23.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 84/37

(1)

Z dopisom z dne 7. januarja 2003 (evidentiranim 10. januarja pod številko A/30189) je Nizozemska prijavila pomoč za tekoče poslovanje za podjetje AVR Nutsbedrijf Gevaarlijk Afval B.V. (v nadaljevanju „AVR Nuts“) za ravnanje z nevarnimi odpadki na Nizozemskem z namenom odstranjevanja. Večji del pomoči je bil namenjen sežiganju takih odpadkov v dveh pečeh z vrtečim bobnom (rotating drum furnace, „RDF“). Nizozemska se je sklicevala na člen 86(2) Pogodbe in zaprosila Komisijo, da odloči, da ukrep ne pomeni državne pomoči v smislu člena 87(1) Pogodbe, saj je ustrezno nadomestilo za obveznost zagotavljanja storitve splošnega gospodarskega pomena v smislu člena 86(2) Pogodbe. Zadeva je vpisana v evidenco pod številko N 43/2003.

(2)

Komisija je zaprosila za dodatne informacije z dopisoma z dne 7. februarja 2003 (D/50847) in 22. aprila 2003 (D/52566). Nizozemska je te informacije predložila z dopisoma z dne 24. marca 2003 (evidentiranim 28. marca 2003 pod številko A/32279) in 19. junija 2003 (evidentiranim 25. junija pod številko A/34394). Predstavniki Nizozemske in Komisije so se sestali 21. maja 2003. Dva konkurenta sta vložila skupno pritožbo glede pomoči z dopisom z dne 2. maja 2003 (evidentiranim 5. maja pod številko A/33155). Z dopisom z dne 20. maja 2003 (evidentiranim istega dne pod številko A/33548) sta Komisijo obvestila, da hčerinsko podjetje enega od njiju prav tako podpira pritožbo.

(3)

Komisija je s sklepom C(2003)1763 z dne 24. junija 2003 sprožila postopek v skladu s členom 88(2) glede prijavljenega ukrepa. Zadeva je bila evidentirana kot ukrep pomoči št. C 43/2003. Sklep je bil poslan Nizozemski z dopisom z dne 26. junija 2003 (D/230250). Objavljen je bil v Uradnem listu Evropske unije20. avgusta 2003. (2) Komisija je prejela pripombe od štirih zainteresiranih strank (evidentirane pod številkami A/36309, A/36463, A/36645, A/36679, A/36870, A/37077, A/37480 in A/37569), vključno z dvema konkurentoma, ki sta vložila pritožbo maja, in sicer tudi v imenu drugega podjetja, ki sodi v skupino, kateri pripada eden od dveh prvotnih konkurentov (v nadaljevanju se ti štirje subjekti skupaj imenujejo „dva združena konkurenta“). Komisija je te pripombe poslala Nizozemski z dopisi z dne 1. oktobra 2003 (D/56129), 29. oktobra 2003 (D/56898), 7. novembra 2003 (D/57120) in 12. novembra 2003 (D/57185). Ti dopisi so vsebovali tudi nekaj nadaljnjih vprašanj Komisije.

(4)

Z dopisom z dne 13. avgusta 2003 (evidentiranim 14. avgusta 2003 pod številko A/35706) sta dva združena konkurenta obvestila Komisijo, da je bil del pomoči plačan podjetju AVR Nuts, in jo prosila, da sprejme odločitev o začasnem odlogu nadaljnjih plačil in odločbo, s katero Nizozemski odredi, da začasno povrne pomoč v skladu s členom 11 Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o podrobnih pravilih za uporabo člena 93 Pogodbe ES. (3) Na podlagi prošnje Komisije z dne 20. avgusta 2003 (D/55321) je Nizozemska z dopisom z dne 25. septembra 2003 (evidentiranim 30. septembra pod številko A/36690) potrdila, da je bila prijavljena pomoč plačana podjetju AVR Nuts za leto 2002 in prvo četrtletje leta 2003. Z dopisom z dne 20. oktobra 2003 (D/56735) je Komisija obvestila združena konkurenta, da ne namerava sprejeti odločb, za kateri sta jo zaprosila. Združena konkurenta sta na novo predložila svojo zahtevo z dopisoma z dne 14. novembra 2003 (evidentiran 17. novembra pod številko A/37909) in 1. decembra 2003 (evidentiran 2. decembra pod številko A/38325). Dopis z dne 1. decembra in odgovor Komisije z dne 24. novembra 2003 (D/57541), s katerim ta potrjuje svoje stališče, sta se dejansko srečala med pošiljanjem.

(5)

Nizozemska je, potem ko je zaprosila za podaljšanje (dopis z dne 14. julija 2003, evidentiran 18. julija pod številko A/35109, in dopis z dne 29. oktobra 2003, evidentiran 5. novembra pod številko A/37568), ki je bilo odobreno z dopisom z dne 23. julija 2003 (D/54737), dala pripombe na odločbo Komisije z dopisom z dne 18. decembra 2003 (evidentiranim 8. januarja 2004 pod številko A/30088). Navedla je svoja stališča glede pripomb zainteresiranih strank z dopisi z dne 23. decembra 2003 (evidentiran 8. januarja 2004 pod številko A/30090), 23. januarja 2004 (evidentiran 29. januarja pod številko A/30621), 25. februarja 2004 (evidentiran 27. februarja pod številko A/31451) in 23. aprila 2004 (evidentiran 30 aprila pod številko A/33118). Z zadnjima dvema dopisoma je Nizozemska tudi obvestila Komisijo o trenutnem razvoju dogodkov v AVR Nuts. Ker bi bili zaradi naraščajočega primanjkljaja potrebni vse večji zneski pomoči, je bilo sklenjeno, da se ena od dveh peči RDF zapre z začetkom veljavnosti od 1. julija 2004. Zaprtje druge peči RDF se je še obravnavalo. Izkazalo se je, da je originalna pogodba o pomoči vsebovala določbe, v skladu s katerimi naj bi Nizozemska dodelila določeno nadomestilo za stroške zaprtja.

(6)

Glede na nove informacije je Komisija 14. julija 2004 sprejela odločbo C(2004)2640 konč., s katero je razširila postopek iz člena 88(2) na nadomestilo za stroške (možnega) zaprtja peči RDF. Ta odločba je bila 16. julija poslana Nizozemski, ki je zaprosila za podaljšanje roka za pripombe in za sestanek, na katerem naj bi razpravljali o trenutnem razvoju dogodkov (dopis z dne 30. julija 2003, evidentiran 4. avgusta pod številko A/35996). Predstavniki Nizozemske in Komisije so se sestali 23. avgusta 2004. Predstavniki Komisije in dveh združenih konkurentov so se sestali na drugem sestanku dne 26. avgusta 2004. Kar zadeva ostale, je odvetniška družba zastopala še enega konkurenta. Nizozemska je dala pripombe na odločbo Komisije z dopisom z dne 10. septembra 2004 (evidentiranim 17. septembra pod številko A/36999). Z dopisom z dne 30. septembra 2004 (D/56902) je Komisija zaprosila za dodatne informacije, ki jih je Nizozemska posredovala z dopisom z dne 22. oktobra 2004 (evidentiranim 27. oktobra pod številko A/38271). Nizozemska je v tem dopisu potrdila, da je bila prejemniku plačana nadaljnja pomoč za preostali del leta 2003, prva tri četrtletja leta 2004 in zaprtje ene od naprav.

(7)

Sklep o podaljšanju postopka je bil objavljen v Uradnem listu 9. oktobra 2004. (4) Komisija je prejela pripombe od dveh združenih konkurentov (dopisa z dne 16. in 19. novembra 2004, evidentirana pod številki A/38860 in A/38978). Te pripombe je poslala Nizozemski z dopisom z dne 22. novembra 2004 (D/58307). Nizozemska je izrazila svoja stališča glede teh pripomb in odgovorila na vprašanja Komisije z dopisoma z dne 22. decembra 2004 (evidentiran 5. januarja 2005 pod številko A/30171) in 12. januarja 2005 (evidentiran 17. januarja pod številko A/30525). Nizozemska je v teh dopisih obvestila Komisijo o odločitvi o zaprtju druge peči RDF ter tudi o ustreznem nadomestilu za stroške zaprtja.

(8)

Nazadnje sta združena konkurenta potrdila svoje nestrinjanje s pomočjo z dopisoma z dne 25. aprila 2005 (evidentiran istega dne pod številko A/33476) in 2. maja 2005 (evidentiran 12. maja pod številko A/33884). Po teh dopisih je bil 26. maja organiziran še en sestanek predstavnikov Komisije in dveh združenih konkurentov. Odvetniška družba je tudi tokrat zastopala istega tretjega konkurenta (v nadaljevanju je ta konkurent skupaj s preostalima dvema konkurentoma poimenovan „trije združeni konkurenti“). Na sestanku je bil predstavljen dokument, ki kaže, da je bila podjetju AVR Nuts plačana nadaljnja pomoč za leto 2004.

(9)

Člen 5(1) Direktive Sveta 75/442/EGS z dne 15. julija 1975 o odpadkih (5) določa, da „Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, če je potrebno ali priporočljivo, tudi v sodelovanju z drugimi državami članicami, da vzpostavijo celovito in primerno omrežje obratov za odstranjevanje, pri tem pa upoštevajo najboljšo razpoložljivo tehnologijo brez čezmernih stroškov. Omrežje mora Skupnosti kot celoti omogočiti, da postane samozadostna pri odstranjevanju odpadkov, državam članicam pa, da se temu cilju približujejo posamezno, ob upoštevanju geografskih razmer ali potrebe po specializiranih obratih in napravah za nekatere vrste odpadkov.“ Člen 5(2) Direktive določa: „Omrežje mora tudi omogočiti odstranitev odpadkov v enem od najbližjih primernih obratov z uporabo najprimernejših načinov in tehnologij, da bi zagotovili visoko raven varstva okolja in javnega zdravja.“

(10)

Da bi dosegli te cilje, so na Nizozemskem v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja uvedli posebno odlagališče („deponija C2“) in več peči RDF. Deponija C2 se uporablja za ustrezno odstranjevanje nevarnih odpadkov, ki se ne morejo sežgati („odpadki C2“). Peči RDF se uporabljajo za ustrezno odstranjevanje nevarnih odpadkov, ki se kljub nizki kalorični vrednosti lahko sežgejo (6) („odpadki RDF“). Za tako sežiganje je potrebno gorivo CO in v praksi je najučinkovitejše gorivo dejansko nevarni odpadek z visoko kalorično vrednostjo.

(11)

V skladu s členom 8(3) Direktive 75/442/ES in členom 4(3) Uredbe Sveta (EGS) št. 259/93 o nadzorovanju in kontroli pošiljk odpadkov znotraj Evropske skupnosti, v Skupnost in iz nje (7) lahko države članice prepovejo izvoz „odpadkov za odstranjevanje“. Trgovina s takimi odpadki je dovoljena šele, ko so opravljene različne kontrole. Vendar pa države članice na splošno ne smejo prepovedati izvoza „odpadkov za predelavo“ v druge države članice. (8) Pojma „odpadki za odstranjevanje“ in „odpadki za predelavo“ sta bila že razjasnjena v različnih sodbah Evropskega sodišča. (9) Posledica tega je, da se v primerjavi z razlagami, ki jih je do zdaj zagotovila Nizozemska, manjša količina nevarnih odpadkov uvršča med odpadke za odstranjevanje in večja količina med odpadke za predelavo. Razlika ni odvisna od kalorične vrednosti odpadkov, temveč od glavnega namena naprave, v kateri se odpadki obdelujejo, in od lastnosti odpadkov.

(12)

Odpadke C2 in odpadke RDF proizvajajo podjetja v vseh sektorjih gospodarstva. Med pomembnimi sektorji so kovinskopredelovalna industrija, poslovne in javne storitve, (petro)kemična industrija, transport in rudarstvo. Večino odpadkov obdelujejo specializirani posredniki, ki običajno ponujajo storitev, ki zajema različne vrste odpadkov, proizvedenih v podjetju, in sicer odpadki C2 in RDF, drugi nevarni odpadki ter nenevarni odpadki. Take storitve so seveda večinoma vezane na mesto, kjer se odpadki proizvajajo, vendar se bolj specifične vrste odpadkov prevažajo na daljše razdalje. Več večjih podjetij za industrijske odpadke deluje na mednarodni ravni in ima sedež v različnih državah.

(13)

V zadnjih letih so se povečale možnosti za učinkovito uporabo nevarnih odpadkov. Vse več se jih uporablja v proizvodnji cementa (zlasti v Belgiji) in za polnjenje opuščenih rudnikov (zlasti v Nemčiji). Sodišče je s strogo razlago „odpadkov za odstranjevanje“ pospešilo ta razvoj. Poleg tega so proizvajalci še naprej zmanjševali količine odpadkov, ki jih ustvarijo. V okviru zakonskih omejitev lahko vsaj v določenem obsegu zmešajo nekaj teh odpadkov z manj nevarnimi odpadki in tako zmanjšajo stroške odstranjevanja ali predelave. Zaradi tega se je dobava odpadkov RDF zmanjšala s približno80 000/100 000 ton v letu 1995 na približno 34 000 ton v letu 2002 namesto pričakovanih približno 38 500 ton. Sredi leta 2004 je podjetje AVR ocenilo, da mu bo letno ponujenih le 16 000 ton odpadkov RDF. (10) Dobava odpadkov C2 se je zmanjšala s približno 6 000 ton v letu 2000 na 4 000 ton v letu 2002. Izvoz nevarnih odpadkov, ustvarjenih na Nizozemskem, se je povečal na približno 36 000 ton, od katerih je približno 4 000 ton odpadkov RDF, kar je povzročilo presežek zmogljivosti naprav za odstranjevanje. To je postal tudi širši pojav, ki je prizadel na primer Združeno kraljestvo, Nemčijo in Belgijo.

(14)

Deponijo C2 in različne peči RDF je prvotno ustanovilo podjetje AVR Chemie C.V. („AVR Chemie“), ki je v 30-odstotni državni lasti, 70 % podjetja pa je v lasti podjetja Holding AVR Bedrijven N.V. („AVR-Holding“ ali skrajšano „AVR“). Podjetje AVR je glavni akter na nizozemskem trgu odpadkov. Je v 100-odstotni lasti občine Rotterdam, ki pa je nedavno napovedala, da namerava prodati svoje delnice v podjetju AVR. Od sredine 90. let prejšnjega stoletja ima podjetje AVR Chemie izgubo (10,9 milijona EUR v letu 2000 in 7,2 milijona EUR v letu 2001). Zato je podjetje AVR želelo zapreti tri peči RDF, ki so takrat delovale. Vendar pa je Nizozemska dosegla dogovor o prestrukturiranju. Podjetje AVR Chemie se je razdelilo in oblikovano je bilo podjetje AVR Nuts, ki naj bi nadaljevalo odstranjevanje odpadkov C2 in RDF po zaprtju ene od treh peči RDF. Ustanovljeno je bilo podjetje AVR-Industrial Waste Services Rotterdam B.V. („AVR IW“), ki naj bi prevzelo ostale dejavnosti na trgih (nevarnih) odpadkov, kjer je podjetje AVR želelo ostati aktivno iz lastnih komercialnih razlogov. Obe podjetji sta v celoti v lasti AVR. Edina dejavnost, ki jo še izvaja podjetje AVR Chemie, je dajanje naprav v najem podjetju AVR Nuts. AVR Nuts in AVR IW tesno sodelujeta. Pogodba o izvajanju storitev določa, da podjetje AVR IW opravlja večino poslovodnih in komercialnih nalog podjetja AVR Nuts.

(15)

Zmogljivost dveh peči RDF, za kateri ima AVR dovoljenje, je 100 000 ton nevarnih odpadkov na leto. Teoretično razpoložljiva zmogljivost zajema 80–85 % dovoljene zmogljivosti. Podjetje AVR je predelalo 84 880 ton nevarnih odpadkov (RDF in drugih) v letu 2001, 81 274 ton v letu 2002 in 78 297 ton v letu 2003. Za sežiganje odpadkov RDF je potrebna bolj ali manj enaka količina drugih nevarnih odpadkov kot goriva. Dejanska količina odpadkov RDF, obdelanih v pečeh RDF, je ocenjena na 19 000 ton v letu 2002 in 23 000 ton v letu 2003. Določene vrste odpadkov RDF se lahko odstranjujejo tudi v sežigalnicah komunalnih odpadkov, ki delujejo pri nižji temperaturi.

(16)

Podjetje AVR Nuts mora voditi ločene račune v skladu z Direktivo Komisije 80/723/EGS z dne 25. junija 1980 o preglednosti finančnih odnosov med državami članicami in javnimi podjetji. (11)

(17)

Pomoč in dejavnosti, za katere je dodeljena, so določene v koncesijski odločbi, ki jo je izdal minister za stanovanjska vprašanja, prostor in okolje (VROM) dne 3. julija 2002, in v koncesijski pogodbi med Nizozemsko, AVR Holding, AVR Nuts, AVR IW in številnimi drugimi hčerinskimi podjetji, ki je bila podpisana 10. julija 2002. Država z odločbo „dodeli AVR Nuts izključno pravico za obdobje 5 let, da upravlja z deponijo C2 in ravna z nevarnimi odpadki v pečeh RDF pod pogojem, da javnosti ponuja storitve teh naprav kot storitve splošnega gospodarskega pomena pod primernimi, preglednimi in nediskriminacijskimi pogoji ter po družbeno sprejemljivih tarifah v skladu s pogoji in določbami, ki so podrobneje določene v koncesijski pogodbi.“ Pogodba podrobno določa pogoje za delovanje podjetja AVR Nuts. Trajala bi od 1. januarja 2002 do 31. decembra 2006.

(18)

Pomoč znaša 100 % vnaprej določenega primanjkljaja iz rednega poslovanja, izračunanega na podlagi metodologije, ki jo je določil neodvisni računovodja. V primeru vnaprej določenega poslovnega presežka bi se 70 % tega uporabilo za vračilo prej dodeljene pomoči. Vnaprej določeni primanjkljaji so znašali 1,5 milijona EUR za leto 2002 in 2,8 milijona EUR za leto 2003. Priloga I k tej odločbi vsebuje povzetek metodologije in njeno uporabo za leta 2002, 2003 in 2004. Večina pomoči zadeva peči RDF. Za deponijo C2 je vnaprej določeni primanjkljaj v letu 2003 na primer znašal 0,37 milijona EUR.

(19)

V skladu s pogodbo o izvajanju storitev podjetje AVR IW izvaja večino administrativnih in operativnih nalog za podjetje AVR Nuts. Za to prejme nadomestilo, katerega znesek je vključen v vnaprej določen primanjkljaj na podlagi „obračunavanja stroškov po dejavnostih“. V praksi je to pomenilo, da je bilo v letih 2002–2004 povprečno 30 % režijskih stroškov podjetja AVR dodeljenih podjetju AVR Nuts.

(20)

Še en dodatni element stroškov, ki je vključen v vnaprej določen proračun in za katerega podjetje AVR Nuts prejema pomoč, ki jo da naprej AVR IW, je povezan s pridobivanjem odpadkov. Glede na pomembnost stalnih stroškov je veljalo, da je aktivno pridobivanje odpadkov pomembno za čim večjo izkoriščenost zmogljivosti in s tem za doseganje čim nižjih stroškov poslovanja. Vnaprej določeni in dejanski stroški so prikazani v Tabeli 1 spodaj.

Tabela 1

Vnaprej določeni in dejanski stroški pridobivanja

(21)

Na začetku se je pričakovalo, da se bo primanjkljaj povečal na 3,8 milijona EUR v letu 2006, vendar se je izkazalo, da so tržni pogoji in pogoji poslovanja mnogo težji, kot se je pričakovalo, in da je le malo upanja za izboljšanje. V obdobju 2002–2003 je poleg vnaprej določenega primanjkljaja podjetje AVR Nuts utrpelo 12 milijonov EUR izgub. Pričakovalo se je, da bodo vnaprej določeni primanjkljaji za leto 2004 in naslednja leta mnogo višji, kot je bilo predvideno, in res je vnaprej določen primanjkljaj za leto 2004 znašal 8,898 milijona EUR. (12) V izračunu je bila upoštevana odločitev o zaprtju peči RDF.

(22)

Glede na vse večje primanjkljaje iz rednega poslovanja je Nizozemska ponovno preučila svojo politiko, kot je že navedeno pod točkama 5 in 7. Konec leta 2003 je bilo sklenjeno, da se zapre ena od dveh peči RDF z učinkom od 1. julija 2004. Poleti 2004 je bilo sklenjeno, da se zapre še druga peč z učinkom od 1. januarja 2005. Za preostala leta so bile vnaprej določene izgube za sprejemanje odpadkov C2 v skladu s pričakovanji majhne.

(23)

Koncesijska pogodba je določala, da bo država podjetju AVR zagotovila finančno nadomestilo za preostalo knjigovodsko vrednost naložb, izvedenih v korist podjetja AVR Nuts v obdobju, zajetem v pogodbi, ki jih je odobrila država, vendar še niso odpisane. Z vnaprejšnjo uporabo te določbe so nizozemski organi izračunali nadomestilo za stroške zaprtja prve peči RDF v višini 8 670 108 EUR. Ta znesek zadeva različne naložbe, ki so bile odpisane v višini 50 %, če so bile povezane z obema počema RDF, ali v višini 100 %, če so bile posebej namenjene peči RDF, ki se je zapirala. Glavne postavke v tem znesku so 1,9 milijona EUR za naložbe v požarno varnost, 3,3 milijona EUR za homogenizacijski obrat, 1,5 milijona EUR za nadomestitev lijakov za koks in 0,5 milijona EUR za zaključek bobna in Steffersonov obroč. Za zaprtje druge peči RDF je v izračun vključenih 11 151 000 EUR za preostalo knjigovodsko vrednost naprav in opredmetenih osnovnih sredstev. Ta znesek zajema ostalih 50 % preostale knjigovodske vrednosti navedenih naložb, izvedenih z odobritvijo države, in 100 % preostale knjigovodske vrednosti naložb, izvedenih z odobritvijo države, ki pa zadevajo le drugo peč RDF. Zadnja postavka zajema predvsem naložbe v generalni remont druge peči RDF, opravljen v letu 2004. Splošni stroški so znašali 3 273 000 EUR, kar je bilo več, kot je bilo pričakovano. Kasneje se je izkazalo, da je bila to nesmotrna naložba.

(24)

Ker je morala Nizozemska v skladu s koncesijsko pogodbo načeloma nadomestiti tudi proračunske primanjkljaje do leta 2006 in vključno s tem letom, se je morala država pogoditi s podjetjem AVR glede nadomestila za dodatne stroške zaprtja druge peči RDF z začetkom veljavnosti od 1. januarja 2004 namesto prvotnega datuma, ko naj bi se iztekla pogodba. Nadomestilo zato vključuje naslednje dodatne zneske:

(25)

V teh pogajanjih je Nizozemski pomagal neodvisen računovodja, katerega poročilo je bilo na voljo Komisiji. Dogovorjeno nadomestilo za zaprtje druge peči RDF je skupaj znašalo 27,850 milijona EUR. To je precej manj od zneska lastnih ocen podjetja AVR, in sicer 58,544 milijona EUR (ali 46 828 milijona EUR, če odštejemo dodatne izgube podjetja AVR Nuts v letih 2002 in 2003). Nizozemska je razložila, da bi, če bi druga peč RDF še naprej delovala do konca leta 2006, znesek ocenjenih primanjkljajev iz rednega poslovanja za leti 2005 in 2006 ter nadomestila za stroške zaprtja ob koncu leta 2006 znašal 31 milijonov EUR. Dogovor o predčasnem zaprtju je zato znižal stroške za državo.

(26)

To nadomestilo za zaprtje poveča celotni znesek pomoči za obdobje 2002–2004 na 49 718 108 EUR (glej pregled v tabeli 2).

Tabela 2

Pregled nadomestila, plačanega podjetju AVR

(27)

Nizozemska je potrdila, da je bila podjetju AVR plačana pomoč v skupnem znesku 19 543 608 EUR. Nadomestilo za zaprtje druge peči RDF je bilo izplačano na blokiran račun.

(28)

Koncesijska pogodba vsebuje tudi jamstvo države, da bo, če podjetje AVR Chemie preneha poslovati, plačala največ 30 % stroškov odstranitve in nadaljnjih ukrepov zaradi demontaže in dekontaminacije naprav. Ta odstotek ustreza deležu države v podjetju AVR Chemie.

(29)

Pred sklenitvijo koncesijske pogodbe so se pristojbine za odlaganje, ki jih je zaračunavalo podjetje AVR Chemie, povečale na raven 700 NLG /tono (317,6 EUR). Po mnenju Nizozemske bi nadaljnje višanje pristojbin povzročilo ravnanja, kot so mešanje nevarnih odpadkov z drugimi tokovi odpadkov in črna odlagališča, to pa ne bi prispevalo k zmanjšanju primanjkljaja iz rednega poslovanja. V primerjavi s sosednjimi državami članicami so pristojbine visoke, kar je omogočila nizozemska politika prepovedi izvoza odpadkov za odstranjevanje. Cilj ukrepov pomoči ni bil zmanjšati pristojbine, temveč jih ohraniti nespremenjene. V ta namen koncesijska pogodba vsebuje prilogo, ki določa strukturo in področje pristojbin ter metodo njihovega izračunavanja. Nizozemski organi nadzorujejo raven pristojbin, saj vnaprej določen proračunski primanjkljaj zahteva njihovo vnaprejšnjo odobritev, pristojbine pa so seveda ključni element za izračun.

(30)

Pristojbine za odlaganje nevarnih odpadkov z visoko kalorično vrednostjo, ki se uporabljajo kot gorivo, so mnogo nižje kot za odpadke RDF. AVR Nuts „kupuje“ slednje po tržnih stopnjah, to je pristojbinah, ki bi se zaračunavale v primeru obdelave v na primer tujih pečeh RDF ali v proizvodnji cementa.

(31)

Stalni stroški so zelo visoki v primerjavi s spremenljivimi stroški, zato podjetje AVR Nuts poskuša doseči čim večjo izkoriščenost zmogljivosti, da bi zmanjšalo izgube. Pristojbine za odlaganje, ki se zaračunavajo dobaviteljem nevarnih odpadkov, se zato zmanjšajo, ko se poveča letni obseg dobave. Ti „postopni rabati“ so določeni vnaprej in veljajo, kadar se odpadki RDF ponudijo skupaj z odpadki visoke kalorične vrednosti, ki zajemajo najmanj 75 % iste količine.

(32)

Vse pristojbine so vnaprej določene za celotno koncesijsko obdobje (13) in veljajo enako za konkurente podjetja AVR in za podjetje AVR IW. Od začetka veljavnosti koncesijske pogodbe so pristojbine za odpadke C2 in RDF javno dostopne vsem dobaviteljem. Od začetka leta 2004 je bilo tako tudi pri nevarnih odpadkih z visoko kalorično vrednostjo.

(33)

Da bi podjetje AVR IW lahko načrtovalo izkoriščenost zmogljivosti, vsako leto prosi dobavitelje, da navedejo, koliko odpadkov načrtujejo dostaviti, pristojbine za odlaganje pa se izračunajo v zadevnem letu na podlagi ustreznega postopnega rabata. Če je dejanski obseg dobavljenih odpadkov ob koncu leta višji ali nižji od navedenega obsega, se opravi povračilo ali izračuna dodatna bremenitev, pri čemer se upošteva ustrezen postopni rabat, ki temelji na dejanski dobavi. Pogodbe na splošno niso vsebovale določbe, da je treba dobaviti vnaprej navedene količine.

(34)

V svojem sklepu o sprožitvi postopka iz člena 88(2) je Komisija izrazila naslednje pomisleke:

(35)

Prvič, Komisija ni prepričana, ali se lahko dejavnosti podjetja AVR Nuts z gotovostjo imenujejo storitve splošnega gospodarskega pomena v smislu člena 86(2) Pogodbe, saj na primer ni jasno, ali bi bilo AVR edino podjetje, ki lahko ponuja take storitve po enakih ali podobnih pogojih. Prav tako ni prepričana, ali je Nizozemska pri izbiri podjetja AVR Nuts ravnala v skladu z ustreznim postopkom. Poleg tega ni prepričana, ali so se v vseh okoliščinah izogibali kršitvi načela „onesnaževalec plača“, saj morajo proizvajalci zadevnih odpadkov plačati pristojbine za odlaganje, za katere bi se lahko reklo, da so običajni strošek.

(36)

Drugič, Komisija je izrazila dvom glede možnega prekomernega nadomestila, ki bi se lahko prelilo v druge segmente trga odpadkov. Skrbelo jo je, da bi lahko prekomerno nadomestilo izhajajo iz dejstva, da je pomoč temeljila na predhodnem izračunu, kar je podjetju AVR Nuts omogočilo, da zadrži del morebitne pozitivne razlike med dejanskimi in vnaprej določenimi dobički ali izgubami.

(37)

Tretjič, če naj bi se ukrep presodil v skladu s členom 87, Komisija ni bila prepričana, ali bi smernice Skupnosti o državni pomoči za varstvo okolja (14) („smernice o okoljski pomoči“) utemeljile skladnost pomoči s skupnim trgom.

(38)

Komisija je v svojem sklepu o podaljšanju postopka iz člena 88(2) razložila, da je imela podobne pomisleke glede mnogo višjega zneska pomoči za leto 2004 in nadomestila za predčasno zaprtje peči RDF.

(39)

Štiri zainteresirane stranke so predložile svoje pripombe po tem, ko je Komisija sprejela sklep o sprožitvi postopka iz člena 88(2).

(40)

Prva je trdila, da bi ukrep izkrivil konkurenco na irskem trgu, saj bi podjetju AVR omogočil, da na podlagi svojega 50-odstotnega deleža v mešani družbi, ki jo ima v lasti skupaj z irskim podjetjem Safeway Warehousing/South Coast Transport, zaračunava cene, ki so nižje od stroškov in znatno nižje od običajnih tržnih cen na irskem trgu.

(41)

Druga zainteresirana stranka je prav tako opozorila na nelojalno konkurenčno prednost, ki jo uživa mešana družba AVR/Safeway. Velike količine nevarnih odpadkov se uvozijo iz Irske. Ta zainteresirana stranka je prav tako trdila, da bi ukrep izkrivil konkurenco na mednarodnem trgu dejavnosti „čiščenja na ključ“ za poliklorirane bifenile, pesticide in druge nevarne organske odpadke.

(42)

Tretja zainteresirana stranka, Edelchemie, je bila zaskrbljena zaradi domačega trga. Razvila je svojo tehnologijo za obdelavo fotografskih in galvanskih odpadkov (možnost EKO) in predelavo koristnih materialov iz teh odpadkov (vključno s plemenitimi kovinami in obsidianom). Ukrepi pomoči za podjetje AVR ne bi le škodili njenemu poslovanju, temveč bi tudi zavrli tehnološki razvoj. Pripombe Edelchemie zadevajo AVR Nuts, AVR Chemie in njegove predhodnike od leta 1963, pri čemer so navedeni podrobni podatki o nizozemski politiki na področju nevarnih odpadkov v teh letih.

(43)

Kot četrta zainteresirana stranka so trije združeni konkurenti opozorili na domači trg z odpadki RDF. Tako na Nizozemskem kot v drugih državah članicah bi obstajala zmogljivost peči RDF, ki je enakovredna zmogljivostim podjetja AVR. Razširitev dejavnosti podjetja AVR bi povzročila presežek zmogljivosti na nizozemskem trgu odpadkov RDF, podatki o odpadkih RDF pa ne bi ustvarili celovite in pravilne slike. Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je podjetje AVR zaprlo eno od svojih peči RDF in celo takrat je bilo mogoče pričakovati, da se bo dobava nevarnih odpadkov še naprej zmanjševala. Glede na ta pričakovanja je bilo ustrezno zapreti eno od preostalih dveh peči RDF. Na sestanku 26. maja 2005 je predstavnik izjavil: „Pravilna odločitev [v letu 2002] je bila, da se zapre ena peč RDF“. Podjetje AVR bi poleg tega zlorabilo svoj prevladujoč položaj tako, da bi zaračunavalo visoke pristojbine, zahtevalo, da se za peči RDF hkrati dobavijo odpadki z visoko kalorično vrednostjo, in ne bi zagotovilo preglednosti strukture pristojbin in njihove dostopnosti javnosti. Poleg tega bi podjetju AVR IW omogočilo, da zaračunava pristojbine za določene vrste odpadkov RDF in kasneje te odpadke obdeluje v rešetkastih pečeh sežigalnic komunalnih odpadkov, to pa bi povzročilo nižje stroške poslovanja, saj lahko te peči obratujejo pri nižjih temperaturah.

(44)

Ukrep bi pomenil nezdružljivo pomoč za tekoče poslovanje. Taka dejavnost ne bi bila storitev splošnega gospodarskega pomena in štiri merila, ki izhajajo iz sodbe v zadevi Altmark in ki določajo, ali je nadomestilo državna pomoč, (15) ne bi bila izpolnjena. Da bi Komisija lahko odobrila pomoč (del pomoči), morajo biti izpolnjeni različni pogoji, da se prepreči navzkrižno subvencioniranje, nalaganje obveznosti in cenovna diskriminacija. Nizozemska tudi ne bi smela podaljšati ukrepa za dodatnih deset let.

(45)

Dva združena konkurenta sta tudi predložila pripombe po tem, ko je Komisija sklenila podaljšati postopek. Ponovno sta navedla vse elemente iz svoje prve predložitve in predložila dodatna dokazila glede obstoja navzkrižnega subvencioniranja. Poleg tega sta predstavila naslednje pripombe:

(46)

Prvič, presenetljivo je, da je bil kljub zaprtju ene od peči RDF vnaprej določen primanjkljaj iz rednega poslovanja toliko višji od prvotno predvidenega. Če bi se upoštevalo četrto merilo iz sodbe Altmark (učinkovitost), bi se moral primanjkljaj iz rednega poslovanja znižati.

(47)

Drugič, nasprotovala sta pomoči kot nadomestilu za zaprtje peči RDF. Podjetju AVR ni bila naložena nobena izravnalna obveznost. To nadomestilo se ne bi smelo obravnavati kot odškodnina in ni bilo upravičeno, tudi zato, ker so bile naložbe opravljene z namenom ohranitve obratovanja za obdobje 10 let, uporabljale pa so se manj kot 3 leta. Podvomila sta tudi o podrobnih podatkih pri izračunih, zlasti kar zadeva znesek, ki naj bi se odpisal, stroške odpuščanja delavcev in ponavljajoče se stalne stroške. Skupni znesek je bil zelo visok, in sicer mnogo višji od 2 milijonov EUR, navedenih v členu 21(2) koncesijske pogodbe. Poleg tega je bilo v parlamentarnem dokumentu navedeno, da je bil „pri določanju nadomestila, ki naj bi se plačalo podjetju AVR za zaprtje peči RDF, dosežen dogovor o neporavnani terjatvi Ministrstva za stanovanjska vprašanja, prostor in okolje do podjetja AVR v zvezi z onesnaženjem Lickebaertpolderja z dioksinom“. Ministrstvo je zato prejelo znesek v višini 2,5 milijona EUR, ki se ni pričakoval v letu 2004. Trije združeni konkurenti so bili zaskrbljeni, da bi lahko poravnava tega spora „onesnažila“ izračun nadomestila. Občutek so imeli, da se „stvari prikrivajo“.

(48)

Tretjič, nasprotovala sta drugim prednostim, ki jih je imelo podjetje AVR na podlagi člena 21(5) koncesijske pogodbe, zlasti da naj bi država plačala 30 % stroškov odstranitve in dekontaminacije naprav, če podjetje AVR Chemie preneha poslovati. V skladu s predpisi o državni pomoči država nikoli ne bi smela prevzeti takih obveznosti.

(49)

Četrtič, storitev splošnega gospodarskega pomena ne obstaja, zlasti ker taka storitev ni potrebna glede na različne druge obstoječe možnosti, kot so piroliza, obdelava v proizvodnji cementa, odstranjevanje v rudnikih soli ali obdelava v elektrarnah in tujih pečeh RDF. Zadevne dejavnosti bi lahko opredelili kot storitve splošnega gospodarskega pomena le, če bi se izkazalo, da prinašajo izgubo. Koncesijska pogodba je bila sklenjena zgolj z namenom financiranja naložb v peči RDF, za katere je podjetje AVR Nuts pridobilo izključno pravico. Poleg tega dva združena konkurenta nista bila prepričana, ali je pomoč zagotavljala dostopne cene za storitve, saj so bile pristojbine za odlaganje podjetja AVR mnogo višje v primerjavi s sosednjimi državami. Visoke pristojbine bi lahko razložili z nalaganjem obveznosti s strani AVR in navzkrižnim subvencioniranjem glede uporabe odpadkov z visoko kalorično vrednostjo kot goriva. Te pristojbine tudi niso pregledne ali dostopne javnosti. Dobički so se knjižili pri AVR IW, izgube pa pri AVR Nuts. To je omogočilo podjetju AVR IW, da zaračunava višje pristojbine za odlaganje odpadkov RDF. Poleg tega podjetje AVR ni sprejemalo odpadkov RDF, če niso bili dobavljeni skupaj z odpadki z visoko kalorično vrednostjo, zato ni izpolnjevalo svojih obveznosti iz koncesijske pogodbe o zagotavljanju storitev vsem strankam. Končno, v nasprotju z drugimi možnostmi se kakovost storitev ni niti ohranjevala niti izboljševala.

(50)

Petič, pomoč ne bi upoštevala meril iz sodbe Altmark. Za dodelitev koncesije ni bil opravljen javni razpis, pomoč pa se ne bi določila na podlagi stroškov povprečnega, dobro vodenega podjetja. Prav tako se ne bi določila na podlagi objektivno in pregledno določenih meril, bila bi višja, kot je treba, in bi se prelila na druge trge. Peči RDF v tujini bi lahko zaračunavale nižje tarife brez državne pomoči. Upoštevane niso bile niti cenejše alternativne metode odstranjevanja odpadkov. Poleg tega bi podjetje AVR lahko ohranilo nekaj svojih dobičkov, če bi poslovalo uspešneje, kot se je pričakovalo.

(51)

Na koncu sta dva združena konkurenta pripomnila, da nizozemski organi nameravajo še naprej kršiti predpise o državni pomoči, saj bi se v primeru negativne odločitve Komisije posvetovali s podjetjem AVR in poiskali rešitev za finančne težave, ki bi jih taka odločitev lahko povzročila za AVR.

(52)

Ker zakonodaja Skupnosti omogoča državam članicam, da prepovejo izvoz odpadkov za odstranjevanje, pomoč ne bi izkrivila konkurence med državami članicami.

(53)

Nizozemska je trdila, da se pomoč dodeljuje izključno za storitev splošnega gospodarskega pomena, ki jo izvaja podjetje AVR Nuts. Javni razpis se ni zdel primeren, ker je bilo podjetje AVR Nuts edino podjetje na Nizozemskem, ki je imelo možnost in bilo pripravljeno obdelovati vse zadevne odpadke C2 in RDF. Koncesija pa je bila objavljena v Staatscourant in vsaka zainteresirana stranka je imela možnost, da vloži pritožbo. Vložena ni bila nobena pritožba. Poleg tega so nizozemski organi uredili vse potrebno za organizacijo javnega razpisa za podaljšanje že pred odločitvijo o zaprtju peči RDF.

(54)

Ukrep bi bil skladen z merili iz sodbe Altmark in se zato ne sme obravnavati kot državna pomoč. Pri vnaprej določenih primanjkljajih je državi na primer pomagalo neodvisno računovodsko podjetje. Ukrep ne bi kršil načela „onesnaževalec plača“, saj so pristojbine višje kot v sosednjih državah članicah.

(55)

Bilo bi popolnoma narobe, če bi podjetje AVR Nuts sprejemalo odpadke RDF le skupaj z odpadki z visoko kalorično vrednostjo. Bilo je izrecno navedeno, da morajo biti pristojbine, ki se zaračunavajo drugim podjetjem AVR za obdelavo drugih odpadkov, enake kot pristojbine, ki se zaračunavajo tretjim strankam. (16) Nizozemska je zaprosila računovodsko podjetje za nasvet glede možnosti večje preglednosti, kar zadeva pogodbe med podjetjema AVR Nuts in AVR IW. Dobljena priporočila so bila sprejeta in uresničena.

(56)

Kar zadeva rezultate podjetja AVR Nuts, je Nizozemska navedla, da v izračunu primanjkljaja iz rednega poslovanja ni upoštevana profitna marža. Če bi bil nepričakovano vnaprej določen poslovni presežek, bi bil dobiček omejen na samo 30 % presežka, dokler se ne bi poplačala vsa prejšnja pomoč.

(57)

Nizozemska je ugotovila, da pripombe niso pokazale, kako bi lahko pomoč vplivala na lastno ceno mešane družbe AVR in Safeways. Ta družba bi morala plačati enake pristojbine za obdelavo v Rotterdamu, kot se zaračunavajo domačim dobaviteljem odpadkov. Poleg tega bi se v Rotterdamu obdelovala le ena tretjina odpadkov, ki jih zbere mešana družba, in le majhen del teh bi bili odpadki C2 in RDF, kot je določeno v koncesijski pogodbi. Konkurenčne cene je mogoče razložiti z različnimi drugimi dejavniki: 1.Safeway je edino podjetje na Irskem, ki vodi postajo za pretovarjanje odpadkov, kjer se odpadki učinkovito razvrščajo in ločujejo, preden se pošljejo v najustreznejši obrat za obdelavo; 2. obstaja neposredna povezava s prevoznim podjetjem Southcoast, kar omogoča logistične prednosti in prihranke stroškov; 3. na Irskem je bila raven pristojbin relativno visoka, ker ni bilo konkurence.

(58)

Za obdelavo odpadkov, ki izhajajo iz projektov čiščenja na ključ, bi podjetje AVR zaračunavalo višje pristojbine kot domačim dobaviteljem. Povprečna pristojbina za vse tokove odpadkov iz drugih držav bi bila nekoliko višja od povprečne pristojbine, ki se zaračunava doma. Poleg tega nižje pristojbine ne bi povzročile višje pomoči, saj je ta odvisna od vnaprej določenega primanjkljaja iz rednega poslovanja.

(59)

Ko je bila podpisana koncesijska pogodba, sta obe peči RDF obratovali s polno zmogljivostjo. Glede na izjemno velike zaloge se je pričakovala polna izkoriščenost zmogljivosti. Trenuten presežek zmogljivosti verjetno ni posledica povečanja tržnega deleža konkurentov, temveč povečane ponovne uporabe odpadkov, na primer po tem, ko je bilo zakonsko dovoljeno redčenje z drugimi vrstami odpadkov.

(60)

Kar zadeva pirolizo, je Nizozemska ugotovila, da so bile pristojbine podjetja AVR višje od pristojbin, ki jih zaračunava edino podjetje na Nizozemskem z obratom za pirolizo.

(61)

Nizozemska je razložila, da je bil del pomoči plačan zaradi finančnih težav podjetja AVR Nuts, in sicer v skladu s sodbo Altmark in glede na čas, potreben za zaključek formalnega postopka preiskave v skladu s členom 88(2) Pogodbe.

(62)

Nizozemska je ugotovila, da podjetje Edelchemie deluje predvsem na področju nevarnih fotografskih odpadkov, ki jih podjetje AVR zaradi učinkovitosti ne more obdelovati. Podjetje ima različne naprave, izmed katerih je v tej zadevi najpomembnejša peč za pirolizo. Vendar pa tehnologija v nasprotju z napravami podjetja AVR ne bi bila primerna za vse vrste odpadkov RDF. V skladu z okoljskim dovoljenjem se v tej peči lahko obdela največ 10 000 ton, kar pa še zdaleč ne zadostuje glede na tokove nevarnih odpadkov na Nizozemskem. Ker podjetje AVR ne bi obdelovalo fotografskih odpadkov in bi zaračunavalo tržne pristojbine, Nizozemska ne vidi razloga za bojazen, da bi pomoč lahko škodovala interesom podjetja Edelchemie. Tehnološki razvoj podpirajo na primer posebni spodbujevalni programi in zahteva po uporabi najboljših razpoložljivih tehnologij, določena ob dodelitvi okoljskih dovoljenj. Ta dovoljenja veljajo pet let. Kakršna koli predhodno dodeljena pomoč ne bi sodila v to desetletno omejitev, določeno v členu 15 Uredbe (ES) št. 659/1999, in ker se naprave v desetih letih odpišejo, to nikakor bi vplivalo na izračun pričakovanih primanjkljajev iz rednega poslovanja za podjetje AVR.

(63)

Nizozemska je trdila, da niti podjetje AVR Nuts niti AVR IW ni dobilo nobenega prekomernega nadomestila. Slednje je sicer delovalo kot posrednik, vendar ni moglo izkoristiti niti ni izkoristilo tega položaja, da bi pridobilo prekomerno nadomestilo. Na primer odpadki, ki so jih dobavljali konkurenti podjetja AVR Nuts, četudi jih je na papirju prejemalo podjetje AVR IW v imenu AVR Nuts, se niso upoštevali pri izračunu postopnih rabatov na tarife za odpadke, ki jih je pridobilo podjetje AVR IW samo. Taki odpadki so se dostavili neposredno do peči RDF in ne na lokacijo podjetja AVR IW, saj se dodatni logistični stroški ne bi izplačali.

(64)

Pomoč kot nadomestilo za stroške pridobivanja odpadkov je ustrezna. Aktivno pridobivanje odpadkov RDF bi bilo potrebno, saj se vse več uporablja možnost redčenja takih odpadkov ali prilagajanja embalaže, zaradi česar taki odpadki ne veljajo več za odpadke RDF. Brez pridobivanja takih odpadkov bi se tržni delež podjetja AVR Nuts zmanjšal na račun alternativnih možnosti obdelave, zlasti v tujini. S tem bi se zmanjšala izkoriščenost zmogljivosti in povečale bi se izgube. Nadomestilo, dodeljeno podjetju AVR IW za stroške pridobivanja nevarnih odpadkov z visoko kalorično vrednostjo, je utemeljeno s potrebo po zadostnih količinah takih odpadkov kot goriva. Na tem temelji razporeditev stroškov pridobivanja med podjetjema AVR Nuts in AVR IW. Z zaprtjem peči RDF bo izgubljenih sedem delovnih mest, ki ustrezajo zaračunanim stroškom. To bi potrdilo, da teh sedem delovnih mest predstavlja dodatne stroške pridobivanja, ki nastanejo zgolj v interesu podjetja AVR Nuts.

(65)

Nizozemski organi so predložili študijo o prihodnjem razvoju alternativ za odstranjevanje in predelavo zadevnih odpadkov na Nizozemskem in v sosednjih državah (glej točko 13 zgoraj). Študija kaže, da se v prihodnosti načrtujejo zadostne alternative, ki naj bi zagotovile varno in ustrezno odstranjevanje in predelavo takih odpadkov.

(66)

Nizozemska je predložila tudi ekonomsko analizo koncesijske pogodbe in morebitnega prekomernega nadomestila, ki jo je izvedlo svetovalno podjetje na zahtevo podjetja AVR. V analizi je bilo najprej ugotovljeno, da so imeli vsi glavni konkurenti podjetja AVR možnost izkoristiti visoke postopne rabate, vendar so očitno raje dobavili del odpadkov, ki so jih pridobili, alternativnim obratom za odstranjevanje in predelavo odpadkov v tujini. Drugič, dejansko nadomestilo, ki naj bi ga Nizozemska dodelila za zaprtje peči RDF, je bilo precej nižje od lastnega izračuna stroškov podjetja AVR v višini 45 milijonov EUR in izračuna istih stroškov v višini skoraj 40 milijonov EUR, ki ga je opravil neodvisen računovodja. Glavna razlika je izhajala iz različnih izračunov stroškov odpuščanja delavcev.

(67)

Nizozemska je zagotovila podroben izračun proračunskega primanjkljaja za leto 2004. Ta je bil kljub zaprtju ene peči RDF višji kot v preteklih letih, saj so se tržni pogoji poslabšali, predvsem pa je bilo manj prejetih pristojbin za nevarne odpadke z visoko kalorično vrednostjo.

(68)

O plačilu za demontažo in nadaljnje ukrepe v primeru prenehanja poslovanja podjetja AVR Chemie se bosta morala država in podjetje AVR dogovoriti, saj ima država v lasti 30 % podjetja AVR Chemie. Seveda bo treba razpravljati o možnosti negativne odločitve Komisije o prijavljeni pomoči in poiskati rešitve, vendar bo pri tem treba upoštevati stališča Komisije.

(69)

Člen 87(1) Pogodbe določa, da „je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva s skupnim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami.“

(70)

Pomoč za tekoče poslovanje in nadomestilo za stroške zaprtja peči RDF za podjetje AVR Nuts, ki sta opisana pod točkami 17–27, dodeli država in se financirata neposredno iz državnih sredstev. Sta selektivne narave, saj vplivata predvsem na podjetja AVR, AVR Nuts in AVR IW. Ta podjetja ponujajo svoje storitve na trgih z odpadki za odstranjevanje in odpadki za predelavo. Enako velja za vsako državno plačilo za stroške odstranitve in nadaljnjih ukrepov, za katere je država zagotovila jamstvo do višine 30 %.

(71)

Na ukrepe je treba gledati, kot da vplivajo na trgovino med državami članicami. Trga z odpadki za odstranjevanje in odpadki za predelavo sta neizogibno povezana in kljub regulativnemu okviru in strogemu nadzoru nad odpadki za odstranjevanje je trgovina med državami članicami na obeh trgih običajna. Tako se je na primer po objavi zaprtja peči RDF znatno povečalo število prošenj za dovoljenje za izvoz odpadkov v druge države članice. Komisija iz tega sklepa, da je imela pomoč za nadaljnje obratovanje peči RDF omejevalni učinek na trgovino med državami članicami.

(72)

Ukrepi ne dajejo prednosti dobaviteljem nevarnih odpadkov. Pristojbine za odlaganje odpadkov z visoko kalorično vrednostjo, ki se uporabljajo kot gorivo, so bile določene glede na tržne ravni in v primerjavi s pristojbinami, ki se uporabljajo na Nizozemskem in v sosednjih državah. Pristojbine za odlaganje odpadkov C2 in RDF so bile iz političnih razlogov določene glede na družbeno sprejemljive ravni, ki pa so bile višje kot v sosednjih državah. To je bilo mogoče zaradi izvoznih omejitev za odpadke za odstranjevanje. Višanje pristojbin v običajnih tržnih razmerah ni bila izvedljiva in realna možnost, saj bi se več odpadkov izvažalo, mešalo med druge tokove odpadkov ali zakonito oziroma nezakonito odstranjevalo, in zato tako ne bi povečali prihodkov podjetja AVR Nuts. Pravzaprav je bilo z zaprtjem peči RDF dobaviteljem lažje izkoristiti nižje pristojbine za odlaganje v Belgiji in Nemčiji. Brez pomoči bi bile peči RDF zaprte prej in možnosti za izvažanje odpadkov za odstranjevanje v skladu z Uredbo (ES) št. 259/93 bi se prej izboljšale. To potrjujejo tudi cenovna in količinska gibanja po zaprtju druge peči RDF. Zaradi teh razlogov Komisija meni, da ukrep dobaviteljem nevarnih odpadkov ni prihranil stroškov, ki bi bili običajno vključeni v njihov proračun.

(73)

Brez poseganja v presojo ukrepa na podlagi člena 86(2) Pogodbe Komisija ugotavlja, da ni izpolnjeno četrto merilo, ki izhaja iz sodbe Altmark. Prvič, podjetje AVR Nuts ni bilo izbrano z javnim razpisom in objava odločitve o koncesiji v Staatscourant, po kateri je lahko vsaka zainteresirana stranka v roku šestih tednov vložila pritožbo, ne more nadomestiti odprtega in preglednega razpisnega postopka. Drugič, raven nadomestila ni bila določena na podlagi stroškov, ki bi jih imelo povprečno, dobro vodeno podjetje z ustreznimi zmogljivostmi za obdelavo odpadkov. Pravzaprav glede na edinstven položaj odlagališča C2 in peči RDF v državi na Nizozemskem tako povprečno podjetje očitno ne obstaja. Vnaprej določen proračunski primanjkljaj vsekakor odseva posebne pogoje, pod katerimi podjetje AVR Nuts obratuje s temi napravami, stroški podobnih naprav v tujini pa niso bili upoštevani. Jasno je, da zmogljivosti podjetja AVR za obdelavo niso bile ustrezne: zaradi presežka zmogljivosti peči RDF niso bile dovolj izkoriščene in jih je bilo treba na koncu zapreti. To se kaže v ukrepih pomoči, zlasti kar zadeva primanjkljaj za leto 2004 in nadomestilo za zaprtje. V teh okoliščinah je ukrepe treba obravnavati, kot da podjetju AVR Nuts dajejo selektivno prednost, ne pa zgolj zagotavljajo nadomestilo, ki bi ga lahko dobila druga podjetja v podobnem položaju pod podobnimi pogoji, če bi bila pooblaščena za izvajanje teh storitev.

(74)

Selektivna korist izhaja ne le iz primanjkljajev iz rednega poslovanja in nadomestila za stroške zaprtja, temveč tudi iz državnega jamstva za plačilo 30 % stroškov, nastalih zaradi odstranitve in nadaljnjih ukrepov. Dejstvo, da ti stroški ustrezajo deležu države v podjetju AVR Chemie, ne spreminja narave ukrepa kot državne pomoči, saj bi bila država kot tihi partner v podjetju AVR Chemie odgovorna le v obsegu svojega deleža v podjetju in ne za dodatne terjatve, ki lahko presežejo ta znesek. Pravzaprav se zdi, da jamstvo izhaja in političnega cilja države, da se želi izogniti položaju, v katerem po likvidaciji podjetij AVR Nuts in AVR Chemie nobeno drugo podjetje ne bi bilo odgovorno za ustrezno odstranitev in nadaljnje ukrepe. Jamstvo je lahko podelilo ugodnosti za celotno obdobje trajanja koncesijske pogodbe, saj bi brez jamstva podjetje ustvarilo (moralo ustvariti) potrebne rezerve med obratovalno življenjsko dobo naprav, da bi lahko brez pomoči plačalo stroške odstranitve in nadaljnjih ukrepov.

(75)

Prijavljeni ukrepi so zato državna pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe.

(76)

Komisija obžaluje dejstvo, da je Nizozemska precejšnji del zadevne pomoči zagotovila v nasprotju s členom 88(3) Pogodbe.

(77)

Države članice lahko na podlagi posebnih značilnosti dejavnosti prosto določijo, kaj po njihovem velja za storitve splošnega gospodarskega pomena. Ta določitev se lahko preveri le, kar zadeva očitne napake. (17) Komisija je v svoji zeleni knjigi iz leta 2003 in beli knjigi iz leta 2004 o storitvah splošnega pomena (18) opisala vodilna načela v svojem pristopu. Oddelek 3.4 Bele knjige določa: „V skladu s politiko Unije o trajnostnem razvoju je potreben tudi zrel premislek o vlogi storitev splošnega pomena za varstvo okolja in o specifičnih značilnostih storitev splošnega pomena, ki so neposredno povezane z okoljskim področjem, kot denimo področje voda in ravnanje z odpadki.“ To je skladno s sodno prakso Sodišča, ki je odločilo, da „ravnanje z določenimi odpadki lahko pravilno obravnavamo kot dejavnost, ki lahko tvori predmet storitve splošnega gospodarskega pomena, zlasti kadar je namen storitve reševanje okoljskega problema.“ (19)

(78)

Komisija se iz naslednjih razlogov strinja z Nizozemsko, da je storitev, kot je opredeljena v koncesijski odločbi in koncesijski pogodbi, storitev splošnega gospodarskega pomena.

(79)

Prvič, ustrezna obdelava odstranjenih nevarnih odpadkov je očitno v javnem interesu. Prav tako je v interesu javnosti in Skupnosti, da se zagotovi razpoložljivost zadostnih domačih zmogljivosti za tako odstranjevanje. V skladu s ciljem, določenim v členu 5(1) Direktive 75/442/ES, si morajo države članice prizadevati, da bi dosegle samozadostnost glede odstranjevanja odpadkov.

(80)

Drugič, javna intervencija je bila potrebna, da se zagotovi ta javni interes. Ker so peči RDF obratovale z izgubo, bi podjetje AVR konec leta 2001 zaprlo peči RDF in deponijo C2, če ne bi dobilo pomoči.

(81)

Tretjič, interes javnosti je bil realen. Med letoma 2002 in 2004 so bile odstranjene precejšne količine odpadkov RDF in C2, proizvedenih na Nizozemskem, čeprav jih je bilo znatno manj, kot je bilo pričakovati, med drugim zaradi posledic odločitve sodišča, s katero je to razjasnilo opredelitve „odpadkov za odstranjevanje“ in „odpadkov za predelavo“. Nizozemska se je odzvala na razvoj trga tako, da je zmogljivost prilagodila novim zaznanim potrebam in nazadnje opustila svojo politiko in zaprtje edine peči RDF, ki je še ostala. To pa ni nezdružljivo z interesom javnosti, kar zadeva dejanske količine odstranjenih odpadkov RDF in C2. Količine odpadkov za odstranjevanje bi bile lahko manjše, če bi Nizozemska od začetka uporabljala pravilne opredelitve, vendar ni verjetno, da bi se vsi odpadki RDF in C2 uporabili za namene predelave. To potrjujejo količine odpadkov RDF in C2, ki so bile ponujene podjetju AVR Nuts v letu 2004, in količine odpadkov RDF, ki so bile izvožene za odstranitev v pečeh RDF v tujini. Zainteresirane stranke so morda imele prav, ko so trdile, da bi se vsi nevarni odpadki, proizvedeni na Nizozemskem v tem obdobju, lahko odstranili ali predelali v tej državi ali v tujini tudi brez peči RDF podjetja AVR. Niso pa dokazale, da brez peči RDF podjetja AVR sploh ne bi bil potreben izvoz odpadkov za odstranjevanje v tujino, ker ne bi bilo zadostne zmogljivosti. V zvezi s tem bi Nizozemska lahko svojo politiko zakonito oprla na željo po varstvu javnega interesa v skladu s ciljem iz člena 5(1) Direktive 75/442/ES.

(82)

Četrtič, ukrepi ne kršijo načela „onesnaževalec plača“. Kot je sklenjeno v točki 72, ukrep dobaviteljem nevarnih odpadkov ni prihranil stroškov, ki bi bili običajno vključeni v njihov proračun.

(83)

Petič, z uvrstitvijo med storitve splošnega gospodarskega pomena se ne skuša izogniti običajno veljavnim predpisom. Namen ukrepa je zavarovati okolje, saj zagotavlja ustrezno obdelavo nevarnih odpadkov na lokaciji v bližini njihovega vira. Smernice o okoljski pomoči vsebujejo predpise o pomoči za tekoče poslovanje, ki naj bi spodbudila ravnanje z odpadki (oddelek E.3.1). Vendar so bili ti predpisi pripravljeni predvsem glede pomoči za tekoče poslovanje, ki se dodeli podjetjem, ki sama proizvajajo zadevne odpadke.

(84)

Šestič, večino odpadkov RDF in C2 načeloma dobavijo podjetja, čeprav obstajajo sistemi zbiranja za varno in enostavno odstranjevanje vseh nevarnih odpadkov iz gospodinjstev. Nekaj zbranih nevarnih odpadkov se lahko nato odstrani v pečeh RDF. Zato je storitev, za katero je bila dodeljena pomoč, splošne narave in ne daje prednosti omejenemu številu uporabnikom.

(85)

Dva združena konkurenta trdita, da ni tržne nepopolnosti, ki bi lahko utemeljila storitev splošnega gospodarskega pomena. Poleg tega v nekaterih državah članicah sploh ni peči RDF. Cilja Direktive 75/442/EGS, in sicer samozadostnost glede odstranjevanja odpadkov in odstranjevanje odpadkov v bližini vira odpadkov (načelo bližine), morda ne ustrezata tržnim rezultatom, vendar zato nista nič manj zakonita.

(86)

Nalogo javne storitve je treba jasno opredeliti in zanjo izdati pooblastilo z aktom organa oblasti. V tem primeru je pravilna pooblastitev storitve splošnega gospodarskega pomena razvidna iz koncesijske odločbe in koncesijske pogodbe. Opredelitev obveznosti javne storitve v teh dokumentih je dovolj natančna. Strogo je povezana z odpadki za deponijo C2 in z odpadki z nizko kalorično vrednostjo za sežig v pečeh RDF. Prav tako so dovolj podrobno opisani ukrepi pomoči za nadomestitev stroškov storitve splošnega gospodarskega pomena. Opozoriti pa je treba na naslednje:

(87)

Prvič, obstajajo pomanjkljivosti glede preglednosti. Konkurentom morda ni bilo vedno jasno, ali podjetje AVR IW deluje v svojem imenu ali v imenu podjetja AVR Nuts. Poleg tega sistem pristojbin in rabatov, zlasti kar zadeva odpadke z visoko kalorično vrednostjo, ki so gorivo za peči RDF, od samega začetka ni bil dovolj pregleden. Vendar so bila ta vprašanja za podjetje AVR in za državo kakor tudi za neodvisne nadzornike dovolj pojasnjena v koncesijski pogodbi, kar je omogočilo ustrezen nadzor.

(88)

Komisija meni, da je metoda, opisana v Prilogi I, dovolj pregledna za namene nadzora in da zadostujejo dodatni ukrepi za povečanje preglednosti pri opravljanju storitve splošnega gospodarskega pomena, ki so bili sprejeti v skladu s prejetimi pripombami.

(89)

Drugič, pojem „družbeno sprejemljivih pristojbin“ za odstranjevanje odpadkov RDF je na prvi pogled dokaj nejasen. Vendar pa v praksi to ni povzročalo težav. Pristojbine so ostale na ravni, na katero so bile povišane v predhodnih letih. V skladu z načelom „onesnaževalec plača“ so bile višje od pristojbin za odstranjevanje v tujini. Hkrati pa niso niti nobena od zainteresiranih strank niti Nizozemska trdile, da so bile nižje pristojbine potrebne, da bi se izognili nezakonitim ravnanjem, ki bi lahko škodila okolju. Nizozemska je glede na sporazum o vnaprej določenih proračunskih primanjkljajih, ki so temeljili na natančnejših predpostavkah glede pristojbin, ki se morajo uporabljati, očitno menila, da pristojbine niso preveč visoke.

(90)

Pri vseh elementih pomoči v sistemu se je treba izogibati prekomernemu nadomestilu. Komisija v zvezi s tem ločeno ocenjuje naslednje elemente: 1. nadomestilo za proračunske primanjkljaje v letih 2002 in 2003; 2. nadomestilo za proračunske primanjkljaje v letih 2004, 2005 in 2006; 3. nadomestilo za stroške zaprtja, ki zajemajo (a) nadomestilo za stroške zaprtja, povezane z dogovorjenimi naložbami, če te še niso odpisane, in (b) stroške zaprtja, ki izhajajo iz predčasnega zaprtja peči RDF; in 4. pomoč, vsebovano v jamstvu.

(91)

Kar zadeva proračunske primanjkljaje v letih 2002 in 2003, Komisija meni, da je metodologija za izračun pričakovanih primanjkljajev, za katere naj bi se podelila pomoč, ustrezna in dovolj omejevalna. Vsi elementi, razen nadomestila za stroške pridobivanja (glej točke 108–113), so neposredno povezani z izpolnjevanjem obveznosti javne storitve. Ni nobenega razloga za domnevo, da so elementi stroškov umetno zvišani in da je Nizozemska s pomočjo neodvisnega svetovalca izračunala pomoč na omejevalen način. Metodologija zajema podrobnejšo analizo začetne bilance stanja podjetja AVR Nuts, kar zagotavlja trdno podlago za ocene stroškov in prihodkov podjetja AVR Nuts v novih okoliščinah. Spremenljivi stroški, neposredni stalni stroški in stroški, ki jih zaračunavajo druga podjetja AVR, so ocenjeni na podlagi podrobnih razčlenitev. Naložbe in amortizacija so ustrezno upoštevane z uporabo podrobnega naložbenega programa za obdobje 2002–2016 in z odpisom novih naložb v obdobju 7,24 leta. S tem je bilo zagotovljeno, da se stroški niso umetno zvišali zaradi posameznih naložb ali nesorazmerne amortizacije. Zainteresirane strani so s svojimi pripombami sprožile različna vprašanja, vendar ni bil predložen noben dokaz o prekomernem nadomestilu. V letih 2002 in 2003 so nesreče in tehnične težave povzročile celo izgube, ki so presegle vnaprej določene primanjkljaje za skupaj 12 milijonov EUR. Možnost prekomernega nadomestila v prid podjetja AVR Nuts v tem obdobju je zato izključena.

(92)

Za leta 2004–2006 pomoč temelji na enaki metodologiji, zato Komisija a priori ne pričakuje morebitnega prekomernega nadomestila. Vnaprej določen proračunski primanjkljaj v letu 2004 v celoti temelji na enaki metodologiji in povišanje vnaprej določenega primanjkljaja kljub zaprtju ene od peči RDF je mogoče v celoti razložiti z različnimi stroškovnimi elementi te metodologije (glej številke v Prilogi I). Glede na visoke izgube, ki so višje od vnaprej določenih primanjkljajev za leti 2002 in 2003, ni presenetljivo, da je bil vnaprej določen primanjkljaj za leto 2004 višji. Poleg tega je zaprtje prve peči RDF lahko zmanjšalo spremenljive stroške, vendar je bil njegov vpliv na stalne stroške, ki zajemajo precejšen del celotnih stroškov, omejen. Kljub temu je treba v skladu s splošno politiko Komisije možnost prekomernega nadomestila za stroške storitve splošnega gospodarskega pomena izključiti ne le predhodno, temveč tudi naknadno. Komisija zato prosi Nizozemsko, da preveri dejanske stroške in prilagodi raven pomoči, če je to potrebno, da ne bi prišlo do situacije, v kateri bi nadomestilo omogočilo podjetju AVR Nuts, da s svojimi dejavnostmi zasluži profitno maržo, ki je višja od običajne profitne marže za to vrsto dejavnosti v tem sektorju.

(93)

Komisija se strinja, da se pomoč lahko dodeli kot nadomestilo za stroške zaprtja, povezane z dogovorjenimi naložbami, če te še niso odpisane. Brez zadostnih jamstev ni mogoče pričakovati, da bo izvajalec sklenil petletno pogodbo o izvajanju storitev, ki zahteva precejšnje naložbe. Prav tako ne bi bila smiselna amortizacija naložb v obdobju, ki ustreza trajanju pogodbe, to je pet let. To bi močno povišalo vnaprej določene izgube v tem obdobju in s tem tudi raven pomoči. Ustrezne določbe v koncesijski pogodbi so potrebna in učinkovita dopolnitev sistema nadomestil. Dejstvo, da so se te določbe uporabljale pred načrtovanim potekom koncesijske pogodbe, ne spremeni te presoje. Na podlagi informacij, ki jih je posredovala Nizozemska, Komisija ne pričakuje morebitnega prekomernega nadomestila glede tega elementa. Vendar pa nekateri vidiki niso dovolj jasni, namreč ali se bodo ustrezno upoštevali morebitni prihodki od prodaje sredstev ali morebitni dobički iz nadaljnje uporabe za druge namene. Zato Komisija tudi glede tega elementa prosi Nizozemsko, da preveri dejanske stroške in prilagodi raven pomoči, če je to potrebno.

(94)

Komisija se tudi strinja, da je nadomestilo dodeljeno za dodatne stroške, ki izhajajo iz predčasnega zaprtja peči RDF. Država članica ne more biti zavezana, da še naprej izvaja tako pogodbo, zlasti če zato plačuje manj, kot bi verjetno plačevala, če bi se dejavnosti nadaljevale. Informacije, ki jih je predložila Nizozemska glede teh dodatnih stroškov, so dokaj podrobne. Vendar pa različni elementi temeljijo na ocenah, za katere pa se zdi, da so precej negotove. Poleg tega se lahko vključijo le stroški, ki so neizogibno povezani s storitvijo splošnega gospodarskega pomena in s predčasnim zaprtjem, iz razpoložljivih informacij pa ni dovolj jasno razvidno, ali je res tako. Zato Komisija tudi glede tega elementa prosi Nizozemsko, da preveri dejanske stroške in prilagodi raven pomoči, če je to potrebno.

(95)

Komisija se nazadnje tudi strinja, da se pomoč dodeli na podlagi jamstva, ki zajema 30 % stroškov odstranitve in dekontaminacije. Če ne bi bilo jamstva, bi bili primanjkljaji iz rednega poslovanja in pomoč za tekoče poslovanje verjetno višji zaradi ustreznih rezervacij, ki bi jih bilo treba ustvariti. Sami stroški so neposredno povezali s prvotnim političnim ciljem ponujanja storitve splošnega gospodarskega pomena na Nizozemskem. Vendar pa dejanski stroški še niso znani, zato bo Komisija zahtevala ustrezno naknadno kontrolo.

(96)

Če povzamemo, Komisija ni ugotovila nobenega prekomernega nadomestila za primanjkljaje iz rednega poslovanja za leti 2002 ni 2003, vendar lahko dovoli ostale elemente pomoči le pod pogojem, da Nizozemska naknadno zagotovi, da v celotnem obdobju ni bilo nobenega prekomernega nadomestila, ob upoštevanju prekoračitev izgub in dobičkov za vsa leta, ki so zajeta v koncesijski pogodbi. Pomoč lahko podjetju AVR Nuts omogoči, da z zadevnimi dejavnostmi zasluži sprejemljivo profitno maržo. Tveganje je bilo za podjetje AVR v okviru pogodbe omejeno, saj bi pomoč v celoti pokrila vnaprej določene izgube, kljub temu pa je podjetje še naprej izpostavljeno tveganjem iz poslovanja, (20) zato tveganje ni bilo izključeno, kar se je pokazalo tudi v praksi. Glede na tržne pogoje in profil tveganj podjetja AVR Nuts lahko Komisija z gotovostjo sprejme raven donosnosti, ki je enaka stopnji donosa nizozemskih državnih obveznic, povečani za 2 odstotni točki. Če se v praksi ugotovi, da dobiček presega ta prag, mora Nizozemska retroaktivno prilagoditi raven pomoči in v skladu s členom 88(3) Pogodbe prijaviti vsako pomoč, ki podjetju AVR Nuts omogoča, da preseže ta prag. Naknadna preveritev mora ustrezno potrditi odsotnost prekomernega nadomestila. Komisija v ta namen zahteva podrobna poročila o spremljanju, ki morajo zajemati vsaj vprašanja, navedena v Prilogi II.

(97)

Komisija izvaja nadzor sorazmernosti, da bi zagotovila, da sredstva, ki se uporabljajo za izvajanje naloge splošnega interesa, ne povzročijo nepotrebnih izkrivljanj v trgovanju. Posebej je treba zagotoviti, da kakršne koli omejitve glede predpisov iz Pogodbe ES, zlasti omejitve glede konkurence in svobod notranjega trga, ne prekoračijo ravni, ki je potrebna, da se zagotovi učinkovito izpolnjevanje naloge.

(98)

Komisija meni, da so ukrepi, ki jih je sprejela Nizozemska, večinoma skladni s zahtevo po sorazmernosti. Težko si je predstavljati, kako bi sicer Nizozemska lahko zagotovila razpoložljivost zadostnih domačih zmogljivosti za odstranjevanje nevarnih odpadkov. Nobena od zainteresiranih strank ni trdila, da so bile na voljo manj izkrivljajoče možnosti za dosego tega cilja. Tudi naslednji vidiki ukrepa veljajo za sorazmerne:

(99)

Sistem pristojbin za odlaganje, ki temelji na postopnih rabatih: Ker je namen tega sistema ohraniti zadostno zmogljivost za pravilno odstranjevanje odpadkov RDF, je naravna posledica tega, da se poskuša doseči čim večja izkoriščenost zmogljivosti, da bi se čim bolj znižali stroški. Kot je navedla Nizozemska, bi vsi dobavitelji lahko zaprosili za vračilo, bodisi neposredno ali ob dobavi prek posrednikov. Sistem pristojbin za odlaganje, ki temelji na postopnih rabatih, je utemeljen. Sistem nediskriminacijskih pristojbin in postopnih rabatov za vse dobavitelje, vključno s podjetjem AVR IW, je omejil izkrivljanje konkurence, ki je posledica ukrepa. Čeprav je bilo v praksi morda nekaj nejasnosti, je bila nediskriminacijska narava sistema lahko jasna vsaki zainteresirani stranki. Nizozemska je sprejela zadostne dodatne ukrepe, da bi povečala preglednost, kadar se je zdelo, da se je pojavila kakšna nejasnost. Določanje pristojbine za odpadke z visoko kalorično vrednostjo na ravni, ki je konkurenčna drugim možnostim odstranjevanja, je omejilo izkrivljanje konkurence na trgu teh odpadkov. Poudariti je treba, da nobeno podjetje na Nizozemskem ni bilo obvezno zagotavljati odpadkov RDF ali nevarnih odpadkov z visoko kalorično vrednostjo podjetjema AVR Nuts ali AVR IW. Celo nasprotno, koncesijska pogodba je obvezovala podjetje AVR Nuts, da sprejme vse odpadke C2 in RDF, ki so mu ponujeni, ne glede na to, ali so dobavljeni skupaj z odpadki z visoko kalorično vrednostjo. V zvezi s tem se Komisiji zdijo dokazi, da je podjetje AVR Nuts na prvi pogled zlorabilo prevladujoč položaj, nezadostni in da koncesijska pogodba zagotovo ne zagotavlja podlage za tako zlorabo

(100)

Nadomestilo v primeru zaprtja: Določbe koncesijske pogodbe, ki zadevajo – če se pogodba ne podaljša – nadomestilo za preostalo knjigovodsko vrednost za zdaj še neamortiziranih naložb, ki jih je podjetje AVR izvedlo v obdobju, zajetem v navedeni pogodbi s soglasjem države, je podobno treba obravnavati kot sorazmerne. Brez takega jamstva ne bi bilo utemeljeno pričakovati soglasja podjetja AVR. Enako velja za jamstvo države, da bo pokrila največ 30 % stroškov odstranitve in dekontaminacije v primeru zaprtja naprav. Ustrezna odstranitev in dekontaminacija sta očitno v javnem interesu. Glede na 30-odstotni državni delež v podjetju AVR Chemie je sprejemljivo, da mora država v tem obsegu prevzeti odgovornost, ostalo pa prepustiti podjetju AVR Holding kot drugemu delničarju.

(101)

Ohranitev dveh peči RDF na začetku: Komisija je preučila, ali bi morala Nizozemska dodeliti pomoč le za ohranitev ene peči RDF. Vprašanje je, ali prispevek k uresničitvi ciljev, ki jih skuša doseči Nizozemska z ohranitvijo druge peči RDF, izravna potrebno pomoč in neugodne učinke na konkurenco, ki so posledica tega.

(102)

Komisija priznava, da bi Nizozemska lahko zakonito poskušala zagotoviti zadostne domače zmogljivosti za obdelavo odpadkov RDF, da bi se izognila pomanjkanju zmogljivosti, zaradi česar bi država morala dovoliti izvoz takih odpadkov. Določena prilagodljivost v presoji je neizogibna, ker tokov odpadkov C2 in RDF, ki bi nastali, ni bilo mogoče z gotovostjo predvideti in zaradi tveganj, povezanih z razpoložljivostjo naprav. Taka tveganja so se dejansko uresničila, ko je bila po več pripetljajih ena od peči RDF v letu 2002 nekaj časa zaprta. V letu 2002 je bilo razpoložljivih le 73 %, v letu 2003 pa 75 % dovoljene zmogljivosti 100 000 ton, zato so nizozemski organi morali dovoliti izvoz odpadkov RDF, kar je bilo v nasprotju z njihovim političnim ciljem.

(103)

Če primerjamo pričakovane količine odpadkov RDF in zmogljivost dveh peči RDF, je treba poudariti naslednje: Ko se je pripravljala koncesijska pogodba v obdobju od konca leta 2001 do sredine leta 2002, je bila pričakovana dobava odpadkov RDF približno 38 500 ton na leto. Ocena je temeljila na preteklih izkušnjah. Za obdelavo je potrebna vsaj enaka količina odpadkov z visoko kalorično vrednostjo. Ena peč RDF očitno ne bi zadostovala za pravilno obdelavo take količine odpadkov. Vendar pa je navedeno številko mogoče izpodbijati v treh pogledih. Prvič, del pričakovane dobave odpadkov RDF podjetju AVR Nuts je bil morda posledica omejevalne uporabe opredelitve „odpadkov za predelavo“ do začetka leta 2003 na Nizozemskem. Drugič, zainteresirane stranke so opozorile na alternativne domače zmogljivosti za ravnanje z odpadki RDF. Tretjič, ocena ni upoštevala možnosti, da podjetje AVR obdeluje del odpadkov v svojih rešetkastih sežigalnicah komunalnih odpadkov. (21) Po drugi strani pa je v oceni izrecno upoštevano takratno stalno dogajanje. Poleg tega se dobava odpadkov RDF iz leta v leto spreminja in je odvisna od razmer na mednarodnem trgu. Razmere se razlikujejo tudi glede različnih kategorij odpadkov. Nadalje so bile zaloge odpadkov RDF v začetku leta 2002 še vedno precej velike, zaradi česar je bila dobava na začetku obdobja zagotovljena. Nizozemski organi so se v letu 2002 pri oceni toka odpadkov RDF oprli na domnevo, da bi bila ocena morda nižja, če bi se opredelitev „odpadkov za predelavo“ pravilno uporabljala, vendar se zdi malo verjetno, da bi bila glede na informacije, ki so bile takrat na voljo, ta ocena tako nizka, da bi se lahko z gotovostjo odločili, da zadostuje le ena peč RDF. To potrjuje tudi dejstvo, da so v letu 2003, ko je Sodišče že razjasnilo pravilno opredelitev „odpadkov za predelavo“, težave z zmogljivostjo podjetja AVR Nizozemsko še vedno silile v to, da dovoli dejanski izvoz odpadkov RDF. Dejansko zmanjševanje toka odpadkov RDF v podjetju AVR lahko v precejšnjem obsegu razložimo z dejavniki, ki ne zajemajo povečanja izvoza. Kar zadeva druge zmogljivosti na Nizozemskem, Komisija ugotavlja, da je precejšen del teh zmogljivosti postal razpoložljiv šele konec leta 2003, potem ko so bila izdana zahtevana dovoljenja za glavne konkurenčne naprave za pirolizo. Zainteresirane stranke niso dokazale, da bi morali nizozemski organi v letu 2002 upoštevati zadostne alternativne domače zmogljivosti za obdelavo vseh vrst odpadkov RDF, proizvedenih na Nizozemskem in oddanih v odstranjevanje.

(104)

Raven pomoči se je zaradi odločitve, da se v obratovanju ohranita dve peči RDF namesto ene, zvišala, zlasti zaradi naložb, ki so se zdele potrebne in v zvezi s katerimi je bilo kasneje treba plačati nadomestilo zaradi zaprtja. Vendar pa nekaj teh naložb ni bilo predvidenih v času, ko se je podpisovala koncesijska pogodba. Učinki vnaprej določenih primanjkljajev iz rednega poslovanja so bili dokaj omejeni zaradi relativno visokega deleža stalnih stroškov. Komisija pričakuje, da bodo ostali dokaj omejeni tudi učinki na konkurente, saj ni znakov, ki bi kazali, da je ohranitev dveh peči RDF povzročila sežiganje večjih količin odpadkov RDF in drugih nevarnih odpadkov. Uporaba zmogljivosti RDF za druge vrste odpadkov, za katere ni predloženih nobenih dokazov, je relativno neučinkovita in ni mogla imeti močnega negativnega vpliva na konkurente.

(105)

Komisija zato meni, da prvotna odločitev, da se v obratovanju ohranita obe peči RDF, lahko velja za sorazmerno, in da odločitve o zaprtju peči RDF niso bile neutemeljeno zakasnele.

(106)

Vključenost AVR IW: Podjetje AVR IW je izvajalo večino administrativnih nalog podjetja AVR Nuts in hkrati konkuriralo drugim dobaviteljem nevarnih odpadkov. Tako je pridobilo podatke o načrtovanih in dejanskih dobavah odpadkov. Ker noben dobavitelj ni bil obvezen dobavljati podjetju AVR Nuts prvotno navedenih količin in ker so dejanske pristojbine in popusti na koncu temeljili izključno na dejanskih količinah dobavljenih odpadkov, je težko ugotoviti, kako bi lahko podjetje AVR IW pridobilo finančno ali strateško prednost zaradi svojega osrednjega položaja. Nizozemska je razložila, da podjetje AVR IW ni moglo zlorabiti tega položaja, tega pa, med drugim na podlagi pripomb zainteresiranih strank, prav tako ne more sklepati Komisija. Morda je res, da je podjetje AVR IW za svoj račun ponujalo obdelavo odpadkov po nižjih pristojbinah, kot jih zaračunava podjetje AVR Nuts, vendar tega ni mogoče pripisati ukrepom pomoči, lahko pa sodi v področje konkurenčnega vedenja; vsak konkurent je lahko ravnal na podobno. Četudi bi podjetje AVR IW preusmerilo del odpadkov RDF v svoje sežigalnice odpadkov, kar pa ni bilo dokazano, se prav tako ne zdi, da bi to povzročilo nesorazmerno izkrivljanje, saj bi lahko vsak dobavitelj z znanjem na področju odpadkov zaslužil podobne marže že, če bi dobavljal take odpadke neposredno drugim sežigalnicam komunalnih odpadkov, ki jih vodi podjetje AVR ali druga podjetja. Ker se je pomoč določala na podlagi vnaprej določenega proračuna, Komisija pričakuje, da se je podjetje AVR odločilo za učinkovite rešitve in ne za preusmeritev odpadkov, če bi to povzročilo nezadostno izkoriščenost naprav in s tem višje dejanske izgube. Pravzaprav se taka preusmeritev lahko obravnava kot učinkovito ravnanje z odpadki v skladu z načeli Skupnosti.

(107)

Tehnološki razvoj: Komisija ne pričakuje, da bi imeli ukrepi izrazit škodljiv vpliv na razvoj alternativnih tehnologij odstranjevanja in predelave. Kot je razložila Nizozemska, obstajajo drugi instrumenti za spodbujanje takega razvoja. V letu 2003 je bilo na primer dodeljeno dovoljenje za inovativno napravo za pirolizo. Pristojbine, ki jih zaračunava podjetje AVR, so bile znatno višje od pristojbin, ki jih zaračunava upravljavec navedene naprave, zato je treba upoštevati, da je izkrivljajoč učinek pomoči v tem pogledu omejen.

(108)

Pomoč za pridobivanje odpadkov: V nasprotju z zgoraj navedenimi vidiki pa ni mogoče trditi, da so ukrepi sorazmerni, kar zadeva pridobivanje odpadkov, kot ga izvaja podjetje AVR IW in za katero podjetje AVR Nuts plačuje nadomestilo iz pomoči, ki jo prejme od države. Komisija se strinja, da je za zmanjševanje stroškov sistema treba povečati obseg odpadkov za obdelavo, zlasti odpadkov RDF, za katere so pristojbine za odlaganje najvišje. Kot je navedeno pod točko 99, je zaradi tega sistem nediskriminacijskih postopnih rabatov sprejemljiv. Nasprotno pa nadomestilo, dodeljeno podjetju AVR IW za pridobivanje odpadkov, nesorazmerno izkrivlja konkurenco, saj je podjetje AVR IW edini prejemnik. Njegovi konkurenti ne prejemajo podobnega nadomestila za svoje stroške pridobivanja. Kar zadeva nevarne odpadke z visoko kalorično vrednostjo, pa bi bila lahko rešitev v primeru nenehnega pomanjkanja nediskriminatorno znižanje pristojbin za odlaganje. Glede odpadkov RDF je treba nadomestilo za stroške pridobivanja prav tako obravnavati kot nesorazmerno. Podjetju AVR IW namreč daje diskriminacijsko prednost za določeno dejavnost, ki neposredno konkurira drugim podjetjem za ravnanje z odpadki. Tako pridobivanje ni neposredno v interesu javnosti, ki bi upravičil pomoč, zagotovo pa je prisotno tudi vprašanje odpadkov RDF, pridobljenih v tujini. Vendar pa lahko celo v primeru odpadkov RDF iz nizozemskih virov pridobivanje spodbudi odstranjevanje na Nizozemskem na račun predelave na Nizozemskem ali drugje. V določenih okoliščinah je to lahko v nasprotju z načelom obdelave blizu vira. Zneska za pridobivanje v višini 2,4 milijona EUR, vključenega v pomoč podjetju AVR Nuts, ki je temeljila na vnaprej določenem proračunu, in prenesenega na podjetje AVR IW, zato ni mogoče utemeljiti na podlagi člena 86(2) Pogodbe. Združljivost tega dela ukrepa s členom 87(2) in (3) je ocenjena v oddelku 6.3 spodaj.

(109)

Komisija je preučila, ali izjeme iz člena 87(2) in (3) Pogodbe veljajo za nadomestilo za stroške pridobivanja, dodeljeno podjetju AVR IW. Na podlagi izjem iz člena 87(2) bi lahko pomoč obravnavali kot združljivo s skupnim trgom. Vendar pa pomoč (a) nima socialnega značaja in se ne dodeljuje posameznim potrošnikom, (b) ni namenjena povrnitvi škode, ki so jo povzročile naravne nesreče ali izjemni dogodki, (c) ni potrebna za nadomestilo gospodarske škode, ki jo je povzročila delitev Nemčije.

(110)

Podobno izjeme iz člena 87(3)(a), (b) in (d), ki se nanašajo na pomoč za pospeševanje gospodarskega razvoja območij, kjer je življenjska raven izjemno nizka ali kjer je podzaposlenost velika, pomoč za pospeševanje izvedbe projektov skupnega evropskega interesa ali za odpravljanje resne motnje v gospodarstvu države članice in pomoč za pospeševanje ohranitve kulture in dediščine, v tem primeru ne veljajo. Nizozemska ni poskušala utemeljiti pomoči na nobeni od teh podlag.

(111)

Kar zadeva prvi del izjeme v členu 87(3)(c), in sicer pomoč za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti, Komisija ugotavlja, da pomoč ne vključuje raziskav in razvoja, naložb malih in srednje velikih podjetij ali reševanja oziroma prestrukturiranja podjetja AVR IW. Pomoč tudi ni namenjena regionalnemu razvoju, podjetje AVR IW pa se ne nahaja v območju, kjer so zagonske naložbe upravičene do regionalne pomoči. Zato se pomoč ne more razglasiti za združljivo s skupnim trgom, ker naj bi pospešila razvoj določenih regij.

(112)

Komisija je preučila, ali ukrep pomoči izpolnjuje pogoje za izjemo iz člena 87(3)(c) na kakršni koli drugi podlagi ter zlasti, ali se v tem primeru uporabljajo smernice o okoljski pomoči. Ker pomoč vključuje pomoč za tekoče poslovanje, jo je Komisija ocenila glede na oddelek E.3.1 navedenih smernic. Vendar pa se ni izkazalo, da je pomoč neizogibno potrebna, niti ni strogo omejena na nadomeščanje dodatnih stroškov proizvodnje v primerjavi s tržnimi cenami zadevnih proizvodov ali storitev.

(113)

Ker nobena od izjem ni veljavna, Komisija meni, da ta pomoč ni združljiva s skupnim trgom in da jo mora v skladu s členom 14 Uredbe (ES) št. 659/1999 podjetje AVR IW kot prejemnik povrniti v skladu z določbami, navedenimi v poglavju V Uredbe Komisije (ES) št. 794/2004 z dne 21. aprila 2004 o izvedbi Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe. (22)

(114)

Komisija ugotavlja, da naslednji ukrepi pomenijo državno pomoč za podjetje AVR Nuts: 1. nadomestilo za proračunske primanjkljaje v letih 2002 in 2003; 2. nadomestilo za proračunske primanjkljaje v letu 2004 in v ostalem obdobju 2005–2006; 3. nadomestilo za stroške zaprtja, ki zajemajo (a) nadomestilo za stroške zaprtja, povezane z dogovorjenimi naložbami, če še niso odpisane, in (b) nadomestilo za stroške zaprtja, ki izhajajo iz predčasnega prenehanja obdelave odpadkov RDF; in 4. pomoč, vsebovano v jamstvu. Za pomoč se, razen v delu, namenjenem nadomestilu za stroške pridobivanja odpadkov, lahko ugotovi, da je združljiva s skupnim trgom, saj pomeni nadomestilo za stroške storitve splošnega gospodarskega pomena v smislu člena 86(2) Pogodbe, pod pogojem, da pomoč ne prekorači dejanskih izgub, nastalih v tem obdobju, in da se dopusti profitna marža le v utemeljenem obsegu. Komisija v ta namen prosi Nizozemsko, da predloži letna poročila glede dejanske uporabe pomoči in donosnosti dejavnosti v zadevnem letu. Nizozemska bi morala tudi pregledati nadomestilo za stroške zaprtja in pri tem upoštevati vprašanja, našteta v Prilogi II. Vmesno poročilo o tem pregledu je treba predložiti Komisiji do pomladi 2006, končno poročilo pa do pomladi 2007. Nizozemska bi morala prijaviti kakršno koli pomoč, dodeljeno podjetju AVR Nuts, ki bi mu omogočila, da doseže raven donosnosti, ki je višja od stopnje donosa nizozemskih državnih obveznic, povečane za 2 odstotni točki. Ta pomoč se ne sme plačati, preden je Komisija ne odobri v skladu s členom 4 ali 7 Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999.

(115)

Vendar pa se za nadomestilo v višini 2 396 000 EUR, dodeljeno podjetju AVR IW za stroške pridobivanja odpadkov, ne more ugotoviti, da je združljivo, saj se ne more obravnavati kot sorazmerno nadomestilo za storitev splošnega gospodarskega pomena. Podjetju AVR IW namreč nadomešča stroške, ki bi običajno morali biti vključeni v proračun podjetja za obdelavo odpadkov. Nobena od izjem v prepovedi o državni pomoči iz člena 87(1) Pogodbe ni veljavna. Zato je treba ta del pomoči povrniti neposredno od podjetja AVR IW. V ta namen Komisija prosi Nizozemsko, da predpiše podjetju AVR IW, da povrne pomoč z obrestmi v skladu s pogoji, določenimi v tej odločbi.

(116)

Komisija prosi Nizozemsko, da zagotovi zahtevane podatke z uporabo vprašalnika, priloženega v Prilogi III k tej odločbi, in pri tem jasno navede ukrepe, ki jih načrtuje in ki jih je že sprejela za takojšnjo in uspešno povračilo pomoči. Nizozemsko poziva, da v dveh mesecih po uradnem obvestilu o odločbi predloži vsa dokazila, da je proti podjetju AVR IW sprožen postopek za povračilo (kot so nalogi za povračilo) –