6.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 67/63

1.1

Aprila 2011 je Svet zaprosil Evropsko komisijo, naj pojasni načela priprave strategij EU za regijo Baltskega morja in Podonavje, oceni dodano vrednost, ki jo te strategije prinašajo, ter do junija 2013 o tem poroča Svetu in Parlamentu. Decembra 2012 je Evropski svet pozval Evropsko komisijo, naj ob upoštevanju ugotovitev te ocene do konca leta 2014 predstavi strategijo EU za jadransko-jonsko regijo.

1.2

V odgovor na prošnjo Komisije in upoštevajoč prej navedena dejstva je Evropski ekonomsko-socialni odbor pripravil mnenje, v katerem obravnava poročilo o dodani vrednosti makroregionalnih strategij.

1.3

To mnenje EESO se seveda ne nanaša na pripravo makroregionalnih strategij za območji Atlantika (1) in Sredozemlja (2) ter tudi ne na predloge Odbora na tem področju.

2.1

EESO se strinja z glavnimi ugotovitvami v poročilu.

2.1.1

Makroregionalni pristop, ki temelji na načelu "od spodaj navzgor", lahko resnično odgovori na izzive, s katerimi se soočajo regije. Načela, ki so bila uporabljena pri dveh doslej opravljenih poskusih v okviru makroregionalnih strategij v Evropi, so se izkazala kot odlična orodja za krepitev socialne, ekonomske in teritorialne kohezije ter zbliževanja.

2.1.2

Makro-regionalni pristop je lahko s političnega, okoljskega in socialno-gospodarskega vidika koristen instrument za krepitev sodelovanja med evropskimi državami/regijami, blažitev nacionalističnih teženj prek večjega družbenega konsenza, vzajemnega spoštovanja in sprejemanja ter za pomoč pri doseganju ciljev strategije Evropa 2020 z evropsko dodano vrednostjo za zainteresirane strani.

2.1.3

Makro-regionalne strategije so lahko koristni instrumenti za zapolnitev vrzeli na področju komuniciranja in obveščanja prebivalstva. Prebivalci vpletenih lokalnih in regionalnih skupnosti ter ustrezna podjetja morajo biti bolje seznanjeni s tekočimi programi in projekti.

2.1.4

Razvoj skupnega strateškega razmisleka v obeh regijah, vzpostavitev medinstitucionalnih povezav in ustvarjalnejše načrtovanje so dobri primeri začetnih uspehov makroregionalnega sodelovanja na enakopravni osnovi, ki je novost v evropski politiki. Novi projekti in pobude ter uspeh, ki so ga želi, presegajo predstave ter upravičujejo skupna prizadevanja socialnih in gospodarskih akterjev v teh regijah.

2.1.5

EESO soglaša z naslednjimi glavnimi ugotovitvami v poročilu:

2.2

EESO poudarja, da je makroregionalno sodelovanje del procesa krepitve demokracije v EU in spodbujanja pobud "od spodaj navzgor". Takšno sodelovanje je pozitivno, saj pospešuje, brani in dopolnjuje temeljne vrednote EU.

2.3

EESO priznava, da je poročilo metodološko zanesljivo in se strinja, da je bila obsežna raziskava upravičena, zlasti glede na še ne docela razvito metodologijo za analizo makroregionalnih strategij ter pomanjkanje specifičnih statističnih kazalnikov.

2.4

EESO pozdravlja sklepe Sveta iz junija 2012, ki pozivajo k prizadevanjem za poglobitev notranjega trga in okrepitev konkurenčnosti EU. Razen splošnih načel, kot so vključevanje, usklajevanje, sodelovanje, upravljanje na več ravneh in partnerstvo, Svet žal ne prispeva nobenih drugih temeljnih instrumentov za izvajanje makroregionalnih strategij.

2.5

EESO poudarja, da je po mnenju strokovnjakov glavna težava neusklajenost decentraliziranega sprejemanja političnih odločitev in financiranja.

2.6

Usmerjenost v trajnost ("modra" in "zelena" rast) in v razvoj infrastrukture sta naravni posledici makroregionalnega razmišljanja. Ta ustvarja evropsko dodano vrednost.

2.7

Takojšnje in kratkoročneje pa je od gospodarske dejavnosti pričakovati povečanje "evropske dodane vrednosti" zaradi rasti BDP in zaposlovanja.

2.8

Po mnenju EESO je pravilo "trikratnega ne" (da makroregionalni strategiji delujeta brez dodatnih sredstev EU, novih institucij ali nove zakonodaje, op. prev.) že zastarelo: poskrbljeno je za financiranje iz srednjeročnega finančnega okvira 2014–2020, razvija se upravni institucionalni sistem za podporo izvajanju, potrebna pravila pa so opredeljena v skupnem strateškem okviru. Da bi spodbudili inovacije, mala in srednja podjetja, mreženje in zaposlovanje, bi morali pri ocenjevanju podporne politike za makroregionalne strategije pokazati več razumevanja za prehod na načelo "trikratnega da".

2.9

Prednost je treba nameniti makroregionalni strategiji za programsko obdobje 2014–2020 ter v sporazum o partnerstvu in operativne programe (ESRR, ESS, EKSRP in ESPR) vključiti "novi" model teritorialnega sodelovanja, posebno pozornost pa je treba posvetiti "makroregionalnemu razvoju prek lokalnih akterjev", za katerega je značilno, da:

2.10

"Makroregionalni razvoj prek lokalnih akterjev" bo:

2.11

EESO na lastno pobudo pripravlja obsežno analizo prihodnjega pomena makroregionalnih strategij za Evropo, pa tudi predlog o tem, kako takšne strategije prilagoditi za dosego enotne evropske prakse na področju razvoja.

3.1

Poročilo Komisije na podlagi poročil o izvajanju strategij za Baltsko morje in Podonavje ugotavlja, da so makroregionalne strategije omogočile razvoj novih projektov in pospešile uresničevanje obstoječih nadnacionalnih projektov. Olajšale so mreženje in omogočile sprožitev skupnih pobud v zadevnih regijah. "Vodilni" projekti so hkrati lahko odlični spodbujevalci in zgledi za makroregije.

3.1.1

Kot prva makroregionalna strategija in model za druge strategije, ki bodo sledile, je strategija za Baltsko morje s tremi glavnimi cilji in petnajstimi prednostnimi nalogami prepričljivo opredelila področja, na katera bi se regionalno sodelovanje lahko osredotočilo in tako prispevalo k izvajanju evropskih sektorskih in medsektorskih politik.

3.1.2

Razvoj pomorskega sektorja, krepitev regionalnih povezav ter vlaganje v prihodnost ljudi in gospodarsko rast so ciljna področja, ki so bila upoštevana pri oblikovanju drugih pristopov k razvoju makroregij.

3.2

Kot druga makroregionalna strategija, ki bo sprejeta, se strategija EU za Podonavje s petimi glavnimi cilji in 11 prednostnimi nalogami osredotoča na regionalno razmišljanje in področja skupnega ukrepanja ter jih bogati.

3.2.1

Podobno kot v tematskih področjih strategije za Baltsko morje tudi tu prevladujejo prednostne naloge, povezane z okoljem in infrastrukturo (povezovanje regij, varstvo okolja, krepitev regij), medtem ko predlogi in projekti za spodbujanje gospodarske in socialne blaginje odražajo politično voljo za skladnost s strategijo Evropa 2020.

3.3

EESO je v mnogih svojih raziskavah podprl prizadevanja Unije, da se razpoložljiva sredstva porabijo kar najbolj smotrno in učinkovito. V ta namen je treba instrumente uskladiti, skupne ukrepe pa okrepiti. Očitna je potreba po vključitvi "zunanjih" virov. Makroregionalne pobude so tudi pri tem dosegle nove rezultate (poročilo denimo omenja primer nemške zvezne dežele Baden-Württemberg in usklajevanje skladov tveganega kapitala).

3.4

Obe strategiji, ki ju obravnava ta dokument, ter dosedanja mnenja EESO na lastno pobudo, zlasti v zvezi s Sredozemljem in območjem Atlantskega oceana, poudarjajo pomen političnega in gospodarskega sodelovanja s tretjimi državami in opozarjajo na možnosti za zmanjševanje številnih tveganj na področju varnostne politike, reševanja vprašanj nezakonitega priseljevanja itd.

3.5

EESO močno poudarja velik pomen partnerskih sporazumov, ki se trenutno pripravljajo in o katerih tečejo pogajanja. Ti morajo upoštevati makroregionalni kontekst. Obenem so potrebni ustrezno usklajevanje s socialnimi partnerji, medsektorsko usklajevanje predlogov in načrtov znotraj posameznih operativnih programov med državami in regijami ter aktivno vključevanje socialnih in gospodarskih akterjev ter akterjev iz civilne družbe v ta proces.

4.1

EESO meni, da je mogoče načela, določena v tem dokumentu, nadalje razviti in razširiti ter da bi to tudi morali storiti.

4.2

Napak bi bilo makroregije razumeti zgolj kot geografski pojav. Treba je upoštevati tudi zapletene socialne, gospodarske in zgodovinske odnose.

4.3

Izražanje "skupnih izzivov" in "izboljšanega sodelovanja" za namen kohezije ovira funkcionalno razumevanje makroregije, ki presega lastne meje, in njenega pomena za vseevropske procese razvoja in kohezije.

4.4

Pojem "dodana vrednost" v zvezi makroregijami v poročilu ni opredeljen. EESO meni, da se dodana vrednost v primeru makroregionalnih strategij lahko nanaša samo na vrednost, ki je države članice s samostojnim ukrepanjem ne morejo zagotoviti, razen za ceno večjih naložb ali manjše učinkovitosti.

4.5

Načelo "trikratnega ne" je bilo ob svojem času razumljivo, je pa povsem jasno, da danes, ko gospodarstvo le počasi okreva in ga je treba krepiti, pomeni verjetno opustitev evropske dodane vrednosti.

4.6

Makroregionalne strategije v svoji sedanji obliki odražajo evropski pristop, v skladu s katerim je mogoče orodja in sredstva, ki so na voljo posameznim regijam, uporabiti bolj učinkovito, z ustreznim sodelovanjem in usklajevanjem med sodelujočimi regijami in državami članicami (pri čemer je vloga Evropske komisije precej omejena). Evropska dodana vrednost je s tem na ravni makroregij povečana.

4.7

Po mnenju EESO je vseevropsko dodano vrednost, ki jo je mogoče ustvariti na ravni makroregij, verjetno mogoče povečati z razvojem dodatnih instrumentov, izboljšanjem pravne in institucionalne zmogljivosti ter vzpostavitvijo dodatnih virov.

4.8

Ko gledamo različne scenarije za razvoj EU do leta 2020 ter nekatere njihove različne predloge evropskega pomena, kot so na primer različni cilji instrumenta za povezovanje Evrope in ločena sredstva zanj, moramo pri pobudah in projektih, pri katerih se naložba ali razvoj doseže s pomočjo evropskih sredstev, ugotoviti, kakšna je dodana vrednost na vseh ravneh.

4.9

Razširitev takšnih instrumentov na makroregionalni ravni je bistveni pogoj za izvedbo strategije Evropa 2020.

4.10

EESO meni, da bi razširitev političnih, institucionalnih, pravnih in finančnih okvirov poleg evropske dodane vrednosti:

4.11

EESO meni, da krepitev političnega upravljanja, ki bi bilo usmerjeno v razvoj na vseh področjih ukrepov makroregionalnih strategij, pomeni znatno evropsko dodano vrednost. Vse do danes so zgodovino Evropske unije zaznamovala nihanja politične napetosti med federalisti in "nacionalisti", ki bi jih bilo mogoče ublažiti s pomočjo močne vmesne ravni usklajevanja in sodelovanja.

4.12

Po mnenju EESO je mogoče makroregijam pripisati razlago v funkcionalnem smislu, v skladu s katero razvoj evropskega interesa, ki prestopa njihove meje, in drugi ukrepi, ki predpostavljajo nova omrežja, krepijo rast in s tem kohezijo EU.

4.13

EESO si želi političnega napredka pri obravnavanju makroregij: Svet bi moral izraziti načelno podporo dobro osnovanim pobudam "od spodaj navzgor", pa tudi "stransko" podporo in podporo vseh institucij "od zgoraj navzdol". Če govorimo na splošno na podlagi dosedanjih izkušenj, bi to lahko veljalo za naslednja področja (funkcije):

4.14

Makroregionalne strategije lahko dragoceno prispevajo k čezmejnemu sodelovanju med mesti, povezavi tehnoloških parkov v mreže in hitrejšemu razvoju inovacij.

4.15

To so večinoma področja, na katerih je ustrezen predvsem pristop povezovanja od spodaj navzgor, pri tem pa imajo lahko pomembno vlogo nacionalni ekonomski in socialni sveti. Poročilo ne omenja pomena udeležbe ekonomskih in socialnih akterjev in posvetovanj.

5.1

EESO se strinja, da bi morali sodelujoči v makroregionalnih strategijah slednje prepoznati kot medsektorsko nalogo svojih vlad.

5.2

EESO meni, da je treba upravne naloge karseda zmanjšati in da mora Evropska komisija pripraviti in predlagati nove metode za zagotovitev sodelovanja javnosti, na primer s pomočjo instrumentov e-demokracije. Bistvenega pomena je okrepiti sodelovanje tako pri pripravi kot pri izvajanju.

5.3

Treba je podpreti načelo vključevanja makroregionalnih ciljev v vse sporazume o partnerstvu in operativne programe.

5.4

Evropska komisija bi morala podpreti namere za izmenjavo najboljših praks pri obstoječih instrumentih za načrtovanje, tudi v primeru makroregij, ki so v pripravi, oziroma o katerih se še razpravlja.

5.5

EESO meni, da je primanjkljaj na področju upravnih zmogljivosti mogoče preseči le, če se dokaže, da tak pristop pomeni učinkovitejšo rabo virov.

5.6

EESO meni, da je treba uvesti realistične ukrepe in kazalnike za spremljanje napredka, vendar pa je – zlasti za razvoj kazalnika dodane vrednosti, glede na to, da zajema več ravni – aktivno sodelovanje Komisije in ostalih evropskih institucij nepogrešljivo.

5.7

EESO podpira krepitev doslej uspešnega pristopa k razvoju od spodaj navzgor, ki se je izkazal za plodnega, vendar meni, da je treba bolj vključiti gospodarske, okoljske, socialne in lokalne partnerje ter razviti medsektorske povezave z novo nastalimi makroregijami.

5.8

EESO meni, da je treba pospešiti uporabo sistemov upravljanja strategij, pri tem pa ne le ohraniti njihovo posebno naravo, pač pa jih tudi razširiti.

5.9

EESO predlaga, da se pri razvoju novih oblik upravljanja preuči možnost, da bi se Komisija zavzela za rešitev, ki bi na ozemlju EU utegnila privesti k vzpostavitvi makroregionalnega upravljanja na "vmesni ravni", usmerjenega v razvoj.

5.10

Makroregionalne pobude v bistvu zajemajo dve razsežnosti, čeznacionalno in evropsko. EESO meni, da je bila do sedaj pozornost usmerjena izključno na sodelovanje in usklajevanje med posameznimi državami. Ena izmed pomembnih ugotovitev poročila je, da bi bila zelo dobrodošla prizadevanja za to, da bi skupni ukrepi vključevali evropsko razsežnost ter tako omogočali evropsko dodano vrednost.

5.11

EESO meni, da lahko makroregionalne pobude z evropsko razsežnostjo, če imajo ustrezno podporo, prispevajo k večji verodostojnosti evropskih politik in oblikovanju novih razvojnih praks prek večjega družbenega vključevanja.

5.12

To pa ponovno odpira vprašanje, ali bi politične zaveze, sprejete na ravni EU, ki jih je treba uresničiti na lokalni ravni, lahko dopolnili z makroregionalnimi zavezami, ki bi jih bilo treba uresničiti na evropski ravni. To bi namreč lahko pomenil poziv Komisije k "izboljšanemu sodelovanju".

5.13

Komisija pravilno ugotavlja, da imajo makroregionalne strategije in strategije za morske bazene podobne cilje, vendar pa to jasno odraža notranjo razdeljenost Komisije in nevarnost, da te strategije postanejo razdrobljene. Elementov "pomorske strategije" ne moremo razumeti kot makroregionalne elemente, če pomorska ali obmorska infrastruktura, urbanizacija, proizvodnja itd. niso ali ne morejo biti povezani z nalogami pomorskih ali oceanskih zmogljivosti ali tveganj, pomembnih z vidika proizvodnje in zaščite.

5.14

EESO v celoti podpira ugotovitev poročila, da vse možnosti še niso izkoriščene. Vendar pa se ne more strinjati s stališčem, da sta nadaljnji razvoj in okrepitev delovanja mogoča "brez vključenosti Komisije ali bolj izključno na podlagi nadnacionalnega programa".

5.14.1

To je edino mesto v oceni, ki izrecno navaja, da Komisija ne želi biti vključena v razvoj in izvajanje makroregionalnih strategij ali imeti kakršne koli vloge pri tem, čeprav meni, da je mogoče še razviti in izvesti številne možnosti. Katere možnosti so to, ni v dokumentu prav nikjer pojasnjeno.

5.15

EESO poziva Komisijo, naj ima še naprej osrednjo vlogo pri razvoju in izvajanju makro-regionalnih strategij. EESO prav tako poziva Svet, naj zagotovi Komisiji potrebne instrumente in vire, da bo lahko na ustrezen način izvajala to nalogo.

5.16

Koncept nadnacionalnega programa pomeni, da bi bili programi z evropsko dodano vrednostjo lahko upravičeni do nekakšne podpore, čeprav so del "trikratnega ne"; nekateri izmed tovrstnih primerov so programi za zagotavljanje večje skladnosti z okoljskimi zahtevami, vlaganja v povezljivost EU ali kritična masa na področju inovacij.

5.17

Poročilo ne pove nič o tem, kako naj bi se evropska dodana vrednost ustvarjala ali ocenjevala, kako naj bi se uporabili rezultati ali katere nadaljnje spodbude so potrebne.

5.18

EESO meni, da je treba presenetljivo kratke pripombe v zaključku bistveno dopolniti, da bi ustrezale tistemu, kar napoveduje naslov. "Upravljanje" je seveda pomembno vprašanje, glede na to, da se bo morala Evropska unija konec koncev odločiti glede splošnih vprašanj, povezanih z upravljanjem.

5.19

V političnem, okoljskem in družbeno-gospodarskem smislu bi bil makroregionalni pristop lahko dragocen instrument za krepitev sodelovanja med evropskimi državami ali regijami, ki bi lahko prek večjega družbenega konsenza ter medsebojnega spoštovanja in sprejemanja ublažil nacionalistične težnje ter z vzpostavitvijo evropske dodane vrednosti za interesne skupine pripomogel k izpolnitvi ciljev strategije Evropa 2020.

5.20

Makroregionalne strategije so lahko koristni instrumenti za zapolnitev vrzeli na področju komuniciranja in obveščanje prebivalstva. Prebivalci vpletenih lokalnih in regionalnih skupnosti morajo biti bolje seznanjeni s tekočimi programi in projekti.