8.8.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 185/46

1.1

EESO podpira ukrepe, ki jih je v okviru akcijskega načrta o invalidnosti (Disability Action Plan, DAP) za obdobje 2006–2007 predlagala Evropska komisija.

1.2

EESO meni, da bi moralo biti spremljanje direktive o enaki obravnavi pri zaposlovanju in delu še naprej prednostna naloga za programsko obdobje DAP.

1.3

EESO poziva Komisijo, da pripravi predlog direktive o invalidnosti, ki bo sledila študiji izvedljivosti za področje nediskriminacijske zakonodaje na evropski ravni.

1.4

Očitno pomanjkanje konkretnih ukrepov v evropski strategiji zaposlovanja je jasen znak za nezadostno zavezanost EU. ESZ je bila eden glavnih mejnikov za preizkus zavezanosti EU in držav članic za izvajanje DAP. Preizkus ni prestala nobena stran. Revidirani cilji evropske strategije zaposlovanja bi morali okrepiti vključevanje problematike invalidnosti kot integriranega načela v smernice zaposlovanja in nacionalne programe reform.

1.5

EU se mora zavezati za uresničevanje načela vključevanja pri pobudah, kot so:

1.6

EESO obžaluje pomanjkanje zanimanja, ki je razvidno iz prizadevanj držav članic za vključevanje problematike invalidnosti v pripravo nacionalnih politik. Uspeh DAP je odvisen od pripravljenosti držav za uresničevanje načel akcijskega načrta.

1.7

EESO poleg tega spodbuja evropske institucije, da upoštevajo in prevzamejo cilje DAP na evropski ravni. Prizadevanja za komunikacijo znotraj Skupnosti in krepitev ozaveščenosti bi morala zagotoviti boljšo prepoznavnost problematike invalidnosti pri pripravi evropskih politik.

1.8

Organizacije na evropski ravni, kot so Evropski invalidski forum in druge reprezentativne nevladne organizacije bi morale nadaljevati delo ob podpori v okviru novega programa Progress.

1.9

EESO glede agende o prihodnosti Komisijo poziva, da nameni pozornost naslednjim specifičnim vprašanjem:

2.1

EESO je z velikim zanimanjem prejel sporočilo. (2)

2.2

Cilj Evropskega akcijskega načrta (DAP) (3), ki je bil kot večletni akcijski načrt sprejet za obdobje 2004–2010, je vključiti vprašanje invalidnosti v vsa pomembna politična področja Evropske unije in pripraviti konkretne ukrepe za boljše vključevanje invalidnih oseb v evropsko družbo.

2.2.1

Prednostne naloge v prvi fazi akcijskega načrta DAP so bile usmerjene v dostop invalidnih oseb do trga dela, uporabo informacijske in komunikacijske tehnologije ter dostopnost javnih poslopij.

2.2.2

Prednostne naloge za drugo fazo DAP so osredotočene na dejavno udeležbo invalidnih oseb v družbi, dostop do kakovostnih storitev pomoči, oskrbe in zdravstvenih storitev, izboljšanje dostopnosti do blaga in storitev ter povečanje možnosti za analizo.

2.3

DAP predvideva pripravo dvoletnega poročila o položaju invalidnih oseb, ki bi služilo ponovnemu pregledu ciljev, ter analizo položaja invalidnih oseb v referenčnem obdobju.

2.4

EESO obžaluje, da je bila končna oblika dvoletnega poročila zgolj kratko sporočilo; prvi del sporočila je dvoletno poročilo za obdobje 2004–2005, drugi del pa je akcijski načrt za drugo fazo 2006–2007.

2.4.1

Podatki iz prilog k sporočilu so za oceno izredno zanimivi. Kljub temu EESO obžaluje, da je obseg podatkov omejen, saj analiza ne upošteva vseh trenutnih pobud v EU. Države bi morale v vprašalniku, ki ga je za poročilo pripravila Evropska komisija, navesti več podatkov.

2.4.2

EESO obžaluje, da podatki v prilogah še niso bili prevedeni v vse uradne jezike Evropske unije in so na voljo le v angleškem jeziku.

2.5

Invalidne osebe predstavljajo 10 % prebivalstva, odstotek pa sorazmerno s staranjem naše družbe narašča. To pomeni, da v razširjeni Evropski uniji živi več ko 50 milijonov invalidnih oseb (4).

2.6

Invalidne osebe — moški in ženske, dečki in deklice — predstavljajo raznoliko, nehomogeno skupino ljudi. To raznolikost bi bilo treba upoštevati pri oblikovanju politik na vseh ravneh.

2.7

EESO se je redno in izrecno zavzemal za polno vključevanje invalidnih oseb in zahteval posebno direktivo o invalidnosti (5).

2.8

V mnenju o akcijskem načrtu 2004–2006 je Odbor navedel posebna priporočila (6). Nekatera priporočila so bila sicer upoštevana, večina pa žal ne. To velja zlasti za zahtevo po posebni direktivi o invalidnosti in vključevanje vprašanja invalidnosti v evropsko strategijo zaposlovanja.

2.9

EESO ta akcijski načrt ocenjuje z vidika sedanjih pogajanj v okviru konvencije ZN o pravicah invalidnih oseb (7).

3.1

EESO se strinja s Komisijo glede pomembnosti ciljev, določenih za drugo fazo akcijskega načrta DAP.

3.2

EESO meni, da bi Evropska komisija pri obravnavi vprašanja invalidnosti v različnih dokumentih morala uporabiti družbeni pristop, kar bi na širšem področju invalidnosti spodbudilo uporabo bolj nevtralnega jezika, ki se ravna po načelu vključenosti. Nekateri dokumenti, ki jih je pripravila Komisija in so bili prevedeni iz angleščine, uporabljajo jezik, ki ni popolnoma v skladu s tem družbenim pristopom k vprašanju invalidnosti.

3.3

EESO prav tako kot Komisijo skrbi pomanjkanje ustreznih statističnih podatkov o invalidnih osebah, ki so nujni za prihodnje oblikovanje politik na tem področju. Obstoječe raziskave trenutno zajemajo le invalidne osebe, ki so poklicno dejavne oz. zaposlene, kar pomeni, da ne upoštevajo večine invalidnih državljanov (ljudi, ki živijo v zavodih, otrok).

3.4

EESO izraža zaskrbljenost glede dejstva, da obstaja velika razlika v stopnji zaposlenosti med neinvalidnimi in invalidnimi osebami. Eurostat je leta 2003 potrdil, da „so invalidne osebe dejansko veliko manj vključene v trg dela: 78 % težjih invalidov v starosti med 16 in 64 leti je izključenih iz trga dela, pri osebah brez DZPI pa ta odstotek znaša 27 %. Celo med delovno sposobnimi težjimi invalidi je stopnja brezposelnosti skoraj dvakrat večja kot pri neinvalidnih osebah. Le 16 % ljudi, ki potrebuje pomoč pri delu, to pomoč tudi dejansko dobi (8).“

3.5

EESO se v nekaterih vidikih ne strinja v celoti z razlogi, ki jih je Komisija navedla v svojem poročilu, da bi razložila, zakaj je stopnja nedejavnosti pri invalidnih osebah dvakrat višja kot pri ostalih prebivalcih. Trditev glede t.i. „pasti, ki jo predstavljajo socialni prejemki“ (9), je pomanjkljiv razlog, ki vso odgovornost nalaga na ramena invalidnih oseb.

3.5.1

Za negativnimi statističnimi podatki se skrivajo bolj zapletene ovire, kot je nepripravljenost delodajalcev, da bi zaposlovali invalidne osebe, delovna mesta, ki niso prilagojena invalidom, neenak dostop do trga dela, pomanjkanje pomoči za neodvisno življenje (osebna pomoč ali pripomočki za podporo invalidom), diskriminacija invalidnih oseb na področju prevoza, izobraževanja, dostopa do blaga in storitev, IKT in podobno. Čeprav 43,7 % invalidnih anketirancev meni, da bi ob ustrezni pomoči lahko bili poklicno dejavni, jih le 15,9 % to pomoč tudi dejansko prejema (10).

3.5.2

Zato EESO meni, da bi vsakršna revizija sistemov socialne varnosti in programov zaposlovanja morala upoštevati splet razlogov, ki invalidni osebi onemogočajo vključitev v trg dela oz. obstanek na njem (11).

3.6.1

EESO pozdravlja dejstvo, da je Evropska komisija sprejela resne ukrepe za spremljanje prenosa in izvajanja direktive o zaposlovanju (12). Spremljanje naj bi potekalo v sodelovanju s socialnimi partnerji in predstavniki nevladnih organizacij. EESO je prepričan, da je direktiva o zaposlovanju, ki iz več razlogov, med katerimi je tudi invalidnost, prepoveduje diskriminacijo na področju zaposlovanja, zakonsko obvezujoča in ni zgolj pravni „izziv“ ter da ima Komisija osrednjo vlogo kot varuh direktive in njenega učinkovitega izvajanja.

3.6.2

EESO se ne strinja z izjavo Evropske komisije o prepoznavnosti invalidnosti v evropski strategiji zaposlovanja (ESZ) (13). ESZ vprašanje invalidnosti ni upoštevala v zadostni meri in to se dogaja, odkar so nacionalni reformni programi pozabili na to razsežnost.

3.6.3

Odbor je že podprl uredbo Komisije o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe o ES za državne pomoči na področju zaposlovanja  (14) in izjemna pravila za državno pomoč za vključevanje invalidnih oseb v splošni trg dela.

3.6.4

EESO močno spodbuja socialne partnerje, da sprejmejo nadaljnje ukrepe za zaposlovanje invalidnih oseb. Socialni partnerji so v letu 2004 pripravili poročilo o pobudah na tem področju (15).

3.6.5

EESO prav tako podpira pobude Evropskega socialnega sklada za vključevanje invalidnih oseb v trg dela. Pobuda EQUAL je veliko prispevala k spodbujanju enakosti invalidnih oseb. Nov okvir Evropskega socialnega sklada bi moral pri projektih, ki jih financira ESS, upoštevati nekatera načela, na katera sedanja zakonodaja pozablja, kot sta načeli dostopnosti in „oblikovanja za vse“.

3.6.6

EESO pozdravlja dejstvo, da je Komisija začela izvajati Akcijski načrt Skupnosti za boj proti diskriminaciji  (16).

3.6.7

EESO meni, da morajo drugim pobudam, kot sta srečanje na vrhu na temo enakosti in Evropsko leto enakih možnosti 2007, slediti učinkovite politične odločitve ali ukrepi in zakonodaja.

3.6.8

EESO obžaluje, da invalidske organizacije na nacionalni ravni večinoma niso sodelovale pri oblikovanju nacionalnih programov reform. Prenovljena lizbonska agenda bi morala za boljše doseganje ciljev okrepiti sodelovanje civilne družbe.

3.6.9

EESO meni, da je dialog s civilno družbo — socialnimi partnerji in ustreznimi nevladnimi organizacijami na evropski in nacionalni ravni — pomemben za zagotovitev učinkovitosti strategij zaposlovanja. Sodelovanje predstavnikov nevladnih organizacij za področje invalidnosti ima pri tem odločilen pomen.

3.7.1

EESO je pred nedavnim izrazil svoje stališče k Evropskemu letu invalidov in Evropsko komisijo pozval, da v prihodnjem dvoletnem poročilu o položaju invalidov oceni nadaljnje spremljanje političnih zavez, ki so bile sprejete med evropskim letom, in predvsem resolucij Sveta o zaposlovanju, izobraževanju, e-dostopnosti in kulturi ter predloži priporočila za vključevanje vprašanj invalidnosti v odprto metodo usklajevanja v okviru lizbonske strategije  (17).

3.7.2

EESO pozdravlja najboljšo prakso v okviru uredbe o letalskih potnikih, iz katere so jasno razvidne koristi postopkov za zagotavljanje enakih možnosti za vse.

3.7.3

Odbor pozdravlja dosežke (18) na področju dostopnosti IKT za invalidne osebe in nadaljnje pobude (19) na tem področju. Tudi razmere na drugih področjih bi lahko izboljšali, kot denimo na področju telekomunikacije z regulativnim okvirjem in pri televizijskem predvajanju.

3.7.4

EESO meni, da so Evropski strukturni skladi instrument Evropske unije za promocijo njenih načel. Nediskriminacija in dostopnost bi morali biti vključeni v zakonodajni okvir in oblikovanje skladov. Vprašanje invalidnosti bi morala vključevati vsa področja skladov.

3.7.5

EESO izraža zaskrbljenost glede različnega obsega tega varstva. Obseg varstva in pravice posameznikov so odvisne od kraja njihovega bivanja.

3.7.6

Odbor prav tako skrbi dejstvo, da poročilo o prvi fazi DAP zanemarja ali nezadostno obravnava nekatere vidike diskriminacije invalidnih oseb: posledice diskriminacije invalidnih oseb bi bilo treba na primer oceniti z vidika vrste vzrokov za diskriminacijo, kot so spol, rasa, etnična pripadnost, vera ali prepričanje, starost ali spolna usmerjenost  (20); pravico invalidov do neodvisnega življenja.

EESO meni, da invalidnost ni izključni dejavnik, ki označuje invalidne osebe. Njihovo vsakdanje življenje prav tako lahko oblikujejo in nanj vplivajo druge razmere.

4.1

Evropska komisija je sprejela nove cilje za drugo fazo. EESO izraža zadovoljstvo glede dejstva, da so ti cilji še naprej osredotočeni na glavne težave, s katerimi se soočajo invalidne osebe.

4.2

EESO se ne strinja z izjavo, da je „vključevanje problematike invalidnosti na nekaterih področjih uspelo, zlasti na področju zaposlovanja, IKT in izobraževanja“. To je v nasprotju z nekaterimi izjavami v skupnih poročilih o vključenosti, ki navajajo, da „ob upoštevanju gospodarskih rezultatov, ki se jih v najboljšem primeru lahko označi kot nedoločljivi, ni bistvenega izboljšanja razmer. Ocena izvajanja lizbonske strategije je jasno pokazala, da med cilji, za katere so se države članice zavezale v splošnih ciljih, in političnimi prizadevanji za njihovo uresničitev obstaja velik prepad“ (21).

4.3

EESO meni, da ima skupina EU na visoki ravni za invalidnost pri izvajanju DAP velik pomen, ki bi ga bilo treba še okrepiti; skupina bi morala pripraviti konkretne ocene in priporočila ter jih predložiti Svetu EU v sprejetje.

4.3.1

EESO močno podpira vključevanje Evropskega foruma invalidov in drugih specifičnih organizacij, ki združujejo ljudi z zdravstvenimi težavami, v razprave skupine na visoki ravni, s čimer bi zagotovili udeležbo invalidskih organizacij pri oblikovanju politik, ki obravnavajo invalidne državljane v Evropi.

4.4

EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da je Evropska komisija sprožila ukrepe za začetek postopka za ugotavljanje kršitev za države, ki direktive o enaki obravnavi pri zaposlovanju in delu 2000/78 še niso oz. niso pravilno prenesle na nacionalno raven (22).

4.5.1

Druga faza DAP je osredotočena na dejavno vključevanje invalidnih oseb in temelji na pojmovanju invalidnosti med državljani (23), kar pomeni, da imajo invalidi enake osebne izbire in nadzor v svojem vsakdanjem življenju kot neinvalidne osebe.

4.6.1

EESO je v prejšnjem mnenju opozoril na dejstvo, da prenovljena lizbonska strategija  (24) invalidov ne omenja.

4.6.2

EESO opozarja, da povečanje stopnje zaposlenosti in dejavnosti invalidov ni možno brez izboljšanja delovnih pogojev in boja proti diskriminaciji na področjih, kot so izobraževanje, prevoz, IKT, dostop do blaga in storitev itd.

4.6.3

EESO meni, da je pri reviziji ciljev evropske strategije zaposlovanja treba upoštevati vključevanje problematike invalidnosti kot integriranega načela. V nasprotnem primeru bo varstvo invalidov še naprej močno omejeno.

4.6.4

Evropski strukturni skladi bodo bistveno prispevali k vključevanju, če bodo upoštevali načelo nediskriminacije in dostopnosti za invalide. V novem programskem obdobju strukturnih skladov je treba preprečiti nastajanje novih grajenih ovir, ter hkrati spodbujati, da se pri uporabi sredstev iz skladov močneje upošteva cilj vključevanja.

4.6.5

Nova uredba Evropske komisije o skupinskih izjemah za pomoč, namenjeno zaposlovanju in usposabljanju, mora vzpostaviti pošten sistem, ki bo spodbujal udeležbo invalidov na trgu dela. Nova revizija bi morala postopke poenostaviti tako, da bi imeli delodajalci lažji dostop do sredstev podpore za zaposlene invalide.

4.6.6

Podjetja s področja socialne ekonomije lahko pomembno prispevajo k vključevanju invalidov na trg dela.

4.7.1

EESO se strinja z Evropsko komisijo, da je to vprašanje izrednega pomena.

4.7.2

EESO meni, da mora vsakršna dejavnost za spodbujanje kakovostnega življenja invalidov v evropski družbi temeljiti na osnovnih človekovih pravicah, kot so:

4.7.3

EESO zato pozdravlja izjavo Komisije, da bo podpirala neodvisno življenje, deinstitucionalizacijo in odpravo segregacije ljudi, ki živijo v velikih zavodih.

4.7.3.1

EESO poziva Komisijo, da zagotovi, da vse zainteresirane skupine na področju neodvisnega življenja, kot so javne oblasti na nacionalni ravni, organizacije, ki zastopajo invalide in EU, dejavno sodelujejo v tem postopku.

4.7.3.2

Pojem neodvisno življenje ne pomeni le živeti v družbi, temveč tudi biti njen enakovreden člen. Neodvisno živeti pomeni dejavno sodelovati pri vseh vidikih družbe.

4.7.3.3

EESO meni, da bi moral vsakršen ukrep za revizijo zdravstvenih storitev spodbujati neodvisno življenje invalidnih oseb. Poseben cilj glede deinstitucionalizacije in razvoja altenativnih možnosti, ki bi bile umeščene v skupnost, bi moral biti vključen v novo strategijo o dolgoročni oskrbi, pa tudi v novo strategijo socialnega varstva. Alternativne možnosti bi morale vključevati pobude, kot so osebna pomoč, pripomočki in storitve za podporo invalidom, informacije, usposabljanje, sodelovanje invalidov pri zagotavljanju podpore ipd.

4.7.4

EESO poziva k izboljšanju standardov kakovosti storitev za invalidne osebe. Te standarde bi bilo treba določiti v sodelovanju z invalidskimi organizacijami. Vsak model storitev za podporo in oskrbo bi moral temeljiti na kakovosti, stalnosti, dostopnosti in finančni vzdržnosti.

4.7.5

Tudi odprta metoda usklajevanja na področju zdravja bi morala upoštevati potrebe invalidov in njihove temeljne pravice pri dostopu do storitev.

4.8.1

EESO pozdravlja uredbo o letalskih potnikih z omejeno mobilnostjo ter pobude na širšem področju prevoza (železniški in avtobusni prevoz ter pomorski promet) in turizma, ki bodo omogočile prosto gibanje invalidnih oseb.

4.8.2

Dostop do novih tehnologij je za premostitev digitalnega razkoraka v evropski družbi bistvenega pomena. EU mora zagotoviti, da bodo projekti v okviru 7. okvirnega programa izboljšali raziskave novih tehnologij, pripomočkov za podporo invalidom ter blaga in storitev po načelu „oblikovanje za vse“.

4.8.3

EESO meni, da bi bilo med trenutnimi pogajanji o direktivi o storitvah na notranjem trgu treba pri obravnavi dostopa do blaga in storitev v EU upoštevati potrebe invalidnih potrošnikov.

4.8.4

EESO Evropski komisiji svetuje, da naj prihodnje sporočilo o družbenih storitvah splošnega pomena upošteva načela stalnosti, dostopnosti in evropske standarde kakovosti, pa tudi finančno vzdržnost.

4.9.1

Evropska unija mora biti sposobna ocenjevati položaj invalidnih oseb.

4.9.2

EESO meni, da bi bilo treba poskrbeti za zanesljivejše in bolj primerljive podatke o invalidnih osebah. Sedanji statistični podatki EU vključujejo ocene na osnovi spola in starosti. Za oceno položaja invalidov in oblikovanje politik v prihodnje je treba nujno poskrbeti za vsestransko podrobno analizo statističnih podatkov na ravni EU.

4.9.3

Potrebne so nadaljnje akademske raziskave, osredotočene na potrebe invalidov, ki jih bodo izrazili invalidi sami, pa tudi boljša ocena večkratne diskriminacije.