Nepoštene poslovne prakse

 

POVZETEK:

Direktiva 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov

KAJ JE NAMEN TE DIREKTIVE?

• Direktiva 2005/29/ES:
  • opredeljuje nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov, ki so v Evropski uniji (EU) prepovedane;
  • se uporablja za vsako dejanje ali opustitev dejanja, ki je neposredno povezano s promocijo, prodajo ali dobavo izdelka* s strani trgovca potrošnikom*, ki ščiti ekonomske interese potrošnikov pred, med in po opravljeni komercialni transakciji;
  • vsem potrošnikom zagotavlja enako raven varstva ne glede na kraj nakupa ali prodaje v EU.
• Leta 2019 je bil spremenjen z Direktivo (EU) 2019/2161, ki je posodobila tudi predpise EU o varstvu potrošnikov o pravicah potrošnikov (glej povzetek), o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (glej povzetek) in o označevanju cen (glej povzetek), da se zagotovi boljše izvrševanje in obravnavanje novih dogodkov na trgu, zlasti spletnega trženja.
• Leta 2024 so bila z Direktivo (EU) 2024/825 uvedena dodatna pravila za obravnavanje poslovnih praks, ki zavajajo potrošnike in jim preprečujejo, da bi se odločili za trajnostno potrošnjo. Ta pravila (veljajo od 27. septembra 2026) se nanašajo na prakse, povezane z zgodnjo zastarelostjo blaga, zavajajočimi okoljskimi trditvami („greenwashing“) in zavajajočimi informacijami o družbenih značilnostih izdelkov ali poslovanja trgovcev.

KLJUČNE TOČKE

• Nepoštene poslovne prakse so prakse, ki:
  • so v nasprotju z zahtevami poklicne skrbnosti*; in
  • bi lahko bistveno izkrivljale ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika.
• Višjo raven varstva uživajo potrošniki, ki so zaradi svoje starosti (otroci ali starejši), lahkovernosti ter duševne ali telesne hibe še posebej dovzetni za določeno poslovno prakso ali izdelek.
• Direktiva 2005/29/ES razlikuje dve kategoriji poslovnih praks, ki sta nepošteni, če povzročita, da povprečni potrošnik sprejme odločitev o nakupu, ki je sicer ne bi sprejel: zavajajoče poslovne prakse (z dejanjem ali opustitvijo) in agresivne poslovne prakse.
• Priloga I k Direktivi 2005/29/ES vsebuje seznam praks, ki so v vseh okoliščinah prepovedane („črna lista“).

Zavajajoče poslovne prakse

Zavajajoča dejanja

Praksa je zavajajoča, če vsebuje napačne ali neresnične informacije ali bi lahko zavajala povprečnega potrošnika, čeprav so informacije morda pravilne, in povzročila odločitev o nakupu, ki je drugače ne bi sprejel. Primeri takih dejanj vključujejo napačne ali zavajajoče informacije glede:

• obstoja ali narave izdelka,
• glavne značilnosti izdelka (njegova razpoložljivost, koristi, tveganja, sestava ali geografsko poreklo, pričakovani rezultati njegove uporabe itd.);
• obsega zavez trgovca (določenih v kodeksih ravnanja, za katere se je trgovec zavezal, da jih bo spoštoval),
• cene ali obstoja določene cenovne prednosti,
• potrebe po storitvi ali popravilu.

Direktiva tudi prepoveduje zavajajoče trženje blaga kot enakega, čeprav je v resnici njegova sestava v različnih državah članicah EU bistveno različna (to pogosto imenujemo „dvojna kakovost“ blaga).

Zavajajoče opustitve

• Praksa je zavajajoča tudi, če so bistvene informacije, ki jih povprečni potrošnik potrebuje za sprejemanje ozaveščene odločitve o nakupu, izpuščene ali so podane na nejasen, nerazumljiv, dvoumen ali nepravočasen način in bi lahko povzročile nakupno odločitev, ki je ne bi sprejel. vzeto drugače.
• Direktiva 2005/29/ES ponuja splošen seznam informacij, ki jih je treba obravnavati kot pomembne, kot so na primer cena in glavne značilnosti izdelka. Obstajajo dodatne zahteve za spletno prodajo, kot so obveznosti za spletne tržnice*, da obveščajo potrošnike o glavnih parametrih določanja razvrstitve* ponudb, danih kot odgovor na iskalno poizvedbo, in obveznost zagotavljanja informacij o tem, ali in kako se preverja pristnost mnenj potrošnikov.

Agresivne poslovne prakse

• Odločitve o nakupu morajo potrošniki sprejemati svobodno. Praksa je agresivna in nepoštena, če z nadlegovanjem, prisilo ali nedopustnim vplivanjem* bistveno zmanjša svobodo izbire povprečnega potrošnika in ga povzroči, da sprejme odločitev o nakupu, ki je drugače ne bi sprejel.
• Pri določanju, ali je poslovna praksa agresivna, je treba upoštevati več elementov. Ti vključujejo:
  • naravo, kraj in trajanje prakse,
  • morebitno uporabo grozečega ali žaljivega jezika ali ravnanja,
  • izkoriščanje katere koli posebne okoliščine s strani trgovca, ki je tako resna (npr. smrt ali resna bolezen), da škodi potrošnikovi presoji, da bi vplival na njihovo odločitev glede izdelka;
  • vsak nesorazmeren nepogodbeni pogoj, ki se vsili potrošniku, ki želi uveljavljati svoje pogodbene pravice (npr. razdor pogodbe ali sprememba pogodbe).

Prakse, prepovedane v vseh okoliščinah („črni seznam“)

• Direktiva 2005/29/ES vsebuje seznam poslovnih praks, ki so prepovedane v vseh okoliščinah. Po spremembah, uvedenih z Direktivo (EU) 2019/2161, prepoveduje tudi več dodatnih praks, kot je objavljanje lažnih potrošniških mnenj, skrivanje oglaševanja v rezultatih iskanja in preprodaja vstopnic, ki jih je trgovec pridobil z avtomatiziranimi sredstvi (znanimi kot boti).
• Direktiva (EU) 2024/825 dodaja tudi več dodatnih praks na črni seznam, kot je navedeno spodaj.
  • Oblike greenwashing (zavajajoče okoljske trditve), vključno z naslednjim.
    • Izdelava splošne okoljske trditve, ki nakazuje ali ustvarja vtis odlične okoljske uspešnosti, kot je „okolju prijazen“, „ekološko prijazen“, „zelen“, „ekološki“, „podnebju prijazen,“, „ogljiku prijazen“, „energetsko učinkovit“, „biorazgradljiv“ ali podobno, brez priznane odlične okoljske učinkovitosti uspešnost, ki je pomembna za zahtevek.
    • Prikaz oznake trajnosti, ki ne temelji na certifikacijski shemi ali je niso vzpostavili javni organi. Pred prikazom trajnostne oznake mora trgovec zagotoviti, da ta izpolnjuje minimalne pogoje glede preglednosti in verodostojnosti ter da obstaja objektivno spremljanje skladnosti z zahtevami sheme. To spremljanje mora izvajati tretja oseba, katere usposobljenost in neodvisnost tako od lastnika sheme kot od trgovca sta zagotovljeni na podlagi mednarodnih, EU ali nacionalnih standardov in postopkov.
    • Trditve, ki temeljijo na kompenzaciji emisij toplogrednih plinov, da ima izdelek nevtralen, zmanjšan ali pozitiven vpliv na okolje v smislu emisij, kar lahko zavede potrošnike, da verjamejo, da se takšne trditve nanašajo na sam izdelek ali na dobava in proizvodnja tega izdelka ali da poraba tega izdelka nima vpliva na okolje.
  • Zavajajoče prakse, ki povzročajo zgodnjo zastarelost, vključno:
    • z lažnimi trditvami o trajnosti ali popravljivosti blaga; kaj
    • s kakršno koli komercialno komunikacijo v zvezi z blagom, ki vsebuje funkcijo, uvedeno za omejitev njegove trajnosti, kljub informacijam o tej lastnosti in njenih učinkih na trajnost blaga, ki je na voljo trgovcu.

Pravno sredstvo in kazni

• Države članice morajo zagotoviti, da imajo potrošniki pravico do individualnih pravnih sredstev (odškodnina, znižanje cene itd.), kadar so oškodovani zaradi nepoštenih poslovnih praks.
• Države članice morajo uvesti učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni za kaznovanje trgovcev, ki kršijo nacionalna pravila o nepoštenih poslovnih praksah.
• Pri nalaganju kazni morajo države članice predvideti globe v višini najmanj 4 % prometa trgovca ali 2 milijona EUR, če podatki o prometu niso na voljo v primerih, ko nacionalni organi več držav sodelujejo pri večjih čezmejnih kršitvah, ki prizadenejo potrošnike v več državah članicah.

Smernice

Leta 2021 je Evropska komisija izdala posodobljene smernice za izvajanje in uporabo direktive 2005/29/ES. V njih so razloženi ključni pojmi in pravila ter podani praktični primeri, vzeti iz sodne prakse Sodišča Evropske unije in nacionalnih sodišč in uprav, da bi olajšali izvrševanje za nacionalne organe in zagotovili večjo pravno varnost za trgovce. Smernice zajemajo spremembe, ki jih uvaja Direktiva (EU) 2019/2161.

OD KDAJ SE TA PRAVILA UPORABLJAJO?

• Direktivo 2005/29/ES je bilo treba v nacionalno zakonodajo prenesti do 12. junija 2007. Ta pravila se uporabljajo od 12. decembra 2007.
• Pravila, uvedena s spremembo Direktive (EU) 2019/2161, se uporabljajo od 28. maja 2022.
• Pravila, uvedena z Direktivo (EU) 2024/825, je treba prenesti do 27. marca 2026 in se bodo uporabljala od 27. septembra 2026.

OZADJE

Več informacij je na voljo na strani:

• Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah (Evropska komisija)
• Informativni list – Nova ponudba za potrošnike – Kakšne koristi bom imel kot potrošnik? (Evropska komisija)
• Opolnomočenje potrošnika za zeleni prehod (Evropska komisija).

KLJUČNI POJMI

GLAVNI DOKUMENTI

Direktiva Evropskega Parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta („Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah“) (UL L 149, 11.6.2005, str. 22–39).

Nadaljnje spremembe Direktive 2005/29/ES so vključene v izvirno besedilo. Ta prečiščena različica ima samo dokumentarno vrednost.

Direktiva (EU) 2024/825 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. februarja 2024 o spremembi direktiv 2005/29/ES in 2011/83/EU v zvezi z opolnomočenjem potrošnikov za zeleni prehod z boljšo zaščito pred nepoštenimi praksami in z boljšim obveščanjem (UL L, 2024/825, 6.3.2024).

POVEZANI DOKUMENTI

Obvestilo Komisij – Smernice za razlago in uporabo Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu (UL C 526, 29.12.2021, str. 1–129).

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu: Nova potrošniška agenda – Krepitev odpornosti potrošnikov za trajnostno okrevanje (COM(2020) 696 final, 13.11.2020).

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru – Nov dogovor za potrošnike (COM(2018) 183 final, 11.4.2018).

Uredba (EU) 2017/2394 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2017 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov, in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 2006/2004 (OJ L 345, 27.12.2017, str. 1–26).

Glej prečiščeno različico.

Direktiva 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 304, 22.11.2011, str. 64–88).

Glej prečiščeno različico.

Direktiva 98/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 1998 o varstvu potrošnikov pri označevanju cen proizvodov, ponujenih potrošnikom (UL L 80, 18.3.1998, str. 27–31).

Glej prečiščeno različico.

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL L 95, 21.4.1993, str. 29–34).

Glej prečiščeno različico.

Zadnja posodobitev 31.05.2024