEEB) in tako daje pomembne argumente za gospodarski pomen biotske raznovrstnosti Toda Odbor svari pred tem, da bi se težišče prestavilo na ocenjevanje vrednosti biotske raznovrstnosti. Kajti

3.7

EESO je poleg tega zaskrbljen, da lahko študijo o ekonomiji ekosistemov in biotski raznovrstnosti (TEEB) doleti enaka usoda kot Sternovo poročilo o varstvu podnebja, katerega svarila pred dolgotrajnimi gospodarskimi posledicami podnebnih sprememb so se prav tako razblinila v političnih krogih. Jasno je, da se doslej tudi ministri za finance in gospodarstvo še niso niti začeli ukvarjati s študijo TEEB.

3.8

EESO meni, da v teh okoliščinah ne more biti pomembno, da se ponovno uporabijo stari cilji iz leta 2001, torej da bi se takrat zastavljeni cilj 2010 sedaj prestavil na leto 2020 in začrtale nove vizije za leto 2050, čeprav so dolgoročne vizije zelo pomembne. Veliko bolj pomembno je oceniti dosedanje politike in instrumente ter končno pripraviti in uresničiti boljše in terensko učinkovitejše ukrepe. Nova strategija biotske raznovrstnosti 2020 mora zato vsebovati ne le konkretne, količinske in vmesne cilje, temveč prav posebej tudi konkreten in zavezujoč načrt izvajanja ter opredeliti jasne odgovornosti. Poskrbeti je treba tudi za zadostna finančna sredstva.

4.1

EESO razume sporočilo Komisije v smislu, da bi bilo treba odpreti novo razpravo med odgovornimi politiki EU, ki bi se morala zaključiti z jasnim opozorilom družbi in jasnim delovnim nalogom pristojnim službam. Odbor se s tem pristopom strinja.

4.2

Pozdravlja resolucijo Sveta ministrov EU za okolje z dne 15. marca 2010, ki v bistvu podpira 4. možnost. Toda svari pred tem, da bi – kot že leta 2001 – prešli k načrtovanju novih dejavnosti brez prave analize dosedanjih rezultatov. Kajti tako tudi temu novemu cilju grozi enaka usoda kot leta 2001.

4.3

Odbor meni, da ni dovolj, da se s to tematiko ukvarja „zgolj“ Svet za okolje, in zahteva zaprosilo v drugih pristojnih sestavah Sveta. V sporočilu Komisije je zelo jasno izraženo, da poleg ekološke in etične razsežnosti obstaja tudi gospodarska razsežnost izgubljanja biotske raznovrstnosti. Zato EESO pričakuje, da se bodo s to problematiko ukvarjali predvsem tudi gospodarski in finančni ministri, da se bo izračunalo, kakšna finančna sredstva bo v prihodnjih letih treba predvideti v proračunskih načrtih in ugotovilo, katere druge spremembe v gospodarstvu in politiki so potrebne v zvezi s tem.

4.4

Odbor je še posebej razočaran nad tem, da se Evropski svet za razliko od leta 2001 ne odziva resno. V novi strategiji EU 2020, ki ima za cilj „zeleno Evropo“, pojmi „biotska raznovrstnost“, „habitati“, „varstvo narave“ ali „varstvo vrst“ ter „varstvo raznolikosti genetskih virov“ niso navedeni niti enkrat samkrat. „Raznolikost vrst“ je navedena le dvakrat in to le v okviru širše teme „učinkovitost virov“. Tudi v sklepih Evropskega sveta iz marca 2010 tej osrednji temi ni posvečena niti ena točka. Potrjen je bil le sklep Sveta za okolje z dne 15. marca v okviru vprašanj v zvezi s podnebno politiko.

4.5

Jasno je, da pomen ohranjanja biotske raznovrstnosti ni v središču političnega razmišljanja in delovanja. S tem se evropski javnosti pošilja usoden in nesprejemljiv signal, pri tem pa v javnosti sami v veliki meri primanjkuje znanja in dejanj.

4.6

Nova vizija biotske raznovrstnosti mora jasneje opredeliti pristojnosti, npr. razmerje med EU, državami članicami, regijami in občinami, med podjetji, združenji in družbo, pa tudi znotraj samih služb Komisije.

4.7

EESO se strinja z oceno Komisije, da je biotska raznovrstnost naloga, ki se prepleta z mnogimi političnimi področji. Prav zato mora biti nova strategija do biotske raznovrstnosti 1) vključena v strategijo EU 2020 in 2) o njej morajo razpravljati vse službe Komisije, jo resno obravnavati in jo pozorno spremljati, npr. tudi na področju kmetijstva, energije in prometa itd. S sprejetjem strategije EU 2020 vključno z vizijo biotske raznovrstnosti se morajo vse službe Komisije zavezati, da bodo sodelovale pri izvajanju. K temu sodi tudi sodelovanje pri proučevanju, ali so njeni programi podpore in uredbe skladni z varstvom narave, ter jih ustrezno prilagoditi.

4.8

EESO zato pričakuje, da bo Komisija jeseni 2010 objavila podroben seznam, iz katerega bo razvidno, na katerih političnih področjih konkretno obstajajo pomanjkljivosti pri vključevanju ciljev biotske raznovrstnosti, ki so v sporočilu omenjene le zelo bežno. Pri tem je treba ugotoviti, zakaj strategija do biotske raznovrstnosti iz leta 2006, ki vendarle vsebuje približno 160 različnih ukrepov, ni bila dovolj za uspešnost na tem področju.

4.9

Nova vizija biotske raznovrstnosti, ki jo je treba razviti, mora prikazati, s katerimi instrumenti in političnimi spremembami se nameravajo preprečiti ugotovljene pomanjkljivosti.

4.10

Prihodnja proračunska reforma in nova usmeritev kmetijske in ribiške politike ter strukturnih skladov kot osrednja politična področja EU v določeni meri predstavljajo preizkušnjo politike EU do biotske raznovrstnosti, in sicer tako glede že leta zahtevane vključitve v druga politična področja kot glede potrebnih finančnih sredstev (izdatki EU za ohranjanje biotske raznovrstnosti znašajo 0,1 % proračuna, po drugi strani pa obstajajo številni izdatki, ki imajo negativne posledice za biotsko raznovrstnost).

4.11

V tem smislu EESO opozarja na odločilno vlogo v kmetijstvu pri ohranjanju biotske raznovrstnosti. Velik del raznolikosti vrst je nastal v okviru tradicionalnih, kmetijskih oblik gospodarjenja, ki pa danes – večinoma iz gospodarskih razlogov – nimajo več osnove.

4.12

Zato je treba najti načine, kako kmetijstvo in ohranjanje vrst spet bolje povezati med seboj. V nekaterih državah članicah obstajajo pozitivni pristopi, ki jih je treba oceniti in intenzivno razširiti. Kmete je treba spodbuditi, da bodo ponujali ustrezne storitve (3).

4.13

Zaščita morske biotske raznovrstnosti je posebnega pomena. Ozaveščenost o vprašanjih, povezanih z morsko ekologijo, je slaba v večini držav članic EU, pritiski na vlade in ustanove, pristojne za zaščito morskega okolja, pa so razmeroma šibki. Učinkovitost sedanjih sistemov za zaščito morskih virov je treba pregledati, hkrati pa si je treba prizadevati, da tovrstna zaščita pridobi večji pomen v izobraževalnih programih in upravljanju gospodarstva.

4.14

EESO od EU pričakuje, da se bo skrbno pripravila na 10. konferenco podpisnic Konvencije o biotski raznovrstnosti, in da bo pomembno prispevala k novemu strateškemu načrtu za zaščito biotske raznovrstnosti po letu 2010.

5.1

Obstoječi zakoni, predpisi in ukrepi očitno niso dovolj za zagotovitev biotske raznovrstnosti ali drugače povedano: biotska raznovrstnost se ne izgublja zaradi stalnih kršitev sedanjih zakonov, temveč – v veliki meri – v okviru njihovega izvajanja. Naravovarstveno delovanje se pogosto izkaže kot gospodarska konkurenčna pomanjkljivost. Po drugi strani se o gospodarskem pomenu biotske raznovrstnosti v strokovnih krogih sicer vse bolj razpravlja, vendar njen pomen še ni zares sprejet oziroma priznan. EESO pričakuje, da bosta Komisija in Svet posebej proučila te okoliščine in pripravila zasnovo, kako se tega lotiti. Internalizacija zunanjih stroškov, ki se velikokrat zahteva, vendar redko uresničuje, bi lahko bila v pomoč.

5.2

Zlasti v SKP mora ohranjanje biotske raznovrstnosti imeti večjo vlogo. S kmetijsko reformo po letu 2013 morajo merila za ohranjanje biotske raznovrstnosti postati bistveni sestavni del SKP, da bi lahko rešili sedanje navzkrižje med gospodarsko proizvodnjo in ohranjanjem narave.

5.3

Zamisel o „zeleni infrastrukturi“, ki je omenjena v sporočilu Komisije, bi bilo treba pospešeno nadalje razvijati. Za dosego ciljev biotske raznovrstnosti ni potreben le sistem posameznih zaščitenih območij, kot se trenutno postavlja v okviru mreže NATURA 2000, temveč tudi evropski linearno povezan sistem biotopov ali povedano z evropskimi besedami: vseevropsko omrežje narave. Vključuje lahko:

5.4

Takšno omrežje narave TEN bi služilo povezovanju območij Nature 2000 in izvajanju direktive o vodah in bi deloma predstavljalo tudi odziv na podnebne spremembe. Kopenske živalske vrste bi tako imele možnost, da se s selitvami odzivajo na podnebne spremembe. Vsaj tako pomembno pa je, da takšno omrežje omogoči izmenjavo doslej izoliranih populacij določene vrste, kar je bistveno za zagotovitev njenega preživetja.

5.5

Za zaščito in nadaljnji razvoj območij Nature 2000, dosedanjemu jedru politike EU do biotske raznovrstnosti, mora EU končno zagotoviti zadostno možnost podpore za razvoj in varstvo teh območij.

5.6

Res je, da Komisija opozarja na različno porazdelitev biotske raznovrstnosti. Obstajajo regije, v katerih je biotska raznovrstnost še velika, in druge, v katerih je prav človek s svojimi posegi v veliki meri zmanjšal raznolikost. Iz tega pa ne smemo napačno sklepati: politični ukrepi, vključno s finančnimi tokovi, ne smejo biti usmerjeni le na središča biotske raznovrstnosti. Tudi in prav v regijah z manjšo biotsko raznovrstnostjo je potrebna široka paleta političnih instrumentov, da bi ohranili ekosistemske storitve oz. jih znova uvedli. Po drugi strani pa države članice, ki imajo visoko stopnjo zaščite oz. potenciala, ne smejo biti „kaznovane“, temveč jih je treba nagraditi.

5.7

Za ohranjanje biotske raznovrstnosti ni dovolj le celovit pristop. Nova vizija biotske raznovrstnosti EU bi morala poudariti pozitivno povezavo med varstvom podnebja in vrst in zato izboljšati zlasti ohranjanje in razvoj barij, mokrišč in travnatih površin ter trajnostnih gozdnih ekosistemov. Politika uporabe biomase za energetske namene tega pristopa ne sme ovirati. Da bi to preprečili, je treba uvesti merila trajnosti, ki jih je treba uporabiti tudi na drugih področjih (npr. pri krmi).

5.8

EESO znova poudarja, kako pomembno bo zbuditi pristno zavest o problemu ohranjanja biotske raznovrstnosti v družbi in gospodarstvu. Kljub vsem obstoječim programom in dejavnostim okoljskih združenj smo še precej oddaljeni od tega cilja.

5.9

Pod vprašaj je treba postaviti že samo izrazoslovje, ki se uporablja v strokovnih krogih: kaj si navadni državljan predstavlja pod „biotsko raznovrstnostjo“, ali razume pojme „biološke vrste“ ali „ekosistemske storitve“? Mnoge ankete kažejo zastrašujoče neznanje o ekoloških soodvisnostih. Tudi iz tega je jasno, da ohranjanje narave ni le naloga ministrov za okolje, potrebna je tudi politika izobraževanja, ki bo posredovala potrebno osnovno znanje.