28.12.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

L 347/1

(1)

Listinjenje je pomemben sestavni del dobro delujočih finančnih trgov v obsegu, v katerem prispeva k razpršenosti virov financiranja in tveganja kreditnih institucij in investicijskih podjetji (v nadaljnjem besedilu skupaj: institucije) ter sproščanju regulativnega kapitala, ki se nato lahko prerazporeja za podporo nadaljnjemu posojanju, zlasti financiranju realnega gospodarstva. Poleg tega listinjenje institucijam in drugim udeležencem na trgu prinaša dodatne možnosti za naložbe, kar omogoča razpršitev portfeljev in olajšuje tok financiranja za podjetja in posameznike tako znotraj držav članic kot čezmejno po vsej Uniji. Vendar je treba te koristi pretehtati glede na njihove potencialne stroške in tveganja, vključno z njihovim učinkom na finančno stabilnost. Kot je pokazala prva faza finančne krize, ki se je začela poleti 2007, so nepreudarne prakse na trgih listinjenja resno ogrozile celovitost finančnega sistema, in sicer zaradi prekomernih finančnih vzvodov, nepreglednih in zapletenih struktur, ki so oteževale določanje cen, mehaničnega zanašanja na zunanje bonitetne ocene ter neusklajenih interesov investitorjev in originatorjev (t. i. „agencijska tveganja“).

(2)

V zadnjih letih je obseg izdaj listinjenja v Uniji še vedno nižji od najvišje ravni iz obdobja pred krizo, za kar obstaja več razlogov, med katerimi je tudi slab sloves, ki običajno spremlja takšne posle. Da se prepreči ponovitev okoliščin, ki so sprožile finančno krizo, bi morala oživitev trgov listinjenja temeljiti na trdnih in preudarnih tržnih praksah. V ta namen Uredba (EU) 2017/2402 Evropskega parlamenta in Sveta (4) določa bistvene elemente krovnega okvira za listinjenje, ki vključujejo merila za opredelitev enostavnega, preglednega in standardiziranega listinjenja (v nadaljnjem besedilu: listinjenje STS) ter sistem nadzora za spremljanje pravilne uporabe teh meril s strani originatorjev, sponzorjev, izdajateljev in institucionalnih investitorjev. Poleg tega navedena uredba določa sklop skupnih zahtev glede zadržanja tveganja, skrbnega pregleda in razkritja za vse sektorje finančnih storitev.

(3)

V skladu s cilji Uredbe (EU) 2017/2402 bi bilo treba regulativne kapitalske zahteve, določene v Uredbi (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (5) za institucije v vlogi originatorjev, sponzorjev ali investitorjev v listinjenju, spremeniti, da se ustrezno upoštevajo posebne značilnosti listinjenja STS, če tako listinjenje izpolnjuje tudi dodate zahteve iz te uredbe, ter da se odpravijo pomanjkljivosti, ki so postale očitne med finančno krizo, in sicer mehanično zanašanje na zunanje bonitetne ocene, prenizke uteži tveganja za visoko ocenjene tranše listinjenja ter, obratno, previsoke uteži tveganja za nizko ocenjene tranše, kot tudi nezadostno upoštevanje tveganj. Baselski odbor za bančni nadzor je 11. decembra 2014 objavil dokument z naslovom Revisions to the securitisation framework (v nadaljnjem besedilu: spremenjeni baselski okvir), v katerem je predlagal različne spremembe regulativnih kapitalskih standardov za listinjenje, namenjene posebej odpravi navedenih pomanjkljivosti. Isti odbor je 11. julija 2016 objavil posodobljen standard za regulativno kapitalsko obravnavo izpostavljenosti v listinjenju, ki zajema regulativno kapitalsko obravnavo za „enostavno, pregledno in primerljivo“ listinjenje. Ta standard spreminja spremenjeni baselski okvir. Spremembe Uredbe (EU) št. 575/2013 bi morale upoštevati določbe o spremembah iz spremenjenega baselskega okvira.

(4)

Za izračun kapitalskih zahtev za pozicije v listinjenju v skladu z Uredbo (EU) št. 575/2013 bi morale vse institucije uporabljati enake metode. Kot prvi korak in da se odpravijo vse oblike mehaničnega zanašanja na zunanje bonitetne ocene, bi morala institucija uporabiti lastne izračune regulativnih kapitalskih zahtev, če ima dovoljenje za uporabo pristopa na osnovi notranjih bonitetnih ocen (v nadaljnjem besedilu: pristop IRB) za izpostavljenosti iste vrste, kot so osnovne izpostavljenosti v listinjenju, in lahko izračuna regulativne kapitalske zahteve za osnovne izpostavljenosti, kot da te ne bi bile listinjene (v nadaljnjem besedilu: Kirb), v vsakem primeru z uporabo nekaterih vnaprej določenih vhodnih podatkov (v nadaljnjem besedilu: pristop IRB za listinjenje oziroma SEC-IRBA). Institucijam, ki za svoje pozicije v danem listinjenju ne smejo uporabljati SEC-IRBA, bi moral biti nato na voljo standardizirani pristop za listinjenje (v nadaljnjem besedilu: SEC-SA). SEC-SA bi moral temeljiti na formuli, ki kot vhodni podatek uporablja kapitalske zahteve, ki bi se izračunale v skladu s standardiziranim pristopom za kreditno tveganje za osnovne izpostavljenosti, kot če te ne bi bile listinjene (v nadaljnjem besedilu: KSA). Kadar prva dva pristopa nista na voljo, bi morale institucije imeti možnost, da uporabijo pristop za listinjenje na osnovi zunanjih bonitetnih ocen (v nadaljnjem besedilu: SEC-ERBA). V okviru SEC-ERBA bi bilo treba kapitalske zahteve dodeliti tranšam listinjenja na podlagi njihove zunanje bonitetne ocene. Vendar bi morale institucije kot alternativo vedno uporabiti SEC-ERBA, če SEC-IRBA ni na voljo za nekatere nizko- in srednje visoko ocenjene tranše listinjenja STS, opredeljene z uporabo ustreznih parametrov. Za listinjenje, ki ni STS, bi bilo treba uporabo SEC-SA po SEC-IRBA dodatno omejiti. Poleg tega bi morali pristojni organi imeti možnost prepovedati uporabo SEC-SA, če z njim ni mogoče zadostno obvladovati tveganj, ki jih listinjenje pomeni za solventnost institucije ali za finančno stabilnost. Če so uradno obvestile pristojni organ, bi moralo biti institucijam dovoljeno, da uporabljajo SEC-ERBA za vsa ocenjena listinjenja, ki jih imajo, če ne morejo uporabiti SEC-IRBA.

(5)

Agencijska in modelska tveganja so pri listinjenju bolj prisotna kot pri drugih finančnih sredstvih, kar povzroča določeno stopnjo negotovosti pri izračunu kapitalskih zahtev za listinjenje tudi po upoštevanju vseh ustreznih dejavnikov tveganja. Da bi bila ta tveganja ustrezno zajeta, bi bilo treba Uredbo (EU) št. 575/2013 spremeniti tako, da se določi najnižja spodnja meja uteži tveganja v višini 15 % za vse pozicije v listinjenju. Ker pa je relistinjenje bolj zapleteno in tvegano, so v skladu z Uredbo (EU) 2017/2402 dovoljene le nekatere oblike relistinjenja. Poleg tega bi bilo treba za pozicije v relistinjenju določiti bolj konzervativen izračun regulativnega kapitala in spodnjo mejo uteži tveganja v višini 100 %.

(6)

Od institucije se ne bi smelo zahtevati, da za nadrejeno pozicijo uporabi višjo utež tveganja od tiste, ki bi se uporabljala, če bi imele neposredno v lasti osnovne izpostavljenosti, s čimer bi se upošteval učinek kreditne izboljšave, ki jo nadrejene pozicije prejmejo od podrejenih tranš v strukturi listinjenja. Uredba (EU) št. 575/2013 bi morala zato predvideti pristop vpogleda, v skladu s katerim bi bilo treba nadrejeni poziciji v listinjenju dodeliti najvišjo utež tveganja, enako z izpostavljenostjo tehtani povprečni uteži tveganja, ki se uporablja za osnovne izpostavljenosti, tak pristop pa bi moral biti pod določenimi pogoji na voljo ne glede na to, ali je zadevna pozicija ocenjena ali ne in ne glede to, kateri pristop se uporablja za osnovno skupino (standardizirani pristop ali pristop IRB).

(7)

V veljavnem okviru je predvidena splošna zgornja meja za najvišje zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti za institucije, ki lahko izračunajo kapitalske zahteve za osnovne izpostavljenosti v skladu s pristopom IRB, kot da navedene izpostavljenosti ne bi bile listinjene (KIRB). V obsegu, v katerem proces listinjenja zmanjšuje tveganje, povezano z osnovnimi izpostavljenostmi, bi morala biti ta zgornja meja na voljo za vse institucije v vlogi originatorjev in sponzorjev, ne glede na pristop, ki ga uporabljajo za izračun regulativnih kapitalskih zahtev za pozicije v listinjenju.

(8)

Kot je poudaril Evropski nadzorni organ (Evropski bančni organ) (EBA), ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (6) v svojem poročilu o kvalificiranem listinjenju iz julija 2015, empirični dokazi o neplačilih in izgubah kažejo, da je bilo listinjenje STS med finančno krizo uspešnejše kot druge vrste listinjenj, kar kaže, da uporaba enostavnih in preglednih struktur ter zanesljivih praks izvrševanja pri listinjenju STS povzroča manjša kreditna, operativna in agencijska tveganja. Zato je primerno spremeniti Uredbo (EU) št. 575/2013, da se za listinjenje STS – če to izpolnjuje tudi dodate zahteve za zmanjšanje tveganja – določi umeritev, ki bo ustrezno upoštevala tveganja, na način, ki ga je v navedenem poročilu priporočil EBA in ki vključuje zlasti nižjo spodnjo mejo uteži tveganja za nadrejene pozicije v višini 10 %.

(9)

Manj strožje kapitalske zahteve, ki veljajo za listinjenje STS, bi morale biti omejene na listinjenje, pri katerem se lastništvo osnovnih izpostavljenosti prenese na subjekt s posebnim namenom pri listinjenju ali SSPE (v nadaljnjem besedilu: tradicionalno listinjenje). Vendar bi moralo biti institucijam, ki zadržijo nadrejene pozicije v sintetičnem listinjenju, zavarovanem z osnovno skupino kreditov malim in srednjim podjetjem (MSP), dovoljeno tudi, da za te pozicije uporabijo nižje kapitalske zahteve, ki so na voljo za listinjenje STS, kadar se v skladu z določenimi strogimi merili šteje, da gre za posle visoke kakovosti, tudi kar zadeva primerne investitorje. Zlasti bi morali za takšno podskupino sintetičnih listinjenj jamčiti ali posredno jamčiti bodisi enota centralne ravni države ali centralna banka države članice bodisi promocijski subjekt bodisi institucionalni investitor, pod pogojem, da je jamstvo ali posredno jamstvo, ki ga zagotavlja slednji, v celoti zavarovano z bančnimi vlogami pri institucijah v vlogi originatorjev. Ugodnejša regulativna kapitalska obravnava za listinjenje STS, ki bi bila na voljo za te posle v skladu z Uredbo (EU) št. 575/2013, ne posega v skladnost z okvirom Unije za državne pomoči, kot je opredeljen v Direktivi 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta (7).

(10)

Za harmonizacijo nadzorniških praks v vsej Uniji bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ob upoštevanju poročila EBA, sprejme akte glede podrobnejše opredelitve pogojev prenosa kreditnega tveganja na tretje osebe, pojma sorazmernega prenosa kreditnega tveganja na tretje osebe in zahtev glede ocene pristojnih organov glede prenosa kreditnega tveganja, tako glede tradicionalnih kot sintetičnih listinjenj. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (8). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(11)

Tehnični standardi v zvezi s finančnimi storitvami bi morali zagotoviti ustrezno varstvo investitorjev in potrošnikov po vsej Uniji. Učinkovito in ustrezno bi bilo, da se EBA kot visoko specializiranemu organu zaupa priprava osnutkov regulativnih tehničnih standardov, ki ne vključujejo odločitev politike, da se ti osnutki predložijo Komisiji.

(12)

Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo za sprejemanje regulativnih tehničnih standardov, ki jih pripravi EBA, v katerih opredeli ustrezno konzervativno metodo za merjenje zneska nečrpanega dela okvirnega likvidnostnega kredita kot predujema v okviru izračuna vrednosti izpostavljenosti listinjenja ter pogoje pod katerimi institucijam lahko izračunajo KIRB za skupine osnovnih izpostavljenosti listinjenja, kot na primer za odkupljene denarne terjatve. Komisija bi morala te osnutke regulativnih tehničnih standardov sprejeti z delegiranimi akti na podlagi člena 290 PDEU in v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

(13)

Pri ostalih regulativnih kapitalskih zahtevah za listinjenje iz Uredbe (EU) št. 575/2013 bi bilo treba vnesti le bistvene spremembe, kolikor je to potrebno, da se upoštevajo nova hierarhija pristopov in posebne določbe za listinjenje STS. Zlasti pri določbah o priznavanju prenosa pomembnega deleža tveganja in zahtevah glede zunanjih bonitetnih ocen bi bilo treba tudi v prihodnje uporabljati na splošno enake pogoje, kot veljajo zdaj. Vendar bi bilo treba del pet Uredbe (EU) št. 575/2013 v celoti črtati, razen zahteve, da morajo institucije, pri katerih se ugotovijo kršitve določb poglavja 2 Uredbe (EU) 2017/2402, uporabljati dodatne uteži tveganja.

(14)

Primerno je, da se spremembe Uredbe (EU) št. 575/2013, določene v tej uredbi, uporabljajo za vse pozicije v listinjenju, ki jih imajo institucije. Vendar bi bilo treba institucijam, da se čim bolj omejijo prehodni stroški ter omogoči gladek prehod na nov okvir, dovoliti uporabo prejšnjega okvira do 31. decembra 2019, in sicer ustrezne določbe Uredbe (EU) št. 575/2013, ki so se uporabljale pred datumom začetka uporabe te uredbe za vse neporavnane pozicije v listinjenju, ki so jih imele na datum začetka uporabe te uredbe –

(1)

člen 4(1) se spremeni:

(2)

v točki (k) člena 36(1) se točka (ii) nadomesti z naslednjim:

(3)

člen 109 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 109

Obravnava pozicij v listinjenju

Institucije izračunajo znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za pozicijo, ki jo imajo v listinjenju, v skladu s poglavjem 5.“;

(4)

v členu 134 se odstavek 6 nadomesti z naslednjim:

„6.   Kadar institucija nastopa kot dajalec kreditnega zavarovanja za več izpostavljenosti pod pogojem, da neplačilo n-te izmed zavarovanih izpostavljenosti povzroči plačilo in da se s tem kreditnim dogodkom prekine pogodba, se uteži tveganja za izpostavljenosti, ki jih vsebuje košara izpostavljenosti, razen izpostavljenosti n–1, seštejejo do največ 1 250 % in pomnožijo z nominalnim zneskom zavarovanja, ki ga zagotavlja kreditni izvedeni finančni instrument, da se pridobi znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti. Izpostavljenosti n–1, ki se izključijo iz seštevka, se določijo tako, da vključujejo tiste izpostavljenosti, od katerih vsaka povzroča nižji znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti, kot je znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti katere koli izpostavljenosti, ki je vključena v seštevek.“;

(5)

v členu 142(1) se črta točka (8);

(6)

v členu 153 se odstavka 7 in 8 nadomestita z naslednjim:

„7.   Za odkupljene denarne terjatve do podjetij lahko kupec denarnih terjatev ali upravičenec do zavarovanja s premoženjem ali delnih jamstev vračljive popuste pri odkupni ceni, zavarovanja s premoženjem ali delna jamstva, ki zagotavljajo varovanje pred prvo izgubo v primeru izgube iz naslova neplačil, izgube iz naslova zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev ali obojega, obravnava kot varovanje pred prvo izgubo v skladu s pododdelkoma 2 in 3 oddelka 3 poglavja 5. Prodajalec, ki ponuja vračljiv popust pri odkupni ceni, in dajalec zavarovanja s premoženjem ali delnih jamstev obravnavata te popuste, zavarovanja ali jamstva kot izpostavljenost do pozicije prve izgube v skladu s pododdelkoma 2 in 3 oddelka 3 poglavja 5.

8.   Kadar institucija nastopa kot dajalec kreditnega zavarovanja za več izpostavljenosti pod pogojem, da neplačilo n-te izmed zavarovanih izpostavljenosti povzroči plačilo in da se s tem kreditnim dogodkom prekine pogodba, se uteži tveganja za izpostavljenosti, ki jih vsebuje košara izpostavljenosti, razen izpostavljenosti n–1, seštejejo, če vsota zneska pričakovanih izgub, pomnoženih z 12,5, in zneska tveganju prilagojenih izpostavljenosti ne presega nominalnega zneska zavarovanja, ki ga zagotavlja kreditni izvedeni finančni instrument, pomnožen z 12,5. Izpostavljenosti n–1, ki se izključijo iz seštevka, se določijo tako, da vključujejo tiste izpostavljenosti, od katerih vsaka povzroča nižji znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti, kot je znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti katere koli izpostavljenosti, ki je vključena v seštevek. Za pozicije v košarici, za katere institucija ne more določiti uteži tveganja v skladu s pristopom IRB, se uporabi utež tveganja 1 250 %.“;

(7)

v členu 154 se odstavek 6 nadomesti z naslednjim:

„6.   Za odkupljene denarne terjatve iz naslova izpostavljenosti na drobno lahko kupec denarnih terjatev ali upravičenec do zavarovanja s premoženjem ali delnih jamstev vračljive popuste pri odkupni ceni, zavarovanja s premoženjem ali delna jamstva, ki zagotavljajo varovanje pred prvo izgubo v primeru izgube iz naslova neplačil, izgube iz naslova zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev ali obojega, obravnava kot varovanje pred prvo izgubo v skladu s pododdelkoma 2 in 3 oddelka 3 poglavja 5. Prodajalec, ki ponuja vračljiv popust pri odkupni ceni, in dajalec zavarovanja s premoženjem ali delnega jamstva obravnavata te popuste, zavarovanja ali jamstva kot izpostavljenost do pozicije prve izgube v skladu s pododdelkoma 2 in 3 oddelka 3 poglavja 5.“;

(8)

v členu 197(1) se točka (h) nadomesti z naslednjim:

(9)

poglavje 5 naslova II dela 3 se nadomesti z naslednjim:

„POGLAVJE 5

Listinjenje

Oddelek 1

Opredelitev pojmov in merila za enostavno, pregledno in standardizirano listinjenje

Člen 242

Opredelitev pojmov

V tem poglavju se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

Člen 243

Merila za listinjenje STS, ki izpolnjuje pogoje za diferencirano kapitalsko obravnavo

1.   Pozicije v programu ABCP ali posli ABCP, ki štejejo za pozicije v listinjenju STS, so primerni za obravnavo iz členov 260, 262 in 264, kadar so izpolnjene naslednje zahteve:

V primeru denarnih terjatev iz trgovanja se točka (b) prvega pododstavka ne uporablja, kadar je kreditno tveganje navedenih denarnih terjatev iz trgovanja v celoti zavarovano z ustreznim kreditnim zavarovanjem v skladu s poglavjem 4, pod pogojem, da je v takem primeru dajalec zavarovanja institucija, zavarovalnica ali pozavarovalnica. Za namene tega pododstavka se za določitev, ali so denarne terjatve iz trgovanja v celoti zavarovane in ali je dosežena meja koncentracije, upošteva le tisti del denarnih terjatev iz trgovanja, ki ostane po upoštevanju učinka morebitnega popusta pri odkupni ceni in presežnega zavarovanja s premoženjem.

Pri listinjenju preostalih vrednosti zakupa se točka (b) prvega pododstavka ne uporablja za tiste vrednosti, ki niso izpostavljene tveganju refinanciranja ali ponovne prodaje zaradi pravno izvršljive zaveze tretje osebe, ki šteje za primerno na podlagi člena 201(1), da pri vnaprej določenem znesku ponovno odkupi ali refinancira izpostavljenost.

Z odstopanjem od točke (a) prvega pododstavka je v primeru, ko institucija uporabi člen 248(3) ali je pridobila dovoljenje za uporabo pristopa notranjega ocenjevanja v skladu s členom 265, utež tveganja, ki bi jo institucija dodelila okvirnemu likvidnostnemu kreditu, ki v celoti krije ABCP, izdan v okviru programa, enaka ali manjša od 100 %;

2.   Pozicije v listinjenju, pri katerih ne gre za program ABCP ali posel ABCP, ki štejejo za pozicije v listinjenju STS, so primerne za obravnavo iz členov 260, 262 in 264, kadar so izpolnjene naslednje zahteve:

Oddelek 2

Priznavanje prenosa pomembnega deleža tveganja

Člen 244

Tradicionalno listinjenje

1.   Institucija v vlogi originatorja v tradicionalnem listinjenju lahko iz izračuna zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in, kadar je ustrezno, zneskov pričakovanih izgub izključi osnovne izpostavljenosti, če je izpolnjen kateri koli od naslednjih pogojev:

2.   Da je prišlo do prenosa pomembnega deleža kreditnega tveganja, se šteje v katerem koli od naslednjih primerov:

Kadar morebitno zmanjšanje zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, ki bi jih institucija v vlogi originatorja dosegla z listinjenjem iz točke (a) ali (b), ni utemeljeno s sorazmernim prenosom kreditnega tveganja na tretje osebe, lahko pristojni organi glede na posamezen primer odločijo, da se ne šteje, da je pomemben delež kreditnega tveganja prenesen na tretje osebe.

3.   Z odstopanjem od odstavka 2 pristojni organi lahko dovolijo institucijam v vlogi originatorja, da priznajo prenos pomembnega deleža kreditnega tveganja v zvezi z listinjenjem, kadar institucija v vlogi originatorja v vsakem primeru dokaže, da je zmanjšanje kapitalskih zahtev, ki jih originator doseže z listinjenjem, utemeljeno s sorazmernim prenosom kreditnega tveganja na tretje osebe. Dovoljenje se lahko izda le, kadar institucija izpolnjuje oba naslednja pogoja:

4.   Poleg zahtev iz odstavkov 1, 2 in 3 morajo biti izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

5.   Pristojni organi obveščajo EBA o primerih, v katerih so se odločili, da morebitno zmanjšanje zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti ni bilo utemeljeno s sorazmernim prenosom kreditnega tveganja na tretje osebe v skladu z odstavkom 2, in o primerih, v katerih so se institucije odločile, da bodo uporabile odstavek 3.

6.   EBA spremlja razpon nadzorniških praks v zvezi s priznavanjem prenosa pomembnega deleža kreditnega tveganja pri tradicionalnem listinjenju v skladu s tem členom. EBA izvede zlasti pregled:

EBA do 2. januarja 2021 o svojih ugotovitvah poroča Komisiji. Komisija lahko ob upoštevanju poročila EBA v skladu s členom 462 sprejme delegirani akt za dopolnitev te uredbe z nadaljnjo določitvijo elementov iz točk (a), (b) in (c) tega odstavka.

Člen 245

Sintetično listinjenje

1.   Institucija v vlogi originatorja v sintetičnem listinjenju lahko izračuna zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti, kadar je ustrezno, pa tudi zneske pričakovanih izgub glede na osnovne izpostavljenosti v skladu s členoma 251 in 252, kadar je izpolnjen kateri koli od naslednjih pogojev:

2.   Da je prišlo do prenosa pomembnega deleža kreditnega tveganja, se šteje v katerem koli od naslednjih primerov:

Kadar morebitno zmanjšanje zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, ki bi jih institucija v vlogi originatorja dosegla z listinjenjem, ni utemeljeno s sorazmernim prenosom kreditnega tveganja na tretje osebe, lahko pristojni organi glede na posamezen primer odločijo, da se ne šteje, da je pomemben delež kreditnega tveganja prenesen na tretje osebe.

3.   Z odstopanjem od odstavka 2 pristojni organi lahko dovolijo institucijam v vlogi originatorjev, da priznajo prenos pomembnega deleža kreditnega tveganja v zvezi z listinjenjem, če institucija v vlogi originatorja v vsakem primeru dokaže, da je zmanjšanje kapitalskih zahtev, ki jih originator doseže z listinjenjem, utemeljeno s sorazmernim prenosom kreditnega tveganja na tretje osebe. Dovoljenje se lahko izda le, kadar institucija izpolnjuje oba naslednja pogoja:

4.   Poleg zahtev iz odstavkov 1, 2 in 3 morajo biti izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

5.   Pristojni organi obveščajo EBA o primerih, v katerih so se odločili, da morebitno zmanjšanje zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti ni bilo utemeljeno s sorazmernim prenosom kreditnega tveganja na tretje osebe v skladu z odstavkom 2, in o primerih, v katerih so se institucije odločile, da bodo uporabile odstavek 3.

6.   EBA spremlja razpon nadzorniških praks v zvezi s priznavanjem prenosa pomembnega deleža kreditnega tveganja pri sintetičnem listinjenju v skladu s tem členom. EBA izvede zlasti pregled:

EBA do 2. januarja 2021 o svojih ugotovitvah poroča Komisiji. Komisija lahko ob upoštevanju poročila EBA v skladu s členom 462 sprejme delegirani akt za dopolnitev te uredbe z nadaljnjo določitvijo elementov iz točk (a), (b) in (c) tega odstavka.

Člen 246

Operativne zahteve za določbe o predčasnem odplačilu

Kadar listinjenje vključuje obnavljajoče se izpostavljenosti in določbe o predčasnem odplačilu ali podobne določbe, se šteje, da je institucija v vlogi originatorja prenesla pomemben delež kreditnega tveganja le, kadar so izpolnjene zahteve iz členov 244 in 245 ter sprožitev določbe o predčasnem odplačilu ne povzroči:

Oddelek 3

Izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti

Pododdelek 1

Splošne določbe

Člen 247

Izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti

1.   Kadar institucija v vlogi originatorja prenese pomemben delež kreditnega tveganja, povezanega z osnovnimi izpostavljenostmi v listinjenju, v skladu z oddelkom 2, lahko ta institucija:

2.   Kadar se institucija v vlogi originatorja odloči za uporabo odstavka 1, izračuna zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti, določene v tem poglavju, za pozicije, ki jih lahko ima v listinjenju.

Kadar institucija v vlogi originatorja ne prenese pomembnega deleža kreditnega tveganja ali se ne odloči za uporabo odstavka 1, se od nje ne zahteva, da izračuna zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti za vsako pozicijo, ki jo lahko ima v listinjenju, temveč osnovne izpostavljenosti še naprej vključuje v izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in, kadar je to ustrezno, zneskov pričakovanih izgub, kot da ne bi bile listinjene.

3.   Kadar je izpostavljenost v listinjenju vezana na pozicije v različnih tranšah, se izpostavljenost do vsake tranše obravnava kot posamezna pozicija v listinjenju. Dajalci kreditnega zavarovanja za pozicije v listinjenju se obravnavajo kot imetniki pozicij v listinjenju. Pozicije v listinjenju vključujejo izpostavljenosti iz naslova listinjenja, ki nastanejo na osnovi obrestnih ali valutnih izvedenih finančnih instrumentov, ki jih je institucija sklenila v okviru posla.

4.   Če se pozicija v listinjenju ne odbije od postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala v skladu s točko (k) člena 36(1), se znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti vključi v skupne zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti institucije za namene člena 92(3).

5.   Znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti pozicije v listinjenju se izračuna tako, da se vrednost izpostavljenosti pozicije, izračunana v skladu s členom 248, pomnoži z ustrezno skupno utežjo tveganja.

6.   Skupna utež tveganja se določi kot seštevek uteži tveganja iz tega poglavja in morebitne dodatne uteži tveganja v skladu s členom 270a.

Člen 248

Vrednost izpostavljenosti

1.   Vrednost izpostavljenosti pozicije v listinjenju se izračuna na naslednji način:

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli ustrezno konzervativno metodo za merjenje zneska nečrpanega dela iz točke (b) prvega pododstavka.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 18. januarja 2019.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za dopolnitev te uredbe s sprejetjem regulativnih tehničnih standardov iz tretjega pododstavka tega odstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

2.   Kadar ima institucija dve ali več prekrivajočih se pozicij v listinjenju, v svoj izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti vključi zgolj eno od teh pozicij.

Kadar se pozicije deloma prekrivajo, lahko institucija pozicijo razdeli na dva dela in prizna prekrivanje v skladu s prvim pododstavkom le za en del. Alternativno lahko institucija obravnava pozicije, kot če bi se v celoti prekrivale, tako da za namene izračuna kapitala poveča pozicijo, ki prispeva k višjim zneskom tveganju prilagojenih izpostavljenosti.

Institucija lahko prekrivanje prizna tudi med kapitalskimi zahtevami za posebno tveganje pozicij v trgovalni knjigi in kapitalskimi zahtevami za pozicije v listinjenju v netrgovalni knjigi, pod pogojem, da je institucija sposobna izračunati in primerjati kapitalske zahteve za zadevne pozicije.

Za namene tega odstavka se šteje, da se poziciji prekrivata, kadar se medsebojno pobotata na tak način, da lahko institucija prepreči izgube, ki izhajajo iz ene pozicije, z izpolnjevanjem obveznosti, ki se zahtevajo v skladu z drugo pozicijo.

3.   Kadar se za pozicije v ABCP uporablja točka (d) člena 270c, lahko institucija za izračun zneska tveganju prilagojenih izpostavljenosti za ABCP uporabi utež tveganja, dodeljeno okvirnemu likvidnostnemu kreditu, pod pogojem, da okvirni likvidnostni kredit krije 100 % ABCP, izdanih v ABCP programu, in je ta okvirni likvidnostni kredit uvrščen pari passu z ABCP, tako da tvorijo prekrivajočo se pozicijo. Kadar institucija uporabi določbe iz tega odstavka, o tem uradno obvesti pristojne organe. Za namene ugotavljanja kritja v višini 100 %, določenega v tem odstavku, lahko institucija upošteva druge okvirne likvidnostne kredite v programu ABCP, pod pogojem, da tvorijo prekrivajočo se pozicijo z ABCP.

Člen 249

Priznanje zmanjševanja kreditnega tveganja pri pozicijah v listinjenju

1.   Institucija lahko prizna stvarno ali osebno kreditno zavarovanje v zvezi s pozicijo v listinjenju, kadar so izpolnjene zahteve za zmanjševanje kreditnega tveganja iz tega poglavja in poglavja 4.

2.   Primerno stvarno kreditno zavarovanje je omejeno na zavarovanje s finančnim premoženjem, ki je primerno za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s poglavjem 2, kakor je določeno v poglavju 4, pri čemer se zmanjševanje kreditnega tveganja prizna na podlagi izpolnjevanja ustreznih zahtev, določenih v poglavju 4.

Primerno osebno kreditno zavarovanje in primerni dajalci osebnega kreditnega zavarovanja so omejeni na tiste, ki so primerni v skladu s poglavjem 4, pri čemer se zmanjševanje kreditnega tveganja prizna na podlagi izpolnjevanja ustreznih zahtev, določenih v poglavju 4.

3.   Z odstopanjem od odstavka 2 je primernim dajalcem osebnega kreditnega zavarovanja, naštetim v točkah (a) do (h) člena 201(1), priznana ECAI dodelila bonitetno oceno, ki ji v času, ko je bilo kreditno zavarovanje prvič priznano, ustreza stopnja kreditne kakovosti 2 ali več, zatem pa stopnja kreditne kakovosti 3 ali več. Zahteva iz tega pododstavka se ne uporablja za kvalificirane centralne nasprotne stranke.

Institucije, ki se jim dovoli uporaba pristopa IRB za neposredno izpostavljenost do dajalca zavarovanja, lahko primernost ocenijo v skladu s prvim pododstavkom, ki temelji na enakovrednosti PD za dajalca zavarovanja s PD, povezanim s stopnjami kreditne kakovosti iz člena 136.

4.   Z odstopanjem od odstavka 2 so SSPE primerni dajalci zavarovanja, kadar so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

5.   Za namene odstavka 4 je vrednost zavarovanja, prilagojena za morebitne valutne neusklajenosti in neusklajenosti zapadlosti (GA) v skladu s poglavjem 4, omejena na nestanovitnosti prilagojeno tržno vrednost teh sredstev, utež tveganja za izpostavljenosti do dajalca zavarovanja, kakor je določeno po standardiziranem pristopu (g), pa se določi kot tehtano povprečje uteži tveganja, ki bi se uporabilo za ta sredstva kot zavarovanje s finančnim premoženjem v skladu s standardiziranim pristopom.

6.   Kadar se za pozicijo v listinjenju uporablja polno kreditno zavarovanje ali delno kreditno zavarovanje po načelu sorazmernosti, veljajo naslednje zahteve:

7.   V vseh primerih, ki niso zajeti v odstavku 6, veljajo naslednje zahteve:

8.   Institucije, ki uporabljajo pristop za listinjenje na osnovi notranjih bonitetnih ocen (SEC-IRBA) ali standardizirani pristop za listinjenje (SEC-SA) v skladu s pododdelkom 3, ločeno določijo točko vključitve (A) in točko izločitve (D) za vsako od pozicij, izvedenih v skladu z odstavkom 7, kot če bi bile te izdane kot ločene pozicije v listinjenju v času izvedbe posla. Vrednost KIRB oziroma KSA se izračuna ob upoštevanju prvotne skupine osnovnih izpostavljenosti listinjenja.

9.   Institucije, ki uporabljajo pristop za listinjenje na osnovi zunanjih bonitetnih ocen (SEC-ERBA) v skladu z pododdelkom 3 za prvotno pozicijo v listinjenju, izračunajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti za pozicije, izvedene v skladu z odstavkom 7, na naslednji način:

10.   Izvedeno pozicijo, ki ni nadrejena, se obravnava kot nenadrejeno pozicijo v listinjenju, tudi če prvotna pozicija v listinjenju pred zavarovanjem šteje za nadrejeno.

Člen 250

Posredna podpora

1.   Institucija v vlogi sponzorja ali institucija v vlogi originatorja, ki je v povezavi z listinjenjem uporabila člen 247(1) in (2) pri izračunu zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti ali ki je prodala instrumente iz svoje trgovalne knjige, tako da ji ni več treba izračunavati kapitalskih zahtev za tveganja v zvezi s temi instrumenti, ne zagotavlja neposredne ali posredne podpore pri listinjenju, ki presega njene pogodbene obveznosti, z namenom zmanjšanja morebitnih ali dejanskih izgub investitorjev.

2.   Posel ne šteje kot podpora za namene odstavka 1, kadar je bil ustrezno upoštevan pri ocenjevanju prenosa pomembnega deleža kreditnega tveganja ter sta ga obe stranki izvedli v lastnem interesu kot svobodni in neodvisni osebi (na podlagi običajnih tržnih pogojev). V ta namen institucija izvede celovit kreditni pregled posla, pri čemer upošteva vsaj vse naslednje elemente:

3.   Institucija v vlogi originatorja ali sponzorja uradno obvesti pristojni organ o vsakem poslu, sklenjenem v zvezi z listinjenjem, v skladu z odstavkom 2.

4.   EBA v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010 izda smernice o tem, kaj so ‚običajni tržni pogoji‘ za namene tega člena in okoliščine v katerih posel ni strukturiran tako, da zagotavlja podporo.

5.   Če institucija v vlogi originatorja ali sponzorja v zvezi z listinjenjem ne izpolnjuje odstavka 1, institucija vključi vse osnovne izpostavljenosti v zadevnem listinjenju v svoj izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, kot da te ne bi bile listinjene, in razkrije:

Člen 251

Izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, listinjenih v sintetičnem listinjenju, s strani institucije v vlogi originatorja

1.   Institucija v vlogi originatorja v sintetičnem listinjenju za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za osnovne izpostavljenosti uporabi, kadar je to ustrezno, metodologije izračunavanja iz tega oddelka namesto tistih iz poglavja 2. Za institucije, ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti in, kadar je to ustrezno, zneske pričakovanih izgub glede na osnovne izpostavljenosti v skladu s poglavjem 3, je znesek pričakovanih izgub iz naslova teh izpostavljenosti enak nič.

2.   Zahteve iz odstavka 1 tega člena se uporabljajo za celotno skupino izpostavljenosti, ki so osnovne izpostavljenosti listinjenja. Ob upoštevanju člena 252 institucija v vlogi originatorja izračuna zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti za vse tranše v listinjenju v skladu s tem oddelkom, vključno s pozicijami, v zvezi s katerimi lahko institucija prizna zmanjševanje kreditnega tveganja v skladu s členom 249. Utež tveganja, ki se uporabi za pozicije, za katere se prizna zmanjševanje kreditnega tveganja, se lahko spremeni v skladu s poglavjem 4.

Člen 252

Obravnava neusklajenosti zapadlosti v sintetičnih listinjenjih

Za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s členom 251 se upošteva vsaka morebitna neusklajenost zapadlosti med kreditnim zavarovanjem, s katerim je dosežen prenos tveganja, ter osnovnimi izpostavljenostmi, in sicer na naslednji način:

(b)

institucija v vlogi originatorja zanemari morebitne neusklajenosti zapadlosti pri izračunavanju zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za pozicije v listinjenju, za katere se uporablja utež tveganja 1 250 % v skladu s tem oddelkom. Za vse druge pozicije se uporablja obravnava neusklajenosti zapadlosti, določena v poglavju 4, in sicer v skladu z naslednjo formulo: pri čemer je: RW* = zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za namene točke (a) člena 92(3); RWAss = zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za osnovne izpostavljenosti, kot da te ne bi bile listinjene, izračunani sorazmerno; RWSP = zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti, izračunani v skladu s členom 251, kot da ne bi bilo nobene neusklajenosti zapadlosti; T = zapadlost osnovnih izpostavljenosti, izražena v letih; t = zapadlost kreditnega zavarovanja, izražena v letih; t* = 0,25.

Člen 253

Zmanjšanje zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti

1.   Institucije lahko v primeru pozicije v listinjenju, za katero se v skladu s tem oddelkom uporablja utež tveganja 1 250 %, odbijejo vrednost izpostavljenosti takšne pozicije od navadnega lastniškega temeljnega kapitala v skladu s točko (k) člena 36(1), namesto da vključijo pozicijo v svoje izračune zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti. V ta namen lahko izračun vrednosti izpostavljenosti odraža primerno stvarno kreditno zavarovanje v skladu s členom 249.

2.   Kadar institucija izkoristi možnost iz odstavka 1, lahko odbiti znesek v skladu s točko (k) člena 36(1) odšteje od zneska, ki je v členu 268 določen kot najvišja kapitalska zahteva, ki bi se izračunala za osnovne izpostavljenosti, kot da te ne bi bile listinjene.

Pododdelek 2

Hierarhija metod in skupni parametri

Člen 254

Hierarhija metod

1.   Institucije za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti uporabijo eno od metod iz pododdelka 3 v skladu z naslednjo hierarhijo:

2.   Institucija za ocenjene pozicije ali pozicije, pri katerih se lahko uporabi povzeta bonitetna ocena, namesto SEC-SA uporabi SEC-ERBA, in sicer v naslednjih primerih:

3.   Institucija se lahko v primerih, ki niso zajeti v odstavku 2, in z odstopanjem od točke (b) odstavka 1 za vse svoje ocenjene pozicije v listinjenju ali za pozicije, pri katerih se lahko uporabi povzeta bonitetna ocena, odloči, da namesto SEC-SA uporabi pristop SEC-ERBA.

Za namene prvega pododstavka institucija najpozneje 17. novembra 2018 uradno obvesti pristojni organ o svoji odločitvi.

Institucija o vsaki naknadni odločitvi za nadaljnjo spremembo pristopa, uporabljenega za vse njene ocenjene pozicije v listinjenju, uradno obvesti svoj pristojni organ do prvega 15. novembra, ki sledi odločitvi.

Če pristojni organ do prvega 15. decembra, ki sledi roku iz drugega ali tretjega pododstavka, kot je ustrezno, odločitvi ne nasprotuje, začne priglašena odločitev institucije veljati od 1. januarja sledečega leta do takrat, ko začne veljati naslednja priglašena odločitev. Institucija v istem letu ne uporablja različnih pristopov.

4.   Z odstopanjem od odstavka 1 lahko pristojni organi glede na posamezen primer institucijam prepovejo uporabo SEC-SA, kadar znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti, ki izhajajo iz uporabe SEC-SA, ni sorazmeren s tveganji, ki grozijo instituciji ali finančni stabilnosti, med drugim tudi s kreditnim tveganjem, ki je vgrajeno v osnovne izpostavljenosti listinjenja. V primeru izpostavljenosti, ki ne štejejo za pozicije v listinjenju STS, se posebna pozornost nameni listinjenjem z zelo zapletenimi in tveganimi lastnostmi.

5.   Brez poseganja v odstavek 1 tega člena lahko institucija uporabi pristop notranjega ocenjevanja za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti v zvezi z neocenjeno pozicijo v okviru programa ABCP ali posla ABCP v skladu s členom 266, pod pogojem, da so izpolnjeni pogoji iz člena 265. Kadar je institucija dobila dovoljenje, da uporabi pristop notranjega ocenjevanja v skladu s členom 265(2) in posebna pozicija v okviru programa ABCP ali posla ABCP spada na področje uporabe, ki ga pokriva to dovoljenje, institucija ta pristop uporabi za izračun zneska tveganju prilagojenih izpostavljenosti te pozicije.

6.   Za pozicijo v relistinjenju institucije uporabijo SEC-SA v skladu s členom 261, in sicer s spremembami iz člena 269.

7.   V vseh drugih primerih se pozicijam v listinjenju dodeli utež tveganja 1 250 %.

8.   Pristojni organi uradno obvestijo EBA o vseh uradnih obvestilih, poslanih na podlagi odstavka 3 tega člena. EBA spremlja učinek tega člena na kapitalske zahteve in različne nadzorniške prakse v zvezi z odstavkom 4 tega člena, Komisiji letno poroča o svojih ugotovitvah in pripravi smernice v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 255

Določitev KIRB in KSA

1.   Kadar institucija uporabi SEC-IRBA v skladu s pododdelkom 3, institucija izračuna KIRB v skladu z odstavki 2 do 5.

2.   Institucije določijo KIRB tako, da pomnožijo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti, ki bi se izračunali v skladu s poglavjem 3 v zvezi z osnovnimi izpostavljenostmi, kot da te ne bi bile listinjene, z 8 %, deljeno z vrednostjo izpostavljenosti osnovnih izpostavljenosti. KIRB se izrazi v decimalni obliki med nič in ena.

3.   Za namene izračuna KIRB zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti, ki bi se izračunali v skladu s poglavjem 3 v zvezi z osnovnimi izpostavljenostmi, vključujejo:

4.   Institucije lahko izračunajo KIRB v zvezi z osnovnimi izpostavljenostmi listinjenja v skladu z določbami iz poglavja 3 za izračun kapitalskih zahtev za odkupljene denarne terjatve. Za te namene se izpostavljenosti na drobno obravnavajo kot odkupljene denarne terjatve iz naslova izpostavljenosti na drobno, izpostavljenosti do podjetij pa kot odkupljene denarne terjatve do podjetij.

5.   Institucije izračunajo KIRB ločeno za tveganje zmanjšanja vrednosti v zvezi z osnovnimi izpostavljenostmi listinjenja, kadar je tveganje zmanjšanja vrednosti pomembno za te izpostavljenosti.

Kadar se izgube zaradi tveganja zmanjšanja vrednosti in kreditnega tveganja v okviru listinjenja obravnavajo skupaj, institucije združijo zadevne KIRB za tveganje zmanjšanja vrednosti in kreditno tveganje v en sam KIRB za namene pododdelka 3. Prisotnost enotnega rezervnega sklada ali presežnega zavarovanja s premoženjem, ki je na voljo za kritje izgub zaradi kreditnega tveganja ali tveganja zmanjšanja vrednosti, se lahko šteje kot pokazatelj, da se ta tveganja obravnavajo skupaj.

Kadar se tveganje zmanjšanja vrednosti in kreditno tveganje v okviru listinjenja ne obravnavata skupaj, institucije spremenijo obravnavo, določeno v drugem pododstavku, da se zadevne KIRB za tveganje zmanjšanja vrednosti in kreditno tveganje združijo na preudaren način.

6.   Kadar institucija uporabi SEC-SA v skladu s pododdelkom 3, izračuna KSA tako, da pomnoži zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti, ki bi se izračunali v skladu s poglavjem 2 v zvezi z osnovnimi izpostavljenostmi, kot da te ne bi bile listinjene, z 8 %, deljeno z vrednostjo osnovnih izpostavljenosti. KSA se izrazi v decimalni obliki med nič in ena.

Za namene tega odstavka institucije izračunajo vrednost izpostavljenosti osnovnih izpostavljenosti brez pobota morebitnih posebnih popravkov zaradi kreditnega tveganja in dodatnih prilagoditev vrednosti v skladu s členoma 34 in 110 ter drugih zmanjšanj kapitala.

7.   Za namene odstavkov 1 do 6 se, kadar struktura listinjenja vključuje uporabo SSPE, vse izpostavljenosti SSPE v zvezi z listinjenjem obravnavajo kot osnovne izpostavljenosti. Brez poseganja v navedeno lahko institucija izključi izpostavljenosti SSPE iz skupine osnovnih izpostavljenosti za namene izračuna KIRB ali KSA, če je tveganje zaradi izpostavljenosti SSPE nepomembno ali če ne vpliva na pozicije institucije v listinjenju.

V primeru stvarnih sintetičnih listinjenj se vsi pomembni prihodki od izdaje kreditnih zapisov ali drugih finančnih obveznosti SSPE, ki služijo kot zavarovanje s premoženjem za odplačilo pozicij v listinjenju, vključijo v izračun KIRB ali KSA, če se za kreditno tveganje zavarovanja s premoženjem uporablja tranširano razporejanje izgub.

8.   Za namene tretjega pododstavka odstavka 5 tega člena EBA izda smernice v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010 o ustreznih metodah za združevanje KIRB zaradi tveganja zmanjšanja vrednosti in kreditnega tveganja, kadar se ti tveganji v okviru listinjenja ne obravnavata skupaj.

9.   EBA pripravi osnutek regulativnih tehničnih standardov, ki podrobneje določajo pogoje, na podlagi katerih lahko institucije izračunajo KIRB za skupine osnovnih izpostavljenosti v skladu z odstavkom 4, zlasti glede:

EBA navedeni osnutek regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 18. januarja 2019.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za dopolnitev te uredbe s sprejetjem regulativnih tehničnih standardov iz drugega pododstavka tega odstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 256

Določitev točke vključitve (A) in točke izločitve (D)

1.   Za namen pododdelka 3 institucije določijo točko vključitve (A) tako, da ustreza pragu, pri katerem bi se izgube v skupini osnovnih izpostavljenosti začele dodeljevati zadevni poziciji v listinjenju.

Točka vključitve (A) se izrazi kot decimalna vrednost med nič in ena ter je enaka višji od naslednjih dveh vrednosti: nič ali razmerju med neporavnanimi zneski skupine osnovnih izpostavljenosti v listinjenju, od katerih se odštejejo neporavnani zneski vseh tranš, ki so nadrejene ali uvrščene pari passu tranši, ki vsebuje zadevno pozicijo v listinjenju, vključno z izpostavljenostjo, in neporavnanimi zneski vseh osnovnih izpostavljenosti v listinjenju.

2.   Za namen pododdelka 3 institucije določijo točko izločitve (D) tako, da ustreza pragu, pri katerem bi zaradi izgub v skupini osnovnih izpostavljenosti prišlo do popolne izgube glavnice za tranšo, ki vsebuje zadevno pozicijo v listinjenju.

Točka izločitve (D) se izrazi kot decimalna vrednost med nič in ena ter je enaka višji od naslednjih dveh vrednosti: nič ali razmerju med neporavnanimi zneski skupine osnovnih izpostavljenosti v listinjenju, od katerih se odštejejo neporavnani zneski vseh tranš, ki so nadrejene tranši, ki vsebuje zadevno pozicijo v listinjenju, in neporavnanimi zneski vseh osnovnih izpostavljenosti v listinjenju.

3.   Za namene odstavkov 1 in 2 institucije obravnavajo presežno zavarovanje s premoženjem in naložbene račune rezerv kot tranše, sredstva, ki vključujejo takšne račune rezerv, pa kot osnovne izpostavljenosti.

4.   Za namene odstavkov 1 in 2 institucije ne upoštevajo nenaložbenih računov rezerv in sredstev, ki ne zagotavljajo kreditne izboljšave, kot so tista, ki zagotavljajo le likvidnostno podporo, valutne zamenjave ali zamenjave obrestnih mer in računi zavarovanja z denarnimi sredstvi v zvezi s temi pozicijami v listinjenju. Za naložbene račune rezerv in sredstva, ki zagotavljajo kreditno izboljšavo, institucija kot pozicije v listinjenju obravnava le tiste dele teh računov ali sredstev, ki imajo sposobnost pokrivanja izgub.

5.   V primeru dveh ali več pozicij istega posla z različnimi zapadlostmi, pri katerih pa se razporejanje izgub porazdeli sorazmerno, izračun točk vključitve (A) in točk izločitve (D) temelji na skupnih neporavnanih zneskih teh pozicij, izračunane točke vključitve (A) in točke izločitve (D) pa so enake.

Člen 257

Določitev zapadlosti tranše (MT)

1.   Za namene pododdelka 3 in ob upoštevanju odstavka 2 lahko institucije zapadlost tranše (MT) merijo kot:

(a)	tehtano povprečno zapadlost pogodbenih plačil v okviru tranše v skladu z naslednjo formulo: pri čemer CFt označuje vsa pogodbena plačila (plačila glavnice, obresti in opravnin), ki jih plača kreditojemalec v obdobju t, ali

(b)	končni zakonski rok zapadlosti tranše v skladu z naslednjo formulo: pri čemer je ML končni zakonski rok zapadlosti tranše.

2.   Za namene odstavka 1 se za določitev zapadlosti tranše (MT) v vseh primerih uporablja spodnja meja, ki znaša eno leto, in zgornja meja, ki znaša pet let.

3.   Kadar institucija lahko postane izpostavljena morebitnim izgubam iz naslova osnovnih izpostavljenosti na podlagi pogodbe, institucija določi zapadlost pozicije v listinjenju z upoštevanjem zapadlosti pogodbe ter najdaljše zapadlosti takšnih osnovnih izpostavljenosti. Za obnavljajoče se izpostavljenosti se uporabi najdaljša pogodbeno možna preostala zapadlost izpostavljenosti, ki bi se lahko dodala med obdobjem obnovljivosti.

4.   EBA spremlja prakse na tem področju, še posebej v zvezi z uporabo točke (a) odstavka 1 tega člena, in do 31. decembra 2019 izda smernice v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Pododdelek 3

Metode za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti

Člen 258

Pogoji za uporabo pristopa na osnovi notranjih bonitetnih ocen (SEC-IRBA)

1.   Institucije uporabijo SEC-IRBA za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti v zvezi s pozicijo v listinjenju, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

2.   Pristojni organi lahko za posamezne primere prepovejo uporabo SEC-IRBA, kadar imajo listinjenja zelo zapletene ali tvegane lastnosti. Za te namene lahko kot zelo zapletene in tvegane lastnosti štejejo:

Člen 259

Izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s SEC-IRBA

1.   V skladu s SEC-IRBA se znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za pozicijo v listinjenju izračuna tako, da se vrednost izpostavljenosti pozicije, izračunana v skladu s členom 248, pomnoži z ustrezno utežjo tveganja, določeno na naslednji način, v vseh primerih ob upoštevanju spodnje meje 15 %:

pri čemer je:

pri čemer je:

pri čemer je:

pri čemer je:

Parametri A, B, C, D in E se določijo v skladu z naslednjo razpredelnico:

2.   Če osnovna skupina, za katero se uporablja pristop IRB, vsebuje izpostavljenosti na drobno in do podjetij, se skupina razdeli na podskupino izpostavljenosti na drobno in na podskupino izpostavljenosti do podjetij, pri čemer se za vsako podskupino oceni ločen parameter p (in ustrezni vhodni parametri N, KIRB in LGD). Nato se tehtano povprečje parametra p za posel izračuna na podlagi parametrov p vsake podskupine in nominalne velikosti izpostavljenosti v vsaki podskupini.

3.   Kadar institucija uporabi SEC-IRBA za mešano skupino, se izračun parametra p opravi le na podlagi osnovnih izpostavljenosti, za katere se uporablja pristop IRB. Osnovne izpostavljenosti, za katere se uporablja standardizirani pristop, se za te namene ne upoštevajo.

4.   Dejansko število izpostavljenosti (N) se izračuna na naslednji način:

pri čemer EADi predstavlja vrednost izpostavljenosti, povezano z i-to izpostavljenostjo v skupini.

Več izpostavljenosti do istega dolžnika se konsolidira in obravnava kot ena izpostavljenost.

5.   Z izpostavljenostjo tehtano povprečje LGD se izračuna na naslednji način:

pri čemer LGDi predstavlja povprečni LGD, povezan z vsemi izpostavljenostmi do i-tega dolžnika.

Kadar se kreditno tveganje in tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev v okviru listinjenja upravljata skupaj, se vhodni parameter LGD, ki se upošteva, izračuna kot tehtano povprečje LGD za kreditno tveganje in 100 % LGD za tveganje zmanjšanja vrednosti. Uteži so ločene za pristop IRB za kapitalske zahteve za kreditno tveganje oziroma tveganje zmanjšanja vrednosti. Za te namene lahko prisotnost enotnega rezervnega sklada ali presežnega zavarovanja s premoženjem, ki je na voljo za kritje izgub zaradi kreditnega tveganja ali tveganja zmanjšanja vrednosti, šteje za pokazatelja, da se ta tveganja upravljajo skupaj.

6.   Kadar delež največje osnovne izpostavljenosti v skupini (C1) ni večji od 3 %, lahko institucije uporabijo naslednjo poenostavljeno metodo za izračun N in z izpostavljenostjo tehtanih povprečij LGD:

LGD = 0,50

pri čemer:

Če je na voljo le C1 in ta ne presega 0,03, potem lahko institucija določi LGD v višini 0,50 in N kot 1/C1.

7.   Kadar je pozicija krita z mešano skupino in je institucija sposobna izračunati KIRB za vsaj 95 % zneskov osnovnih izpostavljenosti v skladu s točko (a) člena 258(1), institucija izračuna kapitalsko zahtevo za skupino osnovnih izpostavljenosti kot:

pri čemer:

je delež zneska izpostavljenosti osnovnih izpostavljenosti, za katere lahko institucija izračuna KIRB za znesek izpostavljenosti vseh osnovnih izpostavljenosti.

8.   Kadar ima institucija pozicijo v listinjenju v obliki izvedenega finančnega instrumenta za zavarovanje tržnih tveganj, vključno z obrestnim ali valutnim tveganjem, lahko institucija temu izvedenemu finančnemu instrumentu dodeli povzeto utež tveganja, ki je enaka uteži tveganja referenčne pozicije, izračunani v skladu s tem členom.

Za namene prvega pododstavka je referenčna pozicija tista pozicija, ki je v vseh pogledih uvrščena pari passu izvedenemu finančnemu instrumentu ali, če takšna pari passu uvrščena pozicija ne obstaja, pozicija, ki je neposredno podrejena izvedenemu finančnemu instrumentu.

Člen 260

Obravnava listinjenj STS v skladu s SEC-IRBA

V okviru SEC-IRBA se utež tveganja za pozicijo v listinjenju STS izračuna v skladu s členom 259, ob upoštevanju naslednjih sprememb:

spodnja meja uteži tveganja za nadrejene pozicije v listinjenju = 10 %

Člen 261

Izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s standardiziranim pristopom (SEC-SA)

1.   V skladu s SEC-SA se znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za pozicijo v listinjenju izračuna tako, da se vrednost izpostavljenosti pozicije, izračunana v skladu s členom 248, pomnoži z ustrezno utežjo tveganja, določeno na naslednji način, v vseh primerih ob upoštevanju spodnje meje 15 %:

pri čemer je:

pri čemer je:

2.   Za namene odstavka 1 se KA izračuna na naslednji način:

pri čemer je:

KSA kapitalska zahteva za osnovno skupino, kakor je opredeljeno v členu 255;

W = razmerje med:

Za te namene neplačana izpostavljenost pomeni osnovno izpostavljenost, za katero velja kar koli od naslednjega: (i) zamuda pri plačilu je 90 dni ali več; (ii) je v stečajnem postopku ali postopku zaradi insolventnosti; (iii) je predmet izvršbe ali podobnega postopka ali (iv) je neplačana v skladu z dokumentacijo o listinjenju.

Kadar institucija ne pozna statusa nerednosti plačil za 5 % ali manj osnovnih izpostavljenosti v skupini, institucija lahko uporabi SEC-SA, ob upoštevanju naslednje prilagoditve pri izračunu KA:

Kadar institucija ne pozna statusa nerednosti plačil za več kot 5 % osnovnih izpostavljenosti v skupini, mora za pozicijo v listinjenju uporabiti utež tveganja v višini 1 250 %.

3.   Kadar ima institucija pozicijo v listinjenju v obliki izvedenega finančnega instrumenta za zavarovanje tržnih tveganj, vključno z obrestnim ali valutnim tveganjem, lahko institucija temu izvedenemu finančnemu instrumentu dodeli povzeto utež tveganja, ki je enaka uteži tveganja referenčne pozicije, izračunani v skladu s tem členom.

Za namene tega odstavka je referenčna pozicija tista pozicija, ki je v vseh pogledih uvrščena pari passu izvedenemu finančnemu instrumentu ali, če takšna pari passu uvrščena pozicija ne obstaja, pozicija, ki je neposredno podrejena izvedenemu finančnemu instrumentu.

Člen 262

Obravnava listinjenj STS v skladu s SEC-SA

V okviru SEC-SA se utež tveganja za pozicijo v listinjenju STS izračuna v skladu s členom 261, ob upoštevanju naslednjih sprememb:

Člen 263

Izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s pristopom za listinjenje na osnovi zunanjih bonitetnih ocen (SEC-ERBA)

1.   V skladu s SEC-ERBA se znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za pozicijo v listinjenju izračuna tako, da se vrednost izpostavljenosti pozicije, izračunana v skladu s členom 248, pomnoži z ustrezno utežjo tveganja v skladu s tem členom.

2.   Za izpostavljenosti s kratkoročnimi bonitetnimi ocenami ali če se lahko bonitetna ocena, ki temelji na kratkoročni bonitetni oceni, povzame v skladu z odstavkom 7, se uporabljajo naslednje uteži tveganja:

Razpredelnica 1

3.   Za izpostavljenosti z dolgoročnimi bonitetnimi ocenami ali če se lahko bonitetna ocena, ki temelji na dolgoročni bonitetni oceni, povzame v skladu z odstavkom 7 tega člena, se uporabljajo uteži tveganja iz razpredelnice 2, ustrezno prilagojene za zapadlost tranše (MT) v skladu s členom 257 in odstavkom 4 tega člena ter za velikost tranše v primeru nenadrejenih tranš v skladu z odstavkom 5 tega člena:

Razpredelnica 2

4.   Za določitev uteži tveganja za tranše z zapadlostjo od 1 do 5 let institucije uporabijo linearno interpolacijo med utežmi tveganja, ki se uporabljajo za zapadlosti enega leta oziroma petih let v skladu z razpredelnico 2.

5.   Da se upošteva velikost tranše, institucije izračunajo utež tveganja za nenadrejene tranše na naslednji način:

pri čemer je:

T = velikost tranše, merjena kot D – A

pri čemer je:

6.   Za uteži tveganja za nenadrejene tranše na podlagi odstavkov 3, 4 in 5 se uporablja spodnja meja 15 %. Poleg tega takšne uteži tveganja niso nižje od uteži tveganja, ki ustreza hipotetični nadrejeni tranši istega listinjenja z enako bonitetno oceno in zapadlostjo.

7.   Za namene uporabe povzetih bonitetnih ocen dodelijo institucije neocenjeni poziciji povzeto bonitetno oceno, ki je enakovredna bonitetni oceni ocenjene referenčne pozicije, ki izpolnjuje vse naslednje pogoje:

8.   Kadar ima institucija pozicijo v listinjenju v obliki izvedenega finančnega instrumenta za zavarovanje tržnih tveganj, vključno z obrestnim ali valutnim tveganjem, lahko institucija temu izvedenemu finančnemu instrumentu dodeli povzeto utež tveganja, ki je enaka uteži tveganja referenčne pozicije, izračunani v skladu s tem členom.

Za namene prvega pododstavka je referenčna pozicija tista pozicija, ki je v vseh pogledih uvrščena pari passu izvedenemu finančnemu instrumentu ali, če takšna pari passu uvrščena pozicija ne obstaja, pozicija, ki je neposredno podrejena izvedenemu finančnemu instrumentu.

Člen 264

Obravnava listinjenj STS v skladu s SEC-ERBA

1.   V okviru SEC-ERBA se utež tveganja za pozicijo v listinjenju STS izračuna v skladu s členom 263, ob upoštevanju sprememb, določenih v tem členu.

2.   Za izpostavljenosti s kratkoročnimi bonitetnimi ocenami ali če se lahko bonitetna ocena, ki temelji na kratkoročni bonitetni oceni, povzame v skladu s členom 263(7), se uporabljajo naslednje uteži tveganja:

Razpredelnica 3

3.   Za izpostavljenosti z dolgoročnimi bonitetnimi ocenami ali če se lahko bonitetna ocena, ki temelji na dolgoročni bonitetni oceni, povzame v skladu s členom 263(7), se uteži tveganja določijo v skladu z razpredelnico 4, pri čemer se prilagodijo za zapadlost tranše (MT) v skladu s členom 257 in členom 263(4) ter za velikost tranše v primeru nenadrejenih tranš v skladu s členom 263(5):

Razpredelnica 4

Člen 265

Področje uporabe in operativne zahteve za pristop notranjega ocenjevanja

1.   Institucije lahko izračunajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti za neocenjene pozicije v programih ABCP ali poslih ABCP v skladu s pristopom notranjega ocenjevanja v skladu s členom 266, kadar so izpolnjeni pogoji iz odstavka 2 tega člena.

Kadar je institucija dobila dovoljenje, da uporabi pristop notranjega ocenjevanja v skladu z odstavkom 2 tega člena in posebna pozicija v okviru programa ABCP ali posla ABCP spada na področje uporabe, ki ga pokriva to dovoljenje, institucija uporabi ta pristop za izračun zneska tveganju prilagojenih izpostavljenosti te pozicije.

2.   Pristojni organi institucijam izdajo dovoljenje za uporabo pristopa notranjega ocenjevanja v okviru jasno opredeljenega področja uporabe, kadar so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

3.   Kadar pregled, določen v točki (g) odstavka 2, opravljajo službe institucije za notranjo revizijo, kreditno pregledovanje ali upravljanje tveganja, so te službe neodvisne od notranjih služb institucije za poslovne odnose in odnose s strankami programa ABCP.

4.   Institucije, ki so dobile dovoljenje za uporabo pristopa notranjega ocenjevanja, se ne vrnejo k uporabi drugih metod za pozicije, ki spadajo na področje uporabe pristopa notranjega ocenjevanja, razen če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

Člen 266

Izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s pristopom notranjega ocenjevanja

1.   V skladu s pristopom notranjega ocenjevanja institucija dodeli neocenjeno pozicijo v programu ABCP ali poslu ABCP enemu od bonitetnih razredov, določenih v točki (e) člena 265(2), na podlagi njene notranje ocene. Poziciji se dodeli izvedena bonitetna ocena, ki je enaka bonitetnim ocenam, ki ustrezajo navedenemu bonitetnemu razredu, kakor je določeno v točki (e) člena 265(2).

2.   Bonitetna ocena, izvedena v skladu z odstavkom 1, je v času, ko je bila prvič dodeljena, vsaj na ravni naložbenega razreda ali boljša in se obravnava kot primerna bonitetna ocena ECAI za namene izračuna zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s členom 263 ali členom 264, kakor je ustrezno.

Pododdelek 4

Zgornje meje za pozicije v listinjenju

Člen 267

Najvišja utež tveganja za nadrejene pozicije v listinjenju: pristop vpogleda

1.   Institucija, ki v vsakem trenutku pozna sestavo osnovnih izpostavljenosti, lahko nadrejeni poziciji v listinjenju dodeli najvišjo utež tveganja, ki je enaka z izpostavljenostjo tehtanemu povprečju uteži tveganja, ki bi se uporabile za osnovne izpostavljenosti, kot da osnovne izpostavljenosti ne bi bile listinjene.

2.   V primeru skupin osnovnih izpostavljenosti, kadar institucija uporablja izključno standardizirani pristop ali pristop IRB, je najvišja utež tveganja za nadrejene pozicije v listinjenju enaka z izpostavljenostjo tehtanemu povprečju uteži tveganja, ki bi se uporabile za osnovne izpostavljenosti v skladu s poglavjem 2 ali 3, kot da te ne bi bile listinjene.

V primeru mešanih skupin se najvišja utež tveganja izračuna na naslednji način:

3.   Za namene tega člena vključuje utež tveganja, ki bi se uporabljala pri pristopu IRB v skladu s poglavjem 3, razmerje med:

4.   Kadar je rezultat izračuna najvišje uteži tveganja v skladu z odstavkom 1 manjša utež tveganja od spodnjih mej za uteži tveganja iz členov 259 do 264, kakor je ustrezno, se ta uporabi namesto njih.

Člen 268

Najvišje kapitalske zahteve

1.   Institucija v vlogi originatorja ali sponzorja ali druga institucija, ki uporablja SEC-IRBA, ali institucija v vlogi originatorja ali sponzorja, ki uporablja SEC-SA ali pristop SEC-ERBA, lahko uporabi najvišjo kapitalsko zahtevo za pozicijo v listinjenju v njeni posesti, ki je enaka kapitalskim zahtevam, ki bi se izračunale v skladu s poglavjem 2 ali 3 v zvezi z osnovnimi izpostavljenostmi, če ne bi bile listinjene. Za namene tega člena vključuje kapitalska zahteva pristopa IRB znesek pričakovanih izgub, povezanih s temi izpostavljenostmi, izračunan v skladu s poglavjem 3, in znesek nepričakovanih izgub.

2.   V primeru mešanih skupin se najvišja kapitalska zahteva določi z izračunom z izpostavljenostjo tehtanega povprečja kapitalskih zahtev za dela osnovnih izpostavljenosti, za katera se uporabljata pristop IRB in standardizirani pristop, v skladu z odstavkom 1.

3.   Najvišja kapitalska zahteva je rezultat zmnožka zneska, izračunanega v skladu z odstavkoma 1 ali 2, in največjega dela udeležbe, ki ga ima institucija v zadevnih tranšah (V), izraženega kot odstotek in izračunanega na naslednji način:

4.   Pri izračunu najvišje kapitalske zahteve za pozicije v listinjenju v skladu s tem členom se celotni znesek morebitnega dobička od prodaje in kuponov za obresti, ki izboljšujejo kreditno kakovost, ki izvirajo iz posla listinjenja, odbije od postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala v skladu s točko (k) člena 36(1).

Pododdelek 5

Druge določbe

Člen 269

Relistinjenje

1.   Za pozicijo v relistinjenju institucije uporabijo SEC-SA v skladu s členom 261, in sicer z naslednjimi spremembami:

2.   KSA za osnovne izpostavljenosti v listinjenju se izračuna v skladu s pododdelkom 2.

3.   Najvišje kapitalske zahteve, določene v pododdelku 4, se ne uporabljajo za pozicije v relistinjenju.

4.   Kadar je skupina osnovnih izpostavljenosti sestavljena iz mešanice tranš listinjenja in drugih vrst sredstev, se parameter KA določi kot z nominalno izpostavljenostjo tehtano povprečje KA, izračunano za vsako podskupino izpostavljenosti posebej.

Člen 270

Nadrejene pozicije v listinjenjih MSP

Institucija v vlogi originatorja lahko izračuna zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti v zvezi s pozicijo v listinjenju v skladu s členi 260, 262 ali 264, kakor je ustrezno, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

Člen 270a

Dodatna utež tveganja

1.   Kadar institucija s katerega koli pomembnega vidika ne izpolnjuje zahtev iz poglavja 2 Uredbe (EU) 2017/2402 zaradi lastne malomarnosti ali opustitve, ji pristojni organi odredijo sorazmerno dodatno utež tveganja, ki znaša najmanj 250 % uteži tveganja z zgornjo mejo 1 250 %, ki se uporablja za zadevne pozicije v listinjenju na način, določen v členu 247(6) oziroma členu 337(3) te uredbe. Dodatna utež tveganja se postopno povečuje z vsako naslednjo kršitvijo določb glede skrbnega pregleda in upravljanja tveganj. Pristojni organi upoštevajo izjeme za določena listinjenja iz člena 6(5) Uredbe (EU) 2017/2402 tako, da zmanjšajo utež tveganja, ki bi jo sicer odredili v skladu s tem členom, v zvezi z listinjenjem, za katerega se uporablja člen 6(5) Uredbe (EU) 2017/2402.

2.   EBA pripravi osnutke izvedbenih tehničnih standardov za okrepitev zbliževanja nadzorniških praks v zvezi z izvajanjem odstavka 1, vključno z ukrepi, ki se sprejmejo v primeru kršitve obveznosti glede skrbnega pregleda in upravljanja tveganj. EBA navedene osnutke izvedbenih tehničnih standardov predloži Komisiji do 1. januarja 2014.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje izvedbenih tehničnih standardov iz prvega pododstavka tega odstavka v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Oddelek 4

Zunanje bonitetne ocene

Člen 270b

Uporaba bonitetnih ocen ECAI

Institucije lahko za določanje uteži tveganja za pozicijo v listinjenju v skladu s tem poglavjem uporabijo bonitetne ocene le, kadar je bonitetno oceno izdala ali potrdila ECAI v skladu z Uredbo (ES) št. 1060/2009.

Člen 270c

Zahteve, ki jih morajo izpolniti bonitetne ocene ECAI

Za namene izračuna zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu z oddelkom 3 lahko institucije uporabijo bonitetno oceno ECAI le, kadar so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

Člen 270d

Uporaba bonitetnih ocen

1.   Institucija se lahko odloči, da imenuje eno ali več ECAI, katerih bonitetne ocene se v skladu s tem poglavjem uporabljajo za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti (v nadaljnjem besedilu: imenovana ECAI).

2.   Institucija uporablja bonitetne ocene svojih pozicij v listinjenju dosledno in neselektivno, za te namene pa mora izpolnjevati naslednje zahteve:

3.   Kadar se za osnovne izpostavljenosti listinjenja v celoti ali delno uporablja primerno kreditno zavarovanje v skladu s poglavjem 4 in se je učinek takšnega zavarovanja upošteval v bonitetni oceni pozicije v listinjenju s strani imenovane ECAI, institucija uporabi utež tveganja, povezano s to bonitetno oceno. Kadar kreditno zavarovanje iz tega odstavka ni primerno v skladu s poglavjem 4, se bonitetna ocena ne prizna, pozicija v listinjenju pa šteje za neocenjeno.

4.   Kadar se za pozicijo v listinjenju uporablja primerno kreditno zavarovanje v skladu s poglavjem 4 in se je učinek takšnega zavarovanja upošteval v bonitetni oceni imenovane ECAI, institucija pozicijo v listinjenju obravnava, kot da je neocenjena, in izračuna zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s poglavjem 4.

Člen 270e

Vzporejanje listinjenj

EBA pripravi osnutke izvedbenih tehničnih standardov za objektivno in dosledno vzporejanje stopenj kreditne kakovosti iz tega poglavja glede na zadevne bonitetne ocene vseh ECAI. Za namene tega člena EBA zlasti:

EBA navedene osnutke izvedbenih tehničnih standardov predloži Komisiji do 1. julija 2014.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje izvedbenih tehničnih standardov iz prvega pododstavka tega odstavka v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010.“;

(10)

člen 337 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 337

Kapitalska zahteva za instrumente v listinjenju

1.   Za instrumente v trgovalni knjigi, ki so pozicije v listinjenju, institucija neto pozicije, kot so izračunane v skladu s členom 327(1), tehta z 8 % uteži tveganja, ki bi jo institucija uporabila za pozicije v svoji netrgovalni knjigi v skladu z oddelkom 3 poglavja 5 naslova II.

2.   Pri določanju uteži tveganja za namene odstavka 1 se lahko ocene PD in LGD določijo na podlagi ocen, ki so izvedene z notranjim modelom za presežno tveganje neplačila in migracije (v nadaljnjem besedilu: model IRC) institucije, ki ji je bilo izdano dovoljenje za uporabo notranjega modela za posebno tveganje dolžniških instrumentov. Slednja alternativa se lahko uporabi izključno na podlagi dovoljenja pristojnih organov, ki se izda, če zadevne ocene izpolnjujejo kvantitativne zahteve za pristop IRB, določene v poglavju 3 naslova II.

V skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010 EBA izda smernice o uporabi ocen PD in LGD kot vhodnih podatkov, kadar zadevne ocene temeljijo na modelu IRC.

3.   Za pozicije v listinjenju, ki so predmet dodatne uteži tveganja v skladu s členom 247(6), se uporabi 8 % celotne uteži tveganja.

4.   Institucija za izračun kapitalske zahteve za posebno tveganje sešteje svoje tehtane pozicije, ki izhajajo iz uporabe odstavkov 1, 2 in 3, ne glede na to, ali so dolge ali kratke, razen pozicij v listinjenju, za katere se uporablja člen 338(4).

5.   Kadar institucija v vlogi originatorja v tradicionalnem listinjenju ne izpolnjuje pogojev za prenos pomembnega deleža kreditnega tveganja iz člena 244, institucija v vlogi originatorja v svoj izračun kapitalske zahteve vključi osnovne izpostavljenosti listinjenja, kot da te pozicije ne bi bile listinjene.

Kadar institucija v vlogi originatorja v sintetičnem listinjenju ne izpolnjuje pogojev za prenos pomembnega deleža kreditnega tveganja iz člena 245, institucija v vlogi originatorja v svoj izračun kapitalskih zahtev vključi osnovne izpostavljenosti listinjenja, kot da te pozicije ne bi bile listinjene, in zanemari učinek sintetičnega listinjenja za namene kreditnega zavarovanja.“;

(11)

del 5 se črta in vsa sklicevanja na del 5 se berejo kot sklicevanja na poglavje 2 Uredbe (EU) 2017/2402;

(12)

v členu 457 se točka (c) nadomesti z naslednjim:

(13)

člen 462 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 462

Izvajanje prenosa pooblastila

1.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz členov 244(6) in 245(6) ter členov 456 do 460 se prenese na Komisijo za nedoločen čas od 28. junija 2013.

3.   Prenos pooblastila iz členov 244(6) in 245(6) ter členov 456 do 460 lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. S sklepom o preklicu preneha veljati prenos pooblastila iz navedenega sklepa. Sklep začne učinkovati dan po njegovi objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je določen v navedenem sklepu. Sklep ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.   Komisija se pred sprejetjem delegiranega akta posvetuje s strokovnjaki, ki jih imenujejo države članice, v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje.

5.   Komisija takoj po sprejetju delegiranega akta o njem sočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

6.   Delegirani akt, sprejet na podlagi členov 244(6) in 245(6) ter členov 456 do 460, začne veljati le, če mu niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje v roku treh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu ali če pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Sveta obvestila Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za tri mesece.“;

(14)

vstavi se naslednji člen:

„Člen 519a

Poročanje in pregled

Komisija do 1. januarja 2022 Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o uporabi določb iz poglavja 5 naslova II dela 3, ob upoštevanju razvoja trgov listinjenja, vključno z makrobonitetnega in ekonomskega vidika. Po potrebi se poročilu priloži zakonodajni predlog, v poročilu pa se zlasti ocenijo naslednje točke:

V poročilu se upošteva tudi regulativni razvoj v mednarodnih forumih, zlasti v zvezi z mednarodnimi standardi za listinjenje.“.