31993L0014

Direktiva Sveta 93/14/EGS

z dne 5. aprila 1993

o zavornih sistemih dvo- ali trikolesnih motornih vozil

SVET EVROPSKIH SKUPNOSTI JE

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, zlasti člena 100a Pogodbe,

ob upoštevanju Direktive Sveta 92/61/EGS z dne 30. junija 1992 o homologaciji dvo- ali trikolesnih motornih vozil [1],

ob upoštevanju predloga Komisije [2],

v sodelovanju z Evropskim parlamentom [3],

ob upoštevanju mnenja Ekonomsko-socialnega odbora [4],

ker je treba sprejeti ukrepe, da bi do 31. decembra 1992 postopoma ustanovili notranji trg; ker bo notranji trg zajemal območje brez notranjih meja, na katerem bo zagotovljen prosti pretok blaga, oseb, storitev in kapitala;

ker morajo v povezavi z zavornimi sistemi v vsaki državi članici dvo- ali trikolesna motorna vozila izkazovati nekatere tehnične značilnosti, opredeljene v obveznih določbah, ki so v posameznih državah članicah različne; ker so zaradi teh razlik takšne določbe ovira pri trgovanju znotraj Skupnosti;

ker se te ovire za ustanavljanje in delovanje notranjega trga lahko odpravijo, če vse države članice sprejmejo enake zahteve namesto svojih nacionalnih predpisov;

ker je treba sestaviti usklajene zahteve glede zavornih sistemov dvo- ali trikolesnih motornih vozil, da bi omogočili uporabo homologacijskih postopkov vozil in sestavnih delov, kakršni so določeni v Direktivi 92/61/EGS za vsak tip takega vozila;

ker je treba za lažji dostop na trge držav, ki niso članice Skupnosti, uveljaviti enakovrednost zahtev te direktive z zahtevami Pravilnika ECE R 78 Združenih narodov,

SPREJEL NASLEDNJO DIREKTIVO:

Člen 1

Ta direktiva se nanaša na zavorne sisteme vseh tipov vozil, opredeljenih v členu 1 Direktive 92/61/EGS.

Člen 2

Postopek podelitve homologacije za sestavni del glede na zavorni sistem za tip dvo- ali trikolesnega motornega vozila in pogoji za uravnavanje prostega pretoka takih vozil morajo biti taki, kakršne določata poglavji II in III Direktive 92/61/EGS.

Člen 3

V skladu s členom 11 Direktive 92/61/EGS je tako priznana enakovrednost zahtev, določenih v tej direktivi, z zahtevami, določenimi v Pravilniku ECE R 78 Združenih narodov (E/ECE/324 in E/ECE/TRANS/505 REV 1 ADD 77 z dne 20. oktobra 1988).

Organi držav članic, ki podeljujejo homologacije za sestavne dele, morajo priznavati homologacije in oznake homologacije sestavnega dela, podeljene v skladu z zahtevami zgoraj navedenega Pravilnika ECE R 78, kot alternativo ustreznih homologacij in oznak homologacije sestavnega dela, podeljenih v skladu s to direktivo.

Člen 4

Ta direktiva se lahko spremeni v skladu s členom 13 Direktive 70/156/EGS [5], zato da bi:

- upoštevali spremembe Pravilnika ECE iz člena 3,

- prilagodili priloge tehničnemu napredku.

Člen 5

1. Države članice sprejmejo in objavijo predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 5. oktobra 1994. O tem takoj obvestijo Komisijo.

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

Od datuma, navedenega v prvem pododstavku, države članice ne smejo več preprečevati začetka uporabe vozil, ki so skladna s to direktivo, iz razlogov, povezanih z zavornimi sistemi.

Predpisi, navedeni v prvem pododstavku, se uporabljajo od 5. aprila 1995.

2. Države članice predložijo Komisiji besedila predpisov nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 6

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V Luxembourgu, 5. aprila 1993

Za Svet

Predsednik

J. Trøjborg

[1] UL L 225, 10.8.1992, str. 72.

[2] UL C 93, 13.4.1992, str. 24.

[3] UL št. C 305, 23.11.1992, str. 114; inUL C 72, 15.3.1993.

[4] UL C 313, 30.11.1992, str. 7.

[5] UL L 42, 23.2.1970, str. 1. Direktiva, nazadnje spremenjena z Direktivo 92/53/EGS (UL L 225, 10.8.1992, str. 1).

--------------------------------------------------

PRILOGA

1. OPREDELITEV POJMOV

V tej direktivi:

1.1 Tip vozila glede na zavorni sistem

pomeni vozila, ki se ne razlikujejo po takih bistvenih značilnostih, kakršne so:

1.1.1 kategorija vozila, kakor je opredeljena v členu 1 te direktive,

1.1.2 največja masa, kakor je opredeljena v 1.13,

1.1.3 porazdelitev mase med osmi,

1.1.4 največja konstrukcijsko določena hitrost,

1.1.5 drugačen tip zavornega sistema,

1.1.6 število in razporeditev osi,

1.1.7 tip motorja,

1.1.8 število prestav in njihovo skupno prestavno razmerje,

1.1.8a prestavna razmerja diferenciala,

1.1.9 mere pnevmatik.

1.2 Zavorna naprava

pomeni kombinacijo delov razen motorja, katerih funkcija je postopno zmanjševanje hitrosti premikanja vozila, ali njegova ustavitev, ali njegovo zadrževanje na mestu, kadar je že ustavljeno; te funkcije so navedene v točki 2.1.2. Napravo sestavljajo upravljanje, prenosni sistem in sama zavora.

1.3 Upravljanje

pomeni del, ki ga neposredno upravlja voznik in tako dovaja prenosnemu sistemu potrebno energijo za zaviranje ali njegovo uravnavanje. Ta energija je lahko mišična energija voznika ali energija iz drugega vira, ki jo upravlja voznik, ali kombinacija teh različnih virov energije.

1.4 Prenosni sistem

pomeni kombinacijo sestavnih delov med upravljanjem in zavorami ter njihove funkcionalne povezave. Kadar zavorna moč izvira iz vira energije ali k njej prispeva vir energije, neodvisen od voznika, vendar pod njegovim nadzorom, je zaloga energije v tej napravi prav tako del prenosnega sistema.

1.5 Zavora

pomeni dele zavorne naprave, v kateri se razvijajo sile, ki delujejo nasproti gibanju vozila.

1.6 Različni tipi zavornih naprav

pomenijo naprave, ki se razlikujejo po takih bistvenih značilnostih, kakršne so:

1.6.1 sestavni deli, ki imajo različne značilnosti,

1.6.2 sestavni deli, izdelani iz gradiva z različnimi značilnostmi, ali sestavni deli, ki se razlikujejo po obliki ali velikosti,

1.6.3 različni sestavi sestavnih delov.

1.7 Sestavni del(-i) zavorne naprave

pomenijo en posamezni del ali več, ki sestavljajo zavorno napravo.

1.8 Kombinirani zavorni sistem pomeni

1.8.1 pri dvokolesnih mopedih in dvokolesnih motornih kolesih sistem, pri katerem se z uporabo enega samega upravljalnega elementa aktivirata najmanj dve zavori na različnih kolesih,

1.8.2 pri trikolesnih mopedih in trikolesnih motornih kolesih zavorno napravo, ki deluje na vsa kolesa,

1.8.3 pri motornih kolesih s stransko prikolico zavorno napravo, ki deluje vsaj na prednje in zadnje kolo. Torej se zavorna naprava, ki deluje sočasno na zadnje kolo in na kolo stranske prikolice, upošteva kot zadnja zavora.

1.9 Postopno in stopenjsko zaviranje

pomeni zaviranje, med katerim v normalnem delovnem območju naprave in med pritiskanjem ali popuščanjem zavor:

1.9.1 lahko voznik v vsakem trenutku poveča ali zmanjša silo zaviranja z upravljalnim elementom,

1.9.2 se sila zaviranja spreminja sorazmerno z delovanjem na upravljalni element (monotono delovanje),

1.9.3 se sila zaviranja zlahka uravnava z zadostno natančnostjo.

1.10 Največja konstrukcijsko določena hitrost

pomeni hitrost, ki je vozilo ne more preseči na ravnem in brez nenormalnih zunanjih vplivov, ob upoštevanju vseh morebitnih omejitev, ki jih nalagata zasnova in konstrukcija vozila.

1.11 Obremenjeno vozilo

pomeni vozilo, natovorjeno tako, da doseže svojo največjo maso, razen kadar je določeno drugače.

1.12 Neobremenjeno vozilo

pomeni samo vozilo, kakršno je predloženo za preskus, voznika samega in vso potrebno opremo ali instrumente za preskuse.

1.13 Največja masa

pomeni največjo maso, kakršno navaja proizvajalec vozila kot največjo tehnično dovoljeno maso (ta je lahko večja od največje dovoljene mase, ki jo določajo državni organi).

1.14 Mokra zavora

pomeni zavoro ali zavore, ki so bile pripravljene v skladu z 1.3 Dodatka 1.

2. ZAHTEVE ZA IZDELAVO IN VGRADNJO

2.1 Splošno

2.1.1 Zavorna naprava

2.1.1.1 Zavorna naprava mora biti zasnovana, izdelana in vgrajena tako, da omogoča vozilu pri normalni uporabi izpolnjevati določbe te direktive, ne glede na tresljaje, ki jim je morebiti izpostavljena.

2.1.1.2 Zavorna naprava mora biti zasnovana, izdelana in vgrajena zlasti tako, da je odporna proti koroziji in staranju, ki jima je izpostavljena.

2.1.2 Delovanje zavorne naprave

Zavorna naprava, opredeljena v 1.2, mora izpolnjevati naslednje pogoje:

2.1.2.1 Delovno zaviranje

Delovno zaviranje mora omogočati obvladovanje gibanja vozila in njegovo varno, hitro in učinkovito ustavljanje pri katerikoli hitrosti in obremenitvi ter pri katerikoli strmini navzgor ali navzdol. Omogočeno mora biti stopnjevano delovno zaviranje. Voznik mora imeti možnost aktivirati to zaviranje z vozniškega sedeža, ne da bi umaknil roke s smernega krmila.

2.1.2.2 Pomožno (zasilno) zaviranje (kjer pride v poštev)

Pomožno (zasilno) zaviranje mora omogočati ustavitev vozila na primerni razdalji ob odpovedi delovnega zaviranja. Omogočeno mora biti stopnjevano sekundarno zaviranje. Voznik mora imeti možnost aktivirati to zaviranje z vozniškega sedeža tako, da ima pri tem vsaj eno roko na smernem krmilu. V teh določbah se predpostavlja, da je sočasno možna največ ena odpoved delovnega zaviranja.

2.1.2.3 Parkirna zavora (če je vgrajena)

Parkirna zavora mora omogočati zadrževanje vozila na mestu na strminah navzdol ali navzgor tudi brez voznika; takrat mora delovne dele te zavore obdržati v delujočem položaju povsem mehanska naprava. Voznik mora imeti možnost sprožiti to zaviranje z vozniškega sedeža.

2.2 Značilnosti zavornih naprav

2.2.1 Vsak dvokolesni moped ali dvokolesno motorno kolo mora biti opremljeno z delovnima zavornima napravama z neodvisnimi upravljalnimi elementi in prenosnim sistemom, od katerih mora ena delovati vsaj na prednje kolo in druga vsaj na zadnje.

2.2.1.1 Ti dve delovni zavorni napravi imata lahko skupne zavorne dele, če odpoved ene ne vpliva na delovanje druge. Šteje se, da nekateri deli, na primer sama zavora, zavorni valji in njihovi bati (razen tesnil), potisni drogovi in sklopi odmikačev zavor, ne morejo mehansko odpovedati, če so zadostno dimenzionirani, dostopni za vzdrževanje in ustrezno varnostno opremljeni.

2.2.1.2 Parkirna zavorna naprava ni obvezna.

2.2.2. Vsako motorno kolo s stransko prikolico mora biti opremljeno z zavornimi napravami, ki bi bile potrebne tudi, če vozilo ne bi imelo stranske prikolice; če te naprave zagotavljajo doseganje zahtevanega delovanja pri preskusih vozila s stransko prikolico, zavorna naprava na stranski prikolici ni potrebna; parkirna zavora ni obvezna.

2.2.3 Vsak trikolesni moped mora biti opremljen z:

2.2.3.1 bodisi dvema neodvisnima delovnima zavornima napravama, ki skupaj aktivirata zavore na vseh kolesih, ali

2.2.3.2 delovno zavorno napravo, ki deluje na vsa kolesa, in s pomožno (zasilno) zavorno napravo, ki je lahko tudi parkirna zavora.

2.2.3.3 Poleg tega mora biti vsak trikolesni moped opremljen s parkirno zavorno napravo, ki deluje na kolo ali kolesi vsaj ene osi. Parkirna zavorna naprava, ki je lahko ena od dveh naprav, določenih v 2.2.3.1, mora biti neodvisna od naprave, ki deluje na drugo os ali osi.

2.2.4 Vsak tricikel mora biti opremljen z:

2.2.4.1 delovno zavorno napravo z nožnim upravljalnim elementom, ki deluje na vsa kolesa, in s pomožno (zasilno) zavorno napravo, ki je lahko tudi parkirna zavora,

in

2.2.4.2 parkirno zavorno napravo, ki deluje na kolesa vsaj ene osi. Upravljalni element parkirne zavorne naprave mora biti neodvisen od upravljalnega elementa delovne zavorne naprave.

2.2.5 Zavorne naprave morajo delovati na zavorne površine, fiksno pritrjene na kolesa bodisi togo bodisi s sestavnimi deli, za katere ni verjetno, da bi lahko odpovedali.

2.2.6 Sestavni deli vseh zavornih naprav, nameščenih na vozilo, morajo biti zavarovani tako, da v normalnih okoliščinah uporabe ne morejo odpovedati.

2.2.7 Če so zavorne naprave pravilno mazane in nastavljene, morajo delovati brez zatikanja.

2.2.7.1 Omogočena mora biti preprosta izravnava obrabe zavor z ročnim ali avtomatskim nastavljanjem. Omogočeno mora biti nastavljanje zavor v učinkovit delovni položaj, dokler se zavorne obloge toliko ne obrabijo, da jih je treba zamenjati.

2.2.7.2 Upravljalni elementi, sestavni deli prenosa in sestavni deli zavor morajo imeti tolikšne rezervne hode, da je tudi pri segretih zavorah in pri obrabljenih zavornih oblogah do dopustne mere zagotovljeno učinkovito zaviranje, ne da bi bilo potrebno takojšnje nastavljanje.

2.2.7.3 Pri pravilni nastavitvi se sestavni deli zavorne naprave pri njenem aktiviranju ne smejo dotikati ničesar razen delov, katerih dotikanje je predvideno.

2.2.8 Pri zavornih napravah, pri katerih je prenos hidravličen, morajo biti posode za rezervno zavorno tekočino zasnovane in izdelane tako, da je mogoče preprosto preverjanje nivoja rezervne tekočine.

Ta določba se ne nanaša na mopede, katerih največja hitrost ne presega 25 km/h.

--------------------------------------------------