PRILOGA I

Seznam pravilnikov UN/ECE, ki se obvezno uporabljajo

Pravilnik UN/ECE št.	Področje	Sprememba	Sklic na UL	Uporaba
41	Emisije hrupa motorjev	04	UL L 317, 14.11.2012, str. 1.	L3e, L4e

Pojasnilo:

Dejstvo, da je sistem ali sestavni del vključen v ta seznam, ne pomeni, da ga je treba obvezno namestiti. Zahteve za obvezno namestitev za določene sestavne dele pa so navedene v drugih prilogah k tej uredbi.

PRILOGA II

Zahteve za preskus tipa I: emisije iz izpušne cevi po hladnem zagonu

Št. Dodatka	Naslov Dodatka	Stran
1	Simboli, uporabljeni v Prilogi II	74
2	Referenčna goriva	78
3	Sistem dinamometra z valji	85
4	Sistem za redčenje izpušnih plinov	91
5	Klasifikacija ekvivalentne vztrajnostne mase in voznega upora	103
6	Vozni cikli za preskuse tipa I	106
7	Preskus vozil kategorije L, opremljenih z enim kolesom na gnani osi ali z dvojim kolesom, na cesti za določanje nastavitev preskusne naprave	153
8	Preskus vozil kategorije L, opremljenih z enim ali več kolesi na pogonski osi, na cesti za določanje nastavitev preskusne naprave	160
9	Pojasnilo glede postopka prestavljanja za preskus tipa I	168
10	Homologacijski preskusi nadomestne naprave za uravnavanje onesnaževanja za vozila kategorije L kot samostojne enote	174
11	Preskusni postopek tipa I za hibridna vozila kategorije L	178
12	Preskusni postopek tipa I za vozila kategorije L s pogonom na utekočinjeni naftni plin (UNP), zemeljski plin/biometan, prilagodljivi tip goriva z mešanico vodika in zemeljskega plina ali biometana (H2ZP) ali vodik.	189
13	Preskusni postopek tipa I za vozila kategorije L, opremljena s sistemom z redno regeneracijo	193

1.   Uvod

1.1	V tej prilogi je določen postopek za preskuse tipa I iz Dela A Priloge V k Uredbi (EU) št. 168/2013.

1.2

Ta priloga vsebuje usklajeno metodo za določanje ravni emisij plinastih onesnaževal in trdnih delcev ter emisij ogljikovega dioksida in je navedena v Prilogi VII v zvezi z določanjem porabe goriva, porabe energije in električnega dosega vozil kategorije L v okviru Uredbe (EU) št. 168/2013, ki so značilni za delovanje vozil v praksi.

1.1.1

V evropsko zakonodajo o homologaciji je bil leta 2006 uveden svetovni harmonizirani preskusni cikel za motorna kolesa ali „WMTC, faza 1“, ki je proizvajalcem omogočil, da so od takrat dalje dokazovali emisije motornih koles tipa L3e s svetovnim harmoniziranim preskusnim ciklom za motorna kolesa (WMTC), določenim v globalnem tehničnem predpisu UN (UN GTR) št. 2 kot preskus tipa I, ki je alternativa običajnemu evropskemu voznemu ciklu (EDC), določenemu v poglavju 5 Uredbe 97/24/ES.

1.1.2

Cikel „WMTC, faza 2“ je enakovreden ciklu „WMTC, faza 1“, je pa dodatno izboljšan na področju predpisov za prestavljanje in se uporablja kot obvezni preskus tipa I za odobritev (pod)kategorij vozil L3e, L4e, L5e-A in L7e-A, skladnih s standardom Euro 4.

1.1.3

„Pregledani WMTC“ ali „WMTC, faza 3“ je enakovreden „WMTC, faza 2“ za motorna kolesa kategorije L3e, vsebuje pa tudi vozne cikle po meri za vozila vseh ostalih (pod)kategorij; ti cikli se uporabljajo kot preskusi tipa I za odobritev vozil kategorije L, skladnih s standardom Euro 5.

1.2	Rezultati lahko predstavljajo osnovo za omejevanje plinastih onesnaževal in ogljikovega dioksida ter porabe goriva, porabe energije in električnega dosega, kot jih navaja proizvajalec, v okviru homologacijskih postopkov okoljskih značilnosti.

2.   Splošne zahteve

2.1

Sestavni deli, ki bi lahko vplivali na emisije plinastih onesnaževal, emisije ogljikovega dioksida in porabo goriva, so zasnovani, izdelani in sestavljeni tako, da je motor ob normalni uporabi kljub tresljajem, ki lahko vplivajo nanj, v skladu z določbami te priloge. Opomba 1: Povzetek simbolov, uporabljenih v Prilogi II, je v Dodatku 1.

2.2

Kakršna koli prikrita strategija za „optimiranje“ pogonskega sistema vozila, ki bi pri ustreznem laboratorijskem preskusnem ciklu prineslo prednosti in zmanjšalo emisije iz izpušne cevi ter brez katerega bi pogonski sistem v praksi deloval precej drugače, se šteje za goljufijo in je prepovedano, razen če ga je proizvajalec dokumentiral in ga predložil homologacijskemu organu, slednji pa ga je odobril.

3.   Zahteve glede delovanja

Zahteve glede delovanja, ki se uporabljajo za homologacijo EU, so navedene v delih A, B in C Priloge IV k Uredbi (EU) št. 168/2013.

4.   Preskusni pogoji

4.1   Preskusni prostor in prostor za odstavitev

4.1.1   Preskusni prostor

V prostoru za ocenjevanje z dinamometrom z valji in napravo za zbiranje vzorcev plina temperatura znaša 298,2 ± 5 K (25 ± 5 °C). Temperatura prostora se meri v bližini hladilnega puhala (ventilatorja) pred in po preskusu tipa I.

4.1.2   Prostor za odstavitev

V prostoru za odstavitev temperatura znaša 298,2 ± 5 K (25 ± 5 °C), prostor pa je takšen, da je mogoče preskusno vozilo, ki bo predkondicionirano, parkirati v skladu s točko 5.2.4 te priloge.

4.2   Preskusno vozilo

4.2.1   Splošno

Vsi sestavni deli preskusnega vozila so v skladu s serijsko proizvedenimi, če pa se vozilo razlikuje od serijsko proizvedenega, se v poročilu o preskusu poda njegov popoln opis. Pri izbiri preskusnega vozila se proizvajalec in tehnična služba strinjata, katero preskušeno matično vozilo predstavlja družino pogona ustreznega vozila, kot je navedena v Prilogi XI, s tem pa se mora strinjati tudi homologacijski organ.

4.2.2   Utekanje

Vozilo je predloženo v dobrem mehanskem stanju in je pravilno vzdrževano ter uporabljano. Utečeno je z vsaj 1 000 prevoženimi kilometri pred preskusom. Motor, sistem za prenos moči in vozilo so pravilno utečeni skladno z zahtevami proizvajalca.

4.2.3   Prilagoditve

Preskusno vozilo se nastavi v skladu z navodili proizvajalca, npr. glede viskoznosti olj, če pa se vozilo razlikuje od proizvodne serije, se v poročilu o preskusu poda popoln opis. Pri štirikolesnem pogonu je mogoče os, na kateri je najmanjši navor, deaktivirati in tako omogočiti preskušanje na standardnem dinamometru z valji.

4.2.4   Preskusna masa in porazdelitev bremena

Pred začetkom preskusov se izmeri skupna masa pri preskusu, vključno z maso voznika in inštrumentov. Obremenitev se porazdeli prek koles v skladu z navodili proizvajalca.

4.2.5   Pnevmatike

Tip pnevmatik ustreza tipu, ki ga je proizvajalec vozila navedel kot originalno opremo. Tlaki v pnevmatikah se nastavijo na vrednosti, ki jih je določil proizvajalec, ali vrednosti, pri katerih je hitrost vozila pri preskusu na cesti enaka hitrosti vozila, izračunani na dinamometru z valji. Tlaki v pnevmatikah se navedejo v poročilu o preskusu.

4.3   Razvrstitev vozil kategorije L v podkategorije

Na sliki 1-1 je grafični prikaz razvrstitve vozila kategorije L v podkategorije glede na delovno prostornino motorja in največjo hitrost vozila, če je vozilo preskušano z okoljskimi preskusi tipov I, VII in VIII, ki jih označujejo številke (pod)kategorij v območju grafa. Številske vrednosti delovne prostornine motorja in največje hitrosti vozila ne smejo biti zaokrožene navzgor ali navzdol.

Slika 1-1

Razvrstitev vozila kategorije L v podkategorije za preskušanje okoljskih značilnosti, preskusi tipov I, VII in VIII

4.3.1   Razred 1

Vozila kategorije L, ki izpolnjujejo naslednje specifikacije, spadajo v razred 1:

Tabela 1-1

merila za razvrstitev vozil kategorije L razreda 1 v podkategorije

delovna prostornina motorja < 150 cm3 in vmax < 100 km/h

razred 1

4.3.2   Razred 2

Vozila kategorije L, ki izpolnjujejo naslednje specifikacije, spadajo v razred 2 in se razvrstijo v podkategorije:

Tabela 1-2

merila za razvrstitev vozil kategorije L razreda 2 v podkategorije

delovna prostornina motorja < 150 cm3 in 100 km/h ≤ vmax < 115 km/h ali delovna prostornina motorja ≥ 150 cm3 in vmax < 115 km/h	podrazred 2-1
115 km/h ≤ vmax < 130 km/h	podrazred 2-2

4.3.3   Razred 3

Vozila kategorije L, ki izpolnjujejo naslednje specifikacije, spadajo v razred 3 in se razvrstijo v podkategorije:

Tabela 1-3

merila za razvrstitev vozil kategorije L razreda 3 v podkategorije

130 km/h ≤ vmax < 140 km/h	podrazred 3-1
vmax ≥ 140 km/h ali delovna prostornina motorja > 1 500 cm3	podrazred 3-2

4.3.4   WMTC, deli preskusnega cikla

Preskusni cikel WMTC (vzorci hitrosti vozila) za okoljske preskuse tipov I, VII in VIII je sestavljen iz do treh delov, kot so navedeni v Dodatku 6. Odvisno od kategorije vozila kategorije L, za katero velja WMTC, naveden v točki 4.5.4.1, in njegove razvrstitve glede na prostornino motorja in največje konstrukcijsko določene hitrosti vozila v skladu s točko 4.3, se izvedejo naslednji deli preskusnih ciklov WMTC:

Tabela 1-4

Deli preskusnega cikla WMTC za vozila kategorije L razreda 1, 2 in 3

(Pod-)kategorija vozila kategorije L:	Uporabljeni deli WMTC, kot so navedeni v Dodatku 6
Razred 1:	del 1, zmanjšana hitrost vozila v hladnih pogojih, ki mu sledi del 1, zmanjšana hitrost vozila v toplih pogojih.
Razred 2, razdeljen na:
Podrazred 2-1:	del 1, zmanjšana hitrost vozila v hladnih pogojih, ki mu sledi del 2, zmanjšana hitrost vozila v toplih pogojih.
Podrazred 2-2:	del 1, v hladnih pogojih, ki mu sledi del 2, v toplih pogojih.
Razred 3, razdeljen na:
Podrazred 3-1:	del 1, v hladnih pogojih, ki mu sledi del 2, v toplih pogojih, nato pa sledi del 3, zmanjšana hitrost vozila v toplih pogojih.
Podrazred 3-2:	del 1, v hladnih pogojih, ki mu sledi del 2, v toplih pogojih, nato pa sledi del 3, v toplih pogojih.

4.4   Specifikacija referenčnega goriva

Za preskušanje se uporabijo ustrezna referenčna goriva, kot je navedeno v Dodatku 2. Za ta izračun za tekoča goriva, naveden v točki 1.4 Dodatka 1 Priloge VII, se uporabi gostota, merjena pri 288,2 K (15 °C).

4.5   Preskus tipa I

4.5.1   Voznik

Teža voznika je 75 kg ± 5 kg.

4.5.2   Specifikacije in nastavitve preskusne naprave

4.5.2.1   Dinamometer ima za dvokolesna vozila kategorije L enojni valj s premerom vsaj 400 mm. Pri preskušanju trikolesnikov z dvema sprednjima kolesoma ali štirikolesnikov je dovoljen dinamometer z dvojnim valjem.

4.5.2.2   Dinamometer je opremljen z merilnikom vrtljajev valja za merjenje dejanske prevožene razdalje.

4.5.2.3   Za simulacijo vztrajnosti, navedene v točki 5.2.2, se uporabi vztrajnik dinamometra ali druga sredstva.

4.5.2.4   Valji dinamometra so čisti, suhi in brez kakršnih koli snovi, ki bi lahko povzročile drsenje pnevmatik.

4.5.2.5   Specifikacije ventilatorja za hlajenje so naslednje:

4.5.2.5.1

Med izvajanjem preskusa je pred vozilom nameščeno nastavljivo hladilno puhalo (ventilator) tako, da usmerja hladilni zrak neposredno na vozilo za simuliranje dejanskih pogojev pri delovanju. Vrtilno frekvenco puhala se izbere tako, da v razponu hitrosti 10 do 50 km/h linearna hitrost zraka na izhodu iz puhala ustreza vsakokratni obodni hitrosti valjev z odstopanjem ± 5 km/h. Pri preskusu z obodno hitrostjo nad 50 km/h je to odstopanje lahko ± 10 %. Pri hitrosti valjev, nižji od 10 km/h, je lahko hitrost zraka enaka 0.

4.5.2.5.2

Hitrost zraka iz točke 4.5.2.5.1 se izračuna kot povprečna vrednost v devetih merilnih točkah, ki se nahajajo v središču vsakega izmed pravokotnikov, ki delijo celotno izstopno odprtino puhala na devet področij (izstopna odprtina puhala je razdeljena vodoravno in navpično na tri enake dele). Vrednost na vsaki od devetih točk se od povprečja vseh devetih vrednosti ne razlikuje za več kot 10 odstotkov.

4.5.2.5.3

Izstopna odprtina puhala ima površino preseka najmanj 0,4 m2, njen spodnji rob pa je 5 do 20 cm nad tlemi. Izstopna odprtina puhala je pravokotna na vzdolžno os vozila in je nameščena 30 do 45 cm pred njegovim prednjim kolesom. Naprava za merjenje linearne hitrosti zraka je nameščena od 0 do 20 cm od odprtine puhala.

4.5.2.6   Podrobne zahteve glede specifikacij preskusne naprave so navedene v Dodatku 3.

4.5.3   Sistem za merjenje izpušnih plinov

4.5.3.1   Naprava za zbiranje plinov je naprava zaprtega tipa, ki lahko zbere vse izpušne pline, ki izhajajo iz izpušnih odprtin vozila, pod pogojem, da protitlak znaša ± 125 mm H2O. Če je potrjeno, da so zbrani vsi izpušni plini, se lahko uporablja odprti sistem. Zbiranje plinov poteka brez kondenzacije, ki lahko znatno spremeni naravo izpušnih plinov pri temperaturi preskusa. Primer naprave za zbiranje plinov je na sliki 1-2:

Slika 1-2

Oprema za vzorčenje izpušnih plinov in merjenje njihove prostornine

4.5.3.2   Med napravo in sistemom za vzorčenje izpušnih plinov je nameščena povezovalna cev. Ta cev in naprava sta izdelani iz nerjavnega jekla ali kakšnega drugega materiala, ki ne vpliva na sestavo zbranih plinov in ki prenese njihovo temperaturo.

4.5.3.3   Med preskusom nenehno deluje izmenjevalnik toplote, ki lahko omeji temperaturne spremembe razredčenih plinov na dovodu v črpalko na ± 5 K. Ta izmenjevalnik je opremljen s predgrelnim sistemom, s katerim se pred začetkom preskusa segreje na svojo delovno temperaturo (z odstopanjem ± 5 K).

4.5.3.4   Za vsesavanje razredčene zmesi izpušnih plinov se uporablja črpalka s prisilnim pretokom. Ta črpalka je opremljena z motorjem, ki ima več strogo nadzorovanih stalnih hitrosti. Črpalka je dovolj zmogljiva, da zagotovo vsesa izpušne pline. Lahko se uporabi tudi naprava, ki ima venturijevo cev s kritičnim pretokom (CFV).

4.5.3.5   Za neprekinjeno beleženje temperature razredčene zmesi izpušnih plinov, ki vstopa v črpalko, se uporablja naprava (T).

4.5.3.6   Uporabljata se dva merilnika; s prvim se zagotovi podtlak razredčene zmesi izpušnih plinov, ki vstopajo v črpalko, relativen glede na atmosferski tlak, drugi pa meri spremembe dinamičnega tlaka črpalke s prisilnim pretokom.

4.5.3.7   Blizu naprave za zbiranje plina, vendar zunaj nje, so nameščeni sonda za zbiranje vzorcev zračnega toka za redčenje, ki teče skozi črpalko, filter in merilnik pretoka pri stalnih hitrostih pretokov med celotnim preskusom.

4.5.3.8   Za zbiranje vzorcev razredčene zmesi izpušnih plinov prek črpalke, filtra in merilnika pretoka pri stalnih hitrostih pretokov med celotnim preskusom se uporablja sonda za vzorčenje, ki je usmerjena proti pretoku zmesi razredčenih izpušnih plinov in je pred črpalko s prisilnim pretokom. Najmanjša hitrost pretoka vzorcev prikazana na sliki 1-2 in v točki 4.5.3.7, je vsaj 150 litrov/uro.

4.5.3.9   Na sistemu za vzorčenje so uporabljeni tripotni ventili, opisani v točkah 4.5.3.7 in 4.5.3.8, ki med celotnim preskusom usmerjajo vzorce v ustrezne vreče ali ven.

4.5.3.10   Vreče za zbiranje, ki ne prepuščajo plinov

4.5.3.10.1   Vreče za zbiranje imajo dovolj veliko prostornino za zrak za redčenje in razredčeno zmes izpušnih plinov, tako da ne ovirajo normalnega pretoka vzorcev in ne spreminjajo narave zadevnih onesnaževal.

4.5.3.10.2   Vreče imajo samodejen sistem zapiranja in jih je mogoče enostavno in čvrsto pritrditi na sistem za vzorčenje ali sistem za analizo na koncu preskusa.

4.5.3.11   Za štetje vrtljajev se med celotnim preskusom uporablja števec vrtljajev črpalke s prisilnim pretokom.

Opomba 2: Paziti je treba na način povezovanja in na material ter razporeditev delov za povezovanje, ker se lahko kateri koli del sistema za vzorčenje (npr. adapter in spojnik) zelo segrejejo. Če meritev zaradi toplotnih poškodb sistema za vzorčenje ni mogoče normalno izvesti, se lahko uporabi dodatna hladilna naprava, pod pogojem, da ne vpliva na izpušne pline.

Opomba 3: Pri napravah odprtega tipa obstaja tveganje, da plini ne bodo v celoti zbrani in da bodo uhajali v preskusni prostor. V času vzorčenja ne sme priti do nikakršnega puščanja.

Opomba 4: Če se med celotnim preskusom uporablja hitrost pretoka naprave za vzorčenje pri stalni prostornini (CVS), ki hkrati (tj. pri ciklih delov 1, 2 in 3) vključuje tako nizke kot visoke hitrosti, je treba še posebej paziti na povečano tveganje kondenzacije vodne pare v območju visoke hitrosti.

4.5.3.12   Oprema za merjenje masnih emisij delcev

4.5.3.12.1   Specifikacije

4.5.3.12.1.1   Pregled sistema

4.5.3.12.1.1.1   Naprava za vzorčenje trdnih delcev je sestavljena iz sonde za vzorčenje v tunelu za redčenje, cevi za prenos delcev, posode za filter, črpalke za delni pretok, regulatorjev pretoka in merilne naprave.

4.5.3.12.1.1.2   Priporočljivo je, da se pred posodo za filter namesti predklasifikator velikosti delcev (npr. ciklon ali impaktor itd.). Tudi sonda za vzorčenje, ki se uporablja kot naprava za ustrezno klasifikacijo glede na velikost, kakor je prikazana na sliki 1-6, je sprejemljiva.

4.5.3.12.1.2   Splošne zahteve

4.5.3.12.1.2.1   Sonda za vzorčenje za trdne delce v preskusnem pretoku plina je v predelu za redčenje nameščena tako, da je mogoče zajeti reprezentativni vzorec pretoka plina iz homogene mešanice zraka in izpušnih plinov.

4.5.3.12.1.2.2   Stopnja pretoka vzorca trdnih delcev je sorazmerna s skupnim pretokom izpušnih plinov v tunelu za redčenje z odstopanjem do ± 5 %od stopnje pretoka vzorca trdnih delcev.

4.5.3.12.1.2.3   Vzorčeni razredčeni izpušni plini se ohranjajo na temperaturi pod 325,2 K (52 °C) na območju 20 cm navzgor in navzdol od dotoka v filter za trdne delce, razen pri preskusu regeneracije, pri katerem je temperatura nižja od 465,2 K (192 °C).

4.5.3.12.1.2.4   Vzorec trdnih delcev se vzame z enojnega filtra, nameščenega v posodi v vzorčenem pretoku razredčenih izpušnih plinov.

4.5.3.12.1.2.5   Vsi deli sistema redčenja in sistema vzorčenja od izpušne cevi navzgor do posode za filter, ki so v stiku z nerazredčenimi in razredčenimi izpušnimi plini, so zasnovani tako, da je odlaganje in spreminjanje lastnosti trdnih delcev čim manjše. Vsi deli so iz električno prevodnih materialov, ki ne reagirajo s sestavinami izpušnih plinov, in električno ozemljeni, da ne pride do elektrostatičnega učinka.

4.5.3.12.1.2.6   Če nihanj v količini pretoka ni mogoče nadomestiti, se uporabita izmenjevalnik toplote in naprava za uravnavanje temperature iz Dodatka 4, da se zagotovi stalna količina pretoka v sistemu in skladno s tem sorazmerna hitrost vzorčenja.

4.5.3.12.1.3   Posebne zahteve

4.5.3.12.1.3.1   Sonda za vzorčenje trdnih delcev (PM)

4.5.3.12.1.3.1.1   Sonda za vzorčenje zagotovi klasifikacijo velikosti delcev, opisano v točki 4.5.3.12.1.3.1.4. Priporočljivo je, da se uporabita odprta, ostroroba sonda, neposredno obrnjena v smer pretoka, in predklasifikator (ciklon, impaktor itd.). Lahko se uporabi tudi ustrezna sonda za vzorčenje, kot je narisana na sliki 1-1, če deluje tako, kot je opisano v točki 4.5.3.12.1.3.1.4.

4.5.3.12.1.3.1.2   Sonda za vzorčenje se namesti ob središčni črti tunela, v dolžini med 10 in 20 premerov tunela za dovodom plina, ima pa notranji premer vsaj 12 mm.

Če se iz ene sonde za vzorčenje vzame več kot en vzorec hkrati, se pretok, izčrpan iz sonde, razdeli na enake delne pretoke, da se preprečijo izkrivljeni rezultati vzorčenja.

Če se uporabi več sond, je vsaka sonda odprta in ostroroba ter obrnjena neposredno v smer pretoka. Sonde so enakomerno razporejene okrog osrednje vzdolžne osi tunela za redčenje, razmik med njimi pa je vsaj 5 cm.

4.5.3.12.1.3.1.3   Razdalja od konice sonde do držala za filter je najmanj pet premerov sond in ni večja od 1 020 mm.

4.5.3.12.1.3.1.4   Predklasifikator (ciklon, impaktor itd.) se namesti pred posodo za filter. Premer delcev pri presečni točki 50 % predklasifikatorja je med 2,5 μm in 10 μm pri stopnji prostorninskega pretoka, ki je bila izbrana za vzorčenje masnih emisij delcev. Predklasifikator omogoča, da najmanj 99 % masne koncentracije delcev 1 μm, ki vstopajo v predklasifikator, izstopi iz klasifikatorja pri stopnji prostorninskega pretoka, izbrani za vzorčenje masnih emisij delcev. Tudi sonda za vzorčenje, ki deluje kot naprava za ustrezno klasifikacijo glede na velikost, kakor je prikazana na sliki 1-6, je sprejemljiva namesto ločenega predklasifikatorja.

4.5.3.12.1.3.2   Vzorčna črpalka in merilnik pretoka

4.5.3.12.1.3.2.1   Naprava za merjenje pretoka vzorčenih plinov je sestavljena iz črpalk, regulatorjev pretoka plina in naprav za merjenje pretoka.

4.5.3.12.1.3.2.2   Temperatura pretoka izpušnih plinov v merilniku pretoka ne sme nihati za več kot ± 3 K, razen med preskusom regeneracije pri vozilih, opremljenih z napravami za redno regeneracijo za naknadno obdelavo. Poleg tega stopnja pretoka preskušanih plinov ostane sorazmerna s skupnim pretokom izpušnih plinov v tunelu za redčenje z odstopanjem do ± 5 % od stopnje masnega pretoka preskušanih delcev. Če se zaradi prevelike obremenitve filtra količina pretoka nesprejemljivo spremeni, se preskus prekine. Ko se ponovi, se stopnjo pretoka zmanjša.

4.5.3.12.1.3.3   Filter in posoda za filter

4.5.3.12.1.3.3.1   Za filtrom je nameščen ventil v smeri pretoka. Ventil se dovolj hitro odziva, da se odpre in zapre v eni sekundi na začetku in koncu preskusa.

4.5.3.12.1.3.3.2   Priporočljivo je, da je masa, zbrana na filtru s premerom 47 mm (Pe), ≥ 20 μg in da je obremenjenost filtra kar največja v skladu z zahtevami iz točk 4.5.3.12.1.2.3 in 4.5.3.12.1.3.3.

4.5.3.12.1.3.3.3   Za dani preskus se hitrost plinov na dotoku v filter nastavi na enojno vrednost med 20 cm/s in 80 cm/s, razen če se v sistemu za redčenje uporablja pretok vzorčenja, sorazmeren s stopnjo pretoka CVS.

4.5.3.12.1.3.3.4   Zahtevajo se filtri iz steklenih vlaken, prevlečeni s fluorogljikom, ali membranski filtri na podlagi fluorogljika. Vsi tipi filtrov imajo 0,3 μm DOP (dioktilftalat) ali PAO (polialfaolefin) CS 68649-12-7 ali CS 68037-01-4 z zbiralno učinkovitostjo vsaj 99 odstotkov pri hitrosti dotoka plinov 5,33 cm/s.

4.5.3.12.1.3.3.5   Držalo za filter je oblikovano tako, da zagotavlja enakomerno porazdelitev pretoka po delovni površini filtra. Delovna površina filtra je vsaj 1 075 mm2.

4.5.3.12.1.3.4   Tehtalna komora in tehtnica za filtre

4.5.3.12.1.3.4.1   Tehtnica z mikrogramsko skalo, ki se uporablja za določanje teže filtra, ima točnost (standardno odstopanje) 2 μg in resolucijo 1 μg ali boljšo.

Priporočljivo je, da se tehtnica z mikrogramsko skalo preveri ob začetku vsakega tehtanja s tehtanjem referenčne uteži s težo 50 mg. Če je povprečni rezultat tehtanj ± 5 μg rezultata prejšnjega tehtanja, se tehtanje in tehtnica štejeta za veljavna.

Tehtalna komora (ali prostor) med celotnim kondicioniranjem in tehtanjem izpolnjuje naslednje zahteve:

—	temperatura je 295,2 ± 3 K (22 ± 3 °C);

—	relativna vlažnost je v območju 45 % ± 8 %;

—	rosišče je 282,7 ± 3 K (9,5 ± 3 °C).

Priporočljivo je, da se temperatura in vlažnost zabeležita skupaj s težo vzorčenih in referenčnih filtrov.

4.5.3.12.1.3.4.2   Korekcija plovnosti

Vsa tehtanja filtrov se korigirajo za plovnost v zraku.

Korekcija plovnosti je odvisna od gostote filtra za vzorčenje, gostote zraka in gostote kalibrirane uteži, uporabljene za kalibracijo tehtnice. Gostota zraka je odvisna od tlaka, temperature in vlažnosti.

Priporočljivo je, da je temperatura tehtanja v območju 295,2 K ± 1 K (22 °C ± 1 °C), rosišče pa v območju 282,7 ± 1 K (9,5 ± 1 °C). Na podlagi minimalnih zahtev iz točke 4.5.3.12.1.3.4.1 bo korekcija učinka plovnosti prav tako ustrezna. Uporabi se korekcija plovnosti:

Enačba 2-1:

pri čemer je:

mcorr	=	masa delcev, korigirana za plovnost
muncorr	=	masa delcev, nekorigirana za plovnost
ρair	=	gostota zraka v okolici tehtnice
ρweight	=	gostota kalibracijske uteži, uporabljene za kalibracijo tehtnice
ρmedia	=	gostota medija (filtra) za vzorec delcev s steklenimi vlakni medija filtra, prevlečenimi s teflonom (npr. TX40): ρmedia = 2,300 kg/m3

ρair se izračuna po naslednji enačbi:

Enačba 2-2:

pri čemer je:

Pabs	=	absolutni tlak v okolici tehtnice,
Mmix	=	molska masa zraka v okolici tehtnice (28,836 gmol–1),
R	=	molska plinska konstanta (8,314 Jmol–1K–1),
Tamb	=	absolutna temperatura okolice tehtnice.

V komori (ali prostoru) ne sme biti nobenih onesnaževal iz okolice (kot je prah), ki bi se med stabiliziranjem filtrov za delce lahko nanje usedali.

Dovoljena so omejena odstopanja od specifikacij glede temperature in vlažnosti zraka tehtalnega prostora, če skupno trajanje odstopanj ne presega 30 minut v kateri koli fazi kondicioniranja filtra. Tehtalni prostor mora ustrezati predpisanim specifikacijam pred vstopom oseb vanj. Med tehtanjem niso dovoljena nobena odstopanja od določenih pogojev. Učinki statične elektrike se izničijo.

4.5.3.12.1.3.4.3   To se lahko doseže z ozemljitvijo tehtnice, ki se položi na antistatični podstavek, in nevtralizacijo filtrov za delce pred tehtanjem s polonijevim nevtralizatorjem ali napravo s podobnim učinkom. Namesto tega se lahko statični učinki izničijo z izravnavo statičnega naboja. Preskusni filter se vzame iz komore največ eno uro pred začetkom preskusa.

4.5.3.12.1.3.4.4   Opis priporočljivega sistema

4.5.3.12.1.4   Opis priporočljivega sistema

Slika 1-3 shematično prikazuje priporočljiv sistem za vzorčenje delcev. Ker lahko več različnih konfiguracij da enake rezultate, absolutna skladnost s to sliko ni potrebna. Za pridobivanje dodatnih podatkov in za usklajevanje funkcij posameznih delov sistema se lahko uporabijo dodatni sestavni deli, kot so instrumenti, ventili, elektromagneti, črpalke in stikala. Sestavni deli, ki niso potrebni za vzdrževanje točnosti s konfiguracijami drugih sistemov, se lahko izločijo, če njihova izločitev temelji na dobri inženirski presoji.

Slika 1-3

Sistem za vzorčenje delcev

Iz tunela za redčenje (DT) sistema za redčenje s celotnim tokom se skozi sondo za vzorčenje delcev (PSP) in cevi za prenos delcev (PTT) s črpalko za vzorčenje (P) odvzame vzorec razredčenih izpušnih plinov. Vzorec se pošlje skozi predklasifikator velikosti delcev (PCF) in posode za filter (FH), ki vsebujejo filtre za vzorčenje delcev. Stopnja pretoka vzorca se krmili s krmilnikom pretoka (FC).

4.5.4   Časovni razporedi vožnje

4.5.4.1   Preskusni cikli

Preskusni cikli (vzorci hitrosti vozila) za preskus tipa I so sestavljeni iz do treh delov, kot so navedeni v Dodatku 6. Odvisno od (pod)kategorije vozila morajo biti izvedeni naslednji deli preskusnih ciklov:

Tabela 1-5

Cikel veljavnega preskusa tipa I za vozila, skladna z Euro 4

Kategorija vozila	Naziv kategorije vozila	Preskusni cikel Euro 4
L1e-A	Kolo na motorni pogon	ECE R47
L1e-B	Dvokolesni moped
L2e	Trikolesni moped
L6e-A	Lahko cestno štirikolo
L6e-B	Lahki kvadrimobil
L3e	Dvokolesno motorno kolo z bočno prikolico in brez nje	WMTC, faza 2
L4e
L5e-A	Trikolesnik
L7e-A	Težko cestno štirikolo
L5e-B	Gospodarski trikolesnik	ECE R40
L7e-B	Težko terensko štirikolo
L7e-C	Težki kvadrimobil

Tabela 1-6

Cikel veljavnega preskusa tipa I za vozila, skladna z Euro 5

Kategorija vozila	Kategorija kategorije vozila	Preskusni cikel Euro 5
L1e-A	Kolo na motorni pogon	Pregledan WMTC
L1e-B	Dvokolesni moped
L2e	Trikolesni moped
L6e-A	Lahko cestno štirikolo
L6e-B	Lahki kvadrimobil
L3e	Dvokolesno motorno kolo z bočno prikolico in brez nje
L4e
L5e-A	Trikolesnik
L7e-A	Težko cestno štirikolo
L5e-B	Gospodarski trikolesnik
L7e-B	Težko terensko štirikolo
L7e-C	Težki kvadrimobil

4.5.4.2   Odstopanja hitrosti vozila

4.5.4.2.1   Odstopanje hitrosti vozila v katerem koli trenutku preskusnih ciklov iz točke 4.5.4.1 določajo spodnje in zgornje meje. Zgornja meja je 3,2 km/h višja od točke, ki je znotraj časa ene sekunde v danem trenutku najvišje na poteku krivulje. Spodnja meja je 3,2 km/h nižja od točke, ki je znotraj časa ene sekunde v danem trenutku najnižje na poteku krivulje. Spremembe hitrosti vozila, ki so večje od odstopanj (do katerih lahko pride pri prestavljanju), so sprejemljive, če se v katerem koli trenutku pojavijo za manj kot dve sekundi. Hitrosti vozila, ki so nižje od predpisanih, so sprejemljive, če v takšnih primerih vozilo deluje pri največji razpoložljivi moči. Slika 1-4 kaže območje sprejemljivih odstopanj hitrosti vozila za tipične točke.

Slika 1-4

Potek krivulje voznika, dovoljeno območje

4.5.4.2.2   Če vozilo nima dovolj velike pospeševalne zmogljivosti za izvedbo faz pospeševanja ali če je največja konstrukcijska hitrost vozila nižja od predpisane hitrosti vozila med vožnjo znotraj predpisanih meja odstopanja, se vozilo vozi tako, da je dušilna loputa popolnoma odprta, dokler ni dosežena nastavljena hitrost, ali pa pri največji konstrukcijski hitrosti, ki jo je mogoče doseči s popolnoma odprto dušilno loputo v času, v katerem nastavljena hitrost presega največjo konstrukcijsko hitrost. V obeh primerih se točka 4.5.4.2.1 ne uporablja. Ko nastavljena hitrost spet pade pod največjo konstrukcijsko hitrost vozila, se preskusni cikel normalno izvede.

4.5.4.2.3   Če je čas pojemanja hitrosti krajši od predpisanega za ustrezno fazo, se nastavljena hitrost vzpostavi tako, da se čas enakomerne hitrosti ali prostega teka združi z naslednjo enakomerno hitrostjo ali delovanjem v prostem teku. V takšnih primerih se točka 4.5.4.2.1 ne uporablja.

4.5.4.2.4   Poleg teh izjem odstopanja hitrosti valja od nastavljene hitrosti ciklov izpolnjujejo zahteve, opisane v točki 4.5.4.2.1. Če jih ne, se rezultatov ne sme uporabiti za nadaljnjo analizo in vožnjo je treba ponoviti.

4.5.5   Predpisi za prestavljanje za WMTC, predpisan v Dodatku 6

4.5.5.1   Preskusna vozila z avtomatskim menjalnikom

4.5.5.1.1   Vozila, opremljena z okrovi razdelilnih gonil, več verižniki itd., so preskušena v taki konfiguraciji, kot jo priporoča proizvajalec za uporabo pri vožnji po mestu ali na avtocestah.

4.5.5.1.2   Vsi preskusi se izvedejo tako, da so avtomatski menjalniki v položaju „D“ (v najvišji prestavi). Na zahtevo proizvajalca lahko menjalniki s sklopko s pretvornikom navora prestavljajo prestave tako kot ročni menjalniki.

4.5.5.1.3   Pri vožnji v prostem teku so avtomatski menjalniki v položaju „D“, kolesa pa so blokirana.

4.5.5.1.4   Avtomatski menjalniki prestave samodejno prestavljajo v običajnem zaporedju. Sklopka s pretvornikom navora deluje, če je to mogoče, tako, kot bi delovala v resničnih razmerah.

4.5.5.1.5   Pri pojemanju hitrosti se vozi v prestavi in ohranja želeno hitrost z zavorami ali stopalko za plin.

4.5.5.2   Preskusna vozila z ročnim menjalnikom

4.5.5.2.1   Obvezne zahteve

4.5.5.2.1.1   Prvi korak — izračun hitrosti prestavljanja

Hitrosti pri prestavljanju v višje prestave med fazami pospeševanja (v1→2 in vi→i+1) v km/h se izračunajo z naslednjimi formulami:

Enačba 2-3:

Enačba 2-4:

, i = 2 do ng -1

pri čemer je:

„i“ številka prestave (≥ 2)

„ng“ skupno število prestav za vožnjo naprej

„Pn“ nazivna moč v kW

„mk“ referenčna masa v kg

„nidle“ vrtilna frekvenca prostega teka v min–1

„s“ nazivna vrtilna frekvenca motorja v min–1

„ndvi“ razmerje med vrtilno frekvenco motorja v min–1 in hitrostjo vozila v km/h v prestavi „i“

4.5.5.2.1.2   Hitrosti pri prestavljanju v nižje prestave (vi→i–1) v km/h med vožnjo ali faze pojemanja hitrosti v prestavah od 4 (4. prestave) do ng se izračunajo z naslednjo formulo:

Enačba 2-5:

, i = 4 do ng

pri čemer je:

i številka prestave (≥ 4)

ng skupno število prestav za vožnjo naprej

Pn nazivna moč v kW

mk referenčna masa v kg

nidle vrtilna frekvenca prostega teka v min–1

s nazivna vrtilna frekvenca motorja v min–1

ndvi-2 razmerje med vrtilno frekvenco motorja v min–1 in hitrostjo vozila v km/h v prestavi i-2

Hitrost pri prestavljanju iz 3. v 2. prestavo (v3→2) se izračuna po naslednji enačbi:

Enačba 2-6:

pri čemer je:

Pn nazivna moč v kW

mk referenčna masa v kg

nidle vrtilna frekvenca prostega teka v min–1

s nazivna vrtilna frekvenca motorja v min–1

ndv1 razmerje med vrtilno frekvenco motorja v min–1 in hitrostjo vozila v km/h v prestavi 1

Hitrost pri prestavljanju iz 2. v 1. prestavo (v2→1) se izračuna po naslednji enačbi:

Enačba 2-7:

pri čemer je:

ndv2 razmerje med vrtilno frekvenco motorja v min-1 in hitrostjo vozila v km/h v prestavi 2

Ker faze potovalne vožnje določa oznaka faze, lahko pride do rahlih povečanj hitrosti, pri čemer je morda treba prestaviti v višjo prestavo. Hitrosti pri prestavljanju v višje prestave (v1—2, v2—3and vi—i+1) v km/h med fazami potovalne vožnje se izračunajo z naslednjimi enačbami:

Enačba 2-7:

Enačba 2-8:

Enačba 2-9:

, i = 3 do ng

4.5.5.2.1.3   Drugi korak — izbira prestave za vsak vzorec cikla

Vzorcu hitrosti vozila so dodane ustrezne oznake, ki so neločljivi del ciklov, tako da ne pride do različnih razlag faz pospeševanja, pojemanja, potovalne vožnje in zaustavljanja (glejte tabele v Dodatku 6).

Ustrezno prestavo za vsak vzorec se nato izračuna glede na razpone hitrosti vozila, ki so rezultat enačb za hitrost ob prestavljanju iz točke 4.5.5.2.1.1, in oznake faz za dele ciklov, ki ustrezajo preskusnemu vozilu, tako kot je opisano v nadaljevanju:

Izbira prestav za faze zaustavljanja: Zadnjih pet sekund faze zaustavljanja je prestavna ročica v prestavi 1, sklopka pa izklopljena. V prejšnjem delu faze zaustavljanja je prestavna ročica v nevtralnem položaju ali pa je sklopka izklopljena.

Izbira prestav za faze pospeševanja:   prestava 1, če v ≤ v1→2   prestava 2, če v1→2 < v ≤ v2→3   prestava 3, če v2→3 < v ≤ v3→4   prestava 4, če v3→4 < v ≤ v4→5   prestava 5, če v4→5 < v ≤ v5→6   prestava 6, če v > v5→6

Izbira prestav za faze pojemanja ali faze potovalne hitrosti:   prestava 1, če v < v2→1   prestava 2, če v < v3→2   prestava 3, če v3→2 ≤ v < v4→3   prestava 4, če v4→3 ≤ v < v5→4   prestava 5, če v5→4 ≤ v < v6→5   prestava 6, če v ≥ v4→5

Sklopka je izklopljena, če:

(a)	hitrost vozila pade pod 10 km/h ali

(b)	vrtilna frekvenca motorja pade pod ;

(c)	obstaja tveganje ugašanja motorja med fazo hladnega zagona.

4.5.5.2.3   Tretji korak — popravki glede na dodatne zahteve

4.5.5.2.3.1   Izbira prestave se prilagodi glede na naslednje zahteve:

(a)	Ni prestavljanja pri prehodu iz faze pospeševanja v fazo pojemanja hitrosti. Prestava, ki je bila uporabljena zadnjo sekundo faze pospeševanja, se ohrani tudi v naslednji fazi pojemanja hitrosti, razen če hitrost pade pod hitrost pri prestavljanju v nižjo prestavo.

(b)	V višje in nižje prestave se ne sme prestavljati za več kot eno prestavo, razen iz druge prestave v nevtralno med pojemanjem hitrosti pri zaustavljanju.

(c)

Prestavljanje v višje ali nižje prestave v času, ki traja do štiri sekunde, nadomesti predhodna prestava, če so predhodne in naslednje prestave enake, na primer 2 3 3 3 2 zamenja 2 2 2 2 2, 4 3 3 3 3 4 pa zamenja 4 4 4 4 4 4. V primerih zaporednosti prevzame položaj prestava, ki se uporablja dlje, na primer položaj 2 2 2 3 3 3 2 2 2 2 3 3 3 bo zamenjal položaj 2 2 2 2 2 2 2 2 2 2 3 3 3. Če so uporabljene hkrati, bo serija naslednjih prestav imela prednost pred predhodnimi prestavami, na primer položaj 2 2 2 3 3 3 2 2 2 3 3 3 bo zamenjal položaj 2 2 2 2 2 2 2 2 2 3 3 3.

(d)	Med fazo pospeševanja ne sme priti do prestavljanja v nižje prestave.

4.5.5.2.2   Izbirne določbe

Izbira prestave se lahko prilagodi glede na naslednje določbe:

Uporaba prestav, ki so nižje od prestav, določenih z zahtevami iz točke 4.5.5.2.1, je dovoljena v vseh fazah cikla. Upoštevajo se priporočila proizvajalcev za uporabo prestav, če prestave niso višje od prestav, določenih z zahtevami iz točke 4.5.5.2.1.

4.5.5.2.3   Izbirne določbe

Opomba 5: kot pomoč pri izbiri prestave se lahko uporabi program za izračun, ki je na voljo na spletnem mestu Združenih narodov na naslednjem naslovu:

http://live.unece.org/trans/main/wp29/wp29wgs/wp29grpe/wmtc.html

Pojasnila pristopa, strategija prestavljanja in primer izračuna so v Dodatku 9.

4.5.6   Nastavitev dinamometra

Podan je popoln opis dinamometra z valji in instrumentov v skladu z Dodatkom 6. Meritve so izvedene s tako točnostjo, kot je navedena v točki 4.5.7. Sila voznega upora za nastavitve dinamometra z valji je lahko dobljena iz meritev zmanjševanja hitrosti med vožnjo ali pa iz tabele voznega upora glede na Dodatek 5 ali 7 pri vozilu, opremljenem z enim kolesom na pogonski osi, in glede na Dodatek 8 pri vozilu z dvema ali več kolesi na pogonskih oseh.

4.5.6.1   Nastavitev dinamometra z valji s pomočjo merilnih rezultatov pri zmanjševanju hitrosti vozila na cesti

Če želite uporabiti to možnost, se pri vozilu, opremljenim z enim kolesom na pogonski osi, izvedejo meritve zmanjševanja hitrosti med vožnjo tako, kot so navedene v Dodatku 7, pri vozilu, opremljenem z dvema ali več kolesi na pogonskih oseh pa tako, kot so navedene v Dodatku 8.

4.5.6.1.1   Zahteve za opremo

Instrumenti za merjenje hitrosti in časa so tako natančni, kot je navedeno v točki 4.5.7.

4.5.6.1.2   Nastavitev vztrajnostne mase

4.5.6.1.2.1   Ekvivalentna vztrajnostna masa mi za dinamometer z valji je ekvivalentna vztrajnostna masa vztrajnika, mfi, katere vrednost je najbližja vsoti mase vozila v stanju, pripravljenem za vožnjo, in mase voznika (75 kg). Druga možnost je, da se ekvivalentna vztrajnostna masa mi izračuna iz Dodatka 5.

4.5.6.1.2.2   Če referenčne mase mref ni mogoče izenačiti z ekvivalentno vztrajnostno maso vztrajnika mi, s čimer bi se izenačili ciljna sila voznega upora F* in dejanska sila voznega upora FE (ki se nastavi na dinamometer z valji), je mogoče korigirani čas zmanjševanja hitrosti ΔTE prilagoditi v skladu z razmerjem skupne mase pri ciljnem času zmanjševanja hitrosti ΔTroad v naslednjem zaporedju:

Enačba 2-10:

Enačba 2-11:

Enačba 2-12:

Enačba 2-13:

ob pogoju

pri čemer je:

mr1 lahko ustrezno izmerjena ali izračunana v kilogramih. Druga možnost je, da se mrr1 oceni kot f odstotkov od m.

4.5.6.2   Sila voznega upora, dobljena iz tabele voznega upora

4.5.6.2.1   Za nastavitev dinamometra z valji se lahko uporabi tabela voznega upora namesto sile voznega upora, ki se izračuna s pomočjo postopka zmanjševanja hitrosti vozila. Pri tem postopku s tabelo se dinamometer z valji nastavi s pomočjo mase v stanju, pripravljenem na vožnjo, ne glede na posebne značilnosti vozila kategorije L.

Opomba 6: Pri uporabi te metode za vozila kategorije L z neobičajnimi značilnostmi je potrebna pazljivost.

4.5.6.2.2   Ekvivalentna vztrajnostna masa vztrajnika mfi je tam, kjer je to smiselno, ekvivalentna vztrajnostna masa mi, navedena v Dodatku 5, 7 ali 8. Dinamometer z valji je nastavljen s kotalnim uporom negnanih koles (a) in koeficientom zračnega upora (b), navedenim v Dodatku 5 ali določenim v skladu s postopki, navedenimi v Dodatku 7 ali 8.

4.5.6.2.3   Sila voznega upora na dinamometru z valji FE se določi iz naslednje enačbe:

Enačba 2-14:

4.5.6.2.4   Ciljna sila voznega upora F* je enaka sili voznega upora, izračunani na podlagi tabele voznega upora FT, ker korektura po standardnih pogojih okolice ni potrebna.

4.5.7   Točnost merjenja

Meritve se izvajajo z opremo, ki izpolnjuje zahteve za točnost iz tabele 1-7:

Tabela 1-7

Zahteve za točnost meritev

Postavke merjenja	Pri izmerjeni vrednosti	Ločljivost
a) Sila voznega upora, F	+ 2 %	—
b) Hitrost vozila (v1, v2)	± 1 %	0,2 km/h
c) Interval hitrosti pri zmanjševanju hitrosti ( )	± 1 %	0,1 km/h
d) Čas zmanjševanja hitrosti (Δt)	± 0,5 %	0,01 s
e) Skupna masa vozila (mk + mrid)	± 0,5 %	1,0 kg
f) Hitrost vetra	± 10 %	0,1 m/s
g) Smer vetra	—	5 stopinj
h) Temperature	± 1 K	1 K
i) Zračni tlak	—	0,2 kPa
j) Razdalja	± 0,1 odstotka	1 m
k) Čas	± 0,1 s	0,1 s

5   Preskusni postopki

5.1   Opis preskusa tipa I

Preskusno vozilo v skladu s svojo kategorijo prestane zahteve za preskus tipa I iz točke 5.

5.1.1   Preskus tipa I (preverjanje povprečne emisije plinastih onesnaževal in CO2 ter porabe goriva med značilnim voznim ciklom)

5.1.1.1   Preskus se izvede na način, opisan v točki 5.2. Plini se zberejo in analizirajo s predpisanimi metodami.

5.1.1.2   Število preskusov

5.1.1.2.1   Število preskusov se določi tako, kot prikazuje slika 1-5. Vrednosti od Ri1 do Ri3 opisujejo rezultate končnih meritev za preskuse od prvega (št. 1) do tretjega (št. 3) in emisije plinastih onesnaževal in ogljikovega dioksida ter porabe goriva/energije ali električni doseg, kot so navedeni v Dodatku VII. ‘Lx’ predstavlja mejne vrednosti od L1 do L5, kot so navedene v delih A, B in C Dodatka VI k Uredbi (EU) št. 168/2013.

5.1.1.2.2   V vsakem preskusu se določijo mase ogljikovega monoksida, ogljikovodikov in dušikovih ter ogljikovih oksidov in porabo goriva med preskusom. Masa določenih delcev se določi le za tiste (pod)kategorije, ki so navedene v delih A in B Dodatka VI k Uredbi (EU) št. 168/2013 (glej pojasnili 8 in 9 na koncu Priloge VIII k tej uredbi).

Slika 1-5

Diagram poteka za več preskusov tipa I

5.2   Preskusi tipa I

5.2.1   Pregled

5.2.1.1   Preskus tipa I sestavlja predpisano zaporedje priprave dinamometra, dovajanja goriva, parkiranja in priprave pogojev za delovanje.

5.2.1.2   Preskus je zasnovan za določanje ogljikovodikov, ogljikovega monoksida, dušikovih oksidov, ogljikovega dioksida, masnih emisij delcev, če je primerno, in porabe goriva/energije ter električnega dosega, pri čemer posnema resnično delovanje. Preskus sestavljajo zagoni motorja in delovanje vozila kategorije L na dinamometru z valji med določenim voznim ciklom. Sorazmerni del razredčenih emisij izpušnih plinov se z napravo za vzorčenje pri stalni prostornini (CVS) nenehno zbira za poznejšo analizo.

5.2.1.3   Vsi sistemi za uravnavanje emisij, ki so nameščeni ali vgrajeni v preskušano vozilo kategorije L, delujejo med vsemi postopki, razen v primerih odpovedi ali okvare sestavnega dela.

5.2.1.4   Za vse sestavine emisij, za katere se izvajajo meritve emisij, se izmerijo koncentracije v ozadju. Pri tem sta za preskušanje izpušnih plinov potrebna vzorčenje in analiza zraka za redčenje.

5.2.1.5   Merjenje mase delcev ozadja

Količina delcev v zraku za redčenje se lahko določi s prehajanjem filtriranega zraka za redčenje skozi filter trdnih delcev. Vzorec se vzame iz iste točke kot vzorec delcev, če je meritev mase delcev primerna glede na Prilogo VI(A) k Uredbi (EU) št. 168/2013. Ena meritev se lahko izvede pred preskusom ali po njem. Meritve mase delcev se lahko popravijo tako, da se odšteje prispevek ozadja sistema za redčenje. Dovoljen prispevek ozadja je ≤ 1 mg/km (ali enakovredna masa na filtru). Če ozadje preseže to raven, se uporabi privzeta številka 1 mg/km (ali enakovredna masa na filtru). Če je rezultat odštevanja prispevka ozadja negativen, se za rezultat mase delcev šteje, da je enak 0.

5.2.2   Nastavitve in preverjanje dinamometra

5.2.2.1   Priprava preskusnega vozila

5.2.2.1.1   Proizvajalec priskrbi dodatno opremo, ki je potrebna za namestitev izpustne pipe na najnižji mogoči točki v posodah za gorivo, in poskrbi za zbiranje vzorcev izpušnih plinov.

5.2.2.1.2   Tlaki v pnevmatikah so nastavljeni na vrednosti, ki jih je določil proizvajalec in jih je potrdila tehnična služba, ali pa na vrednosti, pri katerih je hitrost vozila pri preskusu na cesti enaka hitrosti vozila, izračunani na dinamometru z valji.

5.2.2.1.3   Na dinamometru z valji se preskusno vozilo ogreje na enako stanje kot med preskusom na cesti.

5.2.2.2   Priprava dinamometra, če so nastavitve določene s pomočjo merilnih rezultatov pri zmanjševanju hitrosti vozila na cesti

Pred preskusom je dinamometer z valji ustrezno utečen do stabilizirane torne sile Ff. Vlečna sila na dinamometer z valji FE je, glede na njegovo konstrukcijo, sestavljena iz skupnih izgub zaradi trenja Ff, ki je vsota skupnega rotacijskega tornega upora dinamometra z valji, kotalnega upora pnevmatik in tornega upora rotacijskih delov pogonskega sistema vozila ter zavorne sile enote za absorpcijo moči (power absorbing unit – pau) Fpau, kot je pokazano v naslednji enačbi:

Enačba 2-15:

Na dinamometru z valji je posnemana ciljna sila voznega upora F*, določena s pomočjo Dodatka 5 ali 7 za vozilo, opremljeno z enim kolesom na pogonski osi, in s pomočjo Dodatka 8 za vozilo z dvema ali več kolesi na pogonskih oseh, v skladu s hitrostjo vozila, tj.:

Enačba 2-16:

Skupne izgube zaradi trenja Ff na dinamometru z valji se merijo po postopku, navedenem v točkah 5.2.2.2.1 in 5.2.2.2.2.

5.2.2.2.1   Pogon z dinamometrom z valji

Ta postopek se uporablja samo pri tistih dinamometrih z valji, ki lahko poganjajo vozilo kategorije L. Preskusno vozilo se z dinamometrom z valji vozi enakomerno pri referenčni hitrosti v0 z vklopljenim prenosnikom moči in izklopljeno sklopko. Skupne izgube zaradi trenja Ff (v0) pri referenčni hitrosti v0 so določene s silo dinamometra z valji.

5.2.2.2.2   Iztekanje vozila brez absorpcije

Metoda za merjenje časa iztekanja je metoda iztekanja za merjenje skupnih izgub zaradi trenja Ff. Iztekanje vozila se izvede na dinamometru z valji po postopku, opisanem v Dodatku 5 ali 7 za vozilo, opremljeno z enim kolesom na pogonski osi, in v Dodatku 8 za vozilo, opremljeno z dvema ali več kolesi na pogonskih oseh, brez absorpcije dinamometra z valji. Izmeri se čas iztekanja Δti, ki ustreza referenčni hitrosti v0. Meritve se opravijo vsaj trikrat, povprečni čas iztekanja vozila pa se izračuna po naslednji enačbi:

Enačba 2-17:

5.2.2.2.3   Skupne izgube zaradi trenja

Skupne izgube zaradi trenja Ff(v0) pri referenčni hitrosti v0 se izračunajo po naslednji enačbi:

Enačba 2-18:

5.2.2.2.4   Izračun sile enote za absorpcijo moči

Sila Fpau(v0), ki jo bo absorbiral dinamometer z valji pri referenčni hitrosti v0 se izračuna tako, da se sila Ff(v0) odšteje od ciljne sile voznega upora F*(v0), kot prikazuje naslednja enačba:

Enačba 2-19:

5.2.2.2.5   Nastavitev dinamometra z valji

Skladno s konstrukcijo dinamometra z valji se ta nastavi po enem izmed postopkov, opisanih v točkah od 5.2.2.2.5.1 do 5.2.2.2.5.4. Izbrana nastavitev se uporabi za meritve emisij onesnaževal in CO2 ter za meritve energijske učinkovitosti (poraba goriva/energije in električnega dosega), navedene v Prilogi VII.

5.2.2.2.5.1   Dinamometer z valji s poligonalno funkcijo

Pri dinamometru z valji s poligonalno funkcijo, pri katerem so značilnosti absorpcije določene z vrednostmi obremenitve v več hitrostnih točkah, se kot točke nastavitve izberejo vsaj tri določene hitrosti, vključno z referenčno hitrostjo. V vsaki točki nastavitve se dinamometer z valji nastavi na vrednost Fpau (vj), dobljeno v točki 5.2.2.2.4.

5.2.2.2.5.2   Dinamometer z valji z upravljanjem s pomočjo koeficientov

Pri dinamometru z valji z upravljanjem s koeficienti, pri katerem so značilnosti absorpcije določene z danimi koeficienti polinomskih funkcij, se pri vsaki določeni hitrosti vrednost Fpau (vj) izračuna po postopku, navedenem v točki 5.2.2.2.

Pod predpostavko, da so karakteristike obremenitve:

Enačba 2-20:

pri čemer

se koeficienti a, b in c določijo po postopku polinomske regresije.

Dinamometer z valji je nastavljen na koeficiente a, b in c, določene po postopku polinomne regresije.

5.2.2.2.5.3   Dinamometer z valji s poligonalnim digitalnim regulatorjem sile F*

Pri dinamometru z valji s poligonalnim digitalnim regulatorjem, ki ima v sistemu vgrajeno centralno procesorsko enoto, se F* neposredno vnese, Δti, Ff in Fpau pa se samodejno izmerijo in izračunajo zaradi nastavitve dinamometra z valji na ciljno silo voznega upora.

Enačba 2-21:

V tem primeru se po digitalni poti več točk v zaporedju neposredno vnese s pomočjo podatkovnega niza F* j in vj, izvede se iztekanje vozila in meri se čas iztekanja vozila Δtj. Ko se preskus iztekanja večkrat ponovi, se sila Fpau samodejno izračuna in se v naslednjem zaporedju nastavi na intervale hitrosti vozila kategorije L, ki znašajo 0,1 km/h:

Enačba 2-22:

Enačba 2-23:

Enačba 2-24:

5.2.2.2.5.4   Dinamometer z valji z digitalnim regulatorjem za koeficienta f* 0 in f* 2

Pri dinamometru z valji z digitalnim regulatorjem za koeficiente, v katerega sistemu je vgrajena centralna procesorska enota, se ciljna sila voznega upora samodejno nastavi na dinamometru z valji.

V tem primeru se koeficienta f* 0 in f* 2 po digitalni poti neposredno vneseta, izvede se iztekanje vozila in meri se čas iztekanja vozila Δti. Sila Fpau se samodejno izračuna in v naslednjih zaporedjih nastavi na intervalih hitrosti vozila, ki znašajo 0,06 km/h:

Enačba 2-25:

Enačba 2-26:

Enačba 2-27:

5.2.2.2.6   Overovitev nastavitev dinamometra

5.2.2.2.6.1   Overitveni preskus

Takoj po začetni nastavitvi se s postopkom, navedenim v Dodatku 5 ali 7 za vozilo, opremljeno z enim kolesom na pogonski osi, in v Dodatku 8 za vozilo, opremljeno z dvema ali več kolesi na pogonskih oseh, izmeri čas iztekanja ΔtE na dinamometru z valji, ki ustreza referenčni hitrosti (v0). Merjenje se opravi vsaj trikrat in iz rezultatov izračuna povprečni čas iztekanja ΔtE. Nastavljena sila voznega upora pri referenčni hitrosti FE (v0) na dinamometru z valji se izračuna po naslednji enačbi:

Enačba 2-28:

5.2.2.2.6.2   Izračun pogreška nastavitve

Pogrešek nastavitve ε se izračuna po naslednji enačbi:

Enačba 2-29:

Dinamometer z valji se ponovno nastavi, če pogrešek nastavitve ne izpolnjuje naslednjih meril:

ε ≤ 2 % za v0 ≥ 50 km/h

ε ≤ 3 % za 30 km/h ≤ v0 < 50 km/h

ε ≤ 10 % za v0≤ 30 km/h

Postopek iz točk 5.2.2.2.6.1 in 5.2.2.2.6.2 se ponavlja, dokler pogrešek nastavitve ne izpolnjuje meril. Nastavitev dinamometra z valji in opaženi pogreški se zabeležijo. Vzorčni obrazci za beleženje so na voljo v predlogi poročila o preskusu, določenem v skladu s členom 32(1) Uredbe (EU) št. 168/2013.

5.2.2.3   Priprava dinamometra, če so nastavitve določene s pomočjo tabele voznega upora

5.2.2.3.1   Določena hitrost vozila za dinamometer z valji

Vozni upor na dinamometru z valji se preveri pri določeni hitrosti vozila v. Preverijo se vsaj štiri navedene hitrosti. Območje določenih hitrostnih točk vozila (interval med maksimalnimi in minimalnimi točkami) sega na katero koli stran referenčne hitrosti ali območja referenčne hitrosti, če obstaja več kot ena referenčna hitrost, vsaj za vrednost Dv, kot je določeno v Dodatku 5 ali 7 za vozilo, opremljeno z enim kolesom na pogonski osi, in v Dodatku 8 za vozilo, opremljeno z dvema ali več kolesi na pogonski osi ali oseh. Določene hitrostne točke, vključno z referenčnimi hitrostnimi točkami, so v rednih časovnih presledkih in niso narazen več kot 20 km/h.

5.2.2.3.2   Preverjanje dinamometra z valji

5.2.2.3.2.1   Neposredno po prvi nastavitvi se na dinamometru z valji izmeri navedeni čas iztekanja vozila, ki ustreza določeni hitrosti. Med meritvijo časa iztekanja vozilo ni postavljeno na dinamometru z valji. Merjenje časa iztekanja se začne, ko hitrost dinamometra z valji preseže največjo hitrost preskusnega cikla.

5.2.2.3.2.2   Merjenje se opravi vsaj trikrat in iz rezultatov izračuna povprečni čas iztekanja ΔtE.

5.2.2.3.2.3   Nastavljena sila voznega upora FE(vj) pri določeni hitrosti na dinamometru z valji se izračuna po naslednji enačbi:

Enačba 2-30:

5.2.2.3.2.4   Pogrešek nastavitve ε pri določeni hitrosti se izračuna po naslednji enačbi:

Enačba 2-31:

5.2.2.3.2.5   Dinamometer z valji se ponovno nastavi, če pogrešek nastavitve ne izpolnjuje naslednjih meril:

ε ≤ 2 odstotkoma za v ≥ 50 km/h

ε ≤ 3 odstotkom za 30 km/h ≤ v < 50 km/h

ε ≤ 10 odstotkom za v ≥ 30 km/h

5.2.2.3.2.6   Postopek iz točk 5.2.2.3.2.1 in 5.2.2.3.2.5 se ponavlja, dokler pogrešek nastavitve ne izpolnjuje meril. Nastavitev dinamometra z valji in opaženi pogreški se zabeležijo.

5.2.2.4   Sistem dinamometra z valji je skladen z načini kalibriranja in preverjanja, navedenimi v Dodatku 3.

5.2.3   Kalibracija analizatorjev

5.2.3.1   Količina plina pri navedenem tlaku, združljivem s pravilnim delovanjem opreme, se vbrizga v analizator s pomočjo merilnika pretoka in reduktorja tlaka, nameščenima na vsako jeklenko s plinom. Mehanizem se nastavi tako, da kot stabilizirano vrednost pokaže vrednost, vstavljeno na jeklenki s standardnimi plini. Nariše se krivulja odstopanj mehanizma glede na vsebino različnih jeklenk s standardnimi plini, ki se začne pri nastavitvi, pridobljeni s pomočjo jeklenke s plinom, ki ima največjo prostornino. Analizator s plamensko ionizacijo je redno kalibriran v intervalih, ki niso daljši od enega meseca, pri čemer se uporabijo zmesi zraka/propana ali zraka/heksana z nazivnimi koncentracijami ogljikovodika, ki znašajo 50 in 90 odstotkov polnega obsega.

5.2.3.2   Nerazpršilni infrardeči absorpcijski analizatorji so preverjani v enakih intervalih s pomočjo zmesi dušika/CO in dušika/CO2, katerih nazivne koncentracije znašajo 10, 40, 60, 85 in 90 odstotkov polnega obsega.

5.2.3.3   Za kalibracijo keminiluminiscenčnega analizatorja NOX se uporabijo zmesi dušika/dušikovega oksida (NO) z nazivnimi koncentracijami, ki znašajo 50 in 90 odstotkov polnega obsega. Pred vsako serijo preskusov se s pomočjo zmesi plinov, merjenih v koncentracijah, ki znašajo 80 odstotkov polnega obsega, kalibrirajo vsi trije tipi analizatorjev. Za zmanjšanje koncentracije od 100 odstotkov na zahtevano vrednost se lahko uporabi naprava za redčenje.

5.2.3.4   Postopek preverjanja odzivnosti ogrevanega detektorja s plamensko ionizacijo (FID) (analizatorja) za ogljikovodike

5.2.3.4.1   Optimizacija odziva detektorja

FID se nastavi v skladu z navodili proizvajalca. Za optimizacijo odziva v najobičajnejšem delovnem območju je treba uporabiti propan v zraku.

5.2.3.4.2   Kalibriranje analizatorja ogljikovodikov

Analizator se kalibrira z uporabo propana v zraku in prečiščenega sintetičnega zraka (glej točko 5.2.3.6).

Določi se kalibracijska krivulja iz točk od 5.2.3.1 do 5.2.3.3.

5.2.3.4.3   Faktorji odzivnosti različnih ogljikovodikov in priporočene omejitve

Faktor odzivnosti (Rf) za določeno vrsto ogljikovodika je razmerje med odčitkom FID C1 in koncentracijo plinov v valju, izraženo v ppm C1.

Koncentracija preskusnega plina je na ravni, ki povzroči približno 80 % odklona celotne lestvice v delovnem območju. Koncentracija je poznana na ± 2 odstotka točno glede na gravimetrijsko standardno vrednost, izraženo kot prostornina. Poleg tega se jeklenka s plinom 24 ur predkondicionira pri temperaturi med 293,2 K in 303,2 K (20 in 30 °C).

Faktorje odzivnosti se določi ob prvi uporabi analizatorja in po prekinitvah obratovanja zaradi večjih servisnih posegov. Preskusni plini, ki se uporabljajo, in priporočeni faktorji odzivnosti so:

metan in prečiščeni zrak: 1,00 < Rf < 1,15 ali 1,00 < Rf < 1,05 za vozila, ki za gorivo uporabljajo ZP/biometan;

propilen in prečiščeni zrak: 0,90 < Rf < 1,00

toluen in prečiščeni zrak: 0,90 < Rf < 1,00

Nanašajo se na faktor odzivnosti (Rf) 1,00 za propan in prečiščeni zrak.

5.2.3.5   Postopki kalibracije in umerjanja za opremo za merjenje masnih emisij delcev

5.2.3.5.1   Kalibracija merilnika pretoka

Tehnična služba v 12 mesecih pred izvedbo preskusa ali po popravilu oziroma spremembi, ki bi lahko vplivala na kalibracijo, preveri, ali je bilo izdano potrdilo o kalibraciji za merilnik pretoka, ki potrjuje njegovo skladnost s sledljivim standardom.

5.2.3.5.2   Kalibracija tehtnice z mikrogramsko skalo

Tehnična služba v 12 mesecih pred izvedbo preskusa preveri, ali je bilo izdano potrdilo o kalibraciji za tehtnico z mikrogramsko skalo, ki potrjuje njeno skladnost s sledljivim standardom.

5.2.3.5.3   Tehtanje referenčnih filtrov

Za določanje točne teže referenčnih filtrov se v osmih urah po tehtanju filtra z vzorcem stehtata vsaj dva neuporabljena referenčna filtra, najbolje pa je, da se to izvede istočasno. Referenčni filtri so enake velikosti in iz enakega materiala kot filter z vzorcem.

Če se teža katerega od referenčnih filtrov med tehtanjem filtrov z vzorcem spremeni za več kot ± 5 μg, se filter z vzorcem in referenčni filtri ponovno kondicionirajo v tehtalnem prostoru in nato ponovno stehta.

Osnova za to je primerjava specifične teže referenčnega filtra in povprečja specifične teže referenčnega filtra.

Povprečje se izračuna iz posamičnih tehtanj, pridobljenih od takrat, ko so bili referenčni filtri nameščeni v tehtalni prostor. Obdobje za izračun povprečja je med enim in 30 dnevi.

Dovoljeno je večkratno ponovno kondicioniranje in tehtanje filtrov z vzorcem in referenčnih filtrov do preteka 80 ur po merjenju izpušnih plinov s preskusom emisij.

Če v tem obdobju več kot pol referenčnih filtrov izpolnjuje merilo ± 5 μg, je mogoče tehtanje filtrov z vzorcem šteti za veljavno.

Če se ob koncu tega obdobja uporabita dva referenčna filtra in en filter ne izpolni merila glede ± 5 μg, se lahko za tehtanje filtrov z vzorcem šteje, da je veljavno, če je vsota absolutnih razlik med posameznimi tehtanji in povprečji obeh referenčnih filtrov manjša ali enaka 10 μg.

Če manj kot polovica referenčnih filtrov izpolnjuje merilo glede ± 5 μg, se filter z vzorcem zavrže in preskus emisij ponovi. Vsi referenčni filtri se zavržejo in nadomestijo v roku 48 ur.

V vseh drugih primerih se referenčni filtri menjavajo vsaj vsakih 30 dni in tako, da noben filter z vzorcem ni tehtan brez primerjave z referenčnim filtrom, ki je v tehtalnem prostoru vsaj že en dan.

Če merila glede stabilnosti tehtalnega prostora iz točke 4.5.3.12.1.3.4 niso izpolnjena, tehtanja referenčnih filtrov pa izpolnjujejo merila iz točke 5.2.3.5.3, lahko proizvajalec vozila sprejme tehtanja filtra z vzorcem ali pa razveljavi preskuse, popravi nadzorni sistem tehtalnega prostora in preskuse ponovi.

Slika 1-6

Konfiguracija sonde za vzorčenje delcev

5.2.3.6   Referenčni plini

5.2.3.6.1   Čisti plini

Za kalibracijo in delovanje so po potrebi na voljo naslednji čisti plini:

prečiščeni dušik: (čistost: ≤ 1 ppm C1, ≤ 1 ppm CO, ≤ 400 ppm CO2, ≤ 0,1 ppm NO);

prečiščeni sintetični zrak: (čistost: ≤ 1 ppm C1, ≤ 1 ppm CO, ≤ 400 ppm CO2, ≤ 0,1 ppm NO); vsebnost kisika je med 18 in 21 % prostornine;

prečiščeni kisik: (čistost > 99,5 vol. % O2);

prečiščeni vodik (in mešanica, ki vsebuje helij): (čistost ≤ 1 ppm C1, ≤ 400 ppm CO2);

ogljikov monoksid: (s čistostjo najmanj 99,5 %);

propan: (s čistostjo najmanj 99,5 %).

5.2.3.6.2   Kalibracijski in kalibrirni plini

Na voljo so mešanice plinov z naslednjimi kemijskimi sestavami:

(a)	C3H8 in prečiščenega sintetičnega zraka (glej točko 5.2.3.5.1);

(b)	CO in prečiščeni dušik;

(c)	CO2 in prečiščeni dušik;

(d)	NO in prečiščeni dušik (količina NO2 v tem kalibrirnem plinu ne presega 5 % deleža NO).

Dejanska koncentracija kalibrirnega plina je do ± 2 % navedene vrednosti.

5.2.3.6   Kalibracija in preverjanje sistema za redčenje

Sistem za redčenje se kalibrira in preveri, skladen pa je tudi z zahtevami iz Dodatka 4.

5.2.4   Predkondicioniranje preskusnega vozila

5.2.4.1   Vozilo se premakne na preskuševalno mesto in izvede naslednje:

—	Iz posod za gorivo se prek predvidenih izpustnih pip izpusti gorivo, in se jih v skladu z zahtevami za preskusno gorivo, navedenimi v Dodatku 2, napolni do polovice.

—	Preskusno vozilo se prepelje ali potisne na dinamometer in se ga upravlja v času ustreznega preskusnega cikla, kot je naveden v (pod)kategoriji vozila v Dodatku 6. Ni treba, da je vozilo hladno, lahko pa se ga uporabi tudi za nastavitev moči dinamometra.

5.2.4.2   Na preskusnih točkah se lahko, če se vzorec emisij ne vzame, zunaj predpisanega programa vožnje izvedejo vožnje za vajo, ki pomagajo določiti, kakšno mora biti minimalno upravljanje stopalke za plin, s katerim se vzdržuje pravilno razmerje hitrosti in časa, ali pa, ki dovoljujejo prilagoditve sistema za vzorčenje.

5.2.4.3   V petih minutah od zaključka predkondicioniranja se preskusno vozilo odstrani z dinamometra in se prepelje ali potisne na prostor za odstavitev ter tam parkira. Pred preskusom tipa I s hladnim zagonom vozilo miruje med šestimi do 36 urami ali pa miruje, dokler temperatura motornega olja TO ali temperatura hladilnega sredstva TC ali temperatura sedišča/tesnila vžigalne svečke TP (samo pri zračno hlajenem motorju) ni enaka temperaturi zraka na prostoru za odstavitev ali pa se od nje razlikuje za do 2 K.

5.2.4.4   Za merjenje delcev v času med šest in 36 urami pred preskušanjem se izvede ustrezni preskusni cikel iz dela A Priloge VI k Uredbi (EU) št. 168/2013 na osnovi Priloge IV te uredbe. Tehnične podrobnosti ustreznega preskusnega cikla so navedene v Dodatku 6, ustrezen preskusni cikel pa se uporabi tudi za prekondicioniranje vozila. Prevozijo se trije zaporedni cikli. Nastavitev dinamometra je navedena kot v točki 4.5.6.

5.2.4.5   Na zahtevo proizvajalca se vozila z motorjem na prisilni vžig s posrednim vbrizgavanjem lahko predkondicionirajo z enim prvim delom, enim drugim delom in dvema tretjima deloma voznega cikla iz WMTC, če je to primerno.

V preskuševalnem laboratoriju, kjer lahko pride do onesnaženja vozila z nizkimi emisijami delcev z ostanki prejšnjega preskusa vozila z visokimi emisijami delcev, se zaradi predkondicioniranja opreme za vzorčenje priporoča, da vozilo z nizkimi emisijami delcev 20 min vozi vozni cikel v ustaljenem stanju s hitrostjo 120 km/h ali pri 70 % največje konstrukcijske moči za vozila, ki ne morejo doseči 120 km/h, čemur sledijo trije zaporedni cikli drugega dela ali tretjega dela WMTC, če je izvedljivo.

Po tem predkondicioniranju in pred preskušanjem se vozila hranijo v prostoru, kjer je temperatura sorazmerno stalna med 293.2 in 303.2 K (20 °C in 30 °C). To kondicioniranje se izvaja najmanj šest ur in traja, dokler se temperatura motornega olja in morebitno hladilno sredstvo ne razlikujeta od temperature prostora za manj kot ± 2 K.

Na zahtevo proizvajalca se preskus izvaja najpozneje 30 ur po vožnji vozila pri njegovi običajni temperaturi.

5.2.4.6   Vozila, opremljena z motorjem na prisilni vžig, ki za gorivo uporabljajo UNP, ZP/biometan, H2ZP ali vodik ali vozila, opremljena tako, da lahko za gorivo uporabljajo ali bencin, UNP, ZP/biometan, H2ZP ali vodik, se med preskusoma s prvim plinastim referenčnim gorivom in drugim plinastim referenčnim gorivom predkondicionirajo za preskus z drugim referenčnim gorivom. To predkondicioniranje za drugo referenčno gorivo vsebuje cikel predkondicioniranja, sestavljen iz enega prvega in drugega dela ter dveh tretjih delov WMTC, kot je opisano v Dodatku 6. Na zahtevo proizvajalca in če se tehnična služba strinja, je to predkondicioniranje mogoče podaljšati. Nastavitev dinamometra je navedena kot v točki 4.5.6 te priloge.

5.2.5   Preskusi emisij

5.2.5.1   Zagon in ponovni zagon motorja

5.2.5.1.1   Motor se zažene v skladu s postopki zagona, ki jih priporoča proizvajalec. Vožnja preskusnega cikla se lahko začne po zagonu motorja.

5.2.5.1.2   Preskusna vozila, opremljena s samodejnimi dušilkami, se upravljajo v skladu z napotki v navodilih proizvajalca za upravljanje ali navodilih za uporabo, v katerih je med drugim opisana tudi nastavitev dušilke in prestavljanje v nižje prestave iz hladnega prostega teka. V primeru WMTC, navedenem v Dodatku 6, se menjalnik prestavi v prestavo 15 sekund po zagonu motorja. Po potrebi se vklopijo zavore, da se pogonska kolesa ne začnejo obračati. V primeru ECE R40 ali 47 ciklov se menjalnik prestavi v prestavo pet sekund pred prvim pospeševanjem.

5.2.5.1.3   Preskusno vozilo, opremljeno z ročnimi dušilkami, se upravlja v skladu z navodili proizvajalca za upravljanje ali navodili za uporabo. Tam, kjer je v navodilih naveden čas, je lahko v času 15 sekund priporočenega časa navedena točka za upravljanje.

5.2.5.1.4   Za vzdrževanje delovanja motorja lahko voznik, če je potrebno, uporabi dušilko, stopalko za plin itd.

5.2.5.1.5   Če navodila proizvajalca za upravljanje ali navodila za uporabo ne navajajo postopka zagona motorja pri toplem motorju, se motor (motorji z samodejno in ročno dušilko) zažene tako, da se stopalka za plin odpre do približno polovice in se motor zaganja, dokler se ne zažene.

5.2.5.1.6   Če se preskusno vozilo med hladnim zagonom po desetih sekundah zaganjanja ali desetih ciklih ročnega zaganjanja še vedno ne zažene, se preneha z zaganjanjem in ugotovi razlog napake. V času diagnosticiranja se izklopi števec vrtljajev na napravi za vzorčenje pri stalni prostornini in preklopi elektromagnetne ventile za vzorce v položaj za pripravljenost. Poleg tega se v času diagnosticiranja izklopi naprava za vzorčenje pri stalni prostornini ali pa odklopi cev za izpušne pline iz izpušne cevi.

5.2.5.1.7   Če zagon ni uspel zaradi napake v delovanju, se za preskusno vozilo ponovno načrtuje preskus s hladnim zagonom. Če zagon ni uspel zaradi okvare vozila, se izvede popravilo (in pri tem upoštevajo določbe za nenačrtovano vzdrževanje) v manj kot pol ure in nadaljuje s preskusom. Sistem za vzorčenje se ponovno vklopi hkrati z začetkom zaganjanja. Časovno zaporedje programa vožnje se lahko začne po zagonu motorja. Če zagon ni uspel zaradi okvare vozila in če vozila ni mogoče zagnati, se preskus razveljavi in odstrani vozilo z dinamometra, nato pa se izvede popravilo (in pri tem upoštevajo določbe za nenačrtovano vzdrževanje) in naredi nov časovni načrt preskusa vozila. O vzroku za okvaro (če je ugotovljen) in o popravilu se poroča.

5.2.5.1.8   Če se preskusno vozilo med vročim zagonom po desetih sekundah zaganjanja ali po desetih ciklih ročnega zaganjanja ne zažene, se zaganjanje prekine, preskus razveljavi, vozilo odstrani z dinamometra, izvede popravilo in naredi nov časovni načrt preskusa vozila. O vzroku za okvaro (če je ugotovljen) in o popravilu se poroča.

5.2.5.1.9   Če poskus zagona ni uspel, voznik ponovi priporočeni postopek zagona (kot je ponastavitev dušilke itd.).

5.2.5.2   Ugašanje

5.2.5.2.1   Če motor med prostim tekom ugaša, se takoj ponovno zažene, preskus pa nadaljuje. Če ga ni mogoče dovolj hitro zagnati, da bi naslednje pospeševanje sledilo, kot je predpisano, se ustavi indikator programa vožnje. Ko se vozilo ponovno zažene, se indikator programa vožnje ponovno aktivira.

5.2.5.2.2   Če motor ugasne med takšnim načinom delovanja, ki ni prosti tek, se indikator programa vožnje zaustavi, preskusno vozilo ponovno zažene in pospeši na hitrost, zahtevano v tem trenutku programa vožnje, ter nadaljuje s preskusom. Med pospeševanjem v tem trenutku se menjajo prestave v skladu s točko 4.5.5.

5.2.5.2.3   Če se preskusno vozilo v eni minuti ne bo zagnalo, se preskus razveljavi, vozilo odstrani z dinamometra, izvede popravilo in naredi nov časovni načrt preskusa vozila. O vzroku za okvaro (če je ugotovljen) in o popravilu se poroča.

5.2.6   Navodila za vožnjo

5.2.6.1   Preskusno vozilo se vozi s kar najmanj premikanja stopalke za plin, tako da se vzdržuje želena hitrost. Hkratna uporaba zavor in stopalke za plin ni dovoljena.

5.2.6.2   Če vozilo ne more pospešiti na določeno hitrost, se upravlja tako, da je stopalka za plin do konca odprta, dokler hitrost valjev ne doseže vrednosti, predpisane za tisti trenutek v programu vožnje.

5.2.7   Preskusne vožnje na dinamometru

5.2.7.1   Celotni preskus na dinamometru sestavljajo zaporedni deli, kot je opisano v točki 4.5.4.

5.2.7.2   Za vsak preskus se izvedejo naslednji koraki:

(a)	pogonsko kolo vozila se postavi na dinamometer, pri čemer motor ni zagnan;

(b)	ventilator za hlajenje vozila se aktivira;

(c)	pri vseh preskusnih vozilih se povežejo izpraznjene vreče za zbiranje vzorcev s sistemi za zbiranje vzorcev razredčenih izpušnih plinov in zraka za redčenje, pri čemer so ventili za izbiro vzorcev v položaju za pripravljenost;

(d)	zaženejo se CVS (če že ni vklopljena), vzorčne črpalke in snemalnik temperature. (Izmenjevalnik toplote naprave za vzorčenje pri stalni prostornini, če se uporablja, in cevi za vzorčenje, se pred začetkom preskusa ogrejejo na ustrezne delovne temperature);

(e)

stopnje pretoka vzorcev se nastavijo na želeno stopnjo pretoka, naprave za merjenje pretoka plinov pa na nič; — za plinaste vzorce (razen ogljikovodika) za vrečo je najmanjša stopnja pretoka 0,08 litrov/sekundo; — za vzorce ogljikovodika je najmanjša stopnja pretoka detektorja s plamensko ionizacijo (ali ogrevanega detektorja s plamensko ionizacijo (HFID) pri vozilih na metanol) 0,031 litrov/sekundo;

(f)	na izpušne cevi vozila se priključi gibljivo cev za izpušne pline;

(g)	zažene se naprava za merjenje pretoka plinov, namestijo se ventili za izbiro vzorcev tako, da bodo usmerjali pretok vzorcev v vrečo za „prehodne“ vzorce izpušnih plinov, namesti se vreča za „prehodni“ zrak za redčenje, obrne se kontaktni ključ in začne se z zaganjanjem motorja;

(h)	prestavi se menjalnik v prestavo;

(i)	začne se začetno pospeševanje vozila po programu vožnje;

(j)	upravlja se vozilo v skladu z voznimi cikli, navedenimi v točki 4.5.4;

(k)	na koncu prvega dela ali prvega dela v hladnem stanju se hkrati odklopi pretok vzorcev iz prvih vreč in vzorcev k drugim vrečam in vzorcem, odklopi prva naprava za merjenje pretoka plinov in zažene druga naprava za merjenje pretoka plinov;

(l)	v primeru vozil, ki so sposobna prevoziti tretji del WMTC, se na koncu drugega dela hkrati odklopi pretok vzorcev iz drugih vreč in vzorcev k tretjim vrečam in vzorcem, izklopi druga naprava za merjenje pretoka plinov in zažene tretja naprava za merjenje pretoka plinov;

(m)

pred začetkom novega dela se zabeležijo izmerjeni vrtljaji valjev ali gredi in ponastavi števec ali se preklopi na drugi števec. Takoj ko je to mogoče, se prenesejo vzorci izpušnih plinov in zraka za redčenje v sistem za analizo in vzorci obdelajo v skladu s točko 6, pri čemer se v 20 minutah po koncu faze preskusa, v kateri se zbirajo vzorci, na vseh analizatorjih pridobi ustaljen odčitek vzorca izpušnega plina iz vreče;

(n)	dve sekundi po koncu zadnjega dela preskusa se izklopi motor;

(o)	takoj po koncu obdobja vzorčenja se izklopi ventilator za hlajenje;

(p)	izklopi se naprava za vzorčenje pri stalni prostornini (CVS) ali venturijeva cev s kritičnim pretokom (CFV) ali pa odklopi cev za izpušne pline z izpušnih cevi vozila;

(q)	odklopi se cev za izpušne pline z izpušnih cevi vozila in vozilo odstrani z dinamometra;

(r)	za primerjavo in analizo se spremljajo podatki o emisijah (razredčenega plina) in rezultati vreče v vsaki sekundi.

6   Analiza rezultatov

6.1   Preskusi tipa I

6.1.1   Analiza izpušnih plinov in porabe goriva

6.1.1.1   Analiza vzorcev, vsebovanih v vrečah

Analiza se začne čim prej in v vsakem primeru najpozneje 20 minut po koncu preskusov; z njo se določijo:

—	koncentracije ogljikovodikov, ogljikovega monoksida, dušikovih oksidov in ogljikovega dioksida v vzorcu zraka za redčenje v zbiralni vreči ali vrečah B;

—	koncentracije ogljikovodikov, ogljikovega monoksida, dušikovih oksidov in ogljikovega dioksida v vzorcu razredčenih izpušnih plinov v zbiralni vreči ali vrečah A;

6.1.1.2   Kalibracija analizatorjev in rezultati koncentracije

Analiza rezultatov se izvede v naslednjih korakih:

(a)	Pred vsako analizo vzorca se merilno območje analizatorja, uporabljenega za vsako onesnaževalo, z ustreznim ničelnim plinom nastavi na ničlo.

(b)	Analizatorji se nato nastavijo na kalibracijske krivulje z uporabo kalibrirnih plinov, ki imajo nazivne koncentracije od 70 do 100 % celotnega razpona.

(c)	Nastavitve ničle analizatorjev se ponovno preverijo. Če odčitana vrednost za več kot 2 % obsega skale odstopa od nastavitve, določene po postopku iz točke (b), se postopek ponovi.

(d)	Analizirajo se vzorci.

(e)	Po analizi se ob uporabi istih plinov preverijo ničelna nastavitev in vrednosti nastavitve. Če odčitane vrednosti za 2 odstotka obsega skale ali manj odstopajo od tistih iz točke (c), se analiza šteje za sprejemljivo.

(f)	Na vseh točkah v tem oddelku so stopnje pretoka in tlaki različnih plinov enaki uporabljenim pri kalibraciji analizatorjev.

(g)	Veljavna vrednost za koncentracijo vsakega izmed onesnaževal, izmerjenega v plinih, je vrednost, odčitana na merilni napravi po stabilizaciji.

6.1.1.3   Merjenje prevožene razdalje

Razdalja (S), ki je dejansko prevožena za del preskusa, se izračuna tako, da se odčitek števila vrtljajev skupnega števca (glej točko 5.2.7) pomnoži z obodom valja. Ta razdalja je izražena v km.

6.1.1.4   Določanje količine emitiranih plinov

Poročani rezultati preskusov so za vsak preskus in vsak del cikla izračunani s formulo, opisano v nadaljevanju. Rezultati vseh preskusov emisij so s pomočjo metode za zaokrožanje iz ASTM E 29-67 zaokroženi na takšno število decimalnih mest, kot ga kaže ustrezna standardna vrednost, izražena s tremi pomembnimi številkami.

6.1.1.4.1   Skupna prostornina razredčenega plina

Skupna prostornina razredčenega plina, izražena v m3/del cikla, prilagojena referenčnim pogojem, ki znašajo 273,2 K (0 °C) in 101,3 kPa, se izračuna z

Enačba 2-32:

pri čemer je:

V0 prostornina plina, prečrpanega s črpalko P v enem vrtljaju, izražena v m3/vrtljaj. Ta prostornina je odvisna od razlik med dovodnimi in odvodnimi deli črpalke;

N število vrtljajev, ki jih naredi črpalka P med vsakim delom preskusa;

Pa tlak okolice v kPa;

Pi povprečni podtlak med delom preskusa v dovodnem delu črpalke P, izražen v kPa;

TP temperatura (izražena v K) razredčenih plinov med delom testa, merjena na dovodnem delu črpalke P.

6.1.1.4.2   Ogljikovodiki (HC)

Masa nezgorelih ogljikovodikov, ki izhajajo iz izpuha vozila med testom, se izračuna z naslednjo formulo:

Enačba 2-33:

pri čemer je:

HCm masa ogljikovodikov, izpuščenih med delom preskusa, izražena v mg/km;

S razdalja, določena v točki 6.1.1.3;

V celotna prostornina, določena v točki 6.1.1.4.1;

dHC gostota ogljikovodikov pri referenčni temperaturi in tlaku (273,2 K in 101,3 kPa); dHC 631·103 mg/m3 za bencin (E5) (C1H1.89O0.016); = 932·103 mg/m3 za etanol (E85) (C1H2.74O0.385); = 622·103 mg/m3 za dizelsko gorivo (B5) (C1Hl.86O0.005); = 649·103 mg/m3 za UNP (C1H2.525); = 714·103 mg/m3 za ZP/bioplin (C1H4); = mg/m3 za H2ZP (kjer je v (% prostornine)).

HCc koncentracija razredčenih plinov, izražena v delcih na milijon (ppm) ekvivalenta ogljika (npr. koncentracija v propanu, množena s tri), ki je z naslednjo enačbo popravljena tako, da upošteva zrak za redčenje:

Enačba 2-34:

pri čemer je:

HCe koncentracija ogljikovodikov v vzorcu razredčenih plinov v zbiralni vreči ali vrečah A, izražena v delcih na milijon (ppm) ekvivalenta ogljika;

HCd koncentracija ogljikovodikov v vzorcu zraka za redčenje v zbiralni vreči ali vrečah B, izražena v delcih na milijon (ppm) ekvivalenta ogljika;

DF koeficient, določen v točki 6.1.1.4.7.

Koncentracija nemetanskih ogljikovodikov (NMHC) se izračuna:

Enačba 2-35:

pri čemer je:

CNMHC	=	popravljena koncentracija NMHC v razredčenem izpušnem plinu, izražena v ppm ekvivalenta ogljika,
CTHC	=	koncentracija vseh ogljikovodikov (THC) v razredčenem izpušnem plinu, izražena v ppm ekvivalenta ogljika in popravljena s količino THC v zraku za redčenje,
CCH4	=	koncentracija metana (CH4) v razredčenem izpušnem plinu, izražena v ppm ekvivalenta ogljika in popravljena s količino CH4 v zraku za redčenje,

Rf CH4 je faktor odzivnosti FID na metan, kot je določeno v točki 5.2.3.4.1.

6.1.1.4.3   Ogljikov monoksid (CO)

Masa ogljikovega monoksida, ki izhaja iz izpuha vozila med preskusom, se izračuna z naslednjo formulo:

Enačba 2-36:

pri čemer je:

COm masa ogljikovodikov, izpuščenih med delom preskusa, izražena v mg/km;

S razdalja, določena v točki 6.1.1.3;

V celotna prostornina, določena v točki 6.1.1.4.1;

dCO gostota ogljikovega monoksida, mg/m3 pri referenčni temperaturi in tlaku (273,2 K in 101,3 kPa);

COc koncentracija razredčenih plinov, izražena v delcih na milijon (ppm) ogljikovega monoksida, ki je z naslednjo enačbo popravljena tako, da upošteva zrak za redčenje:

Enačba 2-37:

pri čemer je:

COe koncentracija ogljikovega monoksida v vzorcu razredčenih plinov v zbiralni vreči ali vrečah A, izražena v delcih na milijon (ppm);

COd koncentracija ogljikovega monoksida v vzorcu zraka za redčenje v zbiralni vreči ali vrečah B, izražena v delcih na milijon (ppm);

DF koeficient, določen v točki 6.1.1.4.7.

6.1.1.4.4   Dušikovi oksidi (NOx)

Masa dušikovih oksidov, ki izhajajo iz izpuha vozila med testom, se izračuna z naslednjo formulo:

Enačba 2-38:

pri čemer je:

NOxm masa dušikovih oksidov, izpuščenih med delom preskusa, izražena v mg/km;

S razdalja, določena v točki 6.1.1.3;

V celotna prostornina, določena v točki 6.1.1.4.1;

dNO2 gostota dušikovih oksidov v izpušnih plinih, za katere se predvideva, da bodo v obliki dušikovega oksida, mg/m3 pri referenčni temperaturi in tlaku (273,2 K in 101,3 kPa);

NOxc koncentracija razredčenih plinov, izražena v delcih na milijon (ppm), ki je z naslednjo enačbo popravljena tako, da upošteva zrak za redčenje: Enačba 2-39: pri čemer je:   NOxe koncentracija dušikovih oksidov v vzorcu razredčenih plinov v zbiralnih vrečah A, izražena v delcih na milijon (ppm) dušikovih oksidov,   NOxd koncentracija dušikovih oksidov v vzorcu zraka za redčenje v zbiralnih vrečah B, izražena v delcih na milijon (ppm) dušikovih oksidov,   DF koeficient, določen v točki 6.1.1.4.7;

Kh korekcijski faktor vlažnosti, izračunan po naslednji formuli: Enačba 2-40: pri čemer je: H absolutna vlažnost v gramih vode na kg suhega zraka: Enačba 2-41: pri čemer je:   U vlažnost v odstotkih;   Pd nasičeni tlak vode pri temperaturi preskusa v kPa;   Pa atmosferski tlak v kPa.

6.1.1.4.5   Masa delcev

Emisija delcev Mp (mg/km) se izračuna z naslednjo enačbo:

Enačba 2-42:

kjer so izpušni plini izpuščeni zunaj tunela;

Enačba 2-43:

kjer se izpušni plini vrnejo v tunel;

pri čemer je:

Vmix	=	prostornina V razredčenih izpušnih plinov pri standardnih pogojih;
Vep	=	prostornina izpušnega plina, ki se pretaka skozi filter za delce pri standardnih pogojih;
Pe	=	masa delcev, izločena s filtri;
S	=	razdalja, določena v točki 6.1.1.3;
Mp	=	emisija delcev v mg/km.

V primerih, ko je bil uporabljen popravek za količino delcev iz sistema za redčenje, se to ugotavlja v skladu s točko 5.2.1.5. V tem primeru se masa delcev (mg/km) izračuna:

Enačba 2-44:

kjer so izpušni plini izpuščeni zunaj tunela;

Enačba 2-45:

kjer se izpušni plini vrnejo v tunel;

pri čemer je:

Vap	=	prostornina zraka iz tunela, ki se pretaka skozi filter za delce ozadja pri standardnih pogojih;
Pa	=	masa delcev, izločena s filtri ozadja;
DF	=	faktor redčenja, kot je določen v točki 6.1.1.4.7.

Če je rezultat uporabe popravka ozadja negativna masa delcev (v mg/km), se za rezultat šteje, da je masa delcev nič mg/km.

6.1.1.4.6   Ogljikov dioksid (CO2)

Masa ogljikovega dioksida, ki izstopa iz izpuha vozila med preskusom, se izračuna po naslednji formuli:

Enačba 2-46:

pri čemer je:

CO2m masa ogljikovega dioksida, izpuščenega med delom preskusa, izražena v mg/km;

S razdalja, določena v točki 6.1.1.3;

V celotna prostornina, določena v točki 6.1.1.4.1;

dCO2 gostota ogljikovega monoksida, g/m3 pri referenčni temperaturi in tlaku (273,2 K in 101,3 kPa);

CO2c koncentracija razredčenih plinov, izražena kot odstotek ekvivalenta ogljikovega dioksida, ki je z naslednjo enačbo popravljena tako, da upošteva zrak za redčenje:

Enačba 2-47:

pri čemer je:

CO2e koncentracija ogljikovega dioksida v vzorcu razredčenih plinov v zbiralnih vrečah A, izražena v odstotkih;

CO2d koncentracija ogljikovega dioksida v vzorcu zraka za redčenje v zbiralnih vrečah B, izražena v odstotkih;

DF koeficient, določen v točki 6.1.1.4.7.

6.1.1.4.7   Faktor redčenja (DF)

Faktor redčenja se izračuna:

Za vsako referenčno gorivo razen vodika: Enačba 2-48:

Za gorivo s sestavo CxHyOz je splošna formula: Enačba 2-49:

Za H2ZP je formula: Enačba 2-50:

Za vodik se faktor redčenja izračuna, kot sledi: Enačba 2-51:

Za referenčna goriva iz Dodatka X so vrednosti „X“ naslednje: Tabela 1-8 Faktor „X“ v formuli za izračun DF Gorivo X bencin (E5) 13,4 Dizelsko gorivo (B5) 13,5 UNP 11,9 ZP/biometan 9,5 etanol (E85) 12,5 Vodik 35,03 V teh enačbah je: CCO2 = koncentracija CO2 v razredčenem izpušnem plinu v vreči za vzorčenje, izražena v odstotku prostornine; CHC = koncentracija HC v razredčenem izpušnem plinu v vreči za zbiranje vzorcev, izražena v ppm ekvivalenta ogljika; CCO = koncentracija CO v razredčenem izpušnem plinu v vreči za zbiranje vzorcev, izražena v ppm ekvivalenta ogljika; CH20 = koncentracija H2O v razredčenem izpušnem plinu v vreči za vzorčenje, izražena v odstotku prostornine, CH2O-DA = koncentracija H2O v zraku za redčenje, izražena v odstotku prostornine; CH2 = koncentracija vodika v razredčenem izpušnem plinu v vreči za zbiranje vzorcev, izražena v ppm: A = količina ZP/biometana v mešanici H2ZP, izražena v odstotkih prostornine.

6.1.1.5   Uteženje rezultatov preskusa tipa I

6.1.1.5.1   Pri ponovljenih meritvah (glej točko 5.1.1.2) se za vsak del cikla izračuna povprečje rezultatov emisij onesnaževal (mg/km) in CO2, ki so pridobljeni z izračunom, opisanim v točki 6.1.1, ter porabe goriva/energije in električnega dosega, določenih v skladu s Prilogo VII.

6.1.1.5.1.1   Uteženje rezultatov iz preskusnih ciklov Pravilnika UN/ECE št. 40 in Pravilnika UN/ECE št. 47

(Povprečni) rezultat hladne faze preskusnega cikla Pravilnika UN/ECE št. 40 in Pravilnika UN/ECE št. 47 je označen z R1;, (povprečni) rezultat tople faze Pravilnika UN/ECE št. 40 in Pravilnika UN/ECE št. 47 pa z R2. S pomočjo teh rezultatov emisij onesnaževal (mg/km) in CO2 (g/km) se končni rezultat R, odvisno od razreda vozila, določenega v točki 6.3, izračuna z naslednjimi enačbami:

Enačba 2-52:

pri čemer je:

w1	=	utežni faktor hladne faze;
w2	=	utežni faktor tople faze.

6.1.1.5.1.2   Uteženje rezultatov WMTC

(Povprečni) rezultat prvega dela ali prvi del pri zmanjšani hitrosti vozila je označen z R1, (povprečni) rezultat drugega dela ali drugi del pri zmanjšani hitrosti vozila z R2, (povprečni) rezultat tretjega dela ali tretji del pri zmanjšani hitrosti vozila pa z R3. S pomočjo teh rezultatov emisij (mg/km) in porabe goriva (litrov/100 km) se končni rezultat R, odvisno od razreda vozila, določenega v točki 6.1.1.6.2, izračuna z naslednjimi enačbami:

Enačba 2-53:

pri čemer je:

w1	=	utežni faktor hladne faze;
w2	=	utežni faktor tople faze.

Enačba 2-54:

pri čemer je:

wn

=

utežni faktor faze n (n = 1, 2 ali 3).

6.1.1.6.2   Pri vsaki sestavini emisij onesnaževal se uporabijo uteži emisij ogljikovega dioksida, navedene v tabelah od 1 do 9 (za standard Euro 4) in v tabelah od 1 do 10 (za standard Euro 5).

Tabela 1-9

Preskusni cikli tipa I (veljajo tudi za preskuse tipov VII in VIII) za vozila kategorije L, skladna s standardom Euro 4, veljavne enačbe za uteženje in utežni faktorji

Kategorija vozila	Kategorija kategorije vozila	Preskusni cikel	Številka enačbe	Utežni faktorji
L1e-A	Kolo na motorni pogon	ECE R47	2-52	w1 = 0,30 w2 = 0,70
L1e-B	Dvokolesni moped
L2e	Trikolesni moped
L6e-A	Lahko cestno štirikolo
L6e-B	Lahki kvadrimobil
L3e L4e	Dvokolesno motorno kolo z bočno prikolico in brez nje vmax < 130 km/h	WMTC, faza 2	2-53	w1 = 0,30 w2 = 0,70
L5e-A	Trikolesnik vmax < 130 km/h
L7e-A	Težko cestno štirikolo vmax < 130 km/h
L3e L4e	Dvokolesno motorno kolo z bočno prikolico in brez nje vmax ≥ 130 km/h	WMTC, faza 2	2-54	w1 = 0,25 w2 = 0,50 w3 = 0,25
L5e-A	Trikolesnik vmax ≥ 130 km/h
L7e-A	Težko cestno štirikolo vmax ≥ 130 km/h
L5e-B	Gospodarski trikolesnik	ECE R40	2-52	w1 = 0,30 w2 = 0,70
L7e-B	Terenska vozila
L7e-C	Težki kvadrimobil

Tabela 1-10

Preskusni cikli tipa I (veljajo tudi za preskuse tipov VII in VIII) za vozila kategorije L, skladna s standardom Euro 5, veljavne enačbe za uteženje in utežni faktorji

Kategorija vozila	Kategorija kategorije vozila	Preskusni cikel	Št. enačbe	Utežni faktorji
L1e-A	Kolo na motorni pogon	WMTC faza 3:	2-53	w1 = 0,50 w2 = 0,50
L1e-B	Dvokolesni moped
L2e	Trikolesni moped
L6e-A	Lahko cestno štirikolo
L6e-B	Lahki kvadrimobil
L3e L4e	Dvokolesno motorno kolo z bočno prikolico in brez nje vmax < 130 km/h		2-53	w1 = 0,50 w2 = 0,50
L5e-A	Trikolesnik vmax < 130 km/h
L7e-A	Težko cestno štirikolo vmax < 130 km/h
L3e L4e	Dvokolesno motorno kolo z bočno prikolico in brez nje vmax ≥ 130 km/h		2-54	w1 = 0,25 w2 = 0,50 w3 = 0,25
L5e-A	Trikolesnik vmax ≥ 130 km/h
L7e-A	Težko cestno štirikolo vmax ≥ 130 km/h
L5e-B	Gospodarski trikolesnik		2-53	w1 = 0,30 w2 = 0,70
L7e-B	Terenska vozila
L7e-C	Težki kvadrimobil

7   Zahtevano beleženje

Za vsak preskus se zabeležijo naslednje informacije, in sicer:

(a)	številka preskusa;

(b)	identifikacija vozila, sistema ali sestavnega dela;

(c)	datum in čas vsakega dela programa preskusa;

(d)	upravljavec instrumentov;

(e)	voznik ali upravljavec;

(f)

preskušano vozilo: znamka, identifikacijska številka vozila, modelno leto, vrsta sistema za prenos moči / menjalnika, odčitek števca prevoženih kilometrov na začetku predkondicioniranja, delovna prostornina motorja, družina motorjev, sistem za uravnavanje emisij, priporočljiva vrtilna frekvenca motorja pri prostem teku, nazivna prostornina posode za gorivo, vztrajnostna obremenitev, referenčna masa, zabeležena pri 0 kilometrih, in tlak v pnevmatikah pogonskih koles;

(g)	serijska številka dinamometra: kot druga možnost namesto beleženja serijske številke dinamometra se lahko z vnaprejšnjo odobritvijo homologacijskega organa uporablja sklic na številko preskusnega prostora vozila, če so v zapisih o preskusnem prostoru ustrezne informacije o instrumentih;

(h)

vse ustrezne informacije o instrumentih, kot so nastavitev, ojačenje, serijska številka, številka detektorja, razpon. Kot druga možnost se lahko z vnaprejšnjo odobritvijo homologacijskega organa uporablja sklic na številko preskusnega prostora vozila, če so v zapisih o preskusnem prostoru ustrezne informacije o instrumentih;

(i)	trakovi zapisovalnika: opredelitev točke nič, preverjanja kalibracije, izpušnih plinov in sledi vzorca zraka za redčenje;

(j)	atmosferski tlak, temperatura okolice in vlažnost preskusnega prostora; Opomba 7: Lahko se uporablja centralni laboratorijski barometer, če je dokazano, da je tlak posameznega preskusnega prostora znotraj ± 0,1 odstotka zračnega tlaka na mestu, kjer je centralni barometer.

(k)	tlak zmesi izpušnih plinov in zraka za redčenje, ki vstopa v napravo za merjenje CVS, povečanje tlaka na napravi in temperaturo na dovodu. Temperaturo se nenehno beleži ali pa jo digitalno zapisuje, da se določijo temperaturne spremembe;

(l)	število vrtljajev črpalke s prisilnim pretokom, do katerega pride med vsako fazo preskusa, ko se zbirajo vzorci izpušnih plinov. Število standardnih kubičnih metrov, merjenih z venturijevo cevjo s kritičnim pretokom (CFV) med vsako fazo preskusa, je enakovreden zapis za CFV–CVS;

(m)	vlažnost zraka za redčenje; Opomba 8: Če se kolone za kondicioniranje ne uporabljajo, se lahko ta meritev izbriše. Če se kolone za kondicioniranje uporabljajo in se zrak za redčenje jemlje iz preskusnega prostora, se za to meritev lahko uporabi vlažnost okolice;

(n)	vozna razdalja za vsak del preskusa, izračunana iz izmerjenih vrtljajev valja ali gredi;

(o)	dejanski vzorec vrtilne frekvence valja za preskus;

(p)	program uporabe prestav za preskus;

(q)	rezultati emisij preskusa tipa I za vsak del preskusa in skupni uteženi rezultati preskusa;

(r)	vrednosti emisij v vsaki sekundi, ki so pridobljene s preskusi tipa I, če je to potrebno;

(s)	rezultati emisij preskusa tipa II (glej Prilogo III).