31.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 77/88

1.1

Odbor upošteva spremenjeno okolje za energetske trge in priznava potrebo po ublažitvi antropogenih podnebnih sprememb z zmanjševanjem emisij toplogrednih plinov. Stroški podnebnih sprememb in stroškovno učinkoviti pristopi k zmanjšanju toplogrednih plinov so pomembna vprašanja v razpravi o podnebni politiki. Ta vprašanja so še toliko bolj pomembna, saj se bo morala svetovna oskrba z energijo do leta 2050 podvojiti, da bo zadovoljila potrebe po energiji vseh ljudi na svetu. Trajnostna energetska in podnebna politika mora biti strukturirana tako, da tudi ob upoštevanju stroškov škode, povezanih s podnebnimi spremembami, dosega svoje cilje in hkrati ohranja industrijske vrednostne verige kot osnovo evropskega gospodarstva. To je tudi v interesu same Evropske unije.

1.2

Zaradi visokega deleža energije, ki je nujno potreben za proizvodnjo baznega materiala s pretvorbo iz surovin, na bazično industrijo zelo vplivajo spremembe stroškov energije, davki na energijo ali podobni finančni ukrepi. Vendar je treba energetsko sled baznega materiala povezati s celotno industrijsko vrednostno verigo, ločeno je namreč ni mogoče smiselno obravnavati.

1.3

Odbor meni, da je gospodarsko rast in inovacije v evropskem gospodarstvu mogoče doseči le na trdni industrijski podlagi. Konkurenčna in inovativna bazična industrija je temeljni pogoj za industrijske vrednostne verige. Podpiranje okoljske tehnologije in obnovljivih virov energije je pomemben cilj. Vendar tudi razvoj okoljskih tehnologij zahteva zmogljive industrijske vrednostne verige. Te so odvisne od razpoložljivosti ter strokovnega znanja in izkušenj bazične industrije. Zlasti okoljske inovacije je mogoče razvijati le s sodelovanjem v celotni vrednostni verigi. Uspeha ni mogoče doseči brez celostnega pristopa, ki obsega celotno vrednostno verigo.

1.4

Odbor opozarja, da v Evropski uniji 40 % končnega povpraševanja po energiji predstavljajo zgradbe, ki so največji porabnik energije. Energetska učinkovitost na področju zgradb se lahko izboljša za polovico, in sicer z negativnimi gospodarskimi stroški. Takšne prihranke bi lahko dosegli že ob upoštevanju obveznosti EU iz Kjotskega protokola. Poleg tega bi te prihranke energije lahko dosegli z uporabo že obstoječih tehnologij. Izboljšanje energetske učinkovitosti zgradb ima lahko le pozitivne učinke, kot so ustvarjanje koristnih delovnih mest, zmanjšanje stroškov obratovanja, izboljšanje udobja in čistejše okolje. Temu bi morala EU nameniti absolutno prednost. Poleg tega Odbor poudarja pomembno vlogo novega in dodatno razvitega baznega materiala za domače in pisarniške naprave ter za druge sektorje, kot sta promet in energetika.

1.5

Morebitno preseljevanje energetsko intenzivnih panog zunaj EU bi bistveno zmanjšalo privlačnost lokacije industrije v Evropi ter povzročilo izgubo gospodarske rasti in delovnih mest ter ogrozilo evropski socialni model. Zaradi medsebojne odvisnosti industrijskih vrednostnih verig kratkoročno ni mogoče kompenzirati teh izgub z drugimi sektorji, na primer z okoljsko tehnologijo, saj bi s tem ti sektorji izgubili tudi na konkurenčnosti.

1.6

Energetsko intenzivne panoge morajo dejansko prispevati k uresničevanju ciljev energetske in podnebne politike. Vendar pa morajo biti zahteve takšne, da bodo v veliki meri onemogočale padec konkurenčnosti v svetovnem poslovnem okolju. Bazična industrija je zelo občutljiva na učinek stroškov energije. Zato je treba instrumente energetske in okoljske politike natančno proučiti in oblikovati glede na to, koliko vplivajo na konkurenčnost te industrije.

1.7

Energetsko intenzivna industrija potrebuje varno oskrbo z energijo na podlagi ustrezne evropske energetske mešanice, ki ne bi smela izključevati nobenega vira energije (premog, obnovljivi viri energije, jedrska energija), ter učinkovite konkurence na trgu z električno energijo in plinom, ki zagotavlja razumne cene energije. Interesi nacionalnih energetskih politik bi morali biti bolj vpeti v celostni evropski koncept, kajti energetski trgi so doslej zaostajali za notranjim trgom za industrijske izdelke. Ne glede na odločitev nekaterih držav članic, da ne bodo več uporabljale jedrske energije, bi ohranjanje proizvodnje električne energije na podlagi fisije v EU pomenilo tudi ohranjanje strokovnega znanja in izkušenj na področju te tehnologije v Evropi. Seveda pa bi bilo za nadaljevanje možnosti jedrske energije treba zagotoviti visoko raven varnosti in dobro usposobljeno osebje (1).

1.8

Sklenitev ambicioznega mednarodnega dogovora o podnebnih spremembah je izrednega pomena za boj proti podnebnim spremembam. Vključevati mora obveznost za zmanjšanje emisij za vse države, ki proizvajajo največ emisij (v skladu z načelom skupnih, vendar različnih odgovornosti), vključno z energetsko intenzivnimi industrijami, da bi zagotovili lojalno konkurenco in enake konkurenčne pogoje. Brez takšnega dogovora bi bilo treba brezplačno dodelitev pravic energetsko intenzivnim panogam, v katerih obstaja tveganje povečanja emisij ogljika, obravnavati v okviru evropskega sistema za trgovanje z emisijami, da bi preprečili tveganja, ki ogrožajo konkurenčni položaj industrijskih lokacij in gospodarsko rast v Evropi. Končna izbira postopka dodeljevanja bi morala na podlagi najboljših razpoložljivih tehnik temeljiti na uspešnosti (kot na primer primerjalna analiza).

1.9

Za utrditev dolgoročnega prispevka k ciljem energetske in podnebne politike Odbor močno priporoča, da se pozornost nameni raziskavam in razvoju novih tehnologij, zlasti zato, ker so razpoložljivi proizvodni procesi zelo izrabljeni. Na področjih, na katerih še ni tehničnih rešitev, ni mogoče izpolniti zahtev po večji energetski učinkovitosti in zmanjšanju emisij. Obstajajo pa že delujoče strukture, kot na primer tehnološke platforme, vendar je treba prizadevanja precej bolj uskladiti, kar na primer predvideva načrt SET (2). Vendar je treba zagotoviti dovolj časa za doseganje načrtovanega napredka v tehnologiji in potrebno tržnost v smislu globalne konkurenčnosti.

1.10

Evropski ekonomsko-socialni odbor, ki ima poseben odnos z gospodarskimi akterji, bi moral izpostaviti probleme industrijskih vrednostnih verig, ki jih politične institucije včasih ne upoštevajo dovolj.

2.1

Proizvodnja baznega materiala, kot so jeklo, aluminij in druge neželezne kovine, kemikalije, cement, apno, steklo ter celuloza in papir, je nepogrešljiva osnova za industrijske vrednostne verige. Za industrijske proizvode je potreben bazni konstrukcijski in funkcionalni material s točno določenimi mehaničnimi, fizikalnimi in kemičnimi lastnostmi, ki niso na voljo v naravni obliki. Izdelava industrijskih proizvodov je dejansko odvisna od uporabljenega materiala s posebnim aplikacijskim profilom ter optimizacije v smislu porabe snovi in energije, kakovosti, zanesljivosti, gospodarske učinkovitosti, trajnosti, vplivov na okolje itd. Trajnostni razvoj takega materiala je zato najpomembnejši dejavnik na ravni tehnološke inovacije pri vseh mogočih proizvodih. Vrednostno verigo sestavlja vrsta podjetij in akterjev, ki med seboj sodelujejo, da bi zadovoljili potrebe trga za različne proizvode ali storitve. Industrija na koncu proizvodne verige za svoje proizvodne procese porabi sorazmerno manj energije; vendar ločeno obravnavanje končnega proizvoda ni koristno. Energetsko sled je treba oceniti glede na celotno vrednostno verigo. Povečanje stroškov energije ne vpliva le na raven bazične proizvodnje, vendar lahko istočasno povzroči dvig cen vmesnega produkta proizvodnje na koncu proizvodne verige in končnih proizvodov zaradi večjih stroškov baznega materiala, če trg takšna povečanja dopušča.

2.2

Konkurenčna in inovativna bazična industrija je pomemben dejavnik pri določanju mesta naknadnih členov v industrijski vrednostni verigi, kot so avtomobilska proizvodnja, strojegradnja in gradbeništvo. Zagotavlja skupni razvoj prilagojenega materiala, ki je primeren za izpolnjevanje posameznih zahtev uporabnika. Zahteve strank po pravočasni dobavi vključujejo tudi fizično bližino dobavitelja. Industrijska vrednostna veriga izgubi svojo inovativno moč in konkurenčnost, če ni ustrezne materialne osnove. To še posebej velja za mala in srednje velika podjetja, od katerih jih je mnogo na primer v industriji predelave jekla.

2.3

Bazična proizvodnja nasploh zahteva velike količine energije, zlasti če jo primerjamo s poznejšimi proizvodnimi postopki. Poraba energije v energetsko intenzivni industriji je na vrednost enote vsaj desetkrat (in celo do petdesetkrat) večja kot v poznejši industriji, kot je strojništvo. V Nemčiji je na primer poraba primarne energije za cement 4,5 kg, železo 2,83 kg in papir 2,02 kg SKE na enoto dodane vrednosti, v strojništvu pa le 0,05 kg SKE (3). Razlog za to je, da je treba bazni material pridobiti iz naravnih surovin s fizikalnim/kemičnim postopkom. Ta vključuje visoke temperature za gorenje, topljenje in zmanjševanje ter elektriko za elektrolizo. Tudi oblikovanje polizdelkov porablja veliko energije. Viri primarne energije se v veliko primerih ne uporabljajo za proizvodnjo toplote in električne energije, ampak kot surovine ali reducenti, na primer pri postopkih redukcije med proizvodnjo železa. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da kakovost surovin postopno upada, njihova predelava pa običajno vključuje več energije.

2.4

Splošne energetske zahteve industrijskega proizvoda je treba primerjati s prihranki energije, ki jih je mogoče doseči s kakršnimi koli inovacijami proizvoda in njegovo uporabo v drugih sektorjih. Taka primerjava je lahko le rezultat sodelovanja med dobavitelji baznega materiala in industrijskimi proizvajalci na koncu proizvodne verige, pri katerem ima bistveno vlogo novo razviti material. Elektrarne z večjo učinkovitostjo in nižjo porabo primarne energije na primer zahtevajo visoko zmogljivo jeklo, odporno proti visokim temperaturam. Posebne stopnje porabe goriva v prometnem sektorju je na primer mogoče zmanjšati z uporabo lahkih materialov v proizvodnji avtomobilov.

3.1

Bazična industrija – cement, jeklo, neželezne kovine, kemikalije, steklo ter celuloza in papir – uporablja fosilna goriva v obliki energije in surovine, pri čemer nanje na različne načine vplivajo stroški različnih virov energije. Na primer, surova nafta se uporablja v kemični industriji kot surovina za proizvodnjo plastike in drugih petrokemičnih proizvodov. Medtem so dogajanja na naftnih trgih vplivala tudi na nakupne cene plina in elektrike, ker je cena plina še vedno povezana s ceno nafte. Dogajanja na trgu premoga prav tako vplivajo na ceno elektrike za energetsko intenzivne industrije. Hkrati se v jeklarstvu premog in koks uporabljata kot reducenta.

3.2

Nespremenljiv obseg naftnih zalog, tj. tistih virov, ki jih je danes mogoče donosno in tehnično izkoriščati, je približno 40 let. To bi se lahko bistveno povečalo, če bo mogoče v prihodnje gospodarno odpreti dodatne vire, zlasti nekonvencionalne naftne vire, kot je oljni pesek. Za razvoj cen nafte je značilna rast porabe, zlasti na Kitajskem in v Indiji. Učinek teh razmer povečuje vedno večja moč držav OPEC na trgu, kar povzroča vedno težje razširjanje virov oskrbe zaradi neenakomerno razporejenih zalog. Regionalna koncentracija proizvodnje v državah, za katere sta značilni bistvena politična in gospodarska nestabilnost, bo povečala negotovost zaradi nezanesljive narave možnih prihodnjih omejitev oskrbe z vsemi spremljajočimi učinki na ceno.

3.3

Zaloge zemeljskega plina bodo predvidoma zadostovale za približno naslednjih 60 let, kar je več kot zaloge nafte. Zemeljski plin je vir primarne energije, ki se v Evropi širi najhitreje. Odvisnost EU od uvoza zemeljskega plina se povečuje še hitreje od njegove porabe. Posamezna nahajališča nafte in plina v nekaterih evropskih državah, kot so Nizozemska, Norveška in Združeno kraljestvo, se postopno izčrpavajo, medtem ko se uvoz plina, večinoma iz enega vira, tj. Rusije, povečuje. Dolgoročno je treba pričakovati naraščajoče cene plina in poleg tega lahko taka odvisnost od enega vira omogoči, da Rusija izkoristi politični vpliv na EU. Možnost takšnega razvoja dogodkov povečujejo naravno omejene strateške zaloge plina v EU.

3.4

Zaloge premoga, ki ga je mogoče izkoriščati na gospodarsko rentabilen način, so veliko večje kot zaloge nafte in plina. Domneva se, da bodo zaloge premoga zadostovale za prihodnjih 150 let. Poleg tega so te zaloge precej bolj porazdeljene po celinah in se nahajajo tudi v politično stabilnih državah, kot sta ZDA in Avstralija. Enako kot pri drugih virih energije se je zaradi večjega povpraševanja v zadnjih letih občutno zvišala tudi cena premoga.

3.5

Električna energija je sekundarna oblika energije, ki se večinoma proizvaja iz premoga, plina ter jedrskih in obnovljivih virov primarne energije, pri čemer velik del proizvodnje električne energije v nekaterih državah članicah še vedno temelji na nafti. Sestava mešanice energetskih virov za proizvodnjo električne energije večinoma določa ceno proizvodnje električne energije. Energija iz premoga in jedrske energije je cenovno učinkovit vir za osnovno obremenitev oskrbe z električno energijo, medtem ko je treba obnovljive vire energije v EU še naprej razvijati. V primerjavi z drugimi viri primarne energije so bili za slednje značilni precej visoki stroški, med drugim tudi zato, ker zunanji učinki v veliki meri niso upoštevani v ceni konvencionalne energije. Za vetrno in fotovoltaično energijo pa je značilna majhna in spremenljiva razpoložljivost, kar pomeni težave za omrežja, ki jih bo treba prilagoditi glede na prihodnjo rast proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov. Nekateri obnovljivi viri energije so cenejši od drugih, kar se razlikuje v posameznih regijah. Fotovoltaična energija je na primer lahko ekonomsko najugodnejša v sončnih regijah, kot je Južna Evropa, medtem ko v Severni Evropi ni rentabilna.

4.1

Energetski trgi delujejo v dinamičnem okolju, h kateremu prispevajo različni gospodarski, politični in socialni vplivi, pri čemer je njihovo medsebojno delovanje zapleteno. Industrija se sooča s spremembami razmer in stroškov oskrbe z energijo, kar povzroča veliko negotovost. Vedno večja odvisnost Evrope od uvoza energije in pričakovano nadaljnje višanje cen energije povečujeta zaskrbljenost v zvezi z izpolnjevanjem povpraševanja po energiji v prihodnosti. Splošno priznano je, da je zagotavljanje varne in zanesljive oskrbe z energijo po dostopni in stabilni ceni bistveno za gospodarski in socialni razvoj ter mora biti sestavni del trdne in usklajene energetske politike.

4.2

Nedavne hitre spremembe v gospodarskem okolju Evrope in po svetu zahtevajo od energetskega sektorja, da razvija nove zamisli in politiko za boljši odziv na varnostne zahteve oskrbe z energijo. Medtem ko se je v preteklosti varnost oskrbe z energijo tradicionalno obravnavala predvsem kot odgovornost vlad držav članic, sedanji status evropskega energetskega trga od tržnih sil zahteva izvajanje dopolnilne vloge. Na liberaliziranem trgu imata varnost in konkurenčnost svojo ceno. Za dosego dolgoročne zanesljivosti oskrbe z energijo mora skupna evropska energetska politika postati vprašanje ključnega strateškega pomena (5).

4.3

Fosilni viri energije so neobnovljivi viri. Veliko virov nafte in zemeljskega plina v EU je že popolnoma izčrpanih. To je treba obravnavati v smislu vedno večje porabe v državah v razvoju, kot sta Kitajska in Indija. Zlasti v primeru nafte je veliko dodatnih, nekonvencionalnih nahajališč (npr. oljnega peska), pri čemer je njihovo izkoriščanje še vedno težko in drago ter povezano z ogromnimi količinami emisij toplogrednih plinov. Zmanjšanje števila nahajališč bo zato verjetno povzročilo zvišanje stroškov izkoriščanja in s tem nazadnje še dvig cen.

4.4

Delež uvoženih virov primarne energije v skupni porabi Evropske unije je zdaj približno 50 %, pri čemer se v bližnji prihodnosti (leta 2030) pričakuje povečanje na 70 %. EU je tako v zvezi z nafto in plinom odvisna zlasti od uvoza iz nekaterih držav (kot so države OPEC in Rusija), ki imajo na trgu vpliven položaj. Glede na to, da je za te države in regije pogosto značilna velika politična in gospodarska nestabilnost, zanesljiva oskrba ni zajamčena. Nedavno povišanje cene nafte je dokazalo gospodarsko ranljivost EU. Zato je odpiranje lastnih virov in trajnostni razvoj obstoječih virov v Evropski uniji pomembna naloga. Odvisnost od uvoza energije ima velike posledice na varnost. To velja za vse oblike energije, razen za premog, ker se premog uvaža iz več različnih držav, ki veljajo za stabilne. Kljub temu ima Evropa svoje vire premoga, ki jih je mogoče donosno izkoriščati: izkopavanje lignita je v EU razmeroma poceni.

4.5

Trga električne energije in plina, za katera sta bila včasih značilna naravni monopol in nacionalno območje, sta v procesu liberalizacije in integracije. Medtem ko je omrežje urejeno, mora konkurenca na ravni pridobivanja in trženja povzročiti znižane cene in večjo učinkovitost. Ta strategija je povzročila določeno raven približevanja cen med sosednjimi državami. Vendar je nacionalna segmentacija trgov zaradi zgodovinskih ozkih grl v prenosnih omrežjih z nekaj izjemami oslabila konkurenco med državami članicami.

4.6

Poleg tega so se v zadnjih nekaj letih cene nafte in cene drugih primarnih virov energije – ki predstavljajo glavni delež stroškov proizvodnje električne energije (glej točko 3.5) – močno zvišale. Nenazadnje pri proizvodnji energije ni več presežkov zmogljivosti, električna industrija pa se sooča z obdobjem obsežnih naložb. Vsi ti dejavniki so kljub nadaljnjim izboljšavam povzročili zvišanje cen (na primer postopno povezovanje srednje in zahodne regije, ki obsega Belgijo, Francijo, Nemčijo, Luksemburg in Nizozemsko). Koncentracijo proizvodnje in distribucije energije je mogoče najti tudi zunaj Evropske unije brez kakršne koli povezave med tem ter cenami plina in električne energije.

4.7

Politična odločitev za ublažitev antropogenih podnebnih sprememb z daljnosežnim zmanjševanjem emisij toplogrednih plinov, ki je bila sprejeta v EU, je že sedaj pomembnejši dejavnik na energetskih trgih, pri čemer se njen pomen še povečuje. Zato je energetska učinkovitost v središču pozornosti in jo je treba korenito izboljšati in tako zanesljivo zmanjšati intenzivnost CO2 pri porabi energije. S tega vidika sprejemljivost fosilnih goriv z visokimi emisijami ogljika upada, medtem ko so viri energije z nizkimi emisijami ogljika (kot je plin) ali tehnologije skoraj brez emisij CO2 (kot so obnovljivi viri energije in v določenem pogledu jedrska energija) bolj cenjeni, čeprav to ne velja v vseh državah članicah.

4.8

Zagotavljanje dovolj velike oskrbe z energijo za EU je postalo glavni izziv s stališča pridobivanja ustrezne in razpoložljive tehnologije ter vedno bolj tudi tekma s časom. V preteklosti se je nekaj držav članic EU odločilo prenehati uporabljati jedrsko energijo, to pa je pomenilo ustrezne omejitve za proizvodnjo mešanice električne energije. Razen tega je gradnja termoelektrarn na premog in zahtevane infrastrukture za prenos energije sprožila odpor med prebivalci. To bi lahko vedno hitreje povzročilo odpoved projektov termoelektrarn na premog, kot se je zgodilo v Ensdorfu v Nemčiji zaradi dejavnosti skupin državljanov. Celo proti nekaterim obnovljivim virom energije, kot je energija vetra, se pojavlja odpor. Sprejemanje vseh vrst energij, ne le jedrske energije, v javnosti je postalo resno vprašanje, ki ga je treba zelo skrbno obravnavati, če želimo, da bo proizvodnja električne energije zadovoljila potrebe državljanov EU in gospodarstva.

4.9

Zaradi tega zmogljivost proizvodnje energije v EU miruje, razvija se le nekaj novih projektov, in ni mogoče povsem izključiti, da se bo EU v prihodnje soočala z resnimi težavami. Posodabljanje evropskega jedrskega parka je izziv in hkrati priložnost. Sedaj je nujno potrebno, da bi potencialnim investitorjem nemudoma sporočili, da bodo gospodarsko smiselne le naložbe v tehnologije z nizkimi emisijami ogljika.

5.1

Energetsko intenzivna bazična industrija se spopada z več pritiski, da bi se prilagodila globalizaciji trgov in spremenljivim razmeram na energetskih trgih. Na eni strani morajo biti podjetja uspešna v boju z mednarodno konkurenco z razvojem inovativnih izdelkov in procesov. Na drugi strani se morajo prilagoditi vedno večjim stroškom energije, da se zagotovi upoštevanje političnih odločitev v zvezi z ustreznim zmanjšanjem emisij CO2 in ravni porabe energije.

5.2

Mednarodno gospodarsko sodelovanje se je okrepilo zaradi globalizacije. Dobavitelji iz držav v razvoju so nadoknadili tehnološki zaostanek in zdaj zagotavljajo cenovno ugodnejšo delovno intenzivno proizvodnjo. Dobavitelji baznega materiala so se odzvali na ta izziv z optimizacijo proizvodnih procesov, specializacijo za tehnološko visokokakovostne izdelke in razvojem prilagojenih izdelkov v tesnem sodelovanju s potrošniki. Vedno več je partnerstev med dobavitelji materiala in strankami, ki ponujajo vrsto različnih storitev.

5.3

Stroški energije pomenijo znaten del proizvodnih stroškov za materiale pri energetsko intenzivni industriji. Zato je zmanjšanje posebne porabe energije v gospodarskem interesu energetsko intenzivne industrije. V zvezi s tem je bil v zadnjih desetletjih dosežen izjemen uspeh. Energetsko intenzivna industrija v EU ima vodilni položaj na svetu na področju energetske učinkovitosti med proizvodnjo.

5.4

Zadnje politične zahteve za zmanjšanje emisij CO2 in večjo energetsko učinkovitost so dodatni izziv za energetsko intenzivno industrijo. Sedanje proizvodne tehnologije in procesi so v veliko primerih že dosegli svoje fizikalne in kemične omejitve (6). Poraba reducentov pri procesu pretvorbe v plavžih v jeklarski industriji je na primer že dosegla kemični/fizični minimum in je ni mogoče dodatno zmanjšati, razen na račun povpraševanja potrošnikov in obsega proizvodnje. Potrebnih bo veliko temeljnih tehnoloških dosežkov, ki jih je treba še odkriti, raziskati in razviti, preden bo mogoče dodatno znatno izboljšati energetsko učinkovitost. V ta namen so potrebna obsežna prizadevanja industrije. Zato se v okviru tehnoloških platform že izvajajo dolgoročni skupni raziskovalni in predstavitveni projekti in prizadevanja na področju zajemanja in shranjevanja ogljika (CCS). Enako velja za druge panoge s procesnimi omejitvami, kot je proizvodnja apna in cementa. Tudi na področju oskrbe z energijo so raziskave in razvoj pomemben dolgoročni izziv, na primer v zvezi s CCS ali obnovljivimi tehnologijami.

5.5

Za prizadevanje bazične industrije, da bi razvila revolucionarne nove proizvodne tehnologije z manjšo porabo energije, bo potrebnega veliko časa. Poleg tehničnega napredka mora biti uvajanje novih procesov usklajeno z investicijskimi cikli podjetij. Na koncu je osnovni pogoj za uvedbo novih procesov njihova ekonomska upravičenost, ki jo je treba oceniti na podlagi konkurence na svetovnem trgu. Zato in zaradi drugih dejavnikov (upravna obremenitev, omejena finančna sredstva in s tem povezana gospodarska negotovost) bo bazična industrija potrebovala več desetletij, da bo dosegla pomemben napredek na področju varčevanja z energijo. Zato se energetsko intenzivna industrija razlikuje od sektorja proizvodnje energije, ki lahko, medtem ko se prav tako postopno izboljšuje njegova učinkovitost v skladu s cikli inovacij, lažje prenese stroške izboljšanja in druge s tem povezane upravne obremenitve na potrošnike brez možnosti izbire.

5.6

Energetska učinkovitost industrijskih izdelkov se lahko močno izboljša z uporabo novega in visoko razvitega baznega materiala, ki je proizveden v sodelovanju z drugimi sektorji, kot so proizvajalci avtomobilov ali projektanti elektrarn, pri čemer so rezultat tega partnerstva sestavni deli, ki so bolj odporni na visoke temperature ali pa lažji. Z ustreznimi sistemi za nadzor procesov se prav tako dosežejo nove ravni kakovosti v smislu energetske učinkovitosti. Oprema za proizvodnjo obnovljive energije je prav tako proizvedena iz gradbenega in uporabnega baznega materiala (npr. vetrne turbine iz jekla in visoko zmogljiva plastika). Kljub temu, da so možnosti velike, je potreba po raziskavah materiala še vedno sorazmerno velika, saj večina novosti še vedno ni dovolj izpopolnjena za komercialno rabo.

6.1

Energetska politika vpliva na energetske trge s kombinacijo instrumentov. Na eni strani evropski regulativni okvir za notranji trg z električno energijo in plinom počasi napreduje, vendar še vedno ni privedel do stabilizacije cen, kar je njegov cilj. Na drugi strani na proizvodnjo energije in porabo energije v industriji močno vpliva in bi vplival sistem trgovanja z emisijami v EU, ki naj bi služil kot glavni instrument za zmanjšanje emisij. Vrednost evropskega sistema trgovanja z emisijami (ETS) bo ocenjena po njegovem vplivu na emisije toplogrednih plinov v Evropi ter njegovi pomembnosti in zgledu, ki bi spodbudil globalne ukrepe in/ali njegov razvoj v obsežen svetovni sistem. Glavni problem je dejstvo, da sistem ni globalen, temveč je omejen na Evropsko unijo, kar predstavlja nevarnost uhajanja emisij CO2 v mednarodnih konkurenčnih industrijah. Tudi iz tega razloga bi morala EU pri pogajanjih o podnebju vztrajati, da se trgovanje z emisijami toplogrednih plinov izvaja na mednarodni ravni. Problematične vidike predlaganega predelanega sistema je zato treba skrbno obravnavati, da bi čim bolj zmanjšali predvidljive stroškovne obremenitve.

6.2

Absolutna omejitev emisij CO2 za elektrarne in proizvodne obrate v energetsko intenzivni industriji je bila uvedena leta 2005. Na področju energetsko intenzivne industrije, katere emisije so tesno povezane s proizvodnimi količinami zaradi tehnoloških omejitev, se s tem znatno povečajo stroški rasti proizvodnje, ki presega dodeljene količine. Dodeljevanje pravic do emisij na dražbah, ki naj bi se začelo leta 2013, bi bilo povezano z znatno višjimi stroški celotne proizvodnje baznih materialov, ki se v večini primerov ne morejo prenesti na končne stranke.

6.3

Cilj EU je zmanjšati emisije CO2, vzdrževati odvisnost od uvoza na obvladljivi ravni in spodbujati tehnologije za izvoz s povečanjem deleža obnovljivih virov energije. Začetno financiranje obnovljivih virov energije bi bilo smiselno za dosego teh ciljev, vendar pa bi se bilo treba izogniti stalnim sistemom subvencij. Nenazadnje morajo obnovljivi viri energije postati konkurenčni na trgu. Trenutna gibanja cen energije ter tehnični napredek pri obnovljivih virih energije so konkurenčnost obnovljivih virov že občutno povečali. Nacionalni sistemi subvencij se zdaj v EU uporabljajo za spodbujanje obnovljive energije v sektorju električne energije ter na različne načine vključujejo sisteme kvot s trgovanjem s certifikati in sisteme fiksnih tarif za obnovljive vire energije. Dodatni stroški obnovljive energije se običajno prenesejo na ceno električne energije za končne potrošnike. Energetsko intenzivna industrija mora še vedno, tako kot drugi potrošniki, prek cen električne energije prispevati k financiranju obnovljive energije.

6.4

Čeprav imajo nekateri sektorji, na primer nekatere panoge strojništva, koristi od obnovljivih trgov, je treba te koristi primerjati z negativnimi učinki v bazični industriji. Poleg tega bi bila lahko oškodovana njihova dobavna veriga in s tem njihova konkurenčnost, če bi se bazni material izpodrinil zaradi dodatnih stroškov na podlagi subvencioniranih obnovljivih virov energije (7). Vsaj to bi lahko preprečili z omejitvijo stroškov za te industrijske panoge. Čeprav razvoj obnovljivih trgov odpira možnosti tudi za izvoz tehnologij regijam, ki jo lahko donosno uporabljajo (na primer energija vetra), bi bilo treba upoštevati, da od subvencioniranih trgov nimajo koristi le evropska podjetja, temveč tudi evropsko gospodarstvo – tako na primer velik del fotovoltaičnih materialov v Evropi izvira iz Japonske.

6.5

Jedrska energija ima pomembno vlogo v mešanici energetskih virov v veliko državah EU, medtem ko so se nekatere druge države odločile, da ne bodo več proizvajale energije na tak način. Te države nimajo nobenega vira cenovno ugodne proizvodnje električne energije z nizkimi emisijami CO2 za energijo za pokrivanje osnovnih obremenitev, zato morajo to energijo nadomestiti s fosilnimi gorivi ali obnovljivimi viri energije (8). Na podlagi tega bi se cene električne energije, emisije CO2 in cena pravic za CO2 povečale, kar bi sorazmerno vplivalo na energetsko intenzivno industrijo.

6.6

Veliko držav članic EU uvaja davke, katerih namen je zmanjšanje porabe energije ali emisij CO2. Komisija EU v zeleni knjigi o gospodarskih instrumentih podnebne politike načrtuje uskladitev teh instrumentov v Evropi in uvedbo več pobud za zmanjšanje emisij CO2. Energetsko intenzivna industrija bi se tako morala sprijazniti z znatno višjimi cenami električne in druge energije. Ti stroški bi se lahko le delno omilili z ukrepi na področju energetske učinkovitosti, ki so navedeni zgoraj.

7.1

Politika na področju energije in podnebnih sprememb ni več omejena z nacionalnimi ali regionalnimi mejami. Varnost oskrbe, pomanjkanje energetskih virov in zlasti podnebne spremembe so svetovni izzivi. Boj proti podnebnim spremembam bo lahko učinkovit le, če bodo pri tem prizadevanju sodelovale vse svetovne regije. In nasprotno, ambiciozne politike za zmanjševanje emisij v EU bodo neučinkovite, dokler bodo lahko hitro rastoče države, kot je Kitajska, hitro presegale te prihranke z industrijsko rastjo.

7.2

Zaradi vedno večjega medsebojnega vpliva med svetovno trgovino in kapitalskimi transakcijami nastaja vedno večja konkurenca med svetovnimi regijami. Energetsko intenzivna industrija se vedno pogosteje spopada s svetovno konkurenco na področju potrošnikov in kapitala. Prvič, na tem področju je neposredna konkurenca z drugimi dobavitelji materiala zunaj EU. Drugič, predelovalni industrijski sektorji, ki se močno odvisni od izvoza, kot je panoga avtomobilske industrije ali proizvodnje strojev, prenašajo stroškovne pritiske svetovnega trga na bazično industrijo. Zaradi mednarodne konkurence se energetsko intenzivna industrija razlikuje od regionalnih sektorjev, kot je sektor električne energije.

7.3

Ker je svetovni izziv na področju energetske in podnebne politike povezan z mednarodno konkurenco na področju industrije, se s pretirano stroškovno obremenitvijo energetsko intenzivne industrije povzroči selitev proizvodnje. To se zgodi, kadar regije zunaj Evrope ne uvedejo primerljivih stroškovnih obremenitev za svoje industrije. Vsi elementi podnebne in energetske politike bi se morali trdno opirati na realistično oceno virov (naravnih, človeških in socialnih) in njihov potencialni razvoj v določenem časovnem okviru (npr. lizbonska strategija), da bi te vire izkoristili za našo skupno in trajnostno prihodnost. Strateška razmišljanja EU bi morala odražati te strateške temelje.

7.4

S selitvijo proizvodnje bi se verjetno povečale emisije v regijah zunaj Evrope. Njihovi proizvodni procesi bi bili lahko energetsko manj učinkoviti kot v državah izvora. Dodatne emisije nastajajo pri prevozu teh proizvodov v Evropo. Vendar bi bilo to uhajanje nevzdržno tudi, če bi se proizvodnja preselila v učinkovite obrate, saj bi proizvodnja zapuščala Evropo, kar bi povzročilo izgubo delovnih mest in strokovnega znanja, celo na področju okoljske tehnologije. Svetovno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov mora biti odločilen dejavnik pri oblikovanju politike Skupnosti.

7.5

S selitvijo energetsko intenzivne industrije bi se zmanjšali zaposlenost in gospodarska rast. Izguba povezave z baznim materialom bi zmanjšala privlačnost lokacije za poznejše industrijske verige in negativno vplivala na vse ravni vrednostne verige. Vendar evropsko gospodarstvo potrebuje svoje industrijsko jedro. Gospodarstvo, ki temelji le na storitvah, ni trajnostno, ker je veliko storitev, pri katerih se na intenziven način ustvarja vrednost, povezanih z industrijo in bi lahko prav tako izgubile svojo industrijsko podlago. Poleg tega je vodilna vloga na področju tehnologije in inovacij (okoljskih in drugih) odvisna od obstoja temeljne industrije v Evropski uniji.