(1)

Unija je v odziv na svetovno finančno krizo iz let 2008 in 2009 začela obsežno reformo bonitetnega okvira za institucije, kakor je opredeljen v Uredbi (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (4), da bi se okrepila odpornost bančnega sektorja Unije. Eden od glavnih elementov reforme je bila implementacija mednarodnih standardov, o katerih se je leta 2010 dogovoril Baselski odbor za bančni nadzor (BCBS), zlasti t. i. reforme Basel III in iz nje izhajajočih standardov Basel III. Po zaslugi te reforme je bančni sektor Unije v krizo zaradi COVID-19 vstopil s trdnimi temelji. Čeprav je splošna raven kapitala v institucijah v Uniji zdaj na splošno zadovoljiva, je treba nekatere težave, ki so bile ugotovljene zaradi svetovne finančne krize, še obravnavati.

(2)

Da bi odpravili te težave, zagotovili pravno varnost in izkazali zavezanost Unije njenim mednarodnim partnerjem v skupini G20, je izjemno pomembno, da se v pravu Unije dosledno izvedejo še neizvedeni elementi reforme Basel III, dogovorjeni leta 2017 (v nadaljnjem besedilu: dokončan okvir Basel III). Hkrati bi se bilo treba pri izvajanju izogibati znatnemu povečanju skupnih kapitalskih zahtev za bančni sistem Unije kot celoto in upoštevati posebnosti gospodarstva Unije. Kjer je to mogoče, bi bilo treba prehodno uporabljati prilagoditve mednarodnih standardov. Z izvajanjem naj bi prispevali k preprečevanju slabšega konkurenčnega položaja institucij v Uniji, zlasti na področju trgovalnih dejavnosti, kjer te institucije neposredno konkurirajo drugim mednarodnim akterjem. Poleg tega Unija z izvajanjem dokončanega okvira Basel III zaključuje desetletje trajajoč proces reforme. V zvezi s tem bi morala Unija izvesti celovito oceno svojega bančnega sistema, pri kateri bi se upoštevali vsi relevantni vidiki. Komisijo bi bilo treba pooblastiti, da opravi celosten pregled okvira za bonitetne in nadzorniške zahteve. Pri tem pregledu bi bilo treba upoštevati različne vrste oblik družb, struktur in poslovnih modelov po vsej Uniji. Upoštevati bi bilo treba tudi uvedbo izstopnega praga kot del bonitetnih pravil o kapitalu in likvidnosti ter raven njegove uporabe. Pri pregledu bi bilo treba oceniti, ali izstopni prag in raven njegove uporabe zagotavljata ustrezno raven zaščite vlagateljev in varujeta finančno stabilnost v Uniji, pri čemer je treba upoštevati razvoj po vsej Uniji ter razvoj bančne unije v vseh njenih razsežnostih. V zvezi s tem Komisija ustrezno upošteva zadevne izjave in sklepe Evropskega parlamenta in Evropskega sveta o bančni uniji.

(3)

Komisija se je 27. junija 2023 zavezala, da bo izvedla celostno, pravično in uravnoteženo oceno stanja bančnega sistema ter veljavnih regulativnih in nadzorniških okvirov na enotnem trgu. Pri tem bo upoštevala učinek sprememb, ki so bile s to uredbo vnesene v Uredbo (EU) št. 575/2013, ter stanje bančne unije v vseh njenih razsežnostih. Komisija bo med analiziranimi vprašanji med drugim preučila izvajanje izstopnega praga, vključno z ravnjo njegove uporabe. To oceno bo izvedla na podlagi prispevka Evropskega nadzornega organa (Evropski bančni organ) (EBA), ustanovljenega z Uredbo (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (5), in Evropske centralne banke ter enotnega mehanizma nadzora in se posvetovala z zainteresiranimi stranmi, da bi zagotovila ustrezno upoštevanje različnih vidikov. Komisija bo na podlagi navedenega poročila po potrebi predložila zakonodajni predlog.

(4)

Uredba (EU) št. 575/2013 institucijam omogoča, da svoje kapitalske zahteve izračunajo z uporabo standardiziranih pristopov ali z uporabo pristopov notranjih modelov. Standardizirani pristopi od institucij zahtevajo, da kapitalske zahteve izračunajo z uporabo stalnih parametrov, ki temeljijo na razmeroma konservativnih predpostavkah in so določeni v Uredbi (EU) št. 575/2013. Pristopi notranjih modelov, ki jih morajo odobriti pristojni organi, institucijam omogočajo, da same ocenijo večino ali vse parametre, ki so potrebni za izračun kapitalskih zahtev. BCBS se je decembra 2017 odločil, da uvede skupni izstopni prag. Ta odločitev je temeljila na analizi, opravljeni po svetovni finančni krizi iz let 2008 in 2009, ki je razkrila, da notranji modeli pogosto podcenjujejo tveganja, ki so jim izpostavljene institucije, zlasti za nekatere vrste izpostavljenosti in tveganj, in zato pogosto privedejo do izračuna nezadostnih kapitalskih zahtev. V primerjavi s kapitalskimi zahtevami, izračunanimi z uporabo standardiziranih pristopov, so za iste izpostavljenosti kapitalske zahteve na podlagi notranjih modelov v povprečju nižje.

(5)

Izstopni prag je eden od ključnih ukrepov reforme Basel III. Njegov namen je omejiti neupravičeno variabilnost kapitalskih zahtev, ki je rezultat uporabe notranjih modelov, ter čezmerno zmanjšanje kapitala, do katerega lahko pride v instituciji, ki uporablja notranje modele, v primerjavi z institucijo, ki uporablja standardizirane pristope. Z določitvijo spodnje meje kapitalskih zahtev, ki so rezultat uporabe notranjih modelov institucij, pri 72,5 % kapitalskih zahtev, ki bi se uporabljale, če bi zadevne institucije uporabile standardizirane pristope, izstopni prag omeji tveganje čezmernega zmanjšanja kapitala. V zvezi s tem bi institucije, ki uporabljajo notranje modele, morale izračunati dve vrsti skupnih kapitalskih zahtev za tržno tveganje, pri čemer vsaka od njiju združuje vse kapitalske zahteve brez kakršnega koli dvojnega štetja. Dosledno izvajanje izstopnega praga bi povečalo primerljivost kapitalskih količnikov institucij, ponovno vzpostavilo verodostojnost notranjih modelov in zagotovilo enake konkurenčne pogoje med institucijami, ki uporabljajo različne pristope za izračun svojih kapitalskih zahtev.

(6)

Da bi zagotovili primerno razporeditev kapitala in njegovo razpoložljivost za zaščito prihrankov, kjer je to potrebno, bi bilo treba izstopni prag uporabljati na vseh ravneh konsolidacije, razen če država članica meni, da je ta cilj mogoče učinkovito doseči na drugačen način, zlasti kar zadeva skupine, kot so zadružne skupine s centralnim organom in povezanimi institucijami, ki se nahajajo v zadevni državi članici. V takih primerih bi se država članica morala imeti možnost odločiti, da ne bo uporabila izstopnega praga na posamični ali subkonsolidirani podlagi za institucije v tej državi članici, če na najvišji ravni konsolidacije v tej državi članici nadrejena institucija zadevnih institucij v tej državi članici izpolnjuje izstopni prag na podlagi svojega konsolidiranega položaja.

(7)

BCBS je ugotovil, da trenutni standardizirani pristop za kreditno tveganje (SA-CR) na več področjih ni dovolj občutljiv na tveganja, kar vodi do netočnih ali neustreznih – bodisi previsokih bodisi prenizkih – meritev kreditnega tveganja in s tem kapitalskih zahtev. Zato bi bilo treba revidirati določbe o standardiziranem pristopu za kreditno tveganje, da se poveča občutljivost tega pristopa na tveganje v zvezi z več ključnimi vidiki.

(8)

Za ocenjene izpostavljenosti do drugih institucij bi bilo treba nekatere uteži tveganja ponovno umeriti v skladu s standardi Basel III. Poleg tega bi morala biti obravnava uteži tveganja za neocenjene izpostavljenosti do institucij bolj razčlenjena in ločena od uteži tveganja, ki se uporablja za enote centralne ravni države članice, v kateri ima institucija kreditojemalka sedež, saj se za take institucije ne bi več smela predpostavljati implicitna državna podpora.

(9)

Za izpostavljenosti iz naslova podrejenega dolga in z bonitetnega vidika podobne dolžniške izpostavljenosti, ter za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov je potrebna bolj razčlenjena in strožja obravnava uteži tveganja, da bi se odražalo večje tveganje izgube pri izpostavljenostih iz naslova podrejenega dolga in naslova lastniških instrumentov v primerjavi z dolžniškimi izpostavljenostmi ter da bi se preprečila regulativna arbitraža med netrgovalno knjigo in trgovalno knjigo. Institucije v Uniji imajo dolgotrajne strateške kapitalske naložbe v finančnih in nefinančnih podjetjih. Ker se standardna utež tveganja za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov v petletnem prehodnem obdobju povečuje, bi bilo treba za obstoječe strateške deleže lastniškega kapitala v podjetjih in nekaterih zavarovalnicah, ki jih institucija obvladuje ali ima v njih pomemben vpliv, uporabljati predhodna pravila, da bi se izognili motečim učinkom in ohranili vlogo institucij v Uniji kot dolgoročnih strateških vlagateljev v lastniški kapital. Glede na bonitetne zaščitne ukrepe in nadzor za spodbujanje povezovanja finančnega sektorja bi bilo treba za deleže lastniškega kapitala v drugih institucijah znotraj iste skupine ali v institucijah, za katere se uporablja ista institucionalna shema za zaščito vlog, ohraniti sedanjo ureditev. Poleg tega se za okrepitev zasebnih in javnih pobud za zagotavljanje dolgoročnega lastniškega kapitala družbam v Uniji, s katerimi se ne trguje na borzi, naložbe, pridobljene neposredno ali posredno, na primer prek podjetij tveganega kapitala, ne bi smele šteti za špekulativne, kadar se te naložbe izvedejo s trdnim namenom višjega vodstva, da jih obdržijo najmanj tri leta.

(10)

Za stimuliranje nekaterih gospodarskih sektorjev standardi Basel III določajo diskrecijsko pravico pristojnih organov pri izvajanju nadzorniških nalog, ki institucijam omogoča, da v okviru določenih omejitev prednostno obravnavajo deleže lastniškega kapitala, pridobljene na podlagi zakonodajnih programov, ki zajemajo znatne subvencije za naložbe ter vključujejo vladni nadzor in omejitve kapitalskih naložb. Izvajanje te diskrecijske pravice v pravu Unije bi moralo prispevati tudi k spodbujanju dolgoročnih kapitalskih naložb.

(11)

Kreditiranje podjetij v Uniji zagotavljajo predvsem institucije, ki za izračun svojih kapitalskih zahtev za kreditno tveganje uporabljajo pristop na podlagi notranjih bonitetnih ocen (v nadaljnjem besedilu: pristop IRB). Z uvedbo izstopnega praga bodo morale navedene institucije uporabljati tudi standardizirani pristop za kreditno tveganje, ki se zanaša na bonitetne ocene, ki jih zagotovijo imenovane zunanje bonitetne agencije (ECAI), da se določi kreditna kakovost podjetja v vlogi kreditojemalca. Vzporejanje zunanjih bonitetnih ocen z utežmi tveganja, ki se uporabljajo za ocenjena podjetja, bi moralo biti bolj razčlenjeno, da bi se takšno vzporejanje uskladilo z mednarodnimi standardi na tem področju.

(12)

Vendar večina podjetij v Uniji ne poskuša pridobiti zunanjih bonitetnih ocen. Da bi se izognili motečemu učinku na bančno kreditiranje neocenjenih podjetij in zagotovili dovolj časa za vzpostavitev javnih ali zasebnih pobud za povečanje pokritosti z zunanjimi bonitetnimi ocenami, je treba določiti prehodno obdobje. V tem prehodnem obdobju bi morale imeti institucije, ki uporabljajo pristop IRB, možnost, da pri izračunu svojega izstopnega praga za izpostavljenosti do neocenjenih podjetij, ki ustrezajo naložbenemu razredu, uporabijo ugodnejšo obravnavo, medtem ko bi bilo treba oblikovati pobude za spodbujanje široke uporabe bonitetnih ocen. Vsako podaljšanje prehodnega obdobja bi moralo biti utemeljeno in omejeno na največ štiri leta.

(13)

Po prehodnem obdobju bi morale imeti institucije možnost, da se za izračun kapitalskih zahtev za večji del svojih izpostavljenosti do podjetij sklicujejo na bonitetne ocene, ki jo zagotovijo imenovane ECAI. EBA, Evropski nadzorni organ (Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine) (EIOPA), ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1094/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (6), ter Evropski nadzorni organ (Evropski organ za vrednostne papirje) (ESMA), ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1095/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (7), (v nadaljnjem besedilu: evropski nadzorni organi) bi morali spremljati uporabo prehodne ureditve in preučiti zadevne dogodke in trende na trgu ECAI, ovire za razpoložljivost bonitetnih ocen, ki jih zagotovijo imenovane ECAI, zlasti za podjetja, in možne ukrepe za odpravo navedenih ovir. Prehodno obdobje bi bilo treba uporabiti za znatno povečanje razpoložljivosti bonitetnih ocen za podjetja v Uniji. V ta namen bi bilo treba razviti rešitve za bonitetne ocene, ki presegajo obstoječi okvir bonitetnega ocenjevanja, da bi spodbudili zlasti večja podjetja v Uniji, da pridobijo zunanjo bonitetno oceno. Poleg pozitivnih zunanjih učinkov, ki jih ustvarja postopek bonitetnega ocenjevanja, bo širša pokritost z bonitetnimi ocenami med drugim spodbujala unijo kapitalskih trgov. Da bi dosegli ta cilj, je treba upoštevati zahteve, povezane z zunanjimi bonitetnimi ocenami, ali razmisliti o ustanovitvi dodatnih institucij, ki bi zagotavljale take ocene, kar bi lahko pomenilo znatne napore pri izvajanju. Države članice bi morale v tesnem sodelovanju s svojimi centralnimi bankami oceniti, ali bi bilo zaželeno, da se njihova centralna banka prizna kot ECAI v skladu z Uredbo (ES) št. 1060/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (8) in da centralna banka za namene Uredbe (EU) št. 575/2013 zagotovi bonitetne ocene podjetij, da bi se povečala pokritost z zunanjimi bonitetnimi ocenami.

(14)

BCBS je za izpostavljenosti, zavarovane s stanovanjsko nepremičnino, in izpostavljenosti, zavarovane s poslovno nepremičnino, razvil pristope, ki so bolj občutljivi na tveganje, da bi bolje odražali različne modele financiranja in gradbene faze.

(15)

Svetovna finančna kriza iz let 2008 in 2009 je razkrila številne pomanjkljivosti sedanje obravnave izpostavljenosti, zavarovanih s stanovanjsko nepremičnino, in izpostavljenosti, zavarovanih s poslovno nepremičnino, po standardiziranem pristopu. Te pomanjkljivosti so bile obravnavane v standardih Basel III. Standardi Basel III razlikujejo med izpostavljenostmi, pri katerih je odplačilo pomembno odvisno od denarnih tokov, ustvarjenih z nepremičnino, in izpostavljenostmi, pri katerih ni tako. Za prve bi bilo treba uporabljati posebno obravnavo za določitev uteži tveganja, da se natančneje upošteva tveganje, povezano s temi izpostavljenostmi, pa tudi poveča skladnost z obravnavo nepremičnin, ki ustvarjajo dohodek, po pristopu IRB.

(16)

Za izpostavljenosti, zavarovane s stanovanjsko nepremičnino, in izpostavljenosti, zavarovane s poslovno nepremičnino, bi bilo treba ohraniti pristop delitve kreditov, saj je ta pristop občutljiv na vrsto kreditojemalca in odraža učinke zmanjševanja tveganja, ki ga ima zavarovanje z nepremičninami, v utežeh tveganja, ki se uporabljajo, tudi v primeru izpostavljenosti, ki imajo visoka razmerja med vrednostjo kredita in vrednostjo zastavljenih nepremičnin. Vendar bi bilo treba pristop delitve kreditov prilagoditi v skladu s standardi Basel III, saj je bilo ugotovljeno, da je preveč konservativen za nekatere hipotekarne kredite z zelo nizkim razmerjem med vrednostjo kredita in vrednostjo zastavljenih nepremičnin.

(17)

Za zagotovitev, da bo učinek izstopnega praga na nizkotvegano stanovanjsko hipotekarno kreditiranje s strani institucij, ki uporabljajo pristop IRB, razporejen na dovolj dolgo obdobje in da se tako izogne motnjam pri tej vrsti kreditiranja, ki bi jih lahko povzročila nenadna povečanja kapitalskih zahtev, je treba določiti posebno prehodno ureditev. V času trajanja prehodnega obdobja bi morale imeti institucije, ki uporabljajo pristop IRB, pri izračunu izstopnega praga možnost, da po standardiziranem pristopu za kreditno tveganje uporabijo nižjo utež tveganja za tisti del svojih izpostavljenosti, ki so zavarovane s hipoteko na stanovanjsko nepremičnino po standardiziranem pristopu. Za zagotovitev, da je prehodna ureditev na voljo samo za izpostavljenosti iz naslova hipotekarnih kreditov z nizkim tveganjem, bi bilo treba določiti ustrezna merila primernosti, ki temeljijo na uveljavljenih konceptih, ki se uporabljajo po standardiziranem pristopu za kreditno tveganje. Skladnost s temi merili bi morali preveriti pristojni organi. Ker se lahko trgi stanovanjskih nepremičnin med državami članicami razlikujejo, bi bilo treba odločitev o uporabi prehodne ureditve prepustiti posameznim državam članicam. Uporabo prehodne ureditve bi moral spremljati EBA. Vsako podaljšanje prehodnega obdobja bi moralo biti utemeljeno in omejeno na največ štiri leta.

(18)

Zaradi pomanjkanja jasnosti in občutljivosti na tveganja sedanje obravnave špekulativnega financiranja nepremičnin se kapitalske zahteve za te izpostavljenosti pogosto štejejo za previsoke ali prenizke. To obravnavo bi bilo zato treba nadomestiti s posebno obravnavo izpostavljenosti iz naslova pridobitve zemljišča, razvoja in gradnje nepremičnin, ki zajema kredite podjetjem ali subjektom s posebnim namenom, s katerimi se financira pridobitev zemljišča za namene razvoja in gradnje ali razvoj in gradnja stanovanjskih ali poslovnih nepremičnin.

(19)

Pomembno je zmanjšati vpliv cikličnih učinkov na vrednotenje nepremičnin, ki se uporabijo za zavarovanje kredita, in ohraniti stabilnejše kapitalske zahteve za hipotekarne kredite. V primeru prevrednotenja, ki presega vrednost v trenutku, ko je bil kredit odobren, kadar je na voljo dovolj podatkov, vrednost nepremičnine, priznana za bonitetne namene, ne bi smela presegati povprečne vrednosti primerljive nepremičnine, izmerjene v dovolj dolgem obdobju, razen če spremembe na tej nepremičnini nedvoumno povečajo njeno vrednost. Da bi se izognili neželenim posledicam za delovanje trgov kritih obveznic, bi pristojni organi morali imeti možnost institucijam dovoliti, da redno prevrednotijo nepremičnine, ne da bi te upoštevale omejitve za povečanje vrednosti. Spremembe, ki izboljšujejo energetsko učinkovitost ali odpornost, zaščito pred in prilagoditev na fizična tveganja stavb ali stanovanjskih enot, bi se lahko štele za povečanje vrednosti nepremičnine.

(20)

Dejavnost posebnih kreditnih aranžmajev se izvaja s subjekti za posebne namene, ki običajno služijo kot subjekti kreditojemalci, za katere je donosnost naložb primarni vir odplačila pridobljenega financiranja. Pogodbeni dogovori posebnih kreditnih aranžmajev kreditodajalcu zagotavljajo znatno mero nadzora nad sredstvi, ki se financirajo, primarni vir poplačila obveznosti pa je dohodek, ustvarjen z zadevnimi sredstvi. Da bi se s tem povezano tveganje odražalo natančneje, bi morale za to obliko kreditiranja veljati posebne kapitalske zahteve za kreditno tveganje. V skladu s standardi Basel III o dodeljevanju uteži tveganja izpostavljenostim iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev bi bilo treba po standardiziranem pristopu za kreditno tveganje uvesti posebno kategorijo izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev, s čimer bi se povečala skladnost z že obstoječo posebno obravnavo izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev po pristopu IRB. Uvesti bi bilo treba posebno obravnavo izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev, pri čemer bi bilo treba razlikovati med „financiranjem projektov“, „financiranjem premičnega premoženja“ in „financiranjem blaga“, da bi se bolje odražala tveganja povezana navedenimi podkategorijami znotraj kategorije izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev.

(21)

Medtem ko je nova obravnava po standardiziranem pristopu neocenjenih izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev, določena v standardih Basel III, bolj razčlenjena kot trenutna standardizirana obravnava izpostavljenosti do podjetij, prva ni dovolj občutljiva na tveganja, da bi lahko odražala učinke celovitih svežnjev zavarovanja in zastavnih pravic, ki so običajno povezane z zadevnimi izpostavljenostmi v Uniji, kar kreditodajalcem omogoča nadzor nad prihodnjimi denarnimi tokovi, ki bodo ustvarjeni v času trajanja projekta ali sredstva. Ker izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev v Uniji niso v zadostni meri pokrite z zunanjimi bonitetnimi ocenami, bi lahko ta nova obravnava ustvarila tudi spodbude za institucije, da prenehajo financirati nekatere projekte ali prevzemajo večja tveganja v sicer podobno obravnavanih izpostavljenostih z drugačnimi profili tveganja. Medtem ko izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev večinoma financirajo institucije, ki uporabljajo pristop IRB in imajo vzpostavljene notranje modele za zadevne izpostavljenosti, bi lahko bil učinek zlasti pomemben v primeru izpostavljenosti iz naslova financiranja premičnega premoženja, ki bi lahko bile ogrožene zaradi prenehanja dejavnosti, zlasti v kontekstu uporabe izstopnega praga. Da bi se izognili nenamernim posledicam pomanjkanja občutljivosti standardov Basel III na tveganja za neocenjene izpostavljenosti iz naslova financiranja premičnega premoženja, bi morale biti izpostavljenosti iz naslova financiranja premičnega premoženja, ki izpolnjujejo sklop meril, s katerim se lahko profil tveganj zniža tako, da ustreza standardu visoke kakovosti, skladno s preudarnim in konservativnim upravljanjem finančnih tveganj, v prehodnem obdobju upravičene do uporabe nižje uteži tveganja. To prehodno ureditev bi bilo treba oceniti v poročilu, ki ga pripravi EBA.

(22)

Razvrstitev izpostavljenosti na drobno po standardiziranem pristopu za kreditno tveganje in pristopu IRB bi bilo treba dodatno uskladiti, da se zagotovi dosledna uporaba ustreznih uteži tveganja za isti niz izpostavljenosti. V skladu s standardi Basel III bi bilo treba določiti pravila za različno obravnavo obnavljajočih se izpostavljenosti na drobno, ki izpolnjujejo sklop pogojev za odplačilo ali uporabo, na podlagi katerih se lahko zmanjša njihov profil tveganja. Te izpostavljenosti bi bilo treba opredeliti kot izpostavljenosti do transaktorja. Izpostavljenostim do ene ali več fizičnih oseb, ki ne izpolnjujejo vseh pogojev, da bi se štele za izpostavljenosti na drobno, bi bilo treba po standardiziranem pristopu za kreditno tveganje dodeliti utež tveganja 100 %.

(23)

Standardi Basel III po standardiziranem pristopu za kreditno tveganje uvajajo kreditni konverzijski faktor v višini 10 % za brezpogojno preklicne prevzete obveznosti. To bo verjetno znatno vplivalo na dolžnike, ki se zanašajo na prilagodljivo naravo brezpogojno preklicnih prevzetih obveznosti za financiranje svojih dejavnosti pri obvladovanju sezonskih nihanj v svojem podjetju ali pri upravljanju nepričakovanih kratkoročnih sprememb potreb po obratnem kapitalu, zlasti med okrevanjem po pandemiji zaradi COVID-19. Zato je primerno določiti prehodno obdobje, v katerem bi morale imeti institucije možnost, da še naprej uporabljajo nižji kreditni konverzijski faktor za svoje brezpogojno preklicne prevzete obveznosti, nato pa oceniti, ali je upravičeno morebitno postopno povečanje veljavnih kreditnih konverzijskih faktorjev, da se institucijam omogoči prilagoditev njihovih poslovnih praks in produktov brez oviranja razpoložljivosti kreditov za dolžnike institucij.

(24)

Institucije bi morale imeti ključno vlogo pri okrevanju po pandemiji zaradi COVID-19, tudi z razširitvijo proaktivnih ukrepov za restrukturiranje dolga na zaupanja vredne dolžnike, ki imajo ali bodo imeli težave z izpolnjevanjem svojih prevzetih finančnih obveznosti. Zato dejstvo, do so nasprotne stranke potencialno in neupravičeno razvrščene med neplačnike, institucij ne bi smelo odvračati od tega, da, če se to zdi ustrezno, dolžnikom zagotovijo znatne koncesije, če s takšnimi koncesijami ponovno obstaja verjetnost, da bodo ti dolžniki odplačali preostanek svojih obveznosti iz naslova dolga. EBA bi moral pri pripravi smernic o uporabi opredelitve neplačila na ravni dolžnika ali kreditnega posla ustrezno upoštevati potrebo, da se institucijam zagotovi dovolj prožnosti.

(25)

Svetovna finančna kriza iz let 2008 in 2009 je razkrila, da so v nekaterih primerih institucije uporabljale pristop IRB tudi za portfelje, ki niso bili primerni za modeliranje zaradi nezadostnih podatkov, kar je imelo škodljive posledice za zanesljivost rezultatov. Zato je primerno, da se od institucij ne zahteva uporaba pristopa IRB za vse njihove izpostavljenosti in da se zahteva po uvedbi uporablja na ravni kategorij izpostavljenosti. Primerno je tudi omejiti uporabo pristopa IRB za kategorije izpostavljenosti, pri katerih je težje izvesti zanesljivo modeliranje, da se povečata primerljivost in zanesljivost kapitalskih zahtev za kreditno tveganje po pristopu IRB.

(26)

Pri izpostavljenostih institucij do drugih institucij, drugih subjektov finančnega sektorja in velikih podjetij so stopnje neplačil običajno nizke. Za take portfelje z majhnim številom neplačnikov institucije težko pridobijo zanesljive ocene izgube ob neplačilu (LGD) zaradi nezadostnega števila ugotovljenih neplačil v teh portfeljih. Ta težava je povzročila nezaželeno raven razpršenosti med institucijami z vidika ocenjenega tveganja. Institucije bi zato morale za te portfelje z majhnim številom neplačnikov namesto notranjih ocen LGD uporabiti vrednosti regulativno določenih LGD.

(27)

Institucije, ki uporabljajo notranje modele za ocenjevanje kapitalskih zahtev za kreditno tveganje v zvezi z izpostavljenostmi iz naslova lastniških instrumentov, svojo oceno tveganja običajno utemeljijo na javno dostopnih podatkih, do katerih imajo praviloma vse institucije enak dostop. V teh okoliščinah razlik v kapitalskih zahtevah ni mogoče upravičiti. Poleg tega izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov v netrgovalni knjigi predstavljajo zelo majhen del bilance stanja institucij. Zato bi morale institucije za povečanje primerljivosti kapitalskih zahtev institucij in za poenostavitev regulativnega okvira svoje kapitalske zahteve za kreditno tveganje v zvezi z izpostavljenostmi iz naslova lastniških instrumentov izračunati z uporabo standardiziranega pristopa za kreditno tveganje in uporaba pristopa IRB v ta namen ne bi smela biti dovoljena.

(28)

Zagotoviti bi bilo treba, da ocene verjetnosti neplačila, LGD in kreditni konverzijski faktorji posameznih izpostavljenosti institucij, ki lahko uporabljajo notranje modele za izračun kapitalskih zahtev za kreditno tveganje, ne dosežejo neprimerno nizkih ravni. Zato je primerno uvesti minimalne vrednosti za lastne ocene in institucije obvezati, da uporabijo višje izmed lastnih ocen parametrov tveganja in najnižjih vrednosti za te lastne ocene. Takšne minimalne vrednosti za parametre tveganja („minimalne vrednosti“) bi morale predstavljati zaščitni ukrep za zagotovitev, da kapitalske zahteve ne padejo pod preudarne ravni. Poleg tega bi takšne minimalne vrednosti morale zmanjšati modelsko tveganje zaradi dejavnikov, kot so nepravilne specifikacije modela, napake pri merjenju in omejitve podatkov. Minimalne vrednosti bi prav tako izboljšale primerljivost kapitalskih količnikov med institucijami. Za dosego teh rezultatov bi bilo treba minimalne vrednosti umeriti dovolj konservativno.

(29)

Minimalne vrednosti, ki so umerjene preveč konservativno, bi lahko institucije dejansko odvrnile od sprejetja pristopa IRB in s tem povezanih standardov za upravljanje tveganj. Institucije bi lahko tudi spodbudili k temu, da svoje portfelje preusmerijo v izpostavljenosti z večjim tveganjem, da bi se izognile omejitvam, ki jih nalagajo minimalne vrednosti. Da bi se izognili takšnim nenamernim posledicam, bi morale minimalne vrednosti ustrezno odražati nekatere značilnosti tveganja osnovnih izpostavljenosti, zlasti s prevzemanjem različnih vrednosti za različne vrste izpostavljenosti, kadar je to primerno.

(30)

Izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev imajo značilnosti tveganja, ki se razlikujejo od značilnosti tveganja splošnih izpostavljenosti do podjetij. Zato je primerno določiti prehodno obdobje, v katerem se zniža minimalna vrednost LGD, ki se uporablja za izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev. Vsako podaljšanje prehodnega obdobja bi moralo biti utemeljeno in omejeno na največ štiri leta.

(31)

V skladu s standardi Basel III bi moral pristop IRB za kategorijo izpostavljenosti do države ostati večinoma nespremenjen zaradi posebne narave in tveganj, povezanih z osnovnimi dolžniki. Zlasti ne bi smele za izpostavljenosti do države veljati minimalne vrednosti.

(32)

Za zagotovitev doslednega pristopa za vse izpostavljenosti do enot regionalne in lokalne ravni države ter subjektov javnega sektorja bi bilo treba oblikovati dve novi kategoriji izpostavljenosti do enot regionalne in lokalne ravni države ter subjektov javnega sektorja, neodvisni od kategorij izpostavljenosti do držav in izpostavljenosti institucij. Obravnava asimiliranih izpostavljenosti do enot regionalne in lokalne ravni države ter subjektov javnega sektorja, ki bi se po standardiziranem pristopu za kreditna tveganja obravnavale kot izpostavljenosti do enot centralne ravni države, ne bi smela biti dodeljena tem novim kategorijam izpostavljenosti po pristopu IRB in zanje ne bi smele veljati minimalne vrednosti. Poleg tega bi bilo treba specifične nižje minimalne vrednosti po pristopu IRB umeriti za izpostavljenosti do enot regionalne in lokalne ravni države ter subjektov javnega sektorja, ki niso asimilirane, da bi bil tako ustrezno upoštevan njihov profil tveganja v primerjavi z izpostavljenostmi do podjetij.

(33)

Pojasniti bi bilo treba, kako naj bi se učinek jamstva priznal za zavarovano izpostavljenost, obravnavano po pristopu IRB z uporabo lastnih ocen LGD, kadar dajalec jamstva spada v vrsto izpostavljenosti, ki se obravnava v po pristopu IRB, vendar brez uporabe lastnih ocen LGD. Zlasti ne bi smela uporaba pristopa substitucije, pri katerem se parametri tveganja, povezani z osnovno izpostavljenostjo, nadomestijo s parametri tveganja dajalca jamstva, ali metode, s katero se verjetnost neplačila ali LGD osnovnega dolžnika prilagodi s posebnim pristopom modeliranja, da se upošteva učinek jamstva, povzročiti prilagojene uteži tveganja, ki je nižja od uteži tveganja, ki se uporablja za primerljivo neposredno izpostavljenost do dajalca jamstva. Kadar se dajalec jamstva obravnava po standardiziranem pristopu za kreditno tveganje, bi moralo priznanje jamstva po pristopu IRB načeloma posledično voditi do tega, da se utež tveganja dajalca jamstva po standardiziranem pristopu za kreditno tveganje dodeli zavarovani izpostavljenosti.

(34)

Dokončan okvir Basel III od institucije, ki je sprejela pristop IRB za eno kategorijo izpostavljenosti, ne zahteva več, da ta pristop sprejme za vse svoje izpostavljenosti v netrgovalni knjigi. Da bi se zagotovili enaki konkurenčni pogoji za institucije, ki trenutno obravnavajo nekatere izpostavljenosti po pristopu IRB, in tiste, ki jih ne, bi morala prehodna ureditev institucijam omogočiti, da začnejo ponovno uporabljati manj izpopolnjene pristope po poenostavljenem postopku. Ta postopek bi moral pristojnim organom dopuščati, da nasprotujejo prošnjam za ponovno uporabo manj izpopolnjenega pristopa, vloženim z namenom regulativne arbitraže. Za namene tega postopka se zgolj dejstvo, da se zaradi ponovne uporabe manj izpopolnjenega pristopa zmanjšajo kapitalske zahteve, določene za zadevne izpostavljenosti, ne bi smelo šteti za zadosten razlog za zavrnitev prošnje iz razloga regulativne arbitraže.

(35)

V okviru odprave neupravičene variabilnosti kapitalskih zahtev bi bilo treba revidirati obstoječa pravila diskontiranja, ki se uporabljajo za umetne denarne tokove, da se odpravijo morebitne nenamerne posledice. EBA bi bilo treba pooblastiti, da pregleda svoje smernice o ponovni vzpostavitvi statusa plačila.

(36)

Uvedba izstopnega praga bi lahko pomembno vplivala na kapitalske zahteve za pozicije v listinjenju, ki jih imajo institucije, ki uporabljajo pristop na osnovi notranjih bonitetnih ocen za listinjenje ali pristop notranjega ocenjevanja. Čeprav so take pozicije na splošno majhnega obsega v primerjavi z drugimi izpostavljenostmi, bi uvedba izstopnega praga lahko vplivala na ekonomsko upravičenost operacije listinjenja zaradi nezadostne bonitetne koristi prenosa tveganja. To bi se lahko zgodilo, kadar je razvoj trga listinjenja del akcijskega načrta za unijo kapitalskih trgov, določenega v sporočilu Komisije z dne 24. septembra 2020 z naslovom „Unija kapitalskih trgov za ljudi in podjetja – nov akcijski načrt“ (v nadaljnjem besedilu: akcijski načrt za unijo kapitalskih trgov), in ko bi institucije v vlogi originatorja morda morale pogosteje uporabljati listinjenje, da bi dejavneje upravljale svoje portfelje, če bi jih zavezoval izstopni prag. V prehodnem obdobju bi morale imeti institucije, ki uporabljajo pristop na osnovi notranjih bonitetnih ocen za listinjenje ali pristop notranjega ocenjevanja, možnost, da za izračun svojega izstopnega praga za svoje pozicije v listinjenju za katere se uporablja utež tveganja, uporabijo ugodnejšo obravnavo s katerim koli od teh dveh pristopov. EBA bi moral poročati Komisiji o potrebi po morebitnem pregledu bonitetne obravnave poslov listinjenja, da bi se povečala občutljivost bonitetne obravnave na tveganja.

(37)

Uredba (EU) 2019/876 Evropskega parlamenta in Sveta (9) je spremenila Uredbo (EU) št. 575/2013za izvajanje standardov Basel III o temeljnem pregledu trgovalne knjige, dokončno oblikovanih s strani BCBS v letu 2019 (v nadaljnjem besedilu: končni standardi temeljnega pregleda trgovalne knjige) le za namene poročanja. Uvedba zavezujočih kapitalskih zahtev, ki temeljijo na teh standardih, je bila prepuščena ločenemu zakonodajnemu predlogu, ki sledi oceni njihovih učinkov na institucije v Uniji.

(38)

Končne standarde o temeljnem pregledu trgovalne knjige v zvezi z mejo med trgovalno knjigo in netrgovalno knjigo bi bilo treba izvajati v pravu Unije, saj pomembno vplivajo na izračun kapitalskih zahtev za tržna tveganja. V skladu s standardi Basel III bi moralo izvajanje zahtev glede meje vključevati sezname instrumentov, ki jih je treba uvrstiti v trgovalno knjigo ali netrgovalno knjigo, ter odstopanje, ki instituciji omogoča, da z dovoljenjem pristojnega organa nekatere instrumente, ki so običajno v trgovalni knjigi, vključno z lastniškimi instrumenti, ki kotirajo na borzi, uvrsti v netrgovalno knjigo, kadar pozicije v teh instrumentih niso namenjene trgovanju ali ne varujejo pozicij, namenjenih trgovanju, pred tveganjem.

(39)

Da bi se izognili znatnemu operativnemu bremenu za institucije v Uniji, bi se morale vse zahteve glede izvajanja končnih standardov o temeljnem pregledu trgovalne knjige za namen izračuna kapitalskih zahtev za tržno tveganje začeti uporabljati na isti datum. Datum začetka uporabe omejenega števila zahtev glede temeljnega pregleda trgovalne knjige, ki so bile že uvedene z Uredbo (EU) 2019/876, bi bilo zato treba uskladiti z datumom začetka uporabe te uredbe. EBA je 27. februarja 2023 podal mnenje, da če so določbe iz člena 3(6) Uredbe (EU) 2019/876 začele veljati in veljavni pravni okvir še ni zagotovil uporabe pristopov po zgledu temeljnega pregleda trgovalne knjige za namene izračuna kapitala, pristojni organ iz Uredbe (EU) št. 1093/2010 ne bi smeli dajati prednosti nobenemu nadzorniškemu ali izvršilnemu ukrepu v zvezi z zadevnimi zahtevami, dokler se ne začne v celoti izvajati temeljni pregled trgovalne knjige, kar bo po pričakovanjih od 1. januarja 2025.

(40)

Za dokončanje programa reform, uvedenega po svetovni finančni krizi iz let 2008 in 2009, in za odpravo pomanjkljivosti sedanjega okvira tržnega tveganja bi bilo treba v pravo Unije prenesti zavezujoče kapitalske zahteve za tržno tveganje, ki temeljijo na končnih standardih temeljnega pregleda trgovalne knjige. Nedavne ocene učinka končnih standardov temeljnega pregleda trgovalne knjige na institucije v Uniji so pokazale, da bo izvajanje teh standardov v Uniji privedlo do velikega povečanja kapitalskih zahtev za tržno tveganje za nekatere dejavnosti trgovanja in vzdrževanja trga, ki so pomembne za gospodarstvo Unije. Da bi ublažili ta vpliv in ohranili dobro delovanje finančnih trgov v Uniji, bi bilo treba uvesti ciljno usmerjene prilagoditve za izvajanje končnih standardov temeljnega pregleda trgovalne knjige v pravu Unije.

(41)

Trgovalne dejavnosti institucij na veleprodajnih trgih se lahko enostavno izvajajo čezmejno, tudi med državami članicami in tretjimi državami. Izvajanje končnih standardov temeljnega pregleda trgovalne knjige bi se moralo zato čim bolj zbližati v vseh jurisdikcijah, tako glede vsebine kot časovnega okvira. V nasprotnem primeru bi bilo nemogoče zagotoviti enake mednarodne konkurenčne pogoje za te dejavnosti. Komisija bi morala zato spremljati izvajanje končnih standardov temeljnega pregleda trgovalne knjige v drugih jurisdikcijah, ki so članice BCBS. Za odpravo morebitnih izkrivljanj pri izvajanju končnih standardov temeljnega pregleda trgovalne knjige, kjer je to potrebno, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) sprejme akte. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (10). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov. Ukrepi, uvedeni z delegiranimi akti, bi morali ostati začasni. Kadar je ustrezno, da se taki ukrepi uporabljajo trajno, bi morala Komisija predložiti zakonodajni predlog Evropskemu parlamentu in Svetu.

(42)

Komisija bi morala pri izračunu kapitalskih zahtev za tržno tveganje za institucije s srednjim obsegom postavk trgovalne knjige upoštevati načelo sorazmernosti in ustrezno umeriti navedene zahteve. Zato bi bilo treba institucijam s srednjim obsegom postavk trgovalne knjige dovoliti uporabo poenostavljenega standardiziranega pristopa za izračun kapitalskih zahtev za tržno tveganje v skladu z mednarodno dogovorjenimi standardi. Poleg tega bi morala merila primernosti za opredelitev institucij s srednjim obsegom postavk trgovalne knjige ostati skladna z merili za izvzetje takih institucij iz zahtev glede poročanja iz temeljnega pregleda trgovalne knjige uvedenega z Uredbo (EU) 2019/876.

(43)

Glede na posodobljeno zasnovo trga Unije s pravicami do emisij ogljika, njegovo stabilnost v zadnjih letih in omejeno nestanovitnost cen za dobropise o odvzemu ogljika, bi bilo treba po alternativnem standardiziranem pristopu uvesti posebno utež tveganja za izpostavljenosti do trgovanja z ogljikom v okviru sistema EU trgovanja z emisijami.

(44)

Po alternativnemu standardiziranemu pristopu se za izpostavljenosti do instrumentov, ki nosijo preostala tveganja, uporablja pribitek za preostalo tveganje, da bi se upoštevala tveganja, ki niso krita z metodo na podlagi občutljivosti. Na podlagi standardov Basel III se lahko instrument in njegovo varovanje pobotata za namene tega pribitka le, če se v celoti izravnata. Vendar lahko institucije v veliki meri na trgu varujejo preostalo tveganje nekaterih instrumentov v okviru pribitka za preostalo tveganje, s čimer zmanjšajo celotno tveganje svojih portfeljev, tudi če ta varovanja ne izravnajo v celoti tveganja prvotne pozicije. Da bi lahko institucije še naprej zagotavljale varovanje pred tveganjem brez neupravičenih negativnih spodbud in ob priznavanju ekonomskih razlogov za zmanjšanje skupnega tveganja, bi moralo izvajanje glede pribitka za preostalo tveganje začasno, pod strogimi pogoji in ob odobritvi nadzornih organov omogočiti, da se varovanja pred tveganjem tistih instrumentov, ki jih je mogoče zavarovati pred tveganjem na trgu, izključijo iz pribitka na preostalo tveganje.

(45)

BCBS je revidiral mednarodni standard o operativnem tveganju, da bi obravnaval pomanjkljivosti, ki so se pojavile zaradi svetovne finančne krize iz let 2008 in 2009. Poleg pomanjkanja občutljivosti na tveganja v standardiziranih pristopih je bilo ugotovljeno pomanjkanje primerljivosti, ki je posledica različnih praks notranjega modeliranja po naprednemu pristopu za merjenje. Zato in zaradi poenostavitve okvira za operativno tveganje so bili vsi obstoječi pristopi za ocenjevanje kapitalskih zahtev za operativno tveganje nadomeščeni z eno samo metodo, ki ne temelji na modelu, in sicer z novim standardiziranim pristopom za operativno tveganje. Uredbo (EU) št. 575/2013 bi bilo treba uskladiti z dokončanim okvirom Basel III, da bi prispevali k enakim konkurenčnim pogojem na mednarodni ravni za institucije, ki imajo sedež v Uniji, vendar poslujejo tudi zunaj Unije, ter da bi zagotovili, da okvir za operativno tveganje na ravni Unije ostane učinkovit.

(46)

Novi standardizirani pristop za operativno tveganje, ki ga je uvedel BCBS, združuje kazalnik, ki se opira na obseg poslovanja institucije, s kazalnikom, ki upošteva pretekle izgube te institucije. Dokončan okvir Basel III predvideva stopnjo diskrecijske pravice glede tega, kako se lahko uporablja kazalnik, ki upošteva pretekle izgube institucije. Jurisdikcije se lahko odločijo, da pri izračunu kapitalskih zahtev za operativno tveganje za nobeno od zadevnih institucij ne upoštevajo preteklih izgub ali pa da upoštevajo podatke o preteklih izgubah tudi za institucije, ki ne dosegajo določenega obsega poslovanja. Da bi zagotovili enake konkurenčne pogoje v Uniji in poenostavili izračun kapitalskih zahtev za operativno tveganje, bi bilo treba pri določanju minimalne kapitalske zahteve to diskrecijsko pravico izvajati usklajeno, pri čemer se pretekli podatki o operativnih izgubah ne upoštevajo za nobeno institucijo.

(47)

Pri izračunu kapitalskih zahtev za operativno tveganje se bi zavarovalne police v prihodnosti lahko uporabljale kot učinkovita tehnika za zmanjševanje tveganja. EBA bi moral v ta namen poročati Komisiji o tem, ali je ustrezno, da se zavarovalne police priznajo kot učinkovita tehnika za zmanjševanje tveganja, ter o pogojih, merilih in standardni formuli, ki bi se uporabljali v takih primerih.

(48)

Izredno zaostrovanje monetarne politike po pandemiji zaradi COVID-19, ki je brez primere, bi lahko povzročilo velike stopnje nestanovitnosti na finančnih trgih. Skupaj z večjo negotovostjo, ki vodi v povečanje donosov za javni dolg, bi to lahko povzročilo nerealizirane izgube na imetju javnega dolga nekaterih institucij. Da bi se zmanjšal znaten negativni učinek iz naslova nestanovitnosti trga dolžniških instrumentov, ki jih izdajajo centralne ravni države, na kapital institucij in s tem na zmožnost institucij, da kreditirajo, bi bilo treba ponovno vzpostaviti začasni bonitetni filter, s katerim bi delno nevtralizirali ta učinek.

(49)

Javno financiranje z izdajo vladnih obveznic, denominiranih v domači valuti druge države članice, bo morda potrebno še naprej, da bi se podpirali javni ukrepi za boj proti posledicam hudega dvojnega ekonomskega pretresa, ki sta ga povzročila pandemija zaradi COVID-19 in vojna agresija Rusije zoper Ukrajino. Da bi se izognili omejitvam za institucije, ki vlagajo v take obveznice, je ustrezno ponovno uvesti prehodne ureditve za izpostavljenosti do enot centralne ravni države ali centralnih bank, kjer so te izpostavljenosti denominirane v domači valuti druge države članice za namene obravnave takih izpostavljenosti na podlagi okvira kreditnega tveganja.

(50)

Uredba (EU) 2019/630 Evropskega parlamenta in Sveta (11) je uvedla zahtevo glede minimalnega kritja izgub za nedonosne izpostavljenosti, tako imenovani bonitetni varovalni mehanizem. Ukrep je namenjen temu, da bi se izognili ponovnemu kopičenju nedonosnih izpostavljenosti, ki jih imajo institucije, hkrati pa spodbujali proaktivno upravljanje nedonosnih izpostavljenosti z izboljšanjem učinkovitosti postopkov restrukturiranja ali izterjave v institucijah. Glede na navedeno bi bilo treba za nedonosne izpostavljenosti, za katere jamčijo izvozne agencije ali javni dajalci jamstva, uporabiti določene ciljno usmerjene spremembe. Poleg tega bi bilo treba nekatere institucije, ki izpolnjujejo stroge pogoje in so specializirane za pridobivanje nedonosnih izpostavljenosti, izključiti iz uporabe bonitetnega varovalnega mehanizma.

(51)

Informacije o znesku in kakovosti donosnih, nedonosnih in restrukturiranih izpostavljenosti ter analizo zapadlih izpostavljenosti, kot so opredeljene za računovodske namene, glede na starost, bi morale razkriti tudi majhne in nekompleksne institucije, ki kotirajo na borzi, ter druge institucije. Ta obveznost razkritja ne pomeni dodatnega bremena za zadevne institucije, saj je EBA razkritje takega omejenega sklopa informacij že izvedel na podlagi Akcijskega načrta Sveta za reševanje problema slabih posojil v Evropi iz leta 2017, v katerem je EBA pozvan, naj okrepi zahteve po razkritju v zvezi s kakovostjo sredstev in nedonosnimi krediti za vse institucije. Ta obveznost razkritja je tudi v celoti skladna s sporočilom Komisije z dne 16. decembra 2020 z naslovom „Reševanje vprašanja nedonosnih posojil po pandemiji COVID-19“.

(52)

Treba je zmanjšati breme zagotavljanja skladnosti za namene razkritja in izboljšati primerljivost razkritij. EBA bi zato moral vzpostaviti centralizirano spletno platformo, ki bi omogočala razkritje informacij in podatkov, ki jih predložijo institucije. Ta centralizirana spletna platforma bi morala služiti kot enotna točka dostopa do razkritij institucij, medtem ko bi lastništvo informacij in podatkov ter odgovornost za njihovo točnost morala ostati v rokah institucij, ki jih pripravijo. Centralizacija objave razkritih informacij bi morala biti v celoti skladna z akcijskim načrtom za unijo kapitalskih trgov. Poleg tega bi morala biti ta centralizirana spletna platforma interoperabilna z evropsko enotno točko dostopa.

(53)

Da se omogoči večje povezovanje nadzorniškega poročanja in razkritij, bi moral EBA centralizirano objavljati razkritja institucij, pri tem pa spoštovati pravico vseh institucij, da same objavljajo podatke in informacije. Takšna centralizirana razkritja bi morala EBA omogočiti objavo razkritij majhnih in nekompleksnih institucij na podlagi informacij, ki jih te institucije sporočijo pristojnim organom, s čimer bi se znatno zmanjšalo upravno breme za majhne in nekompleksne institucije. Hkrati pa centralizacija razkritij ne bi smela vplivati na stroške drugih institucij ter bi morala povečati preglednost in zmanjšati stroške dostopa do bonitetnih informacij za udeležence na trgu. Takšna večja preglednost bi morala olajšati primerljivost podatkov med institucijami in spodbujati tržno disciplino.

(54)

Za izpolnitev okoljskih in podnebnih ciljev evropskega zelenega dogovora, določenih v sporočilu Komisije z dne 11. decembra 2019, ter prispevanje k agendi Združenih narodov za trajnostni razvoj do leta 2030 je treba visoke zneske naložb iz zasebnega sektorja usmeriti v trajnostno vlaganje v Uniji. V Uredbi (EU) št. 575/2013 bi se morala odražati pomen okoljskih, socialnih in upravljavskih (ESG) dejavnikov ter popolno razumevanje tveganj, ki izhajajo iz izpostavljenosti dejavnostim, povezanim s splošnimi trajnostnimi ali ESG cilji. Za zagotovitev konvergence po vsej Uniji ter enotnega razumevanja ESG dejavnikov in tveganj bi bilo treba določiti splošne opredelitve. ESG dejavniki lahko pozitivno ali negativno vplivajo na finančno uspešnost ali solventnost subjekta, države ali posameznika. Običajni primeri ESG dejavnikov so emisije toplogrednih plinov, biotska raznovrstnost in raba vode ter potrošnja na področju okolja; človekove pravice ter delovna in delavska vprašanja na socialnem področju ter pravice in odgovornosti višjih uslužbencev ter plačila na področju upravljanja. Sredstva ali dejavnosti, na katere vplivajo okoljski ali socialni dejavniki, bi bilo treba opredeliti s sklicevanjem na cilj Unije, da postane podnebno nevtralna do leta 2050, kot je določeno v Uredbi (EU) 2021/1119 Evropskega parlamenta in Sveta (12), uredbi Evropskega parlamenta in Sveta o obnovi narave in spremembi Uredbe (EU) 2022/869, ter na relevantne cilje Unije glede trajnostnosti. Tehnična merila za pregled v zvezi z načelom, da se ne škoduje bistveno, sprejeta v skladu z Uredbo (EU) 2020/852 Evropskega parlamenta in Sveta (13), ter posebne pravne akte Unije za preprečevanje podnebnih sprememb, degradacije okolja in izgube biotske raznovrstnosti bi bilo treba uporabiti za opredelitev sredstev ali izpostavljenosti za namene ocenjevanja posebnih bonitetnih obravnav in razlik v tveganju.

(55)

Izpostavljenosti ESG tveganjem niso nujno sorazmerne z velikostjo in kompleksnostjo institucije. Tudi ravni izpostavljenosti ESG tveganjem v Uniji so precej raznolike, pri čemer je potencialni učinek prehoda na izpostavljenosti, povezane z dejavnostmi, ki imajo znaten negativen vpliv, zlasti na okolje, v nekaterih državah članicah blag, v drugih pa velik. Zahteve glede preglednosti, ki veljajo za institucije, in zahteve glede razkritij o trajnostnosti, določene v drugih veljavnih pravnih aktih Unije, bodo v nekaj letih zagotovile bolj razdrobljene podatke. Vendar je za ustrezno oceno ESG tveganj, s katerimi bi se lahko soočale institucije, nujno, da trgi in pristojni organi pridobijo ustrezne podatke od vseh subjektov, ki so izpostavljeni tem tveganjem. Institucije bi morale biti sposobne sistematično prepoznavati in zagotavljati ustrezno preglednost v zvezi s svojimi izpostavljenostmi do dejavnosti, za katere se šteje, da bistveno škodujejo enemu od okoljskih ciljev v smislu Uredbe (EU) 2020/852. Za zagotovitev, da imajo pristojni organi na voljo razdrobljene, celovite in primerljive podatke za namen učinkovitega nadzora, bi bilo treba informacije o izpostavljenostih do ESG tveganj vključiti v nadzorniško poročanje institucij. Za zagotovitev celovite preglednosti za trge, bi bilo treba tudi razkritja ESG tveganj razširiti na vse institucije. Razdrobljenost teh informacij bi morala biti skladna z načelom sorazmernosti ob upoštevanju velikosti in kompleksnosti zadevne institucije ter pomembnosti njenih izpostavljenosti ESG tveganjem. Pri revidiranju izvedbenih tehničnih standardov glede razkritja ESG tveganj, bi moral EBA oceniti načine za izboljšanje razkrivanja ESG tveganj v kritnem premoženju kritih obveznic in razmisliti, ali bi bilo treba informacije o ustreznih izpostavljenostih skupinam kreditov, ki so podlaga za krite obveznice, ki jih izdajo institucije, bodisi neposredno bodisi prek prenosa kreditov na subjekt s posebnim namenom, vključiti v revidirane izvedbene tehnične standarde ali v regulativni okvir in okvir za razkritja za krite obveznice.

(56)

Prehod gospodarstva Unije na trajnostni gospodarski model pridobiva zagon, zato postajajo trajnostnostna tveganja pomembnejša in jih je morda treba dodatno upoštevati. Ustrezna ocena razpoložljivosti in dostopnosti zanesljivih in doslednih podatkov o ESG tveganjih bi morala biti podlaga za vzpostavitev polne povezave med povzročitelji ESG tveganj ter tradicionalnimi kategorijami finančnih tveganj in nizi izpostavljenosti. Tudi ESMA bi moral prispevati k temu zbiranju dokazov s poročanjem o tem, ali se ESG tveganja ustrezno odražajo v oceni kreditnega tveganja nasprotnih strank ali izpostavljenosti, ki jih morda imajo institucije. V kontekstu hitrega in stalnega razvoja v zvezi z ugotavljanjem in količinskim opredeljevanjem ESG tveganj tako s strani institucij kot nadzornikov je treba tudi spremeniti datum začetka veljavnosti dela mandata EBA za oceno in poročanje o morebitni upravičenosti posebne bonitetne obravnave izpostavljenosti, povezanih s sredstvi ali dejavnostmi, ki so bistveno povezane z okoljskimi ali socialnimi cilji, in sicer bi moral začeti veljati na datum začetka veljavnosti te uredbe. Zaradi dolžine in kompleksnosti ocenjevalnega dela, ki ga je treba opraviti, bi bilo treba obstoječi mandat EBA razdeliti na več poročil. Zato bi bilo treba do konca leta 2024 oziroma 2025 pripraviti dve zaporedni letni poročili EBA o nadaljnjem ukrepanju. Glede na podatke Mednarodne agencije za energijo ne smemo dovoliti novega raziskovanja in širjenja fosilnih goriv, če želimo do leta 2050 doseči cilj ogljične nevtralnosti. To pomeni, da izpostavljenost fosilnim gorivom pogosto pomeni večje tveganje na mikro ravni, saj naj bi se vrednost takih sredstev sčasoma zmanjšala, in na makro ravni, saj financiranje dejavnosti v zvezi s fosilnimi gorivi ogroža cilj omejitve dviga temperature na svetovni ravni na 1,5 oC nad predindustrijskimi ravni in zato ogroža finančno stabilnost. Pristojni organi in udeleženci na trgu bi morali zato imeti koristi od večje preglednosti s strani institucij glede njihovih izpostavljenosti do subjektov iz sektorja fosilnih goriv, vključno z njihovimi dejavnostmi v zvezi z obnovljivimi viri energije.

(57)

Za zagotovitev, da morebitne prilagoditve za izpostavljenosti iz naslova kreditiranja infrastrukture ne ogrožajo okoljskih ciljev Unije, bi nove izpostavljenosti dobile nižjo utež tveganja le, če sredstva, ki se financirajo, pozitivno prispevajo k enemu ali več okoljskih ciljev iz Uredbe (EU) 2020/852 in ne škodujejo bistveno drugim ciljem iz navedene uredbe, ali če sredstva, ki se financirajo, ne škodujejo bistveno nobenim okoljskim ciljem iz navedene uredbe.

(58)

Bistveno je, da imajo nadzorniki potrebna pooblastila za celovito oceno in merjenje tveganj, ki jim je izpostavljena bančna skupina na konsolidirani ravni, ter da imajo prožnost, da so fleksibilni za prilagoditev svojih nadzorniških pristopov novim virom tveganja. Pomembno je, da se preprečijo vrzeli med bonitetno in računovodsko konsolidacijo, ki lahko privedejo do poslov, namenjenih preusmerjanju sredstev iz obsega bonitetne konsolidacije, čeprav tveganja ostajajo znotraj bančne skupine. Zaradi pomanjkanja skladnosti pri opredelitvi pojmov „nadrejena oseba“, „podrejena družba“ in „obvladovanje“ ter pomanjkanja jasnosti v opredelitvi pojmov „družba za pomožne storitve“, „finančni holding“ in „finančna institucija“ nadzorniki težje dosledno uporabljajo veljavna pravila v Uniji ter ugotavljajo in ustrezno obravnavajo tveganja na konsolidirani ravni. Navedene opredelitve bi bilo zato treba spremeniti in dodatno pojasniti. Poleg tega se zdi primerno, da EBA nadalje razišče, ali bi lahko bila ta pooblastila nadzornikov nenamerno omejena zaradi preostalih neskladij ali vrzeli v regulativnih določbah ali njihovi interakciji z veljavnim računovodskim okvirom.

(59)

Trgi kriptosredstev v zadnjih letih hitro rastejo. Da bi obravnavali morebitna tveganja za institucije, ki jih povzročajo njihove izpostavljenosti iz naslova kriptosredstev, ki niso v zadostni meri pokrita z obstoječim bonitetnim okvirom, je BCBS decembra 2022 objavil celovit standard za bonitetno obravnavo izpostavljenosti iz naslova kriptosredstev. Priporočeni datum začetka uporabe tega standarda je 1. januar 2025, vendar so se nekateri tehnični elementi standarda na ravni BCBS v letih 2023 in 2024 še naprej razvijali. Glede na nenehni razvoj na trgu kriptosredstev in ob priznavanju pomena tega, da se v pravu Unije v celoti implementira standard Basel o izpostavljenosti institucij iz naslova kriptosredstev, bi morala Komisija do 30. junija 2025 predložiti zakonodajni predlog za izvedbo tega standarda in opredeliti bonitetno obravnavo, ki se uporablja za te izpostavljenosti v prehodnem obdobju do implementacije tega standarda. Prehodna bonitetna obravnava bi morala upoštevati pravni okvir, ki je bil uveden z Uredbo (EU) 2023/1114 Evropskega parlamenta in Sveta (14) za izdajatelje kriptosredstev, in opredeliti bonitetno obravnavo zadevnih kriptosredstev. Zato bi bilo treba v prehodnem obdobju šteti, da tradicionalna sredstva v obliki žetonov, vključno z e-denarnimi žetoni, predstavljajo podobna tveganja kot tradicionalna sredstva, in kriptosredstva, ki so skladna z navedeno uredbo in se sklicujejo na tradicionalna sredstva, ki niso ena sama fiat valuta, bi morala biti deležna bonitetne obravnave v skladu z zahtevami zadevne uredbe. Izpostavljenostim iz naslova drugih kriptosredstev, vključno z izvedenimi finančnimi instrumenti v obliki žetonov, ki se razlikujejo od tistih, ki so upravičene do ugodnejše kapitalske obravnave, bi bilo treba dodeliti utež tveganja 1 250 %.

(60)

Zaradi pomanjkanja jasnosti nekaterih vidikov okvira minimalnega pragu odbitkov za posle financiranja z vrednostnimi papirji, ki ga je razvil BCBS v okviru dokončanega okvira Basel III, ter pomislekov glede ekonomske upravičenosti njegove uporabe za nekatere vrste poslov financiranja z vrednostnimi papirji se je pojavilo vprašanje, ali je mogoče bonitetne cilje tega okvira doseči brez povzročanja neželenih posledic. Komisija bi morala zato ponovno oceniti izvajanje okvira minimalnega pragu odbitkov za posle financiranja z vrednostnimi papirji v pravu Unije. Da bi Komisiji zagotovili zadostne dokaze, bi moral EBA v tesnem sodelovanju z ESMA poročati Komisiji o učinku tega okvira in o najprimernejšem pristopu za njegov prenos v pravo Unije.

(61)

Na podlagi dokončanega okvira Basel III zelo kratkoročna narava poslov financiranja z vrednostnimi papirji morda ni ustrezno upoštevana v standardiziranem pristopu za kreditno tveganje, zaradi česar bi lahko bile kapitalske zahteve, izračunane po navedenem pristopu, nesorazmerno višje kot kapitalske zahteve, izračunane po pristopu IRB. Zaradi navedenega, pa tudi zaradi uvedbe izstopnega praga, bi se lahko kapitalske zahteve, izračunane za te izpostavljenosti, znatno povišale, kar bi vplivalo na likvidnost trgov dolga in trgov vrednostnih papirjev, tudi trgov državnega dolga. EBA bi moral zato poročati o ustreznosti in učinku standardov kreditnega tveganja za posle financiranja z vrednostnimi papirji ter posebej o tem, ali bi bila prilagoditev standardiziranega pristopa za kreditno tveganje za te izpostavljenosti upravičena, da bi se upoštevala njihova kratkoročna narava.

(62)

Komisija bi morala v pravu Unije izvesti revidirane standarde Basel III za kapitalske zahteve za tveganja prilagoditve kreditnega vrednotenja (CVA), ki jih je BCBS objavil julija 2020, saj zadevni standardi na splošno izboljšujejo izračun kapitalskih zahtev za tveganje CVA z obravnavanjem več predhodno ugotovljenih težav, zlasti kadar obstoječi okvir za kapitalske zahteve za tveganje CVA ne zajema ustrezno tveganja CVA.

(63)

Pri izvajanju začetnih standardov Basel III o obravnavanju tveganja CVA v pravu Unije so bili nekateri posli izvzeti iz izračuna kapitalskih zahtev za tveganje CVA. Zadevna izvzetja so bila dogovorjena, da se prepreči morebitno prekomerno povečanje stroškov nekaterih poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti, ki bi jih povzročila uvedba kapitalskih zahtev za tveganje CVA, zlasti kadar institucije niso mogle zmanjšati tveganja CVA nekaterih strank, ki niso mogle izmenjati zavarovanja s premoženjem. Glede na ocenjeni učinek, ki ga je izračunal EBA, bi kapitalske zahteve za tveganje CVA v skladu z revidiranimi standardi Basel III ostale neupravičeno visoke za izvzete posle z zadevnimi strankami. Za zagotovitev, da zadevne stranke bank še naprej varujejo svoja finančna tveganja s posli z izvedenimi finančnimi instrumenti, bi bilo treba pri izvajanju revidiranih standardov Basel III ohraniti izvzetja.

(64)

Vendar bi dejansko tveganje CVA izvzetih transakcij lahko bilo vir znatnega tveganja za institucije, ki uporabljajo ta izvzetja. Če bi se ta tveganja uresničila, bi zadevne institucije lahko utrpele velike izgube. Kot je EBA poudaril v svojem poročilu o CVA z dne 25. februarja 2015, tveganje CVA pri izvzetih poslih vzbuja bonitetne pomisleke, ki niso obravnavani v Uredbi (EU) št. 575/2013. Da bi nadzornikom pomagali spremljati tveganje CVA, ki izhaja iz izvzetih poslov, bi morale institucije poročati o izračunu kapitalskih zahtev za tveganje CVA za izvzete posle, ki bi bile potrebne, če ti posli ne bi bili izvzeti. Poleg tega bi moral EBA pripraviti smernice, ki bi nadzornikom pomagale opredeliti čezmerno tveganje CVA in izboljšati usklajevanje nadzornih ukrepov na zadevnem področju po vsej Uniji.

(65)

Komisija bi morala biti pooblaščena za sprejetje regulativnih tehničnih standardov, ki jih razvije EBA, v zvezi s kazalniki za določitev izjemnih okoliščin za dodatne prilagoditve vrednosti; metodo za opredelitev glavnega povzročitelja tveganja pozicije in za ugotavljanje, ali gre za dolgo ali kratko pozicijo; postopkom za izračun in spremljanje neto kratkih kreditnih pozicij ali neto kratkih pozicij v lastniških finančnih instrumentih v netrgovalni knjigi; obravnavo varovanja kapitalskih količnikov pred valutnim tveganjem; merili, ki jih morajo institucije uporabljati za razvrstitev zunajbilančnih postavk; merili za visokokakovostne izpostavljenosti iz naslova financiranja projektov in financiranja premičnega premoženja v okviru posebnih kreditnih aranžmajev, za katere bonitetna ocena, ki se uporablja neposredno, ni na voljo; vrstami dejavnikov, ki jih je treba upoštevati pri oceni ustreznosti uteži tveganja; pojmom „enakovreden pravni mehanizem, ki zagotavlja, da bo nepremičnina v gradnji dokončana v razumnem roku“; pogoji za ocenjevanje pomembnosti uporabe obstoječih bonitetnih sistemov; metodologijo ocenjevanja izpolnjevanja zahtev za uporabo pristopa IRB; razvrstitvijo v kategorije financiranje projektov, financiranje premičnega premoženja in financiranje blaga; dodatno opredelitvijo kategorij izpostavljenosti po pristopu IRB; dejavniki za posebne kreditne aranžmaje; izračunom zneska tveganju prilagojenih izpostavljenosti za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev; oceno celovitosti postopka razvrščanja; metodologijo institucije za ocenjevanje verjetnosti neplačila; primerljivo nepremičnino; nadzorniško delto nakupnih in prodajnih opcij; komponentami kazalnika poslovanja; prilagoditvijo kazalnika poslovanja; opredelitvijo pretiranega bremena v kontekstu izračuna letne izgube iz operativnega tveganja; taksonomijo tveganja za operativno tveganje; oceno pristojnih organov glede izračuna letne izgube iz operativnega tveganja; prilagoditvijo podatkov o izgubah; obvladovanjem operativnega tveganja; izračunom kapitalskih zahtev za tržno tveganje za pozicije iz netrgovalne knjige, ki so izpostavljene valutnemu ali blagovnemu tveganju; metodologijo pristojnih organov za ocenjevanje alternativnega standardiziranega pristopa; trgovalnimi knjigami v kolektivnem naložbenem podjemu; merili za odstopanje od pribitka za preostalo tveganje; pogoji in kazalniki za določitev, ali so nastale izjemne okoliščine; merili za uporabo vhodnih podatkov v modelu za merjenje tveganj; merili za oceno primernosti dejavnikov tveganja za modeliranje; pogoji in merili, v skladu s katerimi se lahko instituciji dovoli, da ne upošteva preseganja; merili za določitev, ali so teoretične spremembe vrednosti portfelja trgovalne enote bodisi blizu bodisi dovolj blizu hipotetičnim spremembam; pogoji in merili za ocenjevanje tveganja CVA, ki izhaja iz poslov financiranja z vrednostnimi papirji po pošteni vrednosti; približki razmikov; ocenjevanjem razširitev in sprememb standardiziranega pristopa za tveganja CVA ter potrebnimi tehničnimi elementi za izračun kapitalskih zahtev institucij v zvezi z nekaterimi kriptosredstvi. Komisija bi morala te regulativne tehnične standarde sprejeti z delegiranimi akti na podlagi člena 290 PDEU in v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

(66)

Komisija bi morala biti pooblaščena za sprejetje izvedbenih tehničnih standardov, ki jih razvije EBA, v zvezi s postopkom skupnega odločanja za pristop IRB, ki ga predložijo EU nadrejene institucije, EU nadrejeni finančni holdingi in EU nadrejeni mešani finančni holdingi; postavkami kazalnika poslovanja, tako da se te postavke razporedijo v zadevne poročevalske celice; enotnimi obrazci za razkritja, povezanimi navodili, informacijami o politiki ponovne predložitve in rešitvami IT za razkritja ter razkritji ESG tveganj. Komisija bi morala navedene izvedbene tehnične standarde sprejeti z izvedbenimi akti na podlagi člena 291 PDEU in v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

(67)

Ker cilja te uredbe, in sicer zagotoviti enotne bonitetne zahteve, ki veljajo za institucije po vsej Uniji, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(68)

Uredbo (EU) št. 575/2013 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

člen 4 se spremeni:

(2)

člen 5 se spremeni:

(3)

vstavi se naslednji člen:

(*8)  Uredba (EU) 2023/1114 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. maja 2023 o trgih kriptosredstev in spremembi uredb (EU) št. 1093/2010 in (EU) št. 1095/2010 ter direktiv 2013/36/EU in (EU) 2019/1937 (UL L 150, 9.6.2023, str. 40)."

(*9)  Direktiva 2014/49/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o sistemih jamstva za vloge (UL L 173, 12.6.2014, str. 149)."

(*10)  Direktiva (EU) 2016/2341 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. decembra 2016 o dejavnostih in nadzoru institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje (UL L 354, 23.12.2016, str. 37)."

(*11)  Uredba (EU) 2019/1238 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o vseevropskem osebnem pokojninskem produktu (PEPP) (UL L 198, 25.7.2019, str. 1)."

(*12)  Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL L 166, 30.4.2004, str. 1)."

(*13)  Uredba (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL L 284, 30.10.2009, str. 1).“;"

(4)

člen 10a se nadomesti z naslednjim:

(5)

v členu 13(1) se drugi pododstavek nadomesti z naslednjim:

„Velike podrejene družbe EU nadrejenih institucij razkrijejo informacije iz členov 437, 438, 440, 442, 449a, 449b, 450, 451, 451a in 453 na posamični podlagi ali, kadar je to ustrezno v skladu s to uredbo in Direktivo 2013/36/EU, na subkonsolidirani podlagi.“

(6)

člen 18 se spremeni:

(7)

člen 19 se spremeni:

(8)

člen 20 se spremeni:

(9)

člen 22 se nadomesti z naslednjim:

(10)

v členu 27(1), točka (a), se točka (v) črta;

(11)

člen 34 se nadomesti z naslednjim:

(12)

člen 36 se spremeni:

(13)

v členu 46(1), točka (a), se točka (ii) nadomesti z naslednjim:

;

(14)

člen 47c se spremeni:

(15)

v členu 48 se odstavek 1 spremeni:

(16)

v členu 49 se odstavek 4 nadomesti z naslednjim:

(17)

v členu 60(1), točka (a), se točka (ii) nadomesti z naslednjim:

;

(18)

v členu 62, prvi odstavek, se točka (d) nadomesti z naslednjim:

;

(19)

v členu 70(1), točka (a), se točka (ii) nadomesti z naslednjim:

;

(20)

v členu 72b(3), prvi pododstavek, se uvodno besedilo nadomesti z naslednjim:

„Poleg obveznosti iz odstavka 2 tega člena lahko organ za reševanje dovoli, da se obveznosti štejejo kot instrumenti kvalificiranih obveznosti do celotnega zneska, ki ne presega 3,5 % zneska skupne izpostavljenosti tveganju, izračunanega v skladu s členom 92(3), če:“

(21)

v členu 72i(1), točka (a), se točka (ii) nadomesti z naslednjim:

;

(22)

člen 74 se nadomesti z naslednjim:

(23)

člen 84 se spremeni:

(24)

v členu 85 se odstavek 1 spremeni:

(25)

v členu 87 se odstavek 1 spremeni:

(26)

vstavi se naslednji člen:

(27)

člen 89 se spremeni:

(28)

člen 92 se spremeni:

(29)

v členu 92a(1) se točka (a) nadomesti z naslednjim:

;

(30)

člen 94 se spremeni:

(31)

v členu 95(2) se točka (a) nadomesti z naslednjim:

;

(32)

v členu 96(2) se točka (a) nadomesti z naslednjim:

;

(33)

v členu 102 se odstavek 4 nadomesti z naslednjim:

(34)

člen 104 se nadomesti z naslednjim:

(35)

člen 104a se spremeni:

(36)

člen 104b se spremeni:

(37)

vstavi se naslednji člen:

(38)

člen 106 se spremeni:

(39)

v členu 107 se odstavki 1, 2 in 3 nadomestijo z naslednjim:

(40)

člen 108 se nadomesti z naslednjim:

(41)

vstavi se naslednji člen:

(42)

člen 111 se nadomesti z naslednjim:

(43)

člen 112 se spremeni:

(44)

člen 113 se spremeni:

(45)

člen 115 se spremeni:

(46)

člen 116 se spremeni:

(47)

v členu 117(1) se prvi pododstavek nadomesti z naslednjim:

„Izpostavljenostim do multilateralnih razvojnih bank, ki niso navedene v odstavku 2 in za katere je na voljo bonitetna ocena imenovane ECAI, se dodeli utež tveganja v skladu z razpredelnico 1. Izpostavljenostim do multilateralnih razvojnih bank, ki niso navedene v odstavku 2, za katere bonitetna ocena imenovane ECAI ni na voljo, se dodeli utež tveganja 50 %.

Razpredelnica 1

(48)

v členu 119 se črtata odstavka 2 in 3;

(49)

v členu 120 se odstavka 1 in 2 nadomestita z naslednjim:

(50)

člen 121 se nadomesti z naslednjim:

(51)

člen 122 se spremeni:

(52)

vstavi se naslednji člen:

(53)

Člen 123 se nadomesti z naslednjim:

(54)

vstavi se naslednji člen:

(55)

členi 124, 125 in 126 se nadomestijo z naslednjim:

(56)

vstavi se naslednji člen:

(57)

člen 127 se spremeni:

(58)

člen 128 se nadomesti z naslednjim:

(59)

člen 129 se spremeni: