23.12.2009

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/22

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o različnih oblikah podjetij (mnenje na lastno pobudo)

2009/C 318/05

Poročevalec: g. CABRA DE LUNA

Soporočevalka: ga. ZVOLSKÁ

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 10. julija 2008 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 9. septembra 2009. Poročevalec je bil g. CABRA DE LUNA, soporočevalka pa ga. ZVOLSKÁ.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 456. plenarnem zasedanju 30. septembra in 1. oktobra 2009 (seja z dne 1. oktobra) s 113 glasovi za in 4 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   Namen tega mnenja je predstaviti različne oblike podjetij, ki so prisotne v Evropski uniji. Zaščita in ohranjanje te raznolikosti sta izjemnega pomena za dokončno oblikovanje enotnega trga in ohranitev evropskega socialnega modela pa tudi za doseganje ciljev lizbonske strategije na področju zaposlovanja, konkurenčnosti in socialne kohezije.

1.2   Mnenje se osredotoča na potrebo po oblikovanju pravnega okvira za podjetja ter na politiko konkurence, ki bosta na skladen način spodbujala raznolikost in pluralnost oblik podjetij kot eno glavnih prednosti EU, in sicer tako, da bosta ob upoštevanju značilnosti posamezne oblike zagotovila enotne pogoje delovanja vseh različnih oblik podjetij.

1.3   Pluralizem in raznolikost posameznih oblik podjetij sta priznana v Pogodbi z različnimi pravnimi statuti, ki so bili že sprejeti ali se o njih trenutno še razpravlja, potrjena pa sta tudi v praksi.

1.4   Ta raznolikost prispeva k blaginji EU in je ključnega pomena za Evropo, katere vodilo je „Združeni v različnosti“. Vse oblike podjetij odražajo vidik evropske zgodovine, vsaka posamezna oblika pa predstavlja naš kolektivni spomin in naše kulture. To raznolikost je vredno ohraniti.

1.5   Raznolikost, ki temelji na ohranjanju in razvoju konkurenčnosti podjetij, je tudi ključna podlaga za doseganje ciljev lizbonske strategije na področju gospodarske rasti, zaposlovanja, trajnostnega razvoja in socialne kohezije.

1.6   Cilj zakonodaje o konkurenci ne sme biti poenotenje, temveč zagotavljanje uravnoteženega pravnega okvira, ki ga je mogoče uporabiti za različne oblike podjetij, ki morajo biti sposobne izvajati dejavnosti tako, da ohranijo lastne cilje in delovne metode.

1.7   Odbor poziva Komisijo, naj začne z dejavnostmi za potrditev ločenih evropskih statutov za združenja in vzajemne družbe. EESO pozdravlja priprave v zvezi z evropskim statutom za fundacije ter upa, da bo statut na tem področju kmalu sprejet. Pozdravlja tudi poenostavitev uredbe o evropski zadrugi, saj njena zapletenost upočasnjuje razvoj te pravne oblike.

1.8   Službe in mreže, ki zagotavljajo podporo in informacije, pravno svetovanje, pomoč pri trženju in druge storitve, bi prav tako morale zajemati celo vrsto različnih oblik podjetij.

1.9   EESO poziva Komisijo, naj na področju računovodstva spoštuje identiteto zadrug in naj osnovni kapital njihovih članov obravnava kot delniški kapital zadrug in ne kot dolg, pod pogojem, da član ob prekinitvi svojega članstva v zadrugi ne postane upnik.

1.10   Ekonomski statistični podatki o zadrugah, vzajemnih družbah, združenjih, fundacijah in podobnih podjetjih so zelo omejeni in heterogeni, kar otežuje njihovo analizo ter oceno njihovega prispevka k najpomembnejšim makroekonomskim ciljem.

1.10.1

EESO zato poziva Komisijo in države članice, naj spodbudijo pripravo registrov statističnih podatkov za zgoraj navedene oblike podjetij. Pri tem je zlasti pomembna priprava satelitskih računov v skladu z usklajenimi merili Evropskega sistema računov iz leta 1995, ki so podrobneje navedena v Priročniku za izdelavo satelitskih računov podjetij v socialni ekonomiji: zadruge in vzajemne družbe  (1) in Poročilu EESO o socialnem gospodarstvu v Evropski uniji  (2).

1.11   EESO poziva Komisijo, naj spodbudi države članice k preučitvi možnosti uporabe izravnalnih ukrepov za podjetja na podlagi njihove dokazane družbene vrednosti ali prispevka k regionalnemu razvoju (3).

1.12   EESO poziva Komisijo, naj poleg ustanovitve centra za spremljanje različnih oblik podjetij, ki so ključni sestavni del evropske konkurenčnosti, nadaljuje z razvojem nujnih, že obstoječih temeljnih instrumentov, katerih naloga bo preprečevati diskriminacijo podjetij z vidika katere koli politike, ki nanje vpliva, ter usklajevati delo različnih služb Komisije o tem vprašanju.

1.13   EESO nazadnje poziva vse organizacije, ki so najbolj reprezentativne za različne oblike podjetij, da se v primerih, kadar lahko dokažejo svojo reprezentativnost, vključijo v socialni dialog.

2.   Različne oblike podjetij in notranji trg v Evropski uniji

2.1   Različne oblike podjetij v Evropski uniji so posledica našega zapletenega in raznolikega zgodovinskega razvoja. Vsaka oblika odraža posamezne zgodovinske, družbene in gospodarske razmere, ki se med evropskimi državami pogosto razlikujejo. Poleg tega se morajo podjetja razvijati in nenehno prilagajati spreminjajočim se družbam in tržnim gibanjem, med drugim tudi s spremembo svoje pravne oblike. Zato sta pluralnost in raznolikost posameznih oblik podjetij dragocen vidik dediščine Evropske unije in ključni za doseganje ciljev lizbonske strategije na področju gospodarske rasti, zaposlovanja, trajnostnega razvoja in socialne kohezije na podlagi ohranjanja in razvoja konkurenčnosti podjetij. Zaščita in ohranjanje te raznolikosti sta izjemnega pomena za zagotavljanje konkurenčnih trgov, gospodarske učinkovitosti, konkurenčnosti gospodarskih subjektov ter za ohranitev socialne kohezije EU.

2.2   Evropske institucije so to priznale v določbah členov 48, 81 in 82 Pogodbe ter v členu 3.3 Lizbonske pogodbe (4), v skladu s katerim mora biti eden od ciljev Unije oblikovanje socialno tržnega gospodarstva, ki temelji na ravnovesju med pravili trga ter socialnim varstvom posameznikov kot delavcev in državljanov.

2.3   Različne oblike podjetij je mogoče opredeliti na podlagi različnih meril, kot so velikost, pravna struktura, načini dostopa do financiranja, cilji, finančne in politične pravice, ki veljajo za njihov kapital (razdelitev dobička in dividend, pravice glasovanja), ali sestava kapitala, javnega ali zasebnega, imenovanje vodilnih delavcev, njihov pomen za gospodarstvo (evropsko, nacionalno in lokalno), delovna mesta, možnost stečaja itd. Vse to ustvarja shemo raznolikosti, ki je v poenostavljeni obliki predstavljena v naslednji tabeli:

RAZLIČNE OBLIKE PODJETIJ V EVROPSKI UNIJI

VELIKOST	Multinacionalno podjetje	Veliko podjetje	Malo in srednje veliko podjetje
Javno podjetje (v lasti javnega sektorja)	X	X	X
Podjetje, ki kotira na borzi	X	X	X
Podjetje, ki ne kotira na borzi		X	X
Družinsko podjetje		X	X
Osebna družba	X	X	X
Zadruga	X	X (5)	X (5)
Vzajemna družba		X (5)	X (5)
Fundacija		X (5)	X (5)
Združenje		X (5)	X (5)
Druge nepridobitne oblike podjetij v državah članicah		X (5)	X (5)

V skladu s sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti (6) se lahko fundacije, združenja in druge nepridobitne organizacije obravnavajo kot „gospodarski subjekti“, če izvajajo „gospodarske dejavnosti“ v smislu členov 43 in 49 Pogodbe ES, in so zato vključene v to razvrščanje.

2.4   Čeprav je splošni namen vsake oblike podjetja ustvarjanje vrednosti in doseganje čim boljših rezultatov, se lahko merila ali pojmi za merjenje vrednosti in rezultatov razlikujejo glede na vrsto podjetja in cilje, ki jih skušajo doseči osebe, ki izvajajo nadzor nad podjetjem ali imajo koristi od njegove dejavnosti. V nekaterih primerih je doseganje čim boljših rezultatov povezano z doseganjem čim večjega donosa na kapital, ki so ga vložili delničarji; v drugih primerih ustvarjanje vrednosti in optimiziranje rezultatov pomeni doseganje čim višje kakovosti storitev za člane ali širšo javnost (npr. pri zadrugah, dejavnih na področju usposabljanja, katerih lastniki so družine; pri združenjih za vzajemno pomoč ali obveznostih javnih služb).

2.4.1

Nekatera velika podjetja so lahko tudi brez delničarjev in lahko svoje dobičke namenijo za ponovne naložbe ali doseganje socialnih ciljev splošnega interesa, kot to velja za hranilnice v nekaterih evropskih državah (7).

2.4.2

Poleg tega se v številnih lokalnih, mikro ter malih in srednje velikih podjetjih ustvarjanje vrednosti ne odraža samo v doseganju finančnega dobička, temveč tudi v socialnih namenih, kot so delovni pogoji, samoupravljanje itd.

2.5   Sledi podrobnejši opis različnih oblik podjetij glede na njihovo velikost ter tip lastništva.

2.6   Multinacionalna in velika podjetja, ki zaradi svoje velikosti običajno kotirajo na borzi, se krepijo na področju produktivnosti in konkurenčnosti gospodarskih sistemov, kadar pa beležijo dobre rezultate, lahko prispevajo tudi k visokim stopnjam zaposlenosti (8).

2.7   Konkurenčne prednosti podjetij vedno bolj temeljijo na konkurenčnih strategijah, pri katerih so raziskave, razvoj in tehnološke inovacije (R&R&TI) osrednjega pomena. Multinacionalna in velika podjetja imajo vodilno vlogo pri R&R&TI, ki jih v EU izvaja zasebni sektor gospodarstva, čeprav v vodilnih sektorjih svetovnega gospodarstva multinacionalna ali velika podjetja najverjetneje še vedno niso dovolj zastopana. Poleg pomembne vloge, ki jo imajo multinacionalna in velika podjetja za gospodarstvo in zaposlovanje, je treba opozoriti, da je vsako od teh podjetij pogosto v središču velikih, svetovnih proizvodnih mrež, ki jih sestavljajo bodisi MSP s tesnimi medsebojnimi povezavami (velika podjetja znotraj mreže) ali neodvisna podjetja (modularne proizvodne mreže). Prav evropske države z največjim deležem multinacionalnih in velikih podjetij so prve, ki beležijo upočasnitev upada proizvodnje in izgube delovnih mest, ki sta posledica trenutne gospodarske krize.

2.8   Ker so ta podjetja v zadnjih desetletjih številne faze svojih proizvodnih procesov in infrastrukturo na področju storitev prenesle na MSP, so obseg proizvodnje in stopnje zaposlenosti v MSP med drugim pogosto odvisni od povpraševanja multinacionalnih in velikih podjetij, ki s tem nudijo možnost za uveljavitev Evrope na svetovnem trgu. Čeprav ima 30 % od 40 največjih industrijskih podjetij na svetu sedež v EU (9), znaša njihova tržna vrednost samo 24 % celotne tržne vrednosti, v nekaterih najnaprednejših tehnoloških sektorjih, kot so tisti, ki temeljijo na informacijskih in komunikacijskih tehnologijah, pa je delež EU omejen na eno samo veliko podjetje.

2.9   MSP, mreže MSP, mikro podjetja in samostojni delavci so v zadnjih desetletjih znatno prispevali k tehnološkim spremembam ter so hrbtenica evropskega gospodarstva: v EU je 99 % podjetij MSP, ki zagotavljajo 66 % delovnih mest (10). Čeprav ta podjetja običajno ne kotirajo na borzi, lahko kotacijo na borzi izkoristijo za povečanje svojega kapitala ali pridobitev tveganega kapitala.

2.9.1

Na splošno je treba MSP podpirati ne samo v okviru Akta za mala podjetja (11). MSP pogosto nudijo načine za ohranitev delovnih mest, saj interesne skupine, ki spodbujajo in nadzirajo ta podjetja, zastopajo ljudje, ki so močno povezani z območjem, na katerem so dejavni, in ki so pokazali veliko sposobnost za ustvarjanje in ohranjanje delovnih mest. MSP so „naravni inkubatorji podjetniške kulture“ ter stalni centri za usposabljanje direktorjev in vodij podjetij.

2.10   Podjetja splošnega pomena so lahko z vidika lastništva delniške družbe ali mešane družbe prav tako pa lahko imajo pravno obliko zasebnega podjetja. V geografskem smislu so lahko multinacionalna, nacionalna ali lokalna, čeprav je večina od njih dejavna v lokalnem ali regionalnem okolju. Njihove dejavnosti so običajno usmerjene v zagotavljanje storitev splošnega pomena, kot so javni prevoz, energetske storitve, oskrba z vodo, ravnanje z odpadki, storitve obveščanja, socialne storitve, zdravstvena oskrba, izobraževanje itd. Kljub temu pa so lahko takšna podjetja vključena tudi v komercialne dejavnosti, pod pogojem, da poslujejo v skladu z direktivo o preglednosti (93/84/EGS (12). Kadar ta podjetja delujejo v splošnem interesu, se njihovi dobički ponovno vložijo v regionalne in lokalne dejavnosti, kar znatno prispeva k socialni, gospodarski in regionalni koheziji. Podjetja, ki zagotavljajo storitve splošnega pomena, so kot glavni ponudniki storitev ključni akterji pri spodbujanju gospodarstva na splošno, saj vlagajo v ključne sektorje, ki lahko delujejo kot glavni vzvodi za ostale dele gospodarstva (električna energija, telekomunikacije in njihova infrastruktura, promet itd.).

2.11   Lastniki podjetij, ki kotirajo na borzi, so njihovi registrirani delničarji. Delničarji kupujejo in prodajajo delnice na javnih borzah.

2.12   Podjetja, ki ne kotirajo na borzi, so lahko velika ali mala, vendar njihove delnice (ali deleži ali drugi vrednostni papirji) praviloma ne kotirajo na borzi. Vseeno pa si podjetja, ki ne kotirajo na borzi, pogosto prizadevajo, da bi to dosegla, zlasti če je pri tem udeležen tvegani kapital ali zasebni vlagatelji. Celo zasebna MSP lahko izkoristijo kotacijo na borzi za povečanje svojega kapitala za financiranje rasti podjetja.

2.13   Družinska podjetja so močan instrument širjenja podjetniške kulture in so najboljše sredstvo, ki omogoča milijonom ljudi, da vstopijo v svet podjetništva in ustanovijo MSP, med katerimi takšna družinska podjetja predstavljajo večino, pa tudi, da ustanovijo velika družinska podjetja, ki v tako pomembnih državah, kot so Nemčija, Združeno kraljestvo, Italija ali Francija, pomenijo med 12 % in 30 % vseh velikih podjetij (13). Za velika ali mala družinska podjetja velja, da so pod stalnim nadzorom članov družine, tudi kadar gre za delniško družbo. Takšna podjetja si verjetno ne bodo prizadevala za kotiranje na borzi.

2.14   Osebne družbe so značilne poslovne družbe v anglosaksonskem svetu, prisotne pa so tudi v drugih državah članicah EU in jih pogosto ustanovijo pripadniki svobodnih poklicev. Podjetja, ki imajo obliko partnerstva med fizičnimi osebami, so učinkovito orodje za udeležbo kvalificiranih strokovnjakov (odvetnikov, računovodij in drugih) v poklicnih dejavnostih poslovnega sveta. Ta vrsta podjetja je v lasti partnerjev, ki jih poleg kapitala povezuje zlasti njihovo lastno delo. Kadar se partnerji upokojijo ali zapustijo partnerstvo, svoj delež prenesejo na družbo.

2.15   Na koncu tega pregleda široke palete podjetij v EU je treba opozoriti na veliko raznolikost zasebnih podjetij, ki imajo podobne značilnosti organizacije in delovanja in katerih dejavnost ima socialni namen, saj je njen glavni cilj zadovoljiti potrebe zaposlenih in ne zagotavljati donosa na kapital vlagateljev (14). Med ta podjetja spadajo v glavnem zadruge, vzajemne družbe, združenja in fundacije (15). V dokumentih Komisije, Evropskega parlamenta in EESO je ta sklop podjetij ponavadi zajet pod skupnim naslovom podjetja socialne ekonomije (16). Čeprav se ta pojem ne uporablja v vsaki državi EU in nekatere države uporabljajo izraze, kot so „tretji sektor“ (17), „tretji sistem“, „solidarno gospodarstvo“ ali drugo, vsi ti pojmi opisujejo podjetja, ki „imajo enake značilnosti povsod v Evropi“ (18).

3.   Socialna razsežnost

3.1   Čeprav multinacionalna, velika ter mala in srednje velika podjetja ne delujejo izključno za namene družbene blaginje, njihovo poslovanje na trgih odločilno prispeva h konkurenčnosti in ustvarjanju delovnih mest ter ima splošno socialno razsežnost. Ta splošna socialna in regionalna razsežnost je očitna v primeru MSP in mikro podjetij, ki poslujejo na lokalni ravni in so močno povezana z lokalnim okoljem.

3.2   Zadruge, vzajemne družbe, združenja in fundacije so prav tako zelo pomemben akter v EU ter so gospodarsko najdejavnejši v treh od petih institucionalnih sektorjev, v katerih evropski sistem računov (ESA-1995) združuje vse ekonomske centre odločanja iz vsakega posameznega nacionalnega gospodarstva (19). V socialno ekonomijo je vključenih 10 % vseh evropskih podjetij, drugače povedano, dva milijona podjetij (20) in 7 % vseh delojemalcev (21). Zadruge imajo 143 milijonov in vzajemne družbe 120 milijonov članov, polovica prebivalstva EU pa je včlanjena v združenja (22).

3.2.1

Podjetja socialne ekonomije ne glede na svojo velikost poslujejo tako, da internalizirajo socialne stroške in ustvarjajo pozitivne zunanje učinke na območjih in/ali socialnih področjih, na katerih težave in izzivi ogrožajo notranji trg in socialno kohezijo.

3.2.2

Podjetja socialne ekonomije so „zakoreninjena“ v lokalne skupnosti, hierarhičnost njihovih ciljev pa je odvisna od zadovoljevanja potreb ljudi, zato ta podjetja ne selijo svoje proizvodnje, s čimer se učinkovito borijo proti odseljevanju prebivalstva s podeželskih območij ter prispevajo k razvoju prikrajšanih regij in skupnosti (23).

3.3   Podjetja, ki zagotavljajo storitve splošnega pomena, so glavni steber evropske socialne razsežnosti. Kot sestavni del evropskega socialnega modela imajo ta podjetja posebno vlogo, saj preko dejavnosti zagotavljanja storitev spoštujejo in spodbujajo načela visoke kakovosti, varnosti in primernih cen, enake obravnave, splošnega dostopa in pravic uporabnikov. Zato tudi neposredno in posredno vplivajo na zaposlovanje, saj stabilna infrastruktura privablja zasebne naložbe. Podjetja splošnega pomena so ključni del gospodarstva, saj zaposlujejo med 25 % in 40 % delovne sile ter ustvarijo več kot 30 % BDP.

3.4   Podjetja socialne ekonomije (socialne zadruge in druga podobna podjetja s popolnoma različnimi pravnimi oblikami) so dejavna na področjih opravljanja storitev, kot so zdravstvena oskrba, storitve na področju okolja, socialne storitve in storitve na področju izobraževanja. Njihovi proizvodni procesi pogosto temeljijo na obsežnih sredstvih v obliki „nesebičnih“ prispevkov, s čimer postanejo ta podjetja učinkovit instrument javnih politik socialnega varstva. Poleg tega je večina podjetij socialne ekonomije t. i. Work Integration Social Enterprises (WISE), katerih namen je ustvarjanje delovnih mest in vključevanje prikrajšanih oseb na trgu dela.

3.5   Podjetje socialne ekonomije ni vedno pravna kategorija, temveč vključuje podjetja, ki ustvarjajo socialne in gospodarske koristi v zelo različnih sektorjih. Njihova razvrstitev ni enostavna. Najpomembnejše vprašanje bi moralo biti, kako zagotoviti pogoje, ki bodo tem podjetnikom pomagali pri razvoju njihovih sposobnosti za inovacije, kar je še posebno dragoceno v času krize (24). Evropska komisija bi morala resno razmisliti o oblikovanju politike za podjetja socialne ekonomije (25).

3.6   Vse organizacije, ki so najbolj reprezentativne za različne oblike podjetij, bi se morale takrat, kadar lahko dokažejo svojo reprezentativnost, vključiti v socialni dialog.

3.6.1   Nekateri zgoraj navedeni sektorji so že sodelovali v dialogu na panožni ravni, kot na primer Združenje evropskih zadružnih in vzajemnih zavarovalnic (AMICE) na področju zavarovanja, in nekateri člani Cooperatives Europe (evropske zadruge) (26), kot sta Evropsko združenje zadružnih bank (EACB) in Evropska skupina hranilnic (ESBG) v bančnem sektorju (27).

4.   Pravni in ureditveni okvir za različne oblike podjetij

4.1   Uvod: različne oblike podjetij in notranji trg

4.1.1

Pri oblikovanju in razvoju notranjega trga cilj ne sme biti podrejen sredstvom, zato je treba vzpostaviti pravni in regulativni okvir, ki bo prilagojen značilnostim različnih gospodarskih subjektov na trgu, s čimer bodo ob upoštevanju značilnosti posamezne oblike zagotovljeni enotni pogoji delovanja vseh različnih oblik podjetij. Trenutno je ta okvir na splošno zasnovan za velika podjetja, ki kotirajo na borzi, njegova uporaba za vse vrste podjetij pa bi pomenila oviro za manjša podjetja. Ta okvir bi moral biti uspešen, da bi spodbudil akterje k učinkovitemu vedenju, kar bo sočasno povečalo pravičnost sistema. Njegovo področje uporabe se bo razširilo na pravo družb, računovodsko zakonodajo, zakonodajo o konkurenci in davčno zakonodajo, usklajevanje statističnih podatkov in podjetniško politiko.

4.2   Pravo družb

4.2.1

Evropske delniške družbe in evropske zadruge imajo lastne statute, druge vrste podjetij pa se zaradi pomanjkanja evropskih statutov soočajo z različnimi ovirami na notranjem trgu. Evropska MSP potrebujejo prožno zakonodajo, ki jim bo olajšala čezmejno poslovanje. Zadruge pa zahtevajo poenostavitev uredbe o evropski zadrugi, saj njena zapletenost ovira napredek na tem področju.

4.2.2

Pomanjkanje zakonodajne podlage preprečuje fundacijam, dejavnim na evropski ravni, da bi delovale pod enakimi pogoji kot druge pravne oblike podjetij. EESO zato pozdravlja rezultate študije izvedljivosti za statut evropskih fundacij in poziva Komisijo, naj zaključi oceno učinka do začetka leta 2010 in predloži predlog uredbe, ki bo fundacijam zagotovil enotne pogoje delovanja na notranjem trgu (28).

4.2.3

Iz podobnih razlogov Odbor poziva Komisijo, naj začne dejavnosti za potrditev statutov evropskih združenj in vzajemnih družb.

4.3   Računovodska zakonodaja

4.3.1

Računovodske standarde bi bilo treba prilagoditi različnim oblikam podjetij. Ovire, ki jih povzroča uvedba novega mednarodnega računovodskega standarda (IAS) za podjetja, ki kotirajo na borzi, so še en primer omejitev, povezanih z računovodsko zakonodajo. Evropskih računov ni mogoče uskladiti na račun odprave bistvenih značilnosti različnih oblik podjetij. ki obstajajo v Evropski uniji.

4.3.2

V konkretnem primeru zadrug je očitno težko opredeliti pojem lastniškega kapitala, ki se lahko uporablja na splošno in brez razlikovanja; to bi lahko imelo negativne in uničujoče posledice za podjetniško raznolikost. EESO poziva Komisijo, naj na področju računovodstva spoštuje identiteto zadrug in naj osnovni kapital njihovih članov obravnava kot lastniški kapital in ne kot dolg, pod pogojem, da član ob prekinitvi svojega članstva v zadrugi ne postane upnik (29).

4.3.3

Odbor se strinja s priporočilom skupine Larosière (30), da računovodski standardi ne bi smeli dajati prednosti posameznim poslovnim modelom, podpirati procikličnega vedenja ali zavirati dolgoročnih naložb in stabilnosti podjetij.

4.4   Zakonodaja o konkurenci

4.4.1

Vsaka pravna oblika podjetja bi morala biti sposobna opravljati svoje dejavnosti in pri tem ohraniti svoj način dela. Zato zakonodaja o konkurenci ne sme temeljiti na enem in enotnem modelu podjetništva ter mora preprečevati diskriminatorno vedenje in spoštovati dobro prakso na nacionalni ravni. Tukaj ne gre za ustvarjanje privilegijev, temveč za spodbujanje pravične zakonodaje o konkurenci. EESO zato v skladu s prejšnjimi mnenji (31) poudarja, da bi morala pravila o konkurenci in obdavčitvi predvideti izravnavo diferencialnih stroškov za podjetja, ki niso vezana na neučinkovite proizvodne procese, temveč na internalizacijo socialnih stroškov.

4.4.2

Nekateri instrumenti politike konkurence z vidika različnih oblik podjetij niso nevtralni, kot je že poudaril EESO: „sektor socialne ekonomije potrebuje prilagojene rešitve, kar zadeva obdavčitev, javna naročila in pravila o konkurenci“ (32). Tako je državna pomoč za zasebne naložbe v raziskave in razvoj za povečanje konkurenčnosti proizvodnega sistema v glavnem namenjena velikim podjetjem, ki so na tem področju najbolj dejavna. Tudi ker imajo velika podjetja več možnosti za izbiro lokacije svojih proizvodnih zmogljivosti, lahko bolje izkoristijo javne naložbe v infrastrukturo za proizvodni sektor. Občasno to privede do poslabšanja konkurenčnega položaja malih podjetij, ki imajo zelo malo dejanskih možnosti za izbiro med različnimi poslovnimi lokacijami.

4.4.3

Pravila o konkurenci bi morala upoštevati tudi poseben značaj podjetij socialne ekonomije, ki proizvajajo in distribuirajo netržno blago in storitve za posameznike, ki so izključeni ali izpostavljeni tveganju socialne izključenosti, in ki vlagajo v svoje proizvodne procese znatna sredstva nesebičnega značaja.

4.5   Davčno pravo

4.5.1

V nekaterih državah članicah se posamezna podjetja pogosto srečujejo z neenakimi konkurenčnimi pogoji iz razlogov, ki niso povezani s proizvodnimi procesi v samih podjetjih, ampak so posledica tržnih nepopolnosti (33), z drugimi besedami, srečujejo se z razmerami, v katerih je sam trg neučinkovit, saj sredstva razporeja neoptimalno. EESO podpira direktivo o znižanih stopnjah DDV za storitve, ki se opravljajo na lokalni ravni, ki zlasti zadevajo MSP, ter poudarja svoje strinjanje z načelom, ki ga je oblikovala Komisija in v skladu s katerim morajo biti vse davčne ugodnosti, dodeljene eni vrsti podjetja, sorazmerne s pravnimi omejitvami ali dodano družbeno vrednostjo, ki se nanaša na navedeno obliko (34). EESO zato poziva Komisijo, naj spodbudi države članice k preučitvi možnosti uporabe izravnalnih ukrepov za podjetja na podlagi njihove dokazane družbene vrednosti ali prispevka k regionalnemu razvoju (35). Zlasti je treba rešiti težave, prisotne v nekaterih državah in s katerimi se soočajo nepridobitne organizacije, pri čemer so te težave posledica dejstva, da takšne organizacije ne morejo zahtevati povračila DDV, plačanega za nakup blaga in storitev, ki jih potrebujejo za izvajanje svojih dejavnosti splošnega pomena. Prav tako bi bilo treba omeniti davčne sisteme za nevladne organizacije, ki opravljajo gospodarske dejavnosti, ki niso povezane z doseganjem javne koristi.

4.5.2

Trenutno MSP nimajo veliko dejanskih možnosti za naložbe v raziskave, razvoj in inovacije, kar je pomemben sestavni del za doseganje učinkovitosti proizvodnje in ohranitev konkurenčnosti podjetja. To privede do slabšega konkurenčnega položaja, ki bi ga bilo treba odpraviti z davčnimi ugodnostmi za MSP, ki vlagajo na tem področju. Priporočila vključujejo celo vrsto izravnalnih ukrepov, ki se med državami razlikujejo in med katerimi bi bilo treba omeniti naslednje: posebne davčne olajšave za različne naložbe v raziskave in razvoj, povračila, v kolikor dobički ne bi bili mogoči, ter nižji prispevki za socialno varnost. Ob upoštevanju strateško pomembne vloge MSP v gospodarstvu Skupnosti EESO državam članicam priporoča, naj uporabijo najboljšo možno kombinacijo izravnalnih ukrepov, da bi tako omogočile preživetje in rast MSP v svojih gospodarstvih. Najpomembnejši učinek teh programov je, da zagotavljajo podporo razvoju MSP, specializiranim za raziskave in razvoj, v prvih letih njihovega obstoja.

4.6   Usklajevanje statističnih podatkov

4.6.1

Države članice in EU kot celota zbirajo podatke za različne oblike podjetij v skladu z merili, potrjenimi v okviru Evropskega sistema nacionalnih in regionalnih računov (ESA 95). Vendar so ekonomski statistični podatki o zadrugah, vzajemnih družbah, združenjih, fundacijah in podobnih podjetjih zelo omejeni in zbrani na podlagi heterogenih meril, kar otežuje njihovo analizo ter oceno njihovega prispevka k najpomembnejšim makroekonomskim ciljem. Zato je Komisija naročila pripravo Priročnika  (36), ki bo omogočil pripravo nacionalnih registrov statističnih podatkov teh podjetij na podlagi enotnih meril, skladnih z vidika nacionalnih računovodskih praks. EESO poziva, naj se ti novi analitični instrumenti uporabijo pri pripravi usklajenih statističnih podatkov za zgoraj navedene oblike podjetij v vseh državah Evropske unije in naj se v zvezi s tem izvajajo učinkovitejše politike. Prav tako bi bilo primerno, da se oblikuje metodologija za podporo ustanovitvi evropskega observatorija za mikro podjetja.

---

(1)  Priročnik za izdelavo satelitskih računov podjetij v socialni ekonomiji: zadruge in vzajemne družbe. CIRIEC po naročilu Evropske komisije, 2006.

(2)  CIRIEC, „Socialno gospodarstvo v Evropski uniji“. EESO, Bruselj, 2008. www.cese.europa.eu, številka ISBN 928-92-830-08-59-0.

(3)  UL C 234 z dne 22.9.2005.

(4)  Prečiščena različica Pogodbe o Evropski uniji po sprejetju Lizbonske pogodbe, UL C 115 z dne 9.5.2008.

(5)  Nekatere države članice, Evropski parlament, Evropska komisija in EESO priznavajo te vrste podjetij kot podjetja socialne ekonomije. Pri tem gre za sociološko in ne pravno kategorijo.

(6)  Glej na primer združene zadeve C-180/98 do C-184/98 (Pavlov) in zadevo C-352/85 (Bond van Adverteerders).

(7)  V zadnjih 50 letih je ekonomska literatura poudarjala raznolikost funkcij posameznih oblik podjetij – glej B. Ward (1958), E. D. Domar (1967), J. Vanek (1970), J. Meade (1972) in J. L. Monzón (1989), avtorji, navedeni v Priročniku za izdelavo satelitskih računov podjetij v socialni ekonomiji (opomba 1).

(8)  V nekaterih primerih so velika podjetja brez delničarjev ali ne razdeljujejo dobička, kot to velja za hranilnice v nekaterih evropskih državah. Obstajajo tudi velika podjetja, zadruge, ki izdajajo delnice, ki ne kotirajo na borzi, ali vzajemne družbe, ki poslujejo z lastnim kapitalom in rezervami in ne s kapitalom, ki ga prispevajo člani.

(9)  www.forbes.com The Global 2000, 4.2.2008.

(10)  UL C 120 z dne 20.5.2005, str. 10 (točka 2.1); UL C 112 z dne 30.4.2004, str. 105 (točka 1.7); Akt za mala podjetja v UL C 182 z dne 4.8.2009, str. 30.

(11)  COM(2008) 394 konč. „Najprej pomisli na male“ – „Akt za mala podjetja“ za Evropo.

(12)  Direktiva 93/84/EGS z dne 30. septembra 1993 o spremembah Direktive 80/723/EGS o preglednosti finančnih odnosov med državami članicami in javnimi podjetji (UL L 254, 10.12.1993, str. 16).

(13)  A Colli, P Fernández, M Rose, (2003): „National Determinants of Family Firm Development? Family Firms in Britain, Spain and Italy in the Nineteenth and Twentieth Centuries“, Enterprise & Society, 4, 28–64.

(14)  Socialna ekonomija (opomba 2).

(15)  Poročilo Evropskega parlamenta (2008/2250 (INI)) o socialni ekonomiji.

(16)  Komisija se v številnih dokumentih, kot je npr. (COM(2004)) 18 konč. o spodbujanju zadrug v Evropi (točka 4.3)), sklicuje na sektor „socialne ekonomije“.

(17)  V Združenem kraljestvu obstaja na primer Urad za tretji sektor (Office of the Third Sector), ki zajema „prostovoljne in lokalne skupine, socialna podjetja, dobrodelne organizacije, zadruge in vzajemne družbe“, z drugimi besedami enak sklop podjetij, ki se v tem dokumentu imenujejo „podjetja socialne ekonomije“. Urad za tretji sektor je vladna organizacija, ki je del vladnega urada (www.cabinetoffice.gov.uk).

(18)  Poročilo (2008/2250 (INI)) (opomba 13).

(19)  ESA1995 združuje vse organizacije s podobnim ekonomskim vedenjem (ESA95, 2.18) v pet velikih sektorjev (ESA95, razpredelnica 2.2): a) nefinančne družbe (S.11); b) finančne družbe (S.12); c) javna uprava (S.13); d) gospodinjstva (S.14) in e) nepridobitne institucije, ki opravljajo storitve za gospodinjstva (S.15). ESA 1995 poleg tega razvršča različne proizvodne enote v gospodarske panoge, pri čemer so v vsako vključene tiste enote, ki opravljajo enako ali podobno vrsto dejavnosti (ESA 95,2.108), in določa 5 različnih ravni klasifikacije, od katerih vsaka vključuje 60, 31, 17,6 oziroma 3 gospodarske panoge. (ESA95, Priloga IV).

(20)  Poročilo (2008/2250 (INI)) (opomba 13).

(21)  Podjetja socialne ekonomije zagotavljajo v Evropi neposredno 11 milijonov zaposlitev s polnim delovnim časom in so prisotna v vseh vejah gospodarske dejavnosti, bodisi v visoko konkurenčnih panogah, kot so finance ali kmetovanje, bodisi v inovativnih sektorjih, kot so storitve za posameznike ali obnovljivi viri energije.

(22)  EESO (2008), Socialna ekonomija (opomba 2).

(23)  COM(2004) 18 konč., točka 4.3 (Spodbujanje zadrug v Evropi).

(24)  „It's time for social enterprise to realise its potential“ (Čas je, da podjetja socialne ekonomije uresničijo svoj potencial): Robert Trimble, v reviji The Bridge, str. 17. www.ipt.org.uk.

(25)  Mnenje EESO „Podjetniška miselnost in lizbonska strategija“, UL C 44 z dne 16.2.2008, str. 84.

(26)  Treba je opozoriti, da nekatere organizacije, kot je Cooperatives Europe, izvajajo študije o svoji reprezentativnosti za udeležbo na posvetovanjih o socialnem dialogu.

(27)  Mnenji EESO v UL C 182 z dne 4.8.2009, str. 71 in v UL C 228 z dne 22.9.2009, str. 149–154.

(28)  Evropska komisija v študiji izvedljivosti statuta za evropske fundacije ocenjuje, da znašajo letni stroški ovir za čezmejne dejavnosti evropskih fundacij med 90 in 100 milijoni EUR.

(29)  Kot je to navedeno v najnovejši literaturi o računovodstvu: CIRIEC-Spain, Review of Public, Social and Cooperative Economy No. 58, August 2007 (www.ciriec.es), „Clasificación del capital social de la sociedad cooperativa: una visión crítica“, [„Classification of the social capital of cooperative societies: a critical view“] B. Fernández-Feijóo in M. J. Cabaleiro.

(30)  Poročilo skupine na visoki ravni o finančnem nadzoru v EU, februar 2009 http://ec.europa.eu/internal_market/finances/docs/de_larosiere_report_en.pdf; priporočilo 4, str. 21).

(31)  UL C 234, 22.9.2005 in COM(2004) 18 konč.

(32)  UL C 117 z dne 26.4.2000, str. 52 (točka 8.3.1). Glej tudi UL C 117 z dne 26.4.2000, str. 57. Evropska komisija razlikuje med „državno pomočjo“ in „splošnimi ukrepi“, pri čemer slednji vključujejo „davčne spodbude za naložbe v varstvo okolja, raziskave in razvoj ali usposabljanje, ki nudijo ugodnosti le podjetjem, ki izvajajo takšne naložbe, pri tem pa ne pomenijo nujno državne pomoči“ (Obvestilo Komisije o uporabi pravil o državni pomoči za ukrepe, ki zadevajo neposredno obdavčitev ustvarjenega dohodka (UL C 384/03, točka 14, 10.12.1998). V Evropski uniji so velika podjetja najbolj dejavna na področju raziskav in razvoja. Podatki za Španijo iz leta 2007 na primer kažejo, da je v raziskave in razvoj vlagalo 27,6 % velikih podjetij, medtem ko je odstotek za podjetja z manj kot 250 zaposlenimi znašal le 5,7 %; www.ine.es.

(33)  Sporočilo Komisije COM(2008) 394 konč. (opomba 8).

(34)  COM(2004) 18 konč.

(35)  Mnenje EESO o dokumentu COM(2004) 18 konč. (UL C 234, 22.9.2005, str. 1, točka 4.2.3).

(36)  Priročnik (opomba 1).

---